Slovenski alpinizem 2018
Ante Mahkota (1936-2018)
Ante se je rodil leta 1936 v Dolu pri Hrastniku. S svojim gorsko-alpinističnim ekspedicijskim popotništvom se je trajno zapisal v anale in zgodovino slovenskega alpinizma. Postal je pionir sodobnega modernega slovenskega alpinizma. Več kot pol stoletja je skrbel za popularizacijo alpinizma, plezalstva in tudi kot novinar in urednik je s pisanjem in uvrščanjem atraktivnih planinsko-alpinističnih reportaž, zapisov »nehote« učinkovito skrbel za slovensko popularizacijo in ljudsko navdušenje za približevanje in obiskovanja gorskega sveta. Postal je neposredni profesionalni medijski posredovalec in z odličnim znanjem tujih jezikov atraktiven informator o novostih in dogajanju iz plezalskega sveta, iz vseh gorstev sveta.
S prvimi plezalnimi oprimki in vrvno tehniko se je že kot dijak in nato študent strojništva soočil in začutil slast plezalstva na kamnitih fasadah ljubljanskega gradu in z enako zagnanostjo v Turncu pod Šmarno goro. Tam se je izkazalo, da je Ante izjemno nadarjen plezalec, in z Markom Dularjem je v letu 1955 preplezal severno steno znamenitega Dedca, gore nad štadionom na savinjski Korošici, in sicer smer Šarina poč (V+), in nato še v istem letu, poleg ostalih plezalnih smeri, še izstopajočo Rumeno zajedo zgornje težavnostne stopnje v kamniškem Koglu. V zimi 1959 je Mahkota v navezi s Kunaverjem opravil slavno in zahtevno alpinistično zimsko dejanje – prečenje Savinjskih Alp z dvema bivakoma od severozahodnega grebena Kočne nad Povšnarjevo Kočno v Kokri in nato po grebenih prek Jezerske in Kokrske Kočne ter Grintovca do Ojstrice. To je bil alpinistični maksimum tistega leta. Konec petdesetih let je postajal Ante vse bolj vrhunski alpinist; preplezati mu je uspelo: Zajedo v Šitah l. 1956 z Nadjo Fajdiga, Rdečo zajedo v Rakovi špici, v Travniku slovitega Aschenbrennerja. Do leta 1960 je Mahkota opravil več deset izstopajočih plezalnih vzponov in plezalnih smeri v Savinjsko-Kamniških in Julijskih Alpah, med njimi leta 1955 tudi prvo zimsko ponovitev Dolge nemške smeri v Severni triglavski steni. Vseh njegovih pomembnih vzponov se je nabralo več kot 150.
V petdesetih letih je Mahkota opravil tudi precej primerjalnih vzponov zgornje težavnostne stopnje v tujini: v Avstriji: Gesause, Dachl, v severni steni VI-A2, prva slovenska ponovitev; v Dolomitih: Cima su Alto, Velika zajeda, VI-VI+; v montblanški skupini je leta 1959 preplezal zahodno steno Petite Aiguille du Dru VI. stopnje, deset raztežajev A2; v francoski Dauphineji je leta 1959 s soplezalcem Wolfgangom Stefanom opravil prvenstveni vzpon v Grand Pic de la Meije po direktni smeri v J-steni (IV-VI-A1). Leta 1960, ko se je zgodila prva jugoslovanska himalajska odprava na Trisul, katere član je bil tudi Ante, sta z Alešem Kunaverjem dosegla najvišjo višino na gori Trisul, t. i. odpravarski himalajski vzpon na grebenski vrh Trisula II z višino 6690 metrov.
V letu 1963 je Ante Mahkota postal tudi član prve jugoslovansko-slovenske alpinistične odprave v osrednji Kavkaz. Klub temu da so bili v članstvu te odprave odlični alpinisti, so bile Antejeve alpinistične reference in alpinistični renome nad ostalimi. Ko smo se na tej odpravi na Kavkaz leta 1963 morali za t. i. kondicijsko-aklimatizacijski vzpon povzpeti na vrh Elbrusa, se je Ante na vrhu odločil in predlagal, da se z vrha spustimo še v podnožje drugega vrha in nato povzpnemo še na drugi vrh Elbrusa, da bomo v taki obliki popolni, obenem pa Rusom pokazali in dokazali naše gorske sposobnosti. Sprva Rusi niso hoteli verjeti tej nameri niti dati dovoljenja, vendar je bilo za razmišljanje in administracijo že prepozno, kajti četverca alpinistov, članov slovenske odprave, se je že spuščala po pobočju glavnega vrha Elbrusa in vzpenjala proti drugemu vrhu oziroma, kot pravijo, osvojitvi kompletnega oprsja Elbrusa. Čeprav Rusi niso dovolili vzpona za prečenje Užbe, kar je bil eden od glavnih namenov in želja članov odprave, je slovenska odprava dobila dovoljenje za plezanje drugih, kar precej zahtevnih plezalnih smeri v zgornji težavnostni stopnji. Ante je s soplezalci med ostalimi vzponi preplezal tudi zahtevno smer (V-VI) v ostenju Pik Voljnoj Spaniji. Jugoslovansko-slovenska alpinistična odprava je z osvojenimi in tehnično pomembnimi smermi v vsej popolnosti prepričala rusko alpinistično federacijo, da ima Slovenija dovršene, visoko usposobljene alpiniste ter da uživa slovenski alpinizem popolno zaupanje in odprta vrata tudi v prihodnje, tj. dovoljenja brez omejitev za najzahtevnejše plezalne vzpone v ruskih gorstvih. Ob taki kakovosti in vrhunskem alpinizmu je bilo na tej odpravi dogovorjeno in sklenjeno, da bodo v prihodnjih letih potekale nekajletne alpinistične izmenjave med slovenskimi in ruskimi alpinisti.
Leta 1964 je Mahkota uresničil veliko afriško pustolovščino in preplezal ledno smer prek ledenika Deken. To je med drugim prvi solo vzpon z dvema bivakoma na vrhove Kilimandžara. V tem letu je podkomisija za gorsko vodništvo pri Planinski zvezi Slovenije izvedla izpite za gorske vodnike po alpsko primerljivih zahtevah in predmetnikih. Izdani so bili slovenski vodniški znaki z uradnimi dokumenti. Tudi Ante Mahkota je izjemno ponosen na ta gorskovodniški znak in status plezalnega in turnosmučarskega vodnika. Pred tem pa je bil sprejet tudi že v moštvo gorskih reševalcev Planinske zveze Slovenije.
Vrhunec Antejevega alpinističnega opusa je zanesljivo, ko je s soplezalcem Petrom Ščetininom leta 1966 preplezal Obraz Sfinge v Severni triglavski steni, vzpon, opravljen v 11 urah, ki ga je osvajal polnih deset let. Smer je ocenjena s težavnostjo VI,VI+A2, A3, A4. O tem je napisal tudi knjigo in imel eno osrednjih vlog v filmu Sfinga.
Leta 1967 sva se z Antejem spet znašla v prvi jugoslovansko-slovenski odpravi v Pamir, na streho sveta, s ciljem osvojiti prvi samostojni vrh sedemtisočaka Pik Lenin. Rusi so takrat prvič odprli to mejno, skrbno varovano področje s Kitajsko. Ante je že v domovini izdelal projekt oz. predlog, da se izvede celotno prečenje sedemtisočaka s skoraj 30-kilometrskim grebenom in osvojitvijo vrha. Ante je to držal v tajnosti, saj ruske oblasti tega ne bi dovolile. Ko je prišel čas za naskok na vrh Pik Lenina, sva se zavedala, da gore ne smeva podcenjevati, saj ima na vesti že preveč alpinistov, ki so za vedno ostali na gori. Ko sva ob vzpenjanju v vihravem vremenu prišla na vrh Pik Lenina (7132 m), me je Ante napodil, naj grem hitro do piramide vrha, da pač potrebuje fotografijo. Tako se je odrekel, da bi bil prvi Slovenec na tem tisočaku on. Sestop je bil prava drama, vzpon s prečenjem in osvojitvijo vrha ter spustom pa ocenjen kot najzahtevnejši in naj vzpon Alpiniade 1967. V bazi sva prejela čestitke ne samo od naših članov odprave in od zaslužnih mojstrov športa v vodstvu Alpiniade, ampak tudi od Italijanov in Avstrijcev. Bili smo veseli, da je Barbka Ščetinin – Lipovšek dosegla slovenski ženski višinski rekord in je bila tudi prva ženska, ki je prečila vrh Pik Lenina.
Skoraj zadnje slovo od visokogorja in svojevrsten rekord pa je Ante Mahkota doživel na zimskem prečenju Fudžijame pri minus 25 stopinjah Celzija in hitrosti vetra 125 kilometrov na uro. Ta vzpon in prečenje je opravil v rekordnem času, v enem dnevu. Ante Mahkota je tudi primer razsodnosti, saj je cilj hotel doseči in uresničiti le z varnim tveganjem. Znal pa je tudi v pravem trenutku sestopiti s plezalne poti, smeri, se odreči cilju in notranjemu hotenju. Tako se je kar nekajkrat vračal, sestopil je tudi iz severne stene Eigerja, čeprav je priplezal že do drugega ledišča.
Za slovensko planinstvo je izjemnega pomena tudi Antejeva gorska literatura. Ob množici objavljenih člankov je tudi avtor in soavtor v edicijah: Noči in viharji, Na vrh sveta in Sfinga, ki je doživela štiri ponatise.
Anteja kot dušo športa in alpinista najdemo tudi v funkciji predsednika Veslaške zveze Slovenije, in to v času, ko je bilo l. 1979 svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. Zasluge za šport pa si je Mahkota zaslužil in večno pripisal kot ustanovitelj akcije Podarim – dobim, akcije za pridobivanje sredstev za napredek in razvoj slovenskega vrhunskega športa. To dohodkovno uspešno akcijo je Ante deset let osebno vodil. Posebno vsakoletno planinsko dinamično gibalo pa je nastalo z Antejevo pobudo in neposrednim sodelovanjem ter vodenjem dogodka Sto žensk na Triglav, katerega cilj je bil na neposreden in varen način približati ženskam gore, Očaka.
Antejevo službeno delovanje in poslanstvo se je s kakovostjo pozitivno in odmevno odražalo, ko je bil dopisnik dnevnikov Delo, Politika, Oslobodjenje v Vzhodni Afriki, Delov poročevalec na Japonskem in
v ZDA. Bil je glavni in odgovorni urednik revije Avto, prvi in glavni urednik revije Jana in tednika Teleks. In poleg številnih odgovornih gospodarskih funkcij je postal generalni direktor Časopisno grafičnega podjetja Delo.
Ob Antejevem slovesu se na njegova dela, vrhunske alpinistične dosežke in vso njegovo zapuščino lahko s hvaležnostjo in ponosom spominjamo, zahvaljujemo in mu zaželimo, naj počiva v miru.
Franci Ekar
