Lučka Golob: Angelca Golob, rojena Prepotnik, se je rodila 13. januarja 1932 na kmetiji »pri Havdejevih« nad Robanovim kotom. Njena starša, Lucija in Kristijan Prepotnik, sta družino preživljala s kmetovanjem na nadmorski višini 1222 metrov, kar je bilo vse prej kot enostavno.
Angelca – najmlajša med štirimi sestrami – je odraščala ob dveh mlajših bratih, Jožetu in Kristijanu. Prav Jože je postal njen najtesnejši plezalski tovariš pri večini vzponov.
Po končani gimnaziji v Celju je Angelca nadaljevala šolanje na Višji zdravstveni šoli v Ljubljani. Kot višja medicinska sestra je vse do upokojitve delala kot patronažna sestra v Lučah in Solčavi. Z možem Albertom Golobom sta si v Solčavi zgradila dom in vzgajala tri otroke – dve hčerki in sina.
Družina Havdejevih je bila znana po svoji srčnosti, prijaznosti in odprtosti. Vsi – starša in šest otrok – so bili »dobri kot kruh«, vedno pripravljeni pomagati, prijateljski do vsakogar. Med narodnoosvobodilnim bojem je njihova kmetija, zaradi oddaljenosti od vasi in zaupanja vrednih domačinov, postala varno zatočišče za partizane.
Gore, ki se dvigajo nad Havdejevo domačijo – Križevnik, Ojstrica, Krofička, Raduha – so bile stalne spremljevalke Angelce in njenih sorojencev. Pogosto so jih obiskovali kot planinci in občudovalci. Angelca je umrla 15. julija 2023.
Spomini na brezpotja – Gore so bile moj drugi dom
Moj rojstni dom je v Solčavi, v Robanovem kotu, na kmetiji pri Havdejevih, na nadmorski višini 1222 metrov. Ta kotiček obkrožajo Križevnik, Ojstrica in Grofička – gore, ki sem jih občudovala že kot deklica in si želela nekoč stopiti na njihove vrhove.
Ta želja se mi je uresničila 16. oktobra 1938, ko sem bila stara komaj šest let. Za nagrado, ker smo pridno pomagale očetu pri košnji, nas je vse štiri hčerke peljal na Grofičko. Prvič v življenju smo med skalami videle cvetoče planike, na zelenicah rododendrone. Na Utah smo pod previsno steno odkrile majhno pastirsko hišico. To doživetje je bilo zame čudovito, edinstveno. Na Grofičko sem se vračala vsako leto, vse do 2007, ko sem zaradi zdravja morala opustiti to pot.
Na prvo resno plezalno smer me je leta 1954 peljal brat Jože. Preplezala sva Herletovo smer v Ojstrici. Po desetih letih plezanja sem se poslovila prav s to smerjo. Bratu nisem povedala, da je to moje slovo – a gore so to vedele. Bil je lep sončen dan, 21. oktober 1964. Nenadoma je pridrvel temen oblak, zakril sonce, začelo je rositi. Nato se je vsulo ledeno mrzlo pšeno, ki naju je peklo po obrazih in rokah. Nevihta je hitro minila, a slovesa od gora ne bom nikoli pozabila.
Preplezane smeri in pristopi na vrhove 1952–1964:
Ojstrica – Titova štafeta (1952, 1953, 1954)
Grofička – grebensko prečenje
Ojstrica – Herletova, Ogrinova smer
Velika planina, Konj, Korošica
Storžič – večkrat, tudi z navezo s sošolko
Erjavčka peč nad Vršičem
Trnovački Durmitor – smeri I in II
Naglič – prvenstvena smer z Lalo Mulalič
Kocbekova grapa – zeleni led
Štajerska Rinka – Modec-Režek
Brana – zimski pristop
Mala Rinka, Jalovec – Ingoličeva smer
Triglav – Dolga nemška z Zimmer-Jahnovim izstopom
Pihavec – spust na Kriške pode
Planjava – smer X (s sestro Nežko)
Ojstrica – solo vzpon po grapi sredi stene
Dedec na Korošici (s Prepotnikom Jožetom)
Grofička – postavitev vpisne skrinjice s PD Solčava
Ojstrica – Herletova smer (slovo od plezanja)
Pristopi na vrhove v letnem času
Raduha – 6×
Smrekovec – 3×
Peca – 6×
Olševa – 4×
Križevnik – 1×
Grintavec – 1×
Mrzla gora – 2×
Ojstrica – 57×
Grofička – več kot 70×
Nekatere smeri so ostale nezabeležene. To sem zapisala po spominu, pri 92 letih, in ne bo nikoli pozabljeno.
Solčava, 30. junij 2023
Angelca Prepotnik – por. Golob
Penjanje na Maglić
Lala Mulagić- Stajić: 8. augusta, u rano jutro Angela Prepotnik, Slovenka iz Solčave, Robanove Koti, iskusna i snažna penjačica i ja, ne tako snažna, visoka i mršava, krećemo sa jezera prema stijenama Maglića.
Spuštamo se kroz šumu do Suhe jezerine, putem koji smo prije dva dana došli.
Udesno preko dugog, strmog sipara prilazimo stijenama.
Odlučimo se da penjemo centralni greben koji se sa vrha Maglića spušta do ovog sipara. Cijela njegova dužina vidi se inače sa Prijevora. To je prvenstvena smjer i kako je niko prije nas nije penjao ne znamo šta nas čeka. U navezi smo, napredujemo polako. U pukotine stijene gdje nema oprimaka zabijemo klinove čekićem, kroz karabinere provlačimo uže.
Za nama ostaju metri stijene. U sredini smjeri dva prevjesa teško prolazimo, koristimo više klinova i karabinera da pređemo njihove “trbuhe” i tako prevarimo zemljinu silu teže.
Nakon četiri sata penjanja i pređenih 500 m dužine stijene, ocjenjujemo našu smjer sa težinom III i IV. Na vrhu smo Maglića (2.386 m).
Dočekuju nas Kolja, Franček, Franc i jedan Srbijanac. Oni su penjali druge smjeri u glavi Maglića i sad sjede na vrhu, na kamenoj piramidi koja je nekada označavala graničnu tromeđu između Austro-Ugarske, Srbije i Crne Gore.
Naši prijatelji brinuli su kako ćemo nas dvije same preći tešku smjer.
A nas dvije smo prve djevojke u Bosni i Hercegovini koje smo penjale prvenstvenu smjer. Nazvali smo je “Bosansko-Slovenski smjer”.
Havdejevi Gelci v spomin
Zasanjano zazre deklič se v bele skale,
pogled drsi tja čez vršace vedno višje,
kot bi nevidno pot željé iskale,
po gamsovih stezah zre spred domače hiše.
Ko prvič zvabi gora drobcene nožice,
previdno vodi jo očeta roka,
o veter, skale, drobcene cvetlice,
očarano strmé oči otroka.
Odraste ótrok z leti v dekle zalo,
kot gams v pečinah proti soncu pleza,
strahu pogumno srce ni poznalo,
kakor dragulj sta nji cepin, dereza.
A čas čez čas ji vzame bele skale,
hití življenje ji po drugi poti.
Roké so njene bolne negovale,
ko mora, se že duša s čim zamoti.
In leta minejo, kot blisk zbežijo,
življenje kar naprej po svoje teče,
čeprav moči telesu ne pustijo,
bežé v pečine misli hrepeneče.
Bogve, če gleda zdaj še dol na skale,
ki kakor venec čuvajo ji domačijo?
Morda oči so pot tja poiskale,
peruti angela pa zdaj nad njo bedijo.
Jožica Koren
