Delo, 30. oktober 2000
Nekoč je zapisal: »… Kaj je lepšega v življenju kot ujeti zadnji sončni žarek na vrhu Jalovca, si v sencah ujetih v pogorju za Grintovci iskati zadnje zavoje na smučeh, ali v Vratih skakati čez potok in iskati svoje smeri v Triglavu, zatikati dereze v steni pod vrhom Mangarta, se sončiti na vrhu stene v Dolini ali pa samo samotno in zamišljeno korakati skozi gozdove na Pokljuki in s pogledi proti Julijcem obujati razorane občutke preteklosti vsakdana …?«
Spoznala sva se 4. julija 1995, na prvi skupni poti v Južno Ameriko. Istega dne je prišla novica, da je Slavc Svetičič pogrešan … Prav on je postal največji vzornik preprostega in skromnega fanta, ki je svoje prekratko življenje namenil goram in svojim najbližjim.
Andrej se je že zelo zgodaj začel podajati v gore, ki so mu dajale energijo in mu vlivale voljo do življenja, ki mu ni bilo vedno naklonjeno.
Pri dvajsetih letih je postal alpinist in plezanje je postajalo vse resnejše. Zaljubil se je v visoke hribe, za katere je neutrudno treniral po domačih strminah, zlasti Storžiču, do katerega je čutil prav posebno spoštljiv odnos …
Že leta 1995 je stal na severnem vrhu najvišje gore v perujskih Andih – Huascaranu, leta 1996 pa sva skupaj dosegla vrh Chimboraza v Ekvadorju, Alpamaya, Artesonrajuja in južnega Huascarana v Peruju in hkrati že delala načrte za naprej … Prišle so Centralne Alpe in nato Nova Zelandija, kjer sva zaman čakala na lepo vreme pod Mt. Cookom. Novih idej za nove in nove vzpone Andreju nikoli ni zmanjkalo. Vihravo sva se čez noč odločila za plezanje v Viskoh turah ali pa še kje dlje, ob tem pa je vse ostale proste trenutke preživljal v domačih hribih, preplezal večino klasičnih in nekaj zahtevnih športnoplezalnih smeri.
Na prvi pogled mrki obraz je za zunanjo masko skrival neponovljivo vsebino, široko srce, ki bi za sočloveka naredilo vse in šlo celo preko svojih meja. Z leti je najina naveza postajala vse globlja in načrti vse bolj drzni. Na lanski – že tretji odpravi v Ande se mu je končno uresničila dolgoletna želja – skupaj z Boštjanom Peršetom sta splezala prvenstveno smer in jo na Andrejevo željo poimenovala »Košček sreče«.
Potihem pa je že dalj časa hrepenel po Himalaji. Želel je doživeti vsaj del slasti tega magičnega pogorja, o katerem je mnogo prebral in znal na pamet številne srečne in nesrečne zgodbe. Odločil se je za goro, katere stena še ni bila preplezana, z željo preizkusiti se in dokazati, da zmore … Vse leto je živel in delal izključno za goro, ob tem pa ostajal prijatelj, ki je vedno našel čas za pogovor.
V enem svojih zadnjih pisem je Andrej zapisal: »… takrat, ko si najbolj želiš nekoga, ostaneš tako prekleto sam! In če boš kdaj žalostna in osamljena, razočarana nad vsemi stvarmi, sedi pred ogledalo in se nasmehni. Pomagalo bo…«
Z Andrejevim odhodom ostajajo nikoli izsanjane sanje o novih in novih stenah, ostajajo neizrečene besede in ostaja strašna praznina, ki jo deloma blaži le upanje, da je umrl srečen, na gori, ki ji je namenil zadnje leto svojega življenja.
Irena Mrak
