Planinski vestnik 2000/11
NA ODPRAVI V JANAK HIMAL SE JE SMRTNO PONESREČIL ANDREJ MARKOVIČ
Prezgodnji grob v Himalaji
Istega dne, ko smo Slovenci slavili izjemen smučarski spust Dava Karničarja z vrha Mount Everesta, se je v najbolj oddaljenem kotičku Himalaje, v pogorju Janak Himal na meji med Nepalom, Tibetom in Sikimom, zgodila tragedija. Med plezanjem po pobočju 7483 metrov visokega Džongsang Peaka se je smrtno ponesrečil 24-letni alpinist Andrej Markovič iz Novega mesta.
Prve novice, ki niti do trenutka, ko to precej pozneje poročamo, niso izčrpnejše, sporočil pa jih je vodja slovenske alpinistične odprave v Janak Himal, Andrej Štremfelj in jih je posredovala Planinska zveza Slovenije, so nadvse skope. Potem ko sta Andrej Markovič in soplezalec Urban Ažman iz Gorij po preplezani prvenstveni smeri prišla na vrh sedemtisočmetrske gore in se vračala z nje, se je Andreju pri spuščanju z vrvjo izpulilo sidrišče, izpulil se mu je snežni klin, »sablja«, in omahnil je v globino.
Pretreseni tovariši iz odprave so se še isti dan odločili: nesrečnega alpinista so prinesli nad bazni tabor, zložili na kraju, varnem pred plazovi, iz skal grob, ga položili vanj in nanj naložili skal, ki jih je tja dol izpod vrha poslala gora.
Ta gorski predel je namreč eden od najbolj odročnih v Himalaji, o čemer zgovorno priča podatek, da so bili Slovenci to pot nasploh prvi, ki so se z nepalske strani lotili sedemtisočakov Džongsang Peaka (7483 m), Patibare ali Pyramid Peaka (7123 m) in Kiratčulija ali Tenta (7365 m).
Andrejeva mati in dekle bosta skupaj z novomeškimi alpinisti prihodnje leto obiskali Andrejev grob.
Andrej Markovič je že pri šestnajstih letih začel plezati na umetni steni pod novomeškim kandijskim mostom. To je bil sprva samo šport, kmalu so ga začele zanimati gore in prave visoke stene. Po opravljeni maturi na novomeški gimnaziji se je za teden dni preselil v Vrata, kjer je brez prestanka plezal. V enem od teh dni je po treh različnih smereh priplezal na vrh Severne triglavske stene in na vrh Triglava. Rad je imel tudi gore okoli Tamarja in morda ni naključje, da je le nekaj dni pred zadnjim odhodom v Himalajo lastnico podjetja Vrh iz Tržiča Zdenko Globočnik, ki mu je kot perspektivnemu mlademu alpinistu že drugo leto nudila sponzorsko pomoč, peljal na plezanje Raza Jalovca.
Ko je bil pred nekaj leti skoraj popolnoma brez denarja, vendar z veliko volje, da bi preplezal katero od lepih smeri, spet v Tamarju, je prespal kar v tamkajšnji kapelici. Ko ga je videl oskrbnik koče v Tamarju, mu je ponudil prenočevanje pod planinsko streho, kar pa je Andrej sprejel šele po dolgotrajnem prigovarjanju.
Od leta 1996 je bil vsako leto na kateri od velikih odprav v tujih gorah, v Himalaji, Sečuanu ali Peruju. Poleg tega je imel izjemne vzpone v Centralnih Alpah, v Grandes Jorasses z Urbanom Ažmanom, na primer. Še predvsem je bil ponosen, ko mu je uspelo samemu preplezati izjemno zahtevno smer Peklenska pomaranča v Rzeniku. Če mu ta nesreča ne bi prekrižala vseh življenjskih načrtov, bi se brž ko bi bilo mogoče s kolesom odpravil v Centralne Alpe, kjer je bila njegova velika želja potegniti črto pod alpsko trilogijo, preplezati severne stene Matterhoma, Eigerja in Grandes Jorasses, česar se lotijo in kar uspe le najboljšim alpinistom.
Čeprav je bil s srcem in dušo zapisan goram in stenam, je redno študiral na Fakulteti za šport v Ljubljani. Preden se je odpravil na svojo zadnjo pot v gore, je veliko študiral in opravil vse izpite za tretji letnik.
V Novem mestu je že bila komemorativna slovesnost za pokojnim alpinistom Andrejem Markovičem. Novomeški alpinisti so že sklenili, da bodo svojemu kolegu in prijatelju prihodnje leto postavili spominsko ploščo, najverjetneje v Vratih – tam je bilo eno od Andrejevih najbolj priljubljenih izhodišč za plezalne vzpone.
Eden od Markovičevih alpinističnih kolegov, vrhunski plezalec Filip Bence iz Tržiča, ki je v 32 letih svoje alpinistične kariere preplezal že 3700 smeri in bil že na enajstih odpravah, mož, ki je Andreja spoznal pred štirimi leti na alpinističnem taboru pod Mangartom in ga je smatral za enega od najboljših mladih slovenskih alpinistov, je dejal, da je del Himalaje okoli Kangčendzenge, kjer se je smrtno ponesrečil Andrej Markovič, za slovenske alpiniste menda zaklet.
V tem predelu Himalaje je bil Bence že dvakrat, zdaj naj bi šel še tretjič, vendar se je moral potovanju zaradi službenih obveznosti in zaradi denarja odpovedati. Prvič je bil tam leta 1983 na ogledni odpravi s Petrom Podgornikom in enim šerpo, drugič dve leti pozneje, ko se je pri sestopu z Jalung Kanga smrtno ponesrečil tržiški alpinisti Borut Bergant. Tam sta leta 1991 za vedno ostala tudi Marija Frantar in Jože Rozman, ko sta plezala na Kangčendzengo.
