Planinski vestnik, julij/avgust 1997
Janez BrojanDružina Hruška je prišla na dopust v Slovenijo. Ker je bil oče nekdaj dober alpinist in je plezal tudi že v Triglavski steni, se je družina odločila, da nekaj dni dopusta preživi v Julijskih Alpah. Tako so 29. junija 1996 leta prispeli v dolino Vrat in se nastanil v Aljaževem domu. Očitno je bil tudi sin navdušen za plezanje, zato ga je oče hotel peljati v Skalaško smer, v kateri je tudi sam že plezal.
Dne 29. junija sta kljub slabi vremenski napovedi okoli sedme ure odšla v steno. Jutro je bilo lepo, toda napovedi gotovo nista slišala. Na splošno poznamo napredovanje čeških alpinistov, ki plezajo previdno, a izredno počasi: tudi pri tej navezi je bilo nekaj podobnega. Do večernih ur sta priplezala v območje Ladje. Vreme se je iz minute v minuto slabšalo in kmalu je prišlo do prve nevihte. Z nočjo se je nad Triglavom razbesnelo slabo vreme, tako da je šele proti jutru prenehalo deževati. Triglavska stena je bila do vznožja zavita v meglen objem. Naveza je bila prisiljena k bivakiranju v steni, za kar pa nista imela zadosti opreme, da bi se zaščitila proti dežju. Zjutraj sta vsa premočena in premražena nadaljevala plezanje in okoli enajstih izplezala na vrh stene. Zaradi goste megle nista našla poti navzdol, zato sta, iskaje pot, prečila zahodni del Triglavskih podov in se za Rjavcem spuščala nižje. Otrok, ki je bil zanesljivo zelo podhlajen in izčrpan, se je zgrudil na tla in po kasnejši zdravnikovi oceni tudi umrl. Oče pa je po brezpotju odhitel po pomoč. Sporočilo je dal v Vodnikovi koči nekaj po 16. uri.
ZAČETEK ISKALNE AKCIJE
Ob pol enajstih dopoldne so me poklicali iz Aljaževega doma, da je pri njih zelo zaskrbljena žena in mati, ker se mož in sin še nista vrnila s plezanja. Takoj po obvestilu, ki pa ni bilo alarmiranje, sem se odpeljal v Aljažev dom in od žene dobil nekaj več potrebnih podatkov. Ker se vremenske razmere niso nič izboljšale, sem se v pogovoru odločil, da pokličem vse okoliške gorske postojanke in preverim morebitno navzočnost njenega moža in sina. Ker sem povsod naletel na negativen odgovor, sem se odločil sklicati reševalno moštvo in sprožiti širšo iskalno akcijo na vseh poteh, ki vodijo v dolino Vrat in v vznožje smeri v Steni. Ob pol drugi uri je tako šlo na pot pet skupin reševalcev, in sicer po Tominškovi poti, po poti Čez Prag, po poti skozi Bukovje in na sedlo Luknja in na vstop Skalaške smeri. Medtem je začelo ponovno močno deževati, megla pa je bila do vznožja Stene. Nobena skupina ni našla nič otipljivega, niti ni slišala nobenega glasu — kljub vpitju njunih imen. Ob 16.15 sem dobil po telefonu v Vratih obvestilo iz Koče Planika, da je nekaj minut pred tem prišel v Vodnikovo kočo prosit pomoč češki alpinist, ker mu je sin omagal za Rjavcem. Dogovorili smo se, da poskušajo od njih ali iz Koče na Doliču na mesto poslati čaj in topla ogrinjala, da bi otroka čim hitreje zaščitili. To so tudi storili, kar se je videlo ob našem prihodu, a je bilo za otroka že prepozno.
Vse skupine reševalcev sem o nastali situaciji obvestil. Medtem sem poklical tudi načelnika bovških reševalcev in ga prosil za pomoč, kajti razen dveh naših reševalcev so bili vsi na poteh, ki so daleč stran od kraja, na katerem je ostal otrok. Ker je bilo vreme s primorske strani boljše, sva se dogovorila, da priskrbim helikopter in zdravnika, on pa bo reševalce in potrebno reševalno opremo. Tako so se naši začeli vračati v dolino, razen ekipe, ki je že bila v Luknji in je pot nadaljevala preko Plemenic proti mestu onemoglega. Helikopter je takoj po sporočilu poletel z Brnika, imel med letom pri Radovljici nekaj problemov z meglo in hudim nalivom ter ob 17.45 že letel z zdravnikom in reševalci preko Vršiča proti Koči na Doliču. Zaradi megle je prvo skupino odložil v veliki konti pod kočo, ob drugem priletu pa se je stanje izboljšalo, tako da je s skrajnimi napori priletel v sedlo nad kočo, kar pa je bilo že tudi v bližini ponesrečenca. Po prihodu do izčrpanega otroka je zdravnik žal lahko ugotovil, da je otrok že kar nekaj ur mrtev. Najbrž je oče odšel po pomoč, ko je bil otrok že mrtev.
Ob 19. uri sta bila oba z reševalci vred prepeljana v dolino Trente in nato do Mojstrane. Truplo so s furgonom nato prepeljali na Jesenice, očeta pa smo peljali mi v dolino Vrat,
ANALIZA STANJA IN DOGAJANJA
• Alpinistično opremo sta imela ustrezno, lahko bi rekel zelo dobro;
• po vsej verjetnosti je bil oče prepričan, da bosta smer preplezala v enem dnevu, česar pa ženi ni rekel;
• oba sta imela toplo obleko in perilo, bivak vreče za bivakiranje pa ne;
• vremenska napoved je bila slaba, a je bilo ob njunem odhodu v steno lepo do popoldneva, ko so začeli oblaki zagrinjati zgornji del stene; iz vsega znanega lahko zaključim, da je bil oče kondicijsko in psihično zelo dobro pripravljen, kar pa za tako mladega sina ne bi mogel trditi;
• mislim, da se je oče odločil za pretežko, predvsem pa predolgo smer;
• slabo vreme z močnim deževjem ju je prikovalo v steno, kjer sta se njuni telesi celo noč ohlajali, ob ponovnem plezanju pa ne toliko ogrevali, da bi se stanje pri otroku izboljševalo, ampak je bilo iz ure v uro slabše;
• ko sta izplezala iz stene, se je otroku gotovo dvignila morala, ki pa jo je takoj zatem vzela gosta megla, kar nista našla poti v dolino; nadaljnje iskanje gaje privedlo v brezizhoden položaj;
• v megli sta prečkala dve planinski poti, oče tudi tretjo, in šele ko se je znašel na Velem polju, je zagledal planinsko kočo, v katero je šel po pomoč;
• mesto, na katerem je pustil sina, je bilo oddaljeno približno 50 metrov od poti Dolič—Planika in le 10 minut od koče na Doliču;
• tako je tragediji najbolj botrovalo slabo vreme in nepoznavanje terena.
Vse skupaj se je odvijalo 29. in 30. junija. Plezalna naveza je bila oče In sin Jožef Hruška starejši in mlajši. Plezala sta Skalaško smer v Severni steni Triglava, Po opravljenem vzponu je Jožef mlajši umrl zaradi izčrpanosti in podhladitve v brezpotju pod Rjavcem, star komaj 15 let.
V reševalni akciji je sodelovalo 20 reševalcev iz postaj GRS Mojstrana, Kranjska Gora in Bovec.
