Kako zapolniti luknjo v opredeljevanju vzrokov za gorske (alpinistične) nesreče?
Namesto uvoda
Nekako z uvedbo varovanja osebnih podatkov, ki se je v Sloveniji začelo leta 1990, ko je bil sprejet prvi zakon o varstvu osebnih podatkov, in še bolj s sistematičnim, sodobnim in evropsko usklajeno varstvom leta 2004, so se prenehala tudi bolj skrbna raziskovanja vzrokov posameznih gorskih nesreč. Če vzamete v roke starejše izvode Planinskih vestnikov, boste tam našli dokaj zgovorne podatke o nesrečah in nezgodah. Zakaj je temu (dan)danes tako, se pripisuje tudi odhodu gorskih reševalcev »na svoje,« večinoma pa lahko najdemo vzrok v slovenskem sistemu zaščite in reševanja. Ta ne temelji na zaščiti (kar lahko vidimo tudi v ogromnih sredstvih, ki so potrebna sedaj za »«obnovo« – morda pa je to tudi namen?). To lahko potrdi vsak, ki je kdaj poskusil npr. priklicati inšpektorja s tega področja, da bi poskusili preprečiti plaz in nastajanje škode. Kakorkoli že, sistem, ki kritično gledano gradi na solidarnosti z nesrečo in javnem mnenju o reševalcih junakih (že v osnovi) ne more biti dober. Zato velja spodbuditi in pohvaliti vsak tak poskus, kot so se ga lotili na Komisiji za alpinizem.
Po letošnjih hudih alpinističnih nesrečah
Komisija za alpinizem je v letu 2025 začela sistematično zbirati poročila o alpinističnih nesrečah in nevarnih dogodkih. Namen projekta je pridobiti zanesljive podatke o nesrečah in nevarnih situacijah pri plezanju v gorah in plezališčih ter iz njih izluščiti najpogostejše vzroke. Zbrana spoznanja bodo služila kot podlaga za izobraževanje na odsekih in klubih ter za izboljšanje preventivnega delovanja.
Cilj projekta je dvojni:
– sprotni cilj je zmanjševanje števila nesreč in resnosti njihovih posledic (manj težjih poškodb, manj helikopterskih reševanj),
– končni cilj pa je ambiciozen, a jasen – da bi v koledarskem letu ne zabeležili niti ene alpinistične nesreče.
Komisija zato poudarja, da je najlažji in najučinkovitejši način učenja obvladovanja tveganj prav izobraževalni proces alpinističnih šol. Tam lahko tečajniki in pripravniki na konkretnih primerih spoznajo, na kaj morajo biti pozorni pri svojem delovanju v gorah.
ANALIZA ALPINISTIČNIH NESREČ IN DOGODKOV v obdobju do septembra 2025 (PDF)
Pred vami je prvi povzetek zbranih poročil. Statistični vzorec je še premajhen za globljo analizo, vendar že nakazuje smer, v katero bo projekt potekal, in kaj lahko alpinistična skupnost pričakuje v prihodnje. Glede na količino zbranih poročil Komisija načrtuje eno ali dve poročili letno – ločeno za zimsko in letno sezono.
Obseg zbranih podatkov
Analiza temelji na 51 vsebinsko dovolj izpolnjenih vprašalnikih. V letu 2025 je bilo registriranih 1.060 članov alpinističnih kolektivov (77 tečajnikov, 247 mlajših in 325 starejših pripravnikov, 253 alpinistov ter 158 inštruktorjev), zato je vzorec majhen.
Po podatkih GRZS se je do septembra 2025 zgodilo 20 plezalnih nesreč in 4 nesreče pri turnem smučanju. GRZS beleži le nesreče v Sloveniji, medtem ko analiza Komisije vključuje tudi nesreče v tujini. Zato je verjetno, da se je zgodilo več nesreč in nevarnih dogodkov, kot jih je bilo zabeleženih. Pričakovati je, da bo v prihodnjih letih slika popolnejša.
Za potrebe poročila uporabljajo dve kategoriji: »nesreča« – vsaka poškodba zaradi padca ali zunanjega vpliva, ne glede na nadaljevanje plezanja, »dogodek« – situacija, ki bi lahko privedla do nesreče, a se zaradi srečnih okoliščin ali pravilne reakcije ni zgodila.
Povzetek ugotovitev
Do 14. septembra 2025 je bilo prejetih 57 vprašalnikov, od tega je bilo 6 izločenih zaradi pomanjkljivih podatkov.
V analizo je vključenih 51 primerov: 43 nesreč in 8 dogodkov.
34 nesreč se je zgodilo v Sloveniji, 9 v tujini.
36 primerov je zahtevalo obisk bolnišnice, 14 ne (v to je vključenih 8 dogodkov).
25 primerov se je končalo s posredovanjem reševalcev, 25 s samopomočjo; 1 primer je nepopoln.
Od reševanj jih je bilo 23 izvedenih s helikopterjem, 2 klasično.
Med primeri samopomoči je 12 ponesrečencev kasneje potrebovalo zdravniško oskrbo, v 8 primerih pa so udeleženci priznali, da bi bil klic na pomoč smiseln.
Vrste poškodb
Lažje poškodbe: udarnine, praske, odrgnine.
Težje poškodbe: zlomi, izpahi, zvini, poškodbe glave in možganov, krvavitve, nezavest.
Skupno je bilo zabeleženih 51 težjih poškodb (večina ponesrečencev je imela več poškodb hkrati).
Najpogostejši so bili zlomi (nog, gležnjev, reber, vretenc), sledijo krvavitve in poškodbe glave.
Zabeležene so bile tri smrtne nesreče.
Predlogi Komisije za izboljšanje varnosti
1. Redno obnavljanje znanja prve pomoči, zlasti oskrbe zlomov, krvavitev in poškodb glave.
2. Spodbujanje klicanja na pomoč v primerih, kjer bi samoreševanje lahko poslabšalo stanje.
3. Vključevanje »šodrovskih smeri« (II–III) v programe šol, zaradi učenja varnega gibanja v lažjem terenu.
4. Premislek o premiku sidrišč pri preopremljanju klasičnih smeri; odstranjevanje starih klinov.
5. Razlaga pomena ocen S1, S2, S3 … in opozorilo, da »dolga navrtana smer« ni nujno enostavna.
6. Ne vstopati v smer za drugo navezo; imeti rezervni načrt.
7. Več pozornosti preverjanju stopov, oprimkov in kakovosti klinov.
8. Opozarjanje, da športnoplezalne ocene niso primerljive z ocenami v hribih; poudarek na postopnosti.
9. Poudarjanje pogostejšega nameščanja varovanja pri zimskem plezanju.
10. Razlaga tveganj sočasnega plezanja.
11. Spodbujanje razumevanja, da uspeh ni le vrh, temveč tudi pravilna odločitev o umiku.
12. Učenje plezanja z derezami in cepini v skali; uporaba orodnih plezališč.
Predstavitev zbranih podatkov
Do sedaj v Sloveniji ni bilo sistematičnega zbiranja podatkov o alpinističnih nesrečah. GRZS sicer pripravlja letna poročila, vendar ta vključujejo tudi druge dejavnosti (jadralno padalstvo, kolesarjenje, smučanje, vodne aktivnosti …), zato niso neposredno uporabna za preventivno delo na alpinističnih odsekih.
Komisija je do 14. septembra 2025 prejela 57 vprašalnikov, od katerih je bilo 6 izločenih. V analizo je vključenih 51 primerov, ki predstavljajo osnovo za izračune in primerjave.
Opazno je, da se večina poročil nanaša na nedavne nesreče, kar je razumljivo – spomini so sveži, udeleženci pa bolj motivirani za deljenje izkušenj. Starejše nesreče (npr. iz obdobja 2001–2010) so slabše izkoriščene, saj o njih ni poročil.
Komisija si želi, da bi izpolnjevanje poročila postalo del standardnega postopka po vsaki nesreči ali nevarnem dogodku. Le tako bo mogoče spremljati trende in izboljševati varnost.
Pri zbiranju podatkov se pojavlja težava podvojenih vnosov (poročilo ponesrečenca in poročilo soplezalca). V prihodnje bodo vprašalnik prilagodili, da to preprečijo.
Glej tudi Varnostni izzivi obiskovanja gora na 19. posvetu Gore in varnost, (PDF – priponki, ki sta spodaj, sta enaki) …
