Ciril Praček: V zadnjih 15 letih se nam zdi, da je alpsko smučanje, povezano z izleti, nekako zamrlo. Toda to ni povsem res. Tisto pravo turistično izletno smučanje se razvija v tišini, brez hrupa in reklame naprej. To se pravzaprav skoraj podeduje. Oče vzame doraščajočo družino s seboj in ljubezen do smučarskega vandranja gre naprej. Res je, da naše alpsko izletniško smučanje ni množično, toda na neki svoji višini se le drži. V vseh zimskih mesecih boste našli na Komni, Vršiču, Velem polju, Pohorju itd. vedno določeno število navdušenih vandrovcev, ki uživajo vedro razpoloženi čudovite lepote prirode. To potepanje po zasneženi alpski prostranosti zavzame največji obseg v najlepšem zimskem mesecu v gorah, v marcu.
Navadno slišimo pri opisovanju visokogorskega smučanja največ o nevarnostih, ki preže na smučarja. Dosti manj besed odpade na lepote visokogorskega smučarja. Zato ne bo odveč nekaj besed tudi o tem.
Hodili smo skozi Krmo, trije mladi fantje, željni zimskega veselja in doživetij. Mnogo let je že minulo od tedaj, toda spomin je ostal. Nebo v ranem jutru čisto in brez oblačkov, v dolini slana in zaplate snega. Komaj je sonce pobožalo vrhove gora in dreves, že se je oglasilo sproščeno petje ptičev. Nekaj višje gori se je pričela zasnežena prostranost. Sneg je bil trd, trdo pomrznjen, vzdržal je. Ogledali smo razdejanje plazov, ki so v zimi opravili svoje razdiralno delo. Namenjeni smo bili v lovsko kočo v Zgornji Krmi. Okoli pet ur hoje iz Mojstrane. Zanimivo je, da mine dolga pot kar mimogrede. V Spodnji
Krmi in v Radovni ogleduješ prvo spomladansko cvetje in poslušaš ubrano petje iz gozda, ko se bližaš Gornji Krmi, občuduješ skalnate velikane z obeh strani nad seboj. Snega je vse več s pridobivanjem višine. Pod nogami je hrstel pravi originalni zmrznjeni solnati sneg. To bo šlo, ko ga bo poljubilo pomladansko sonce. Zadnja strmina pod lovsko kočo pomeni tudi zadnji napor volje. Oddahneš se v pravem pomenu besede, ko spustiš oprtnik z ramen in odložiš smuči h koči. Sonce je pričelo že pošteno greti v lica, ki so se svetila od potu. Obrisali smo znoj, posedli po lesenih cepanicah in brez besede najprej »okrepčali moža«. Izpred lovske koče, ki so jo uporabljali tudi nosači, je čudovit razgled, skozi redke močne macesne v snežnobele skale Draškega grebena in proti Vernarju ter Bohinjskim vratcem.
Tudi tja moramo, smo takoj sklenili. Lovska koča je imela tedaj samo pograd za pet ljudi in kamenito ognjišče ter nekaj posode. Skuhali smo si čaja in se nismo niti dodobra spočili, kar vleklo nas je naprej, soncu nasproti. V takem dnevu si kakor ptica selivka. Nadeli smo temna očala, namazali obraze, pustili odvišno opremo v koči in odšli v kraljestvo sonca in snega. Sneg je še vedno držal, lahko smo stopili kar peš. Vse oblo, vse zalito s snegom. Nobenih ostrih vzboklin kakor poleti, le tu in tam je gledal borovec iz snega.
Čiste barve in ostri kontrasti, temnozeleni borovci, svetlorjavi macesni, snežnobeli vrhovi in temnomodro skalovje. Vmes se je vse prelivalo v sončni svetlobi. Se med svetlobo in senco je v gorah močan kontrast, na soncu preveč svetlobe, v senci skoraj temno, na soncu poletna vročina, v senci zmrznjen sneg. Tega v dolini ne doživiš nikoli tako kakor v gorah v zgodnji spomladi. Povzpeli smo se že do izpod Rjavine in namerili po dolini v levo na plato pod Ržmi. Žejo smo tešili s čajem in pomarančami. Močno žejo ti gasi najbolj čaj z limono ali pomaranče, čeprav se v koči najbolj prileže za žejo juha, toda te ne moreš nositi s seboj.
Pod Ržmi smo se zagledali v Triglav. V zimski prirodi je vse tako blizu, kar z roko bi ga dosegel, se mi je zdelo.
Gremo na ledenik? Navezali smo smuči in se spustili povprek navzdol proti ledeniku. Sneg je držal in šlo je, da je bilo veselje. Povzpeli smo se prav do Kredarice in uživali razgled preko vse Gorenjske prav do Kamniških Alp in še dlje na desni so se odražali v lahno čadastem ozračju, morda prav Gorjanci, kdo ve?
Najlepše nas je šele čakalo, smuk do lovske koče. Ura je bila okoli desetih dopoldne. Imeli smo dve možnosti, naravnost s Kredarice v Krmo ali povratek po isti poti, po kateri smo prišli. Odločili smo se za ledenik, ker je to daljši smuk. Spustili smo se v smeri proti studencu nad Pragom. Blizu skupaj smo vlekli dolge loke po snežni preprogi. Ledenik je imel par centimetrov suhega snega na trdi podlagi. Vse se je prašilo za nami. Previdno smo se spuščali mimo zahrbtnih globeli, na preglednem svetu pa vse hitreje. Nikdar toliko hitro, kot zmoreš, je zlato pravilo v nepoznanem svetu, čeprav je smučišče pregledno. Držali smo se tega pravila, čeprav še mladi, smo bili vendarle že izkušeni. Za nami je ostala enakomerno zarisana sled potegnjenih vijug, kakor jih lahko opišeš le v alpski snežni prostranosti. Le prehitro mine tak spust, mimogrede smo bili v globeli.
Mimo Staničeve koče smo se vzpeli zopet na plati pod Ržmi. Pričel se je drugi del čudovitega smuka. Tu je vse še bolj gladko in pregledno kakor preko ledenika. Poznali smo že dobro to smer, saj smo se po njej vzpenjali. Prvi del se lahko spuščaš po dolini iz brega v breg in uživaš v zavojih proti bregu, izpod Rjavine se svet položi, strmina je blaga, toda še vedno dovoljuje veliko
hitrost. Tu smo doživljali smuko v čistem spomladanskem solnatem snegu. Za prst debelo je odjenjala trda skorja. Uh, kako je letelo! Ta izraz se je danes že udomačil med tekmovalci. Letelo, pravijo, in to upravičeno. Na gladki snežni površini, kjer skoraj ni trenja, dobiš občutek, da si ptica, da letiš, nikjer težav, nikjer konca. In če te kje vzdigne, da res letiš nekaj metrov, to komaj opaziš. Na ravnici nad lovsko kočo smo se ustavili in nekako z žalostjo ugotovili, da je bilo prehitro konec.
Čez ravnico, Apnenica ji pravijo, se noge ravno malo opomorejo od napora in zopet gre v strmem smuku do lovske koče. Tu je treba krmariti v prav kratkih lokih, kajti dolinica je ozka. Ves ta svet je do lovske hoče več ali manj varen pred plazovi. Le smučišče okoli Rjavine je nevarno in v prav redkih primerih se odtrga plaz prav nad lovsko kočo.
Po tem lepem doživetju smo se posedli po cepanicah pred kočo, uživali sončne žarke in razgled po okolici. Prav posebno nam je teknilo kosilo, pripravljeno na ognjišču. Pri kuhanju pretočiš sicer precej solza, ne morda zaradi žalosti, ker si moraš sam kuhati, temveč zaradi dima, ki nima kam in tišči pri vseh luknjah na plano.
Takoj po kosilu smo se spustili v silno strmino izpod koče v smeri na Bohinjska vrata. Strmino pod lovsko kočo je še vedno božalo toplo sonce, toda nasprotna stran izpod Bohinjskih vratc nima sonca. Zato je tam daleč v pomlad odličen sneg. Področje je sicer plazovito, toda če je sneg uležan, si brez skrbi. Vzpon je dolg dobro uro. Na sedlu se ti odpre pogled na Velo polje, proti Triglavu in v smer proti Sedmerim jezerom. Tu vlada zopet toplo sonce.
Spust z Bohinjskih vratc je poseben užitek. Dolina ima z obeh strani lepe strmine in drsiš iz brega v breg, tako da se lahko obračaš v smuku navzgor, ko se spuščaš z brega v nasprotni breg. To nam je delalo posebno veselje, kajti spustiti se moraš z veliko hitrostjo v nasprotni breg, da imaš zadosti hitrosti za obračanje pri drsenju navzgor. Pri tem se nagneš globoko navznoter, tako da se zdi, kot bi bile noge za trenutek višje od glave.
Že takrat smo razmišljali, kako lepo bi bilo, če bi bil tu sistem žičnic, da bi lahko neštetokrat ponovno užival v smuku navzdol. Do tega bo nekoč prišlo, mora priti, toda tedaj se bo iz teh prelepih krajev umaknila tišina, divji petelin se ne bo več oglašal, gamsi si bodo poiskali druge revirje, gorski svet bo oživel po ljudeh. Vsaka stvar ima svojo dobro in slabo stran.
Za tisti dan smo imeli dovolj.
Še in še smo se vračali v ta čudoviti zimski gorski svet, svet kristalov in meglenega morja daleč pod teboj. Ves triglavski okoliš je izletno področje. Krma v smeri proti Kredarici, Velemu polju in Sedmerim jezerom in še dalje proti Komni, tu vlada zima najmanj pol leta in snežna odeja se meri v metrih. Poleg tega je v Julijcih še Vršič, Jalovec s Kotovim sedlom, nešteto možnosti v Karavankah, Kamniških Alpah in na Pohorju. Vandrovce po tem zimskem svetu spoznaš kaj kmalu. Sposobni so hoditi ves dan, nič jih ne vznemiri, pogled je uprt nekam v daljavo, enakomerno podrsavajo po snegu, nič se jim ne mudi in vendar prehodijo velike daljave.
Kdor mnogo hodi v zimi na dolge izlete, je že počasi v praksi dojel, kaj nujno rabi na teh poteh. Od obleke: rezervni pulover in majico, vetrovko in lahek nylonski plašč, dvojne volnene rokavice, čepico, ki pokriva ušesa, rezervne dolge nogavice. In še naočnike in kremo za obraz. Od orodja predvsem izvijač in nekaj malih in velikih vijakov ter nož. Manjkati ne sme tudi par povojev in tablet proti bolečinam.
In tehnika smučanja? V kratkem povedano: na trdi osnovi smučaš lahko v lepih sonožnih kristijanijah, v pršiču s plužnimi kristijanijami, v zelo težkem mokrem snegu se obračaš s prestopom; v vseh vrstah snega pa velja osnovno pravilo: Ne spuščaj se brez glave. Uživaj v premišljenem smuku, ne v brezglavem divjanju. Še posebno velja to pravilo v nepoznanem svetu.
Gore ne bodo samevale v zimi. Mnogo prijateljev imajo, ki se vesele posebnih čarov zimske prirode, ki bodo vedno znova zastavili korak v kraljestvo kristalov in tišine, kajti tisti, ki je užival vso to lepoto, se ji ne more več odreči.
