Alpinizem na Kamniškem

Tone Škarja

»Kamničani v najtežjih stenah Centralnih Alp!« »Dva Kamničana v navezi, ki je zmogla najtežjo smer v Centralnem Kavkazu — Križ Ušbe!« »četrtino II. jugoslovanske odprave v Himalajo sestavljajo Kamničani!«

*

Od kod nenadoma taki uspehi? Kje je vzrok, da spadajo Kamničani prav v vrh jugoslovanskega alpinizma? In končno, kako to, da je Kamnik najdlje znan prav zaradi svojih alpinistov, medtem ko Kamnik sam komaj ve zanje?

*

Za vsako stavbo so potrebni temelji; trenutek, ko se na njen vrh izobesi zastava, je le zaključek velikih in dolgotrajnih, v začetku skoraj neopaznih dejanj. Nihče ni razmišljal o alpinizmu, ko je bila 19. julija 1893 ustanovljena Kamniška podružnica Osrednjega planinskega društva. Prvo seme pa je bilo s tem zasejano; vse, kar se je zgodilo pozneje, je sledilo zakonom razvoja. Slovenska planinska društva so bila ustanovljena kot reakcija naroda na avstrijsko in nemško planinsko organizacijo, ki si je prisvajala naše gore; prav tako pa so bile zgrajene kot protiutež nemškim tudi prve slovenske planinske postojanke in gorska pota.
Leta 1906 so na Kamniškem sedlu postavili kočo, prvo zunanjo afirmacijo Kamniške podružnice. Po vrsti uspehov pri gradnji koče in poti je okrog leta 1927 dejavnost podružnice v Kamniku zamrla prav takrat, ko je pričela mladina pogosteje zahajati v gore, ko se je razvilo smučanje in bi te dejavnosti potrebovale močne organizacijske opore. V času, ko so slovenski plezalci premagali severne stene špika, Triglava, škrlatice, ko so v Julijcih Slovenci in Nemci tekmovali za to, kdo bo preplezal najimenitnejše nove smeri, in se je jeziček na tehtnici že nagnil na našo stran, pa je v Kamniških Alpah že od I. svetovne vojne dalje vladal blažen mir. Takrat so prve smeri plezali Drenovci, smučarska in plezalska druščina iz Ljubljane. Mladina je bila pripravljena, le nikogar ni bilo, ki bi jo usmeril.

1932—1941

Leto 1932 je rojstno leto kamniškega alpinizma. Takrat se je priselil iz Ljubljane v Kamnik Karel Biško, ki je že plezal v Skali, združenju alpinistov. V zimskih večerih na Veliki planini sta skupaj s Pavlom Kemprlom delala načrte za plezanje. Biškova skromna plezalna oprema (stara vrv, nekaj klinov in vponk) je zadoščala, da sta kar v volnenih nogavicah poskušala plezati v severni steni Kompotele. Naslednje leto — 1933 — sta Kemperle in Biško opravila še nekaj plezalnih vzponov v Brani ter preplezala novo — prvenstveno — smer v zahodni steni Planjave. Obenem je pričel plezati tudi Janez Prezelj, takrat še dijak. Sprva je plezal sam, kasneje pa se mu je pridružil še Drago Rostan. Najpomembnejši vzpon, ki sta ga skupaj opravila, je bila nedvomno ponovitev smeri po vitkem južnem razu Turske gore, ki se dviga nad zatrepom doline Konec. 

Omenjeni možje so hoteli v Kamniku alpinizem organizirati po zgledu Ljubljane in Jesenic, kjer je že vrsto let delovala Skala, nekakšen alpinističen klub. Zanimanje za alpinizem so skušali povečati z javnimi predavanji znanih slovenskih plezalcev, vendar so se ta prizadevanja po večini končala, ko je Karel Biško opustil alpinizem. Kljub temu pa je zanimanje za alpinizem počasi le prodiralo med ljudi in širilo krog privržencev sten in grebenov. 

Med posamezniki je vreden omembe tudi Ivo Kumer. S Kemprlom sta plezala nekajkrat skupaj, med drugim v jugozahodni steni štajerske Rinke. Žal se je v dolini Bele pod Rzenikom Kumer precej poškodoval pri neki nesreči in je prenehal s plezalnimi vzponi. Takrat najaktivnejšima plezalcema Kemprlu in Prezlju se je leta 1936 pridružil odličen alpinist Bine Benkovič. Še isto leto sta s Kemprlom v prvenstveni smeri preplezala osrednji steber v zahodni steni Planjave, smer, ki je še danes pod imenom »X« eden najpopularnejših in največkrat ponavljanih plezalnih vzponov. Pozneje pa sta to smer do vrha izpeljala še Prezelj in Kemperle. 

1937. leta so mladi plezalci končno ustanovili pri planinskem društvu alpinistični in smučarski odsek. To in prihodnja leta pomenijo najuspešnejše predvojno obdobje kamniškega alpinizma, že takoj v začetku plezalne sezone sta Kemperle — Benkovič speljala novo smer po severni steni Vršičev pri Korošici, nato pa brez premora skupaj s Prezljem novo smer v severozahodni steni Rzenika, v gori, ki je takrat pomenila najtežjo plezalno preizkušnjo v Kamniških Alpah. Prvič so pozimi preplezali tudi zaledenelo Jugovo poč v zahodni steni Planjave. 

Brez prehoda se naslednje leto plezalni uspehi nadaljujejo. Vzhodna stena Brane, varianta v zahodni steni Planjave, prvi zimski vzpon po južnem razu Turske gore, tako se vrste prvenstveni vzponi. Nedvomno bi takrat alpinizem v Kamniških Alpah dosegel še dosti višjo stopnjo razvoja, če bi si takratne vodilne kamniške in ljubljanske naveze med seboj pomagale z izkušnjami, ne pa, da so se prepuščale predvsem ozkim lokalpatriotskim čustvom. Namesto da bi svoja alpinistična doživetja plezalci popisali v svojem glasilu in dnevnem časopisju, so predvsem nove smeri čuvali kot skrivnost, kar je bila predvsem »odlika« Ljubljančanov, na dolgo in široko pa so po dnevnem časopisju pisali zasmehljive članke na račun nasprotnikov, kjer so oporekali vrednost novim smerem, čemur so seveda sledili protičlanki itd. Dejstvo je, da te stvari niso dvigale ugleda alpinizma. Le še bolj so ga izolirale od življenja, namesto da bi pritegnile naraščaj, in lahko rečem, da smo posledice tega čutili še vrsto let po vojni. 

Severno ostenje Rzenika

Leto 1939 je prineslo Kamniku največji predvojni plezalni podvig — vzpon preko centralnega dela severozahodne stene Rzenika. Kemperle in Benkovič sta v dveh dneh, 18. in 19. maja, v skrajno napetem in napornem plezanju zmogla ta 500 m visoki navpični zid iz rdečkaste, strahotno krušljive kamnine. S tem je bila preplezana najtežja predvojna plezalna smer v Kamniških Alpah. Prvo in doslej edino ponovitev je doživela šele leta 1950, kar priča o težavah, ki jih nudi plezalcem, in veliki nevarnosti zaradi izredno krušljive skale. Kamničani so nekajkrat plezali tudi v Julijskih Alpah, zadnjič pred vojno — 1940 — so preplezali v navezi Benkovič — Kemperle — Vidmar znano Dolgo nemško smer v severni steni Triglava.

Tega leta sta poskušala Kemperle in Benkovič rešiti še en velik problem — Glavo v 1100 m visoki severozapadni steni Planjave. Glava je 120 m visok previs značilne oblike, odtod tudi ime. Kljub dvema poskusoma nista uspela, takratna tehnika plezanja še ni bila dorasla zahtevam te stene. Pri omenjenih poskusih pa je Kemperle uporabil svojo iznajdbo — lesene zagozde za široke razpoke in je o tem pisal tudi v Planinskem vestniku. Tako gre prvenstvo za izredno pomembni pripomoček Kamničanom. V drugih deželah so lesene zagozde pričeli uporabljati šele po letu 1950; kako pomembne so, lahko presodimo iz dejstva, da so bile najtežje moderne smeri v Alpah preplezane prav z njihovo pomočjo. 

Vojna je prekinila zastavljeno delo, kladiva je bilo treba zamenjati s puškami. Tako je storila večina alpinistov in mnogi se niso vrnili iz gozdov. 

1945—1955 

Leta 1945 je bilo treba tudi v alpinizmu začeti vse znova. To leto je naveza Lado Bučer — Milan Šimnovec — Albert Štupar preplezala nekaj lažjih smeri: Zeleniške špice, severozahodni greben Planjave, Brinškov kamin v zahodni steni Planjave in Vzhodni steber Brane. Skromen začetek, toda vendarle začetek — in leta 1946 je bil v Kamniku spet ustanovljen alpinistični odsek. Treba je bilo začeti s sistematično vzgojo mladega kadra. Predvojna generacija je bila razbita. Kemperle je živel na Jezerskem, Bine Benkovič je sodeloval pri ustanavljanju alpinističnega odseka, vendar je kasneje odstopil, ostali pa so povsem opustili plezanje. 

Tečaj na Kamniškem sedlu je položil prve temelje za načrtno šolanje alpinistov. Uspeh ni izostal. Leta 1947 so mlade naveze ponovile skoraj vse lažje plezalne smeri v Kamniških Alpah, ozirale pa so se že tudi za večjimi, še nerešenimi problemi. Z že omenjenimi plezalci so sodelovali še Leopold Lampič, Janez Bergant, Karel Benkovič, Leon Pregelj in drugi. Leto dni kasneje — 1948 — je Kemperle našel stik s Kamničani ter z njimi skupaj preplezal novo smer — prvo novo smer po vojni — v južnem ostenju Kočne. Kemprlu, Štuparju in Valiču se je pri tem vzponu pridružil plezalec Lojze Čebular, ki je kasneje dosegel mnogo uspehov, še isto leto je bil izvršen prvenstveni vzpon v vzhodni steni Brane, pozimi pa je bil na Kamniškem sedlu organiziran zimski alpinistični tečaj. 

Kljub nekaterim nesporazumom med alpinisti in upravnim odborom planinskega društva se je naslednje leto odsek okrepil še z novimi člani, pridružili so se: Adolf Čebulj, Brane Jakopec, Uroš Janko, Srečo Valentan, Jože Mulej. Število vzponov je izredno naraslo; dovolj bo, da navedemo samo nove, prvenstvene smeri: — Varianta ob Rdečem kupu v zahodni steni Planjave (Lampič — Bergant — Pregelj), — Varianta na raz Kalške gore (Štupar — Šimnovec — Čebular), — Varianta v centralnem delu vzhodne stene Brane (Čebular — Štupar), — smer »S« v vzhodni steni Brane (Čebular — Šimnovec — Štupar), najtežja izmed prvenstvenih smeri v tem letu. 

V letu 1950 zaradi izredne dejavnosti opazimo predvsem Miha Habjana, Braneta Jakopca, Uroša Janka, Sreča Valentana, Jožeta Muleja, Alberta Štuparja, Adolfa Čebulja ter Lojzeta Čebularja. Janko in Čebulj sta preplezala do takrat še nepreplezano zahodno steno Brane, ki se dviga nad globokim in temačnim Kotliškim grabnom, kot prvi pa so ponovili smer Kemperle — Benkovič — Prezelj v severozahodni steni Rzenika. 

Leta 1951 je odsek pod vodstvom Adolfa Čebulja dosegel izreden napredek. Višek je brez dvoma pomenilo preplezanje nove Centralne smeri v severozahodni steni Rzenika. Dva dni so se borili Čebulj, Čebular in Štupar s težko, zaradi izredne krušljivosti zelo nevarno steno. To leto je odsek izdajal tudi svoje glasilo »Glas gora«. Pobudnik za to brošuro, pisec, korektor in urednik je bil izredno aktivni odsekov načelnik Adolf Čebulj. Sodelavci so bili v glavnem še Pavle Kemperle, Uroš Janko in Srečo Valentan. 

To leto so se med plezalci v Kamniku prvič pojavile tudi ženske. Nekatere med njimi (Anica Bregar) so dosegle v gorah lepe uspehe. 

Prvo odpravo v inozemstvo je organiziral alpinistični odsek leta 1952, in sicer v Avstrijo. Člani odprave (Čebular, Jakopec, Habjan, Mulej, Janko, Valentan, Štupar, Čebulj) so odpotovali s kolesi ter kljub temu dosegli lepe uspehe. Grossglockner so preplezali po vzhodnem in jugozahodnem razu ter po normalnem dostopu. Izvršili so nov vzpon v steni Laserze (Štupar, Čebulj, Habjan, Janko), potem Teplitzer-SpitzeKamin ter prvo ponovitev severozahodnega raza Rottenturma. Vsekakor lep uspeh. 

Leto dni kasneje so organizirali še odpravo v Švico. Ta pa žal ni povsem uspela. Gore, oborožene z večnim ledom in snegom, ter nagli vremenski preobrati bi zahtevali pač boljšo opremo, kot pa so jo zmogli kamniški alpinisti s svojimi skromnimi finančnimi sredstvi. Kot prejšnjo je tudi to odpravo vodil Adolf Čebulj, udeležili pa so se je Pavle Kemperle, Anica Bregar, Brane Jakopec, Srečo Valentan in Albert Štupar. Edini uspeh je bil vzpon na Matterhorn po normalnem dostopu. 

V plezalni šoli

Odsek je počasi pričel razpadati. Leta 1954 je število vzponov v primerjavi s prejšnjimi leti močno padlo. Edini uspeh zadnja leta, ki pa je v resnici pomemben, sta zabeležila Čebulj in Habjan: leta 1952 sta prečila severno steno Rzenika. S turo, ki je trajala dva dni, sta odkrila ključ do dveh najmarkantnejših problemov Rzenika: Centralnega stebra v severni steni in zajede med severno in severozahodno steno, previsnega, krušljivega kota, vsega prepreženega s prameni polzeče vode. Naj bo tako ali drugače, generacija, ki je bila sposobna rešiti zadnje probleme v Kamniških Alpah, je prenehala s plezanjem, še preden je dosegla tisto stopnjo, ki bi ji omogočila preplezati vse, kar se sploh da preplezati.

Čebulj z otožnostjo zaključuje razmišljanje o Rzeniku: »Rzenik za nas ni samo prazna stena, športni prostor. To sivorjavo skalno pročelje nad dolino Bele je naša usoda in naša sreča. V njem najdemo mi, njegovi oboževalci, notranji intimni duhovni izraz plezalca in v njem iščemo uteho, pozabo in osebno radost. — Kakor imajo Jeseničani svojo severno steno Triglava, Tržičani Storžič, Celjani Ojstrico — imamo tudi mi Kamničani svoj Rzenik.« 

Leta 1955 je odsek štel le še 5 članov in edini vzpon, ki so ga to leto izvršili, je bila severna stena Triglava. Odseka praktično ni bilo več. 

1956—1964 

Kamniška smer v južni steni Kogla

Čeprav je povojna generacija v kratkem času opustila plezanje, ji gre vendarle veliko priznanje. Tik pred popolnim propadom alpinističnega odseka so sklicali mladino, navdušeno za stene, ji dali na sestankih in plezalni šoli v Starem gradu primerno ideološko in tehnično podlago ter ji s skupnim vzponom po smereh zahodne stene Planjave v maju 1956 podarili krila za samostojen polet. Za površnega opazovalca to leto niso dosegli kakega posebnega uspeha, če pa upoštevamo, da ni mladih nihče peljal v kako težjo steno, da so morali sami zase odkrivati svet III., IV. in V. težavnostne stopnje, potem je 45 vzponov, med njimi Igličeva v Mali Rinki, Modec-Režek v Turski gori in Zajeda v Skuti, lep uspeh za komaj rojeni odsek.

Oktobra se je pod Brano smrtno ponesrečil Albert Štupar in morda se je prav samostojnosti odseka treba zahvaliti, da ta udarec ni zavrl dela mladih plezalcev. 

Leta 1957 se je odsek še okrepil z novimi mladimi ljudmi. Edini predstavnik starejše generacije je bil Miha Habjan, ostali (Helena Lužar, Pavle Šimenc, Tone Škarja, Metod Humar, Cene Griljc, Edo Pišler) so bili vsi novinci. 

Šite — Julijske Alpe. Direktna zajeda v severni steni

Krivulja uspehov se je dvigala. Poleg ponovitev znanih smeri, kot sta Herletova smer v severni steni Ojstrice, Gregorinov steber v Kalški gori, sta uspeli tudi druga ponovitev Direktne smeri v Štajerski Rinki ter ena prvih ponovitev Rumene zajede v kratki, toda popolnoma navpični južni steni Kogla nad dolino Kamniške Bistrice. Prišlo je tudi do prvih poskusov, da bi si utrli pota preko sten, ki še niso bile preplezane.

Humar in Škarja sta preplezala prvo samostojno smer mladega odseka: direktni vstop v severovzhodni raz Kalške gore. To je sicer za današnje sposobnosti plezalcev majhna in nepomembna varianta, vendar je po svoje pripomogla h kasnejšim uspehom. V juliju sta Šimenc in Škarja preplezala zgornjo polovico južne stene Kogla v novi varianti. Le s skrajno srečo sta previsno steno zmogla v devetih urah. Ta Leva varianta, kot sta jo imenovala, predstavlja prvi vzpon VI. stopnje, najvišje ocene na alpinistični težavnostni lestvici, ki so ga Kamničani kdaj preplezali. 

Dva tedna kasneje sta ista dva plezalca potegnila novo smer v severovzhodni steni Savinega Kuka, enega najznačilnejših vrhov v Durmitorju. To je bil tudi edini uspeh sicer zelo ponesrečene odprave gorskih reševalcev in alpinistov v Črno goro. Uspešno leto je odsek zaključil s tri dni trajajočim zimskim vzponom po Slovenski smeri v severni steni Triglava, ko je živo srebro v zasneženih gorah padlo na —23° C. Kljub neizkušenosti v zimskem plezanju in popolnoma neustrezni opremi za spanje v snegu in mrazu se je pustolovščina končala brez posledic. 

V začetku 1958 so alpinisti izvedli nekaj korenitih organizacijskih sprememb. Z uspehi so rastle tudi potrebe, nastajali so novi problemi, razvoj pa je bil zaradi slabih stikov z matičnim planinskim društvom skoraj onemogočen. Kriv je bil načelnik odseka. Najtežje smeri so mladi plezalci preplezali z neustrezno, izrabljeno in dobesedno nevarno opremo. Pa še te je manjkalo. S pravim »državnim udarom« v malem so alpinisti napravili red v svojem taboru in rezultati niso izostali. Zadovoljili so najnujnejšim potrebam po opremi, čeprav v tem letu niso izvršili nobenega prvenstvenega vzpona, so vendar zabeležili enega največjih uspehov kamniškega alpinizma doslej. 

V centralnem, stebru Dedca

V tistih letih mrtvila v slovenskem alpinizmu so se Kamničani prebili v sam vrh. Edini, ki so to leto ponovili naše najtežje plezalne smeri, so bili kamniški alpinisti. Humar in Škarja sta kot tretja ponovila Centralno smer v južni steni Kogla že v začetku maja in še isti mesec kot druga Centralno smer v severozahodni steni Rzenika. To smer, ki so jo prvi trije plezalci plezali dva dni, sta zmogla v šestih urah. Po kratki prekinitvi zaradi manjše nesreče sta kot tretja ponovila Direktno zajedo v severni steni Šit, takrat najtežjo smer v Julijskih Alpah, ter Centralni steber Dedca nad Korošico, ki predstavlja skrajno mejo prostega plezanja. Slab mesec za tem pa sta preplezala do takrat še neponovljeni smeri najboljše slovenske naveze Dular — Juvan (Dular se je 19. aprila 1957 smrtno ponesrečil v severni steni Ojstrice) ter Direktno smer preko Glave v severozahodni steni Planjave. To je smer, ki sta jo že pred vojno načela Kemperle in Benkovič in ob kateri so si lomili zobe najboljši povojni plezalci, dokler nista uspela omenjena ljubljanska alpinista.

Tudi ostali plezalci (Helena Lužar, Iva Stopar, Nuša Grm, Edo Pišler, Cene Griljc, Peter Ježek) so preplezali vrsto lepih smeri v Kamniških in Julijskih Alpah. Ti uspehi so pripomogli, da je Kamnik spet dobil svoje že izgubljeno mesto v slovenskem alpinizmu. 

Leto 1959 pomeni kratek zastoj v delu, ker so morali najaktivnejši alpinisti k vojakom. Glavna skrb preostalih članov je bila vzgoja novega kadra (Darinka Erjavšek, Jožica Trobevšek, Marko Voljč, Vinko Kunstelj, Janez Perčič). Vrsta vzponov do V. težavnostne stopnje je lep uspeh za okrnjeni odsek. 

Vzhodna stena Brane

Leto 1960 je spet leto prvenstvenih, novih smeri. Pišler in Škarja sta po brezuspešnih zimskih obleganjih spomladi preplezala strmo, V centralnem, stebru Dedca krušljivo grapo v severni steni med Štruco in Dolgim hrbtom, avgusta pa sta se lotila enega glavnih še nerešenih problemov — Trikota v severni steni Dolgega hrbta. Tri dni je trajala negotova borba s 500 m visoko steno. Za 120 m visoki osrednji, najtežji del, sta potrebovala ves drugi dan. Na najtežjih mestih, kjer v gladkih ploščah ni bilo zarezane niti najtanjše razpoke za kline, sta si morala pomagati s svedrom. Šele po treh dneh borbe s steno in žejo, ko sta že skoraj popustila, sta dosegla rob stene.

Tretjo prvenstveno smer je preplezal Metod Humar v družbi z dvema tovarišema — vojakoma v Črni gori po severni steni Babinega zuba (Gradište—Sinjavina). Smer je imela tudi disciplinske posledice. 

Vse močneje so se v gorah uveljavljale ženske članice odseka (severna stena Dedca, Ojstrice, Kalške gore, Triglava). 

Obljuba finančne pomoči za odpravo v Centralne Alpe je povod najuspešnejše zimske sezone do takrat. Dolgi, naporni vzponi so značilni za to zimo: Wissiakova grapa v zahodni steni Planjave, greben Rinka—Skuta—Grintovec, severozahodni greben Kočne z Jezerskega, 1100 m visoka severna stena Planjave, ves greben Kamniških Alp od Krvavca, preko Grintovca in Skute do Brane. Vsak se je zavedal, da je le od treninga odvisen uspeh v tujih gorah. Pri večini naštetih vzponov so sodelovale tudi ženske. Skoraj nekoliko prenaporno, vendar z enakim tempom se je plezanje nadaljevalo tudi poleti. V najtežjih stenah sta bili hkrati tudi po dve navezi, nekaj smeri, ki predstavljajo višek tehničnega in prostega plezanja, sta preplezali tudi Jožica Trobevšek in Helena Lužar: Centralna smer v Koglu, Glava Planjave, Centralni steber Dedca, Čopov steber v severni steni Triglava, več težavnih smeri v Martuljkovi skupini (Skalaška v severni steni Špika). 

Prvič je bila po dveh dneh napornega plezanja ponovljena Dularjeva zajeda v Jalovcu (Voljč-Škarja), ena tehnično najtežjih in najnevarnejših smeri. 

Julija si je na Montenversu nad Chamonixom v Franciji postavilo šotore sedem kamniških alpinistov. Prvič so bili tu, vse jim je bilo novo. Vendar so se dela lotili zelo hitro: preizkusni kamen — prva tura — je bil Mont Blanc (4810 m) po normalnem dostopu. Brez vmesnega počitka sta se Humar in Škarja , edina, ki ju sonce na najvišji gori Evrope ni preveč opeklo, lotila ledene tisočmetrske severozahodne stene Aiguille Verte (4121 m) po direktni smeri. Tisoč metrov brez vsakega dobrega varovališča, tisoč metrov brez enega samega trdnega stopa, tisoč metrov strmega, zglajenega ledu. Vendar sta bila zvečer na vrhu. V oblačni noči sta sestopila po Whymperjevem kuloarju, 600 m visoki plezalni smeri, na južno stran, na ledenik Talefre. Po 23 urah težavne plezarije in nič lažjega sestopa sta spet dosegla ravna tla. Sledil je Couloar Couturier v isti gori, le na severovzhodni strani; Šimenc, Habjan in Voljč so se po dolgem dostopu do same stene in po enodnevni plezariji v sekanju stopinj prebili do vrha ledene drsalnice, prenočili v luknji, ki so jo izkopali v ledu ostrega vrha, ter se naslednji, že tretji dan odisejade spustili nazaj v tabor. 

Jožica Trobevšek, Helena Lužar, Metod Humar in Tone Škarja so se lotili strme skalne konice — Druja. Žal so turo vzeli prelahko; brez opreme za bivak in brez kuhalnika so se morali na škrbini Dru obrniti in se spustiti preko 400 m visoke, že preplezane in nanovo zasnežene stene. Nič zato! še je bil čas. 

Zadnje dni, preden so potekli dopusti in je zmanjkalo denarja, je bilo treba še enkrat v stene. Ob enih ponoči so zapustili šotorčke. Lužarjeva, Trobevškova, Habjan in Šimenc so se povzpeli po Spencerjevem kuloarju na Aiguille de Blaitiere (3450 m), še isti dan pa sta Trobevškova in Šimenc po jugovzhodnem razu splezala na čudovito stavbo iz čistega granita — Grepon (3470 m). Humar in Škarja sta se medtem skušala z le redkokdaj plezano severno steno Grands Charmoza (4350m). 900 m izglajenih granitnih plošč in do 70 stopinj nagnjenega ledu v zgornjem delu je v 14 urah zahtevalo od plezalcev vse, kar sta zmogla. In vendar se morata le sreči zahvaliti, da se vzpon ni končal s katastrofo. Vrh sta dosegla obenem z nočjo, prespala sta brez vsake opreme za bivak, naslednji dan popoldne pa sta bila spet v taboru. — Ko so podirali šotore, so bili lahko ponosni. Bili so prvi Jugoslovani, ki so se uspešno lotili v večni led vkovanih centralnoalpskih sten, bili so do takrat sploh najuspešnejša jugoslovanska odprava v tujih gorah. Uspeh je še večji, če se spomnimo, da so bili vsi v ledu popolni novinci. 

Leta 1962 je odsek preživljal majhno krizo. Mladega kadra ni bilo, nekateri aktivni plezalci iz prejšnjih let pa so plezanje opustili. Niti majhna odprava v Centralne Alpe se ni posrečila (Grabljevec, Humar, Šimenc, Škarja). Grebensko prečenje Mont Blanca (trije štiritisočaki v eni sami turi) je sicer še kar lep uspeh, vendar v primerjavi z uspehi iz prejšnjega leta ne pomeni ničesar. Humar in Škarja sta potem vstopila še v 1200 m visoki Walkerjev steber v severni steni Grandes Jorasses (4208 m), najtežjo plezalno smer v Alpah, vendar sta se po enem dnevu plezanja zaradi poslabšanja vremena obrnila — življenje je eno samo. Ko sta bila spet na tleh, se je vreme popravilo, vendar je za ponovni vstop zmanjkalo časa in denarja, pa tudi morala ni stvar, ki bi si jo človek lahko ob vsakem času poljubno visoko dvigal. 

Vendar pa je bila v domačih gorah sezona kljub vsemu zelo uspešna. Že januarja so Šimenc, Trobevškova, Grabljevec in Škarja preplezali novo zimsko smer v južni steni Planjave. Grabljevec in Trobevškova sta poleti kot prva preplezala novo varianto v zahodni steni Planjave ter še isti dan sestopila po severni steni v Logarsko dolino. Lep uspeh, čeprav ni bil v načrtu in mu je še največ botrovala izredno gosta megla. Za konec plezalne sezone jima je uspel lep podvig: nova smer v severni steni Kalške gore. Šimenc in Škarja sta kot prva zabila kline tudi v že načeto, vendar nedokončano smer čez ploščo v jugozahodni steni Skute. 

Pozimi v severni steni Kalške gore

Septembra sta vstopila v južno steno Kogla in izpeljala od tal do vrha novo Kamniško smer. Za smer, ki poteka ves čas po navpični, v zgornjem delu pa previsni steni, sta potrebovala dva polna dneva napetega in izredno napornega plezanja. Dva dni za slabih 300 m!

Dva tedna kasneje — isti dan kot Trobevškova in Grabljevec v Kalški gori — sta potegnila Direktno smer v zahodni steni Štruce. Glavna značilnost smeri je 8 m visoka streha, kjer sta se morala prebiti z umetno zavrtanimi klini kot po stropu. 

To leto sta Šimenc in Trobevškova kot prva ponovila spominsko smer Zajc-Šolar v Koglu, dve navezi pa sta preplezali Centralno smer v severozahodni steni Rzenika. 

Naslednje leto — 1963 — je leto poživitve odseka. Dotok mladine je poživil tudi delo starejših plezalcev. V najostrejši zimi (—25° C) so preplezali popolnoma poledenel in zasnežen Belačev steber v severni steni Kalške gore, kmalu zatem sta Humar in Škarja osvojila 800 m visoko ledeno vzhodno steno Brane po prvenstveni Centralni smeri. 

Zaphodna stena Štruce: Direktna smer

Plezalna šola v Starem gradu je cele vrste mladih plezalcev pripravila za vzpone po stenah in grebenih naših gora. Število in kvaliteta vzponov sta hitro rastla. Veliko vlogo pri vzgoji mladine je imel v tem letu izredno aktivni mladinski odsek. — Skupno z GRS je organiziral manjšo odpravo v Centralne Alpe. Cene Griljc se je obenem s člani GRS povzpel na Mont Blanc z italijanske strani, Humar, Šimenc in Škarja pa so se po dva dni dolgem dostopu na francosko stran (brez francoskih viz) lotili dober kilometer visoke severne stene Les Droites (4000 m) nad ledenikom Argentiere. Vzpon, ki je imel vse pogoje za uspeh, bi se kmalu končal tragično. V steni, ki predstavlja najtežje plezanje v ledu (povprečna naklonina celotne, popolnoma poledenele stene je 60°), jih je že prvi večer presenetil vremenski preobrat. Kljub ugodni vremenski napovedi je po kratki nevihti začelo snežiti. Sneg je Previs v zahodni steni štruce padal vso noč, ves naslednji dan in še naslednjo noč, šele tretji dan dopoldne je snežni vihar ponehal. Plezalci se zaradi plazov niso upali spustiti nazaj. Plezali so naprej in šele nepreplezljivo mesto komaj 150 m pod vrhom (zapadlo je meter snega) jim je preprečilo nadaljevanje poti. Dva dni so se spuščali, saj so bili že 900 m visoko. Če izvzamemo manjše ozebline in zaradi spuščanja izrabljeno vrv, se je dogodek kljub slabi opremi končal srečno. Ta vremenski preobrat v Centralnih Alpah je zahteval vrsto žrtev tudi na najbolj nedolžnih vzponih.

Po dva dni trajajočem ilegalnem prehodu so bili spet v Italiji. V tem času je Miha Habjan kot član republiške odprave opravil vrsto vzponov v poljskih Visokih Tatrah. 

Previs v zahodni steni Štruce

Leto 1964 spet lahko označimo kot enega izmed viškov alpinističnega delovanja v Kamniku. 325 vzponov so tega leta izvršili plezalci, vendar suhe številke povedo premalo. Vzponi v prejšnjem letu, plezalna šola in izjemoma zelo ugodna zima so pripravili pogoje za afirmacijo mladine. Pozimi so bili preplezani vsi vrhovi Kamniških Alp ter cela vrsta vrhov v Julijcih (Jalovec, Rateške Ponce, Begunjski vrh, Bogatin itd.). Razen vrhov so preplezali tudi več težjih sten: Rumena zajeda v Koglu, Južni raz Turske gore, Vzhodna stena Brane, prvenstvena smer v severovzhodni steni Kalške gore (Humar-Škarja).

Najpomembnejši dogodek zimske sezone pa je 1200 m visok vzpon po severozahodni in v zgornjem delu po severni steni Planjave, ki sta ga izvršila mlada plezalca Miro Gradišek in Franci Galjot. 

Ponovili so še mnogo lažjih smeri v stenah in grebenih. Na skupnem treningu za jugoslovansko odpravo v Kavkaz si je Metod Humar zlomil nogo, kar je bila velika škoda ne samo zanj in za odsek, pač pa tudi za kavkaško odpravo. — Poleti so bile najtežje smeri preplezane tudi po večkrat: Centralna smer in Rumena zajeda v Koglu, jugozahodna stena Skute v vseh smereh, Centralni steber Dedca, smer nad Menihom v Turški gori, Modec-Režek v Rzeniku, Gregorinov steber in Centralna smer v Kalški gori, Modec-Režek v Štajerski Rinki, Glava Planjave, Herletova smer v Ojstrici, poleg teh pa še vrsta drugih smeri v Kamniških in Julijskih Alpah nad dolinami Vrata, Martuljek, Krnica, Tamar. Večino teh smeri so preplezali samostojno plezalci, ki so komaj dobro prišli k odseku: Aco Berlec, Janez in Jule Uršič, Miro Gradišek, Andro Kodrič, Tone Trobevšek, Mitja Jesenovec, Franc Galjot, Jože Kuralt, Janez Drešar, Lojze Istenič, Karel Korbar, Franček Mulej, Jože Repič, Vido Griljc, Drago Geršak, Frenk Mrhar itd. — Po dvodnevnem plezanju v 500 m visoki severni steni Dolgega hrbta sta Šimenc in Škarja izpeljala novo prvenstveno smer. 

Severna stena Dolgega hrbta

Leto 1964 je bilo bogato z odpravami. Nekaj alpinistov se je pridružilo mladincem pri odpravi v Durmitor. V Prutašu sta Geršak in Koritnik preplezala prvenstveno smer, poleg tega pa je bila ponovljena tudi skrajno težka Juvanova smer v isti steni (Mrhar-Grčar).

Humar in Gradišek sta se mudila v Berner Oberlandu, švicarskem pogorju. Kljub slabemu vremenu, ki jima je onemogočilo planirane vzpone, sta se povzpela po normalni smeri na Eiger in na Finsterarhorn po strmem, toda kratkem ledenem kuloarju Agassix-Jocha. Franček Mulej in Vido Griljc sta plezala v Dolomitih, pozneje pa še v Zahodnih Julijskih Alpah in si nabrala lepo bero vzponov. Tudi Grossglockner je obiskalo nekaj Kamničanov. Jože Repič je kot član slovenske odprave veliko plezal v stenah Visokih Tater na Poljskem. 

Priznanje kamniškemu alpinizmu pomeni udeležba dveh članov (Šimenc in Škarja) v jugoslovanski odpravi v Kavkaz. Najprej je bil na vrsti Elbrus (5633 m), najvišji vrh Kavkaza. Pomanjkanje zraka zaradi izredne višine je bilo edina ovira na nezahtevni turi. Naslednji in obenem zadnji podvig pa je bil najtežji vzpon v tej skupini Kavkaza: Križ Ušbe. 

Suh opis: dva dni dolg dostop iz tabora do gore, nato dva dni po 1100 m visoki zahodni steni, ki predstavlja višek težavnosti v ledu in skali, na sedlo med obema vrhovoma; peti dan vzpon na Severno Ušbo (4695 m), sestop nazaj na sedlo ter vzpon na Južno Ušbo (4710 m). Naslednja dva dni so se plezalci spuščali po 2000 m visoki južni in vzhodni steni. Šele osmi dan so bili spet v taboru, potem ko so se morali pri povratku še enkrat povzpeti z nadmorske višine 1700 m na 3400 m, da so prekoračili visok gorski greben. Ugled jugoslovanskih alpinistov je v Sovjetski zvezi po tem vzponu izredno narasel. 

Rezultat resnega dela v gorah: kamniški alpinistični odsek je najuspešnejši plezalski kolektiv pri nas. Trije člani so se udeležili jugoslovanske alpinistične odprave v Himalajo, ki je odpotovala v Nepal v avgustu 1965. Utemeljeno lahko upamo, da bo znal tudi mladi rod najti svojo pot k napredku. Samo fizična sposobnost ne zadostuje za večje uspehe v alpinizmu. Na osvajanje zadnjih, še nepreplezanih vrhov zemlje vodijo poti tudi preko skladovnic knjig, ne samo preko sten in vrhov domačih gora. 

Vodilo alpinistom naj bi bil znani izrek Philipsa Brooksa: »Ne prosite nalog, ki ustrezajo vašim silam! Prosite sil, ki dosegajo vaše naloge!«

Kamniški zbornik 1965

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja