Darko Berljak: Od danes do sobote bodo na olimpijskih igrah v Parizu potekale tekme v športnem plezanju in podelitev medalj za najboljše. Začetniki tega plezalnega športa so bili pred štiridesetimi leti alpinisti, organiziran pa je bil v okviru državnih planinskih zvez. Športni plezalci so postopoma ustanavljali svoja društva. Glavna favoritinja za zlato medaljo v Parizu, Slovenka Janja Garnbret, prihaja iz planinske zveze Slovenije, iz katere ta šport ni izstopal.
Nekoč pa so za alpinizem že podeljevali zlate olimpijske medalje za dosežke v preteklih štirih letih. Stene in gore za te dosežke so bili Matterhorn, Mount Everest in drugi himalajski vrhovi.
Prve olimpijske medalje je pred 100 leti ravno v Parizu, leta 1924 dobilo 13 britanskih članov neuspešne odprave na Everest leta 1922, pri tem je umro sedem Šerp in en nepalski vojak.
Nemška brata Franz in Toni Schmid sta prejela zlato medaljo za prvi vzpon v severni steni Matterhorna, na slovesnosti leta 1932 pa je medaljo prejel le Franz, ker se je medtem njegov brat umrl na Wiesbachhornu.
Na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu sta nemško-švicarska zakonca Günter in Hettie Dyhrenfurth prejela zlati medalji za znanstvene odprave in vzpone v Himalaji. Günter je sam (pre)vzel medalje, ker je bila Hettie Judinja in si ni upala priti v Berlin.
Po II. svetovni vojni je MOK na zahtevo Švicarjev ukinil medalje za alpinizem, leta 1988 pa so naredili izjemo in na igrah v Seulu naj bi medalji prejela Reinhold Messner in Jerzy Kukuczka, prva dva, ki sta se povzpela na vseh 14 vrhov, višjih od 8000 metrov. Messner je medaljo zavrnil z obrazložitvijo, da ni tekmoval z nikomer.
Najvišji vrh sveta, Mount Everest je poleg tega, da je bil igrišče za nekatere od teh medalj, nekoč gostil olimpijski ogenj. Kitajski alpinisti so na poti na poletne olimpijske igre v Pekingu leta 2008 med plezalno sezono prinesli prižgano baklo na vrh Everesta, kar so ovekovečili z neposrednim televizijskim prenosom. Gre za bizarno zgodbo, med drugim so Nepalu strogo prepovedali plezanje nad baznim taborom na njihovi strani Everesta, dokler ne opravijo svojega “dela”. Da mesece vnaprej napovedani neposredni televizijski prenos ne bi propadel zaradi morebitnega slabega vremena ali kakšnega drugega razloga, ki bi onemogočil vrh, so kadre na skrivaj posneli nekaj dni prej in Everest tako ni bil zavit v oblakih. Ko so ob dogovorjeni uri predvajali posnetek prenosa “v živo,” je bilo nebo kljub oblačnosti okoli Everesta popolnoma jasno!
