Violeta Vodlan
Z Violeto se poznamo že dolgo (v prvi številki Alpinistični razgledov je njen rojstni priimek Potočar zapisan štirikrat). Znanstvo se je začelo, ko je koncem sedemdesetih prevzela vodenje Mladinskega odseka Planinskega društva Kamnik. Takrat je že aktivno plezala, študirala, … Večina (neplanincev) pa jo pozna kot učiteljico in ravnateljico na dupliški šoli Marije Vere. Prijazno nam je odgovorila na nekaj vprašanj …
Kako se spominjaš svojih prvih korakov v alpinizmu? Kdo vas je takrat najbolj usmerjal ali navdihoval?
V 70‑ih letih je bilo žensk v alpinizmu malo. Kako si doživljala vstop v ta svet?
Tvoji vzponi iz let 1979–1980 so bili za tisti čas kar izjemni. Kateri izmed njih je ostal najgloblje v spominu — Perčičev steber, Zajeda usmiljenja, Skalaška s Čopovim stebrom, Bobnar …?
»V naši družini nismo bili planinci. Največji družinski podvig je bil sprehod do Arboretuma Volčji Potok in nazaj do gostilne Bevc na Duplici. Tam so imeli gugalnice, kar je bilo takrat nekaj posebnega, zato sem se vsaj pošteno nagugala, za povrh pa smo dobili še Cockto.
Kot otrok sem živela v tretjem nadstropju bloka na Ljubljanski cesti v Kamniku. Iz naše kuhinje sem imela čudovit razgled na gorsko kuliso nad Kamnikom. Kamniško sedlo z Brano in Planjavo je bilo pravzaprav stenska slika naše kuhinje. Leta sem gledala te gore skozi okno, ne da bi vedela, da bodo nekoč postale tako pomemben del mojega življenja.
Ko sem odraščala, mi je Kamnik postal premajhen. Tako sem prvič šla v hribe kar na Triglav. Povabili so me prijatelji iz Komende, jaz pa o planinstvu nisem imela skoraj nobenega pojma. V platnen nahrbtnik sem zbasala nekaj hrane in pijače in odšla.
Na Triglavu sem doživela tudi svoj prvi planinski krst. Še dobro, da je bil »mučitelj« dobrosrčen, saj so me že tako bolele vse mišice. Ko smo prespali ob Triglavskih jezerih, me je zeblo kot še nikoli. S seboj sem imela samo pulover – za spalko takrat še slišala nisem. Toda ponoči sem pogledala v nebo in videla toliko zvezd, kot jih še nikoli prej. Tista noč je bila nepozabna.
Ko sem prišla domov, sem naslednji dan skoraj ves dan preležala v postelji, ker so me tako bolele noge. Ampak v glavi sem imela samo eno misel: to moram čim prej ponoviti.
Drugi izlet je bil na Ojstrico. Na poti do Korošice nas je ujela nevihta in bila sem premočena do spodnjih hlač. Ker nisem imela ničesar za preobleči, sem naslednji dan nadaljevala pot v mokrih oblačilih. Do vrha je bilo vse suho, jaz pa sem bila srečna, ker sem bila spet v svojem gorskem svetu. Takrat sem očitno že vedela, da sem našla nekaj svojega.
Potem sem začela redno hoditi v gore. Pred poukom sem raznašala časopis Delo in se s ponyjem vozila od hiše do hiše. Tako sem mimogrede dobila tudi kondicijo. Poleti sem za konec tedna pomagala oskrbniku na Kokrskem sedlu. Če sem hotela imeti svojo planinsko in plezalno opremo, sem si morala zanjo zaslužiti denar.
Na Kokrskem sedlu sem prvič od blizu opazovala prave plezalce. Čelade, klini, vrvi, plezalna oprema … zdeli so se mi imenitni kot astronavti, ki sem jih gledala na televiziji ob pristajanju na Luni. In začela sem razmišljati: če lahko hodim po gorah, kaj pa, če bi kdaj zavila še malo proti steni?
Moj gimnazijski sošolec je bil Janez Benkovič – Beni. Ker je že plezal, sem si rekla: ˊČe zmore on, bom pa tudi jaz.ˋ
Tako sem 13. oktobra 1977 začela obiskovati plezalno šolo. Vodil jo je Bojan Pollak – Bojč. Bilo nas je enajst tečajnikov. Vsako sredo smo imeli trening v plezalnem vrtcu na Starem gradu in nato še predavanja. Plezanje me je tako prevzelo, da sem komaj še izpolnjevala šolske obveznosti. Če bi bilo po moje, bi samo plezala.
Naši začetki so bili skromni, naše navdušenje pa ogromno. Zdelo se nam je, kot da se vsako nedeljo vračamo iz Himalaje, čeprav smo plezali v Kamniških Alpah.
Potem nas je pretresla novica, da se je tečajnik Stane Resnik smrtno ponesrečil. Bil je najboljši med nami. Nikakor nisem mogla razumeti, kako je mogoče, da je bil nekdo najboljši, potem pa ga nenadoma ni več. Takrat sem prvič zares začutila strahospoštovanje do gora. To me ni odvrnilo od plezanja, ampak sem začela gore gledati z večjim spoštovanjem.
Od vseh tečajnikov sem pri plezanju ostala sama. Na alpinističnem odseku so me lepo sprejeli. Vsak konec tedna, ko sem lahko šla plezat, je bil zame vrhunec tedna. Največkrat so me s seboj jemali Bojč, Pubi in Beni. Meni je bilo takrat vseeno, s kom in kje plezam. Samo da plezam.
Eden prvih večjih vzponov, ki mi je ostal v spominu, je bil Pallavicinijev ozebnik na Grossglocknerju, ki smo ga 3. julija 1978 preplezali Bojč, Pubi in jaz. Ko sem pozneje v časopisu med novicami alpinističnega odseka prebrala, da sem menda prva Kamničanka, ki je preplezala to smer, sem zrasla za nekaj centimetrov. To je bila moja prva velika plezalna samozavest.
Leto 1979 je bilo zame še posebej pomembno. Z Benijem sem preplezala Zajedo usmiljenja. Smer mi je šla tisti dan nenavadno gladko. Bila sva vplezana, samozavestna in dobro razpoložena. Takrat sem prvič zares začutila, da sem sposobna tudi zahtevnejšega plezanja.
S Pubijem sem preplezala Skalaško s Čopovim stebrom. V smer sem vstopila z velikim spoštovanjem, saj sem o njej veliko slišala. Zdela se mi je zahtevna in predvsem zelo dolga. Bila sem vajena krajših smeri. Toda sredi smeri se pač ne moreš ustaviti in reči: ˊNe morem več.ˋ Stisneš zobe in greš naprej. Ves čas sem si govorila: ˊČe sta zmogla Čop in Jesihova, bom pa tudi jazˋ.
Čopov steber mi je ostal v spominu kot smer, v kateri sem se počutila svobodna kot ptica. In še danes si mislim – kapo dol pred Čopom in Jesihovo. Res sta bila legendi.
Če pa bi morala izbrati en vzpon oziroma eno doživetje, ki mi je ostalo najgloblje v spominu, bi izbrala Bobnarja, ki sva ga z Janezom – Botrom – preplezala v noči med 8. in 9. februarjem 1980.
Bila je jasna zimska noč. Sneg se je bleščal v mesečini, na nebu so bile neštete zvezde in mraz je bil ravno pravšnji. Do polnoči sem bila še pri močeh in sem si med plezanjem celo pela Prešernovo: ˊLuna sije, kladvo bije …ˋ Potem je bilo nekoliko težje.
V steni je bilo veliko plezarije, skoki niso bili zasuti s snegom, zato sva morala dati vse od sebe. Z vrha se zaradi nevarnosti plazov nisva mogla vrniti po Bosovi grapi, zato sva šla proti Kaptanski glavi. Potem avtobus do Stahovice, prestop na drugega, do Črne, nato pa še peš na Veliko planino.
Takrat se nama je zdelo vse to nekaj čisto normalnega. Danes pa se zavedam, kako posebna je bila tista noč.
Bobnarjeva noč, kot sem jo poimenovala, bo zame vedno ostala nepozabna plezalna noč.
In če me vprašaš, kdo me je takrat najbolj usmerjal, bi rekla, da ni bil samo en človek. Veliko sem se naučila od Bojča, Pubija, Benija in drugih soplezalcev. Vsak mi je dal nekaj svojega. Sama pa sem imela eno veliko prednost: bila sem neskončno radovedna in vztrajna. Želela sem vedeti, koliko zmorem.
V sedemdesetih letih je bilo žensk v alpinizmu res malo. Toda sama tega nisem doživljala kot posebno oviro. Nisem želela biti ˊženska, ki plezaˋ. Želela sem biti preprosto plezalka. Ni me zanimalo, ali je poleg mene deset moških ali deset žensk. Pomembno mi je bilo, da sem lahko tam, v steni, navezana na človeka, ki mu zaupam.
In takrat se tudi nisem spraševala, ali pišem zgodovino. Zame je bilo to samo moje življenje. Hotela sem plezati, biti boljša in vedno znova premakniti svojo mejo malo višje. Šele danes, ko pogledam nazaj, razumem, da so bili nekateri od teh vzponov za tisti čas vendarle nekaj posebnega.
Takrat pa sem samo mislila: kam gremo plezat naslednji vikend?«
Velikokrat praviš, da si si zaradi manjše rasti morala pomagati z drugačnim pristopom. Kako si se tehnično prilagodila?
Si imela že takrat kakšne posebne ˊtrikeˋ, ki so pomagali pri dolgih gibih, previsih ali v krušljivem terenu? Bi rekla, da te je prav ta telesna specifika naredila bolj iznajdljivo plezalko?
»Že v osnovni šoli sem bila skoraj vedno zadnja v vrsti po velikosti. Vendar me moja manjša rast nikoli ni zares ovirala pri športu. Nekaj časa sem celo trenirala skok v višino, ker sem imela menda zelo dober odriv. Tako da sem očitno že takrat poskušala nadomestiti manjkajoče centimetre z odrivom!
Pri plezanju me je manjša rast po eni strani ovirala, po drugi strani pa me je prav zaradi nje prisilila, da sem postala bolj iznajdljiva. Če nisem dosegla tja, kamor je kdo drug brez težav, sem morala poiskati drugo možnost. Z leti sem se naučila, da v plezanju skoraj vedno obstaja več kot ena rešitev.
Pri dolgih gibih sem si včasih pomagala tudi z lojtrico. Takrat to zame ni bilo nič posebnega. Če mi je nekaj pomagalo priti čez težko mesto, sem to uporabila. Pripomoček sem videla kot orodje, ne kot nekaj, česar bi se morala sramovati. Pomembno mi je bilo, da smer preplezam in da pri tem uporabim znanje, ki ga imam.
V previsih sem pogosto iskala svojo različico smeri. Če nisem mogla narediti giba na način, kot ga je naredil kdo višji, sem poskušala najti drugačen položaj telesa, drugačen oprimek ali drugačno zaporedje gibov.
V krušljivem svetu pa velikost niti ni bila takšna ovira. Tam si moral tako ali tako plezati drugače – bolj previdno, premišljeno in z občutkom. V Rzeniku sem včasih kakšen oprimek samo pobožala, pa je že padel dol. Zato sem se naučila, da moraš tudi steni prisluhniti in ji ne smeš preveč zaupati.
Danes mislim, da me je prav moja telesna specifika naredila bolj iznajdljivo plezalko. Ker nisem mogla vedno uporabiti najlažje rešitve, sem morala iskati svojo. In to je pravzaprav zelo dobra življenjska šola.
Če nimaš nečesa, kar imajo drugi, se lahko zaradi tega ves čas pritožuješ – lahko pa poiščeš drugačen način. Jaz sem se odločila za drugo možnost. Morda sem bila manjša, vendar sem se zato naučila gledati na smer nekoliko drugače.
In tudi pri plezanju mi je bilo vedno najpomembnejše: ne kako je nekdo drug preplezal smer, ampak kako jo lahko preplezam jaz.«
Veliko si plezala z Janezom Benkovičem in Jankom Plevelom, ki ju danes ni več med nami. Kako se ju spominjaš kot ljudi in kot soplezalcev?
Kaj je bilo značilno za vajino navezo z Benkovičem?
Kako bi opisala Janka Plevela — njegov slog, njegov (pre)tihi humor, njegovo prisotnost v steni?
Kako ste vsi doživljali tisto obdobje, ko je bila kamniška scena izjemno močna, a hkrati zaznamovana s številnimi tragedijami?
»Beni, Janez Benkovič, je bil moj gimnazijski sošolec in pozneje tudi večkrat moj soplezalec. Bil je človek, poln različnih idej, zelo vztrajen in dober alpinist. Imel je veliko energije in močan značaj. Bil je dobrega srca, vendar tudi precej vzkipljiv.
Spominjam se nekega dne, ko se je v enem samem dnevu uspel skregati skoraj z vsemi. Najprej s profesorico geografije zaradi Grintovca, potem na sestanku alpinističnega odseka s Tonetom Škarjo zaradi plezanja v Planjavi in kasneje še z menoj zaradi moje prijateljice. Midva sva bila še isti večer spet prijatelja. Kako je uredil z ostalima dvema, pa ne vem.
Takšen je bil Beni. Z njim nikoli ni bilo dolgčas.
Bil je zelo vztrajen in dober alpinist. Občudovala sem ga, koliko je preplezal v tako kratkem času. Sprva sva skupaj plezala manj, ker je bil preprosto veliko boljši plezalec od mene in je seveda iskal enakovredne partnerje. Ko pa je videl, da napredujem in da mi gre, me je znal celo pohvaliti pred drugimi. To mi je veliko pomenilo.
Foto: Bojan Pollak
Pubi – Janko Plevel – pa je bil popolnoma drugačen človek. Če je bil Beni glasen in zabaven v družbi, Pubija skoraj nisi opazil. Bil je zelo tih. Govoril je potiho in še smejal se je potiho, skoraj tako, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal. Seveda pa je tudi on znal v steni glasno zakleti, kadar mu kaj ni šlo.
S Pubijem sem začela plezati že na začetku svoje plezalne poti. Takrat sem bila še precej neizkušena soplezalka in imel je z menoj ogromno potrpljenja. Dal mi je veliko dobrih nasvetov in me učil brez velikih besed.
Od Benija se je razlikoval tudi po tem, da si se nanj lahko vedno zanesel. Beni je znal biti nepredvidljiv in je včasih kar izginil, pri Pubiju pa si lahko vedel, da bo tam. Dan in noč. Če je rekel, da gresta plezat, je šel.
Naredil mi je moj prvi plezalni pas in mi podaril staro kladivo. S Pubijem sem preplezala tudi daleč največ smeri v Rzeniku. Ta gora je bila nekako najina. Rzenik je bil takrat precej krušljiv in malo kdo normalen je hotel plezati tam. Midva pa sva v njem videla izziv. Kar je bilo za druge morda odbijajoče, je bilo za naju zanimivo.
Pubi je bil zelo molčeč človek, vendar dober kot kruh. Ko si enkrat prišel do njegovega srca, je vedno skrbel zate. Ni potreboval veliko besed. Pri njem je veljalo: če lahko nekaj narediš, zakaj bi izgubljal energijo z besedami?
In prav tak je bil tudi kot soplezalec. Ni veliko govoril, vendar si vedel, da bo naredil, kar je treba.
Ko danes razmišljam o kamniški alpinistični sceni tistega časa, se spominjam predvsem izjemne povezanosti med ljudmi. Bili smo različni, imeli smo različne značaje in poglede, vendar nas je povezovala ljubezen do gora. Hkrati pa je bilo to obdobje zaznamovano tudi s tragedijami. Nekatere ljudi smo izgubili in takšne izgube človeka zaznamujejo za vse življenje.
Morda prav zato danes na svoje nekdanje soplezalce ne gledam samo skozi njihove plezalne dosežke. Spominjam se predvsem ljudi. Njihovih značajev, njihovih posebnosti, njihovega smeha, njihovih navad in vseh tistih drobnih trenutkov, ki ostanejo, ko smeri in številke že zbledijo.
Beni in Pubi sta bila zelo različna. Eden glasen, drugi tih. Eden poln idej in včasih tudi prepirljiv, drugi miren in zanesljiv. Toda oba sta bila del moje plezalne poti in zato tudi del mene. In takšni ljudje nikoli zares ne odidejo – ostanejo v zgodbah, spominih in v vsakem koraku, ki ga človek še naredi v gorah.«
Leta 1979 si opravila prvo žensko ponovitev Zajede usmiljenja, leto kasneje pa z Janezom Vodlanom prvo mešano ponovitev Bobnarja. Kako si doživljala te ˊprebojeˋ?
Si se takrat zavedala, da pišeš zgodovino, ali je bilo to preprosto normalno ˊplezanjeˋ vaše generacije?
Kako si se kot ženska počutila v navezah, kjer so bili skoraj izključno moški?
»V tistem času mi je bilo pomembno predvsem eno – da plezam. Nisem razmišljala o tem, ali plezam z moškim ali žensko, ali je smer pomembna in ali bom s tem nekoč zapisana v zgodovino. Pomembno mi je bilo, da plezam, da napredujem in da premagam predvsem samo sebe.
Ko sem leta 1979 opravila prvo žensko ponovitev Zajede usmiljenja in leto pozneje z Janezom prvo mešano ponovitev Bobnarja, seveda nisem razmišljala o tem, da pišem zgodovino. Zame je bilo to preprosto plezanje – naslednji izziv, naslednja meja, ki sem jo želela premakniti malo višje. Šele pozneje sem začela razumeti, da imajo nekateri vzponi tudi širši pomen.
Okoli mene je bilo veliko odličnih in sposobnejših plezalk in plezalcev. Zato sem svoje dosežke vedno doživljala predvsem kot svoje osebne zmage. Nisem se primerjala z drugimi. Vsak vzpon mi je pomenil predvsem dokaz, da zmorem nekaj, za kar sem morda prej mislila, da ne bom.
In zanimivo – včasih mi je plezanje v čisto preprosti smeri pomenilo večje zadovoljstvo kot plezanje v kakšni imenitni in zahtevni smeri. Pomemben je bil občutek, ki sem ga imela med plezanjem, ne naziv smeri.
Kot ženska se v pretežno moški družbi plezalcev nikoli nisem počutila posebej drugače. Plezanje je bilo tisto, kar nas je povezovalo. Zelo rada sem plezala z različnimi fanti in vsak je bil po svoje drugačen. Prav to mi je bilo zanimivo. Niso mi bili pomembni samo preplezana smer, težavnost ali dosežek, ampak tudi človek, s katerim sem jo preplezala.
Soplezalec, ki mu zaupaš svoje življenje, ti pomeni ogromno. Z njim doživiš lahke in težke trenutke, trenutke strahu, napora, veselja in tudi olajšanja, ko se varno vrneš. Takšne izkušnje človeka povežejo za vse življenje.
Plezanje namreč ni klepet ob kavi. Ko se z nekom povežeš z vrvjo, mu v nekem trenutku dejansko daš svoje življenje v njegove roke – in hkrati sprejmeš njegovo življenje v svoje. To je nekaj zelo posebnega. Zavežeš se, da boš soplezalcu pomagal, da ga ne boš pustil na cedilu in da boš naredil vse, kar je v tvoji moči, da se oba varno vrneta domov.
Zato danes na tiste vzpone gledam nekoliko drugače. Takrat sem mislila, da plezam samo smer. Danes vem, da sem skupaj s svojimi soplezalci gradila tudi odnose, zaupanje in spomine, ki so ostali veliko dlje kot posamezen vzpon.«
Družina Vodlan – plezanje kot življenjski prostor
Kako je plezanje vplivalo na tvoje življenje z Janezom Vodlanom?
Sin Klemen je (bil) uspešen plezalec. Kako si kot mama spremljali njegovo pot?
Je bilo težje biti alpinistka ali mama alpinista?
»Plezanje je bilo pomemben del mojega življenja z Janezom, ki smo mu vsi rekli Boter. Šele konec leta 1979 sem začela plezati tudi z njim, mojim bodočim možem. On je bil že takrat izkušen alpinist z vrhunskimi dosežki, jaz pa sem v plezalnem svetu šele dobro začela spoznavati, kaj vse ta svet ponuja.
Skupaj sva plezala vse do rojstva najinega sina. Takrat sva se, čeprav s težkim srcem, odločila, da bo čas, ki sva ga prej namenjala plezanju, dobil drugačen pomen – namenila sva ga sinu in pozneje še najinima hčerkama. Vendar hribov nisva nikoli zares zapustila. Skoraj vsak konec tedna smo bili skupaj v gorah. Tam sva se midva počutila doma, otroci pa so odraščali v okolju, ki je bilo za naju tako naravno kot komu drugemu mestni park.
Ko se je Klemen v osnovni šoli začel ukvarjati s športnim plezanjem, sva ga seveda spodbujala. Moram priznati, da se kot alpinista s športnim plezanjem sprva nisva najbolje razumela. Najin pogled na plezanje je bil nekoliko drugačen. Midva sva bila vajena gora, dolgih smeri, izpostavljenosti, vremenskih razmer in predvsem tega, da je treba tveganje zelo dobro oceniti.
Še danes se spominjam enega dogodka, ko sem šla s Klemnom plezat v Retovje pri Vrhniki. Jaz sem ga varovala, on pa je plezal. Sredi smeri mi nenadoma zavpije: ˊMami, padel bom!ˋ Jaz pa mu nazaj: ˊKako boš padel? Ne smeš pasti! Splezaj, saj ne bo hudega!ˋ
Klemen je splezal do vrha. Jaz pa sem si takrat rekla: meni ni padel noben soplezalec, kaj šele moj sin! To je bilo prvič in zadnjič, da sem ga varovala v plezališču. Do doma skoraj nisva govorila, potem pa me tudi nikoli več ni vprašal, ali bi šla z njim.
Danes se temu nasmejim, čeprav takrat ni bilo prav nič smešno. Seveda vem, da je med alpinizmom in športnim plezanjem velika razlika. V visokogorju je padec lahko usoden za oba plezalca, medtem ko lahko v plezališču padeš večkrat in se – če je vse pravilno izvedeno – samo pobereš in poskusiš znova.
In prav tukaj se je zame začela tudi drugačna vloga – vloga mame alpinista oziroma plezalca. Kot alpinistka sem se naučila obvladovati strah in zaupati znanju, izkušnjam ter pripravi. Kot mama pa ugotoviš, da je veliko težje. Ko gre za tvojega otroka, razum sicer ve, da je vse v redu, srce pa vseeno naredi svoje.
Klemen še danes pleza in veseli me, da ga plezanje še vedno osrečuje. Seveda me kot mamo vedno skrbi. Mislim pa, da smo starši najbolj zadovoljni takrat, ko vidimo, da naši otroci počnejo nekaj, kar jih veseli in v čemer najdejo svoj svet.
Če me vprašaš, ali je bilo težje biti alpinistka ali mama alpinista, bi danes rekla: vsekakor mama alpinista. Kot alpinistka si odgovorna predvsem zase in za svojega soplezalca. Kot mama pa nosiš strah v sebi, tudi kadar veš, da mu moraš pustiti njegovo pot.
Morda je prav to največja lekcija, ki mi jo je dalo plezanje – da moraš človeka, ki ga imaš rad, v nekem trenutku tudi spustiti iz svojih rok in mu zaupati, da bo znal sam najti svojo smer.«
Učiteljica in ravnateljica – med generacijami in odgovornostjo
Kako se spominjaš svojih prvih let v razredu?
Kaj se je po tvojem mnenju najbolj spremenilo v generacijah otrok od 80‑ih let do danes?
Vidiš kakšne vzporednice med delom učiteljice in alpinistke — v potrpežljivosti, odgovornosti, odnosu do tveganja?
Kako si kot ravnateljica usklajevali strogo profesionalno vlogo z empatijo, ki jo zahteva delo z otroki in starši?
»Ko sem začela poučevati na razredni stopnji, sem si rekla: ˊSamo eno leto bom učiteljica, potem pa grem naprej študirat.ˋ Pa se ni izšlo čisto tako. Ostala sem – in danes lahko rečem, da je bilo to eno najlepših naključij v mojem življenju. Vsako šolsko leto je minilo, kot bi trenil. In ko danes pogledam nazaj, se zavedam, da nisem samo jaz učila svojih učencev. Tudi oni so učili mene, me vzgajali, mi širili obzorja in me predvsem velikokrat iskreno razveseljevali.
Otroci so po mojem mnenju med najbolj iskrenimi in poštenimi bitji. Kar mislijo, ti pogosto povedo naravnost v obraz. Tudi tisto, kar ti gre, in včasih prav zato človek ob njih postane boljši.
Časi so se zelo spremenili in z njimi tudi otroci, starši in učitelji. Vsak čas prinaša svoje prednosti in slabosti. Prejšnje generacije otrok so bile po mojem opažanju bolj samostojne, iznajdljive in radovedne, današnji otroci pa odraščajo v svetu, kjer imajo veliko več materialnih dobrin, hkrati pa pogosto manj pravih življenjskih izkušenj in manj prostega časa.
Čeprav sta na prvi pogled alpinistka in učiteljica dva popolnoma različna poklica, danes v njiju vidim kar precej vzporednic.
Alpinizem me je naučil predvsem potrpežljivosti, vztrajnosti in odgovornosti. V gorah ne moreš ničesar prehitevati. Moraš znati počakati, oceniti razmere, se odločiti, kdaj nadaljevati in predvsem kdaj se obrniti. Včasih je najbolj pogumna odločitev prav ta, da priznaš, da danes ne bo šlo.
Podobno je pri delu z otroki. Vsak otrok ima svoj tempo in njegovih sposobnosti ne moreš izsiliti. Učitelj mora znati prepoznati, kdaj otroka spodbujati, kdaj mu pomagati in kdaj stopiti korak nazaj ter mu dovoliti, da nekaj naredi sam. Tudi tukaj je pomembno zaupanje – vase, v otroka in v svoje znanje.
Alpinizem me je naučil tudi, da moraš tveganje znati oceniti. Tveganja ne moreš vedno odstraniti, lahko pa ga predvidiš in se nanj pripraviš. Enako velja pri vodenju šole. Ravnatelj mora sprejemati odločitve, pri katerih ni popolne gotovosti, vendar moraš znati oceniti posledice in prevzeti odgovornost.
Morda je največja podobnost v tem, da tako v gorah kot v šoli človek ne pride do cilja z enim velikim korakom. Potrebuješ veliko majhnih, premišljenih korakov. In v obeh primerih je lepo, ko se na koncu ozreš nazaj in vidiš, koliko poti je bilo prehojene.
Alpinizem me je naučil, da vrh ni vse. Pomembna je tudi pot do njega – in predvsem to, da se z nje vrneš bogatejši za izkušnjo. Tudi pri otrocih mi je bilo vedno pomembneje, kaj so se na poti naučili in kakšni ljudje so postali, kot pa samo to, kakšne ocene so dosegli.
Ko sem pozneje postala ravnateljica, sem se morala seveda soočiti tudi z bolj profesionalno, odgovorno in birokratsko platjo šolskega vodenja. Ravnatelj mora sprejemati odločitve, ki niso vedno prijetne, postavljati meje in skrbeti, da šola deluje urejeno in odgovorno. Pri tem pa sem se vedno trudila, da za številkami, predpisi in odločitvami ne bi nikoli izgubila izpred oči človeka.
Šola je namreč zaradi otrok. Če ravnatelj postavi otroka v središče svojega delovanja, se tudi stroga birokratska vloga nekako omehča. To ne pomeni, da pravil ni treba upoštevati, ampak da jih poskušaš razumeti skozi namen, zaradi katerega šola sploh obstaja – zaradi otrok in njihovega razvoja.
Ravnatelj mora biti hkrati odločen in človeški. Empatija ne pomeni, da si manj profesionalen. Prav nasprotno – pomeni, da znaš razumeti človeka, preden sprejmeš odločitev, in da znaš tudi v težkih situacijah ohraniti spoštovanje. Pri delu z otroki, starši in zaposlenimi sem se vedno trudila najprej videti človeka in šele potem problem, ki ga je bilo treba rešiti.«
Pogled
Kako danes gledaš na gore — bolj z nostalgijo ali še vedno z željo po gibanju?
Se Ti zdi, da se je odnos do gora v zadnjih desetletjih spremenil?
Kaj bi svetovala mladim alpinistkam, ki danes vstopajo v svet, kjer je vse hitrejše, bolj izpostavljeno in manj tekmovalno?
»Tam, kjer so gore, sem jaz doma. In mislim, da bo tako ostalo, dokler bom lahko hodila. Še vedno ˊrinem gorˋ, kadar le lahko. Danes sicer drugače kot nekoč, vendar z enakim veseljem. Gore so zame še vedno prostor, kjer se človek umiri, razmisli in začuti, kaj je v življenju zares pomembno.
Seveda se je odnos do gora v zadnjih desetletjih zelo spremenil. Danes je dostop do gora veliko lažji. Imamo boljšo opremo, boljše poti, navigacijo in predvsem ogromno informacij. V nekaj minutah lahko najdeš podatke o dostopih, smereh, razmerah in vrhovih, za katere smo morali nekoč informacije iskati po knjigah, zemljevidih in predvsem pri ljudeh, ki so imeli izkušnje.
Pred kratkim sem po mnogih letih ponovno prespala v eni od planinskih koč. Bila sem prav presenečena, kako zelo se je spremenila tudi koča kot prostor druženja. Včasih je bila zvečer koča polna življenja. Druščina je pela, se pogovarjala, igrala različne igre in se družila tudi z ljudmi, ki jih je srečala prvič. Tokrat pa je bilo drugače. Vsaka družba je bila bolj zase, nekateri so gledali v telefone, drugi so se pogovarjali samo med seboj. Vse skupaj je bilo skoraj kot – tiha maša.
Po drugi strani pa sem opazila nekaj drugega: oprema! Skoraj vsi so imeli vrhunsko opremo. In takrat sem pomislila, kako zelo se je svet spremenil. Danes ima človek lahko najboljšo opremo, najboljši telefon in vse informacije na dosegu roke, vendar nobena oprema ne more nadomestiti izkušenj, presoje in spoštovanja do gora.
Mladim alpinistkam bi zato svetovala predvsem eno: plezajte zaradi veselja do plezanja in zaradi sebe. Ne zato, da boste boljše od drugih, da boste dosegle boljši rezultat ali da boste svoje uspehe objavljale in primerjale z drugimi. Plezajte zato, ker vas plezanje osrečuje, ker vas izziva in ker želite premagovati predvsem same sebe.
Današnje alpinistke in alpinisti so pravi mojstri. Trenirajo veliko, imajo izjemno znanje in možnosti, o katerih smo mi nekoč lahko samo sanjali. To zelo spoštujem. A kljub vsemu bi jim rekla: ne dovolite, da bi vam tekmovalnost vzela tisto najlepše – veselje do gora.
Gore niso tekmovališče. V gore gremo predvsem zato, da se srečamo sami s seboj. In če se z njih vrnemo srečni, zadovoljni in z občutkom, da smo naredili nekaj zase, smo že dosegli svoj vrh.«
Če bi morala izbrati en vzpon, ki Te najbolje opisuje — kateri bi bil?
Kaj Ti je alpinizem dal, česar (ti) nobena druga stvar v življenju ne bi mogla dati?
In obratno: kaj je vzel?
Kako gledaš na današnjo alpinistična skupnost?
»Če bi morala izbrati en vzpon, ki me najbolje opisuje, bi izbrala smer Kratkohlača v Planjavi. Moje plezanje je bilo sicer kratko obdobje mojega življenja, vendar zelo intenzivno. V njem sem doživela veliko lepih, pa tudi težkih trenutkov in prav ti so me oblikovali.
V alpinizmu sem trenirala predvsem svojo vztrajnost. Naučila sem se, da ne smeš prehitro obupati, da moraš včasih zbrati vse moči in narediti še en korak, čeprav misliš, da ga ne zmoreš. Ta vztrajnost mi je pozneje v življenju, pri delu učiteljice in ravnateljice, prišla še kako prav.
Alpinizem me je naučil tudi odgovornosti. Ko si z nekom povezan z vrvjo, nisi odgovoren samo zase. Tvoja odločitev lahko vpliva na življenje drugega človeka. In včasih je dovolj že ena sama majhna napaka. Prav zato te gore naučijo spoštovanja – do narave, do soplezalca in tudi do lastnih meja.
Dal mi je nekaj, česar mi verjetno nobena druga stvar v življenju ne bi mogla dati: občutek popolnega zaupanja med dvema človekoma. Ko sta dva človeka navezana na isto vrv, moraš vedeti, da lahko zaupaš drug drugemu tudi takrat, ko je težko, ko te je strah in ko se stvari ne odvijajo po načrtu. To je zelo posebna vez.
Alpinizem pa mi je žal tudi nekaj vzel. Vzel mi je mojega najljubšega soplezalca Pubija. To je izguba, ki je ne moreš nadomestiti. Človek lahko nadaljuje življenje, vendar nekateri ljudje ostanejo za vedno del tebe. Morda prav zato danes na gore gledam z nekoliko drugačnimi očmi kot nekoč – z velikim spoštovanjem in tudi s hvaležnostjo.
Današnji alpinistični svet spremljam z velikim zanimanjem. Z navdušenjem prebiram vse, kar je povezano z gorami in alpinizmom. Časi so se spremenili, spremenila se je oprema, način plezanja, dostopnost informacij in tudi odnos do tveganja. Vsaka generacija ima svoje izzive in svoje meje.
Veseli me, da so danes v športnem plezanju pravi mojstri, ki plezajo težavnosti, ki si jih nekoč skoraj nismo mogli predstavljati. A zame je alpinizem vendarle nekaj drugega. Alpinizem je več kot šport. V gorah nisi odvisen samo od svoje telesne pripravljenosti in tehnike, ampak tudi od narave, vremena, presoje, izkušenj in človeka, ki je ob tebi.
V alpinističnem svetu si vedno nekje na meji med življenjem in smrtjo. In ta meja je včasih zelo tanka. Prav zato je alpinizem tako močno zaznamoval moje življenje.
Če bi morala danes še enkrat izbirati med športnim plezanjem in alpinizmom, bi vedno izbrala alpinizem. Ne zato, ker bi bil lažji – prav nasprotno. Izbrala bi ga zato, ker me je naučil največ o življenju, o ljudeh, o odgovornosti in tudi o meni sami.«
Spraševal je Boris Štupar
