VSEBINA
02 Uvodnik
03 Josef Knubel
09 Alpinizem in rizičnost
11 Plezalni utrinki
12 Slovenska šola v Nepalu
16 Odpravarstvo
17 Alpinistični odmevi
21 V šolskem svetu ledeniških razpok
25 Ocenjevalne lestvice
26 Finančni zaton slovenskega alpinizma
27 Razgledi po svetu
30 Podkomisija za izobraževanje
UVODNIK
Čas je še kar resna zadeva. Pravzaprav bolj resne ne more biti. Čedalje bolj nam polzi iz rok, vendar dokler smo mladi in pri močeh, tega niti ne čutimo niti kako drugače ne zaznamo. Dokler seveda nekega dne počasi ne zaškriplje. Takrat se pač moramo sprijazniti z dejstvom, da ni nič večnega razen seveda večnosti. Hja, pa smo tudi mi prišli na vrsto, si po tihem rečemo, čeravno to neradi priznamo. Nemara se počasi začnemo spraševati o zdravju, ki je pri nekaterih še vedno v mejah b.p., pri drugih pa še nekako gre (in odhaja).
Čas je pravzaprav snov, iz katere je sestavljeno naše življenje, je svojčas to največjo zagonetko vesolja svojim študentom na univerzi v Princetonu poenostavljeno razložil profesor Albert Einstein.
Še največ, kar danes slišimo o času, je neozdravljivi tik ali pogojni refleks, ko nam ta ali oni reče, da nima časa. To pomanjkanje časa, zlasti če je kronično, pa da misliti. Le v bolj slabo tolažbo bi lahko prisluhnili tudi cinikom: Čas jih je naplavil, čas jih bo odplavil. A tudi za to je potreben čas.
S problematiko »nimam časa« se je njega dni ukvarjal še nek drug ugleden znanstvenik, dvakratni nobelov nagrajenec, sloviti biokemik prof. dr. Fred Stanger. V nekem odkritosrčnem intervjuju je brez dlake na jeziku ali kakršnihkoli zadržkov povedal, kam sodi zdaj, ko ga je že načel čas in kako je sploh s tem časom, ki ga nekaterim ljudem, kar naprej primanjkuje: Ko sem bil mlad, sem študiral kot nor dan in noč, nakar sem po študiju kot mlad znanstvenik delal dan in noč, potem pa … Vse je kazalo, da bo tudi on postal preganjanec časa. Spal je v laboratoriju, jedel je v laboratoriju, predavalnico je izsilil zraven laboratorija, skratka, zaradi pomanjkanja časa je skušal popolnoma izklopiti zunanji svet: za kaj drugega ni bilo časa.
In potem se je pri njegovih 32-ih in njenih 26-ih pojavila neka mlada doktorandka, ki je pri njem – tako je sloviti biokemik dobesedno rekel – povzročila »pravi hurikan zatajevanih hormonov«. Hudo je bilo, kajti moral si je vzeti kar nekaj dragocenega časa, za obiske parkov, gledališč, nočnih barov itn. Po določenem času dvorjenja mladi študentki ga je začel jemati z nekoliko večjo žlico, kajti … Potem je ugotovil, da ta čas sploh ne sme biti vprašljiv, ker sploh ničesar drugega ta trenutek ni pomembnejše. Že tako do kraja natrpani delovni čas je brez težav prilagodil času, ki je postal tako neznansko fleten. Sam sebi ni mogel verjeti, da naenkrat nima več nobenih težav s časom in da »teorija relativnosti« na tem področju vsekakor drži. Niti v sanjah ne bi verjel, je dejal, če bi mu kdo pred desetimi leti rekel, da bo pri svojih 32-ih ob treh zjutraj metal kamne v mestni ribnik in da bo pri tem zabavnem, »postavljaškem« opravilu na ves glas tulil oziroma žvižgal na prste. Čas je zanj tako rekoč prenehal teči.
Potem ga je nekoliko bolj sproščen novinar, ki se je ob iskrivih in neverjetno
pronicljivih odgovorih starega profesorja neznansko zabaval, vprašal, kako je s tem pomanjkanjem časa pri drugih ljudeh. Profesor se je zresnil, čas, ki ga ravnokar živimo (op. leta 1982), pa je osvetlil z več vidikov: kaj pomeni ne imeti časa še za nekaj ali nekoga? To so ljudje, je profesor med drugim dejal v intervjuju, ki v sebi ne premorejo niti najbolj elementarnih, se pravi najenostavnejših organizacijskih sposobnosti. To žal nosijo v sebi. Da bi sploh kaj spremenili, bi se tega morali zavedati in nekaj postopoma ukreniti. A tega ne zmorejo, to je vsa tragika njihovega življenja. Vem, kdo so, vsak dan visijo pred mojo pisarno in zapravljajo predvsem moj čas, ker ne vedo, kaj bi s svojim počeli, dasiravno si domišljajo, da mi podajajo žogo. Veste, med nadpovprečno bistrimi, inteligentnimi študenti nisem srečal enega samega, ki bi tožil zaradi pomanjkanja časa. Moji najboljši študentje ob silno napornem študiju gojijo še atletiko, plavanje, košarko … skoraj vsi pa še nekje dodatno delajo, so v kakšnih dobrotvornih organizacijah itn. Ko pridejo na izpit, me ne zanima, koliko so študirali, čeprav je tudi to pomembno, ampak jih vprašam, kaj vse drugega so še med učenjem za izpit postorili. Ja, to me še posebej zanima. Kdor je motiviran, je nadaljeval profesor, za dve, tri stvari, bo zanje vedno našel dovolj časa. Tudi sam uživam, ko mi kakšen študent zaupa, kako v obilici dela uživa (kako mu gre vse od rok). To je pomembno za obe strani. Zame, ki z zanimanjem poslušam in se ob tem še kaj naučim o življenju, in zanj, ki mi to z navdušenjem pripoveduje. Saj predvsem to zadnje daje smisel našemu življenju, mar ne. In jaz sem človek, ki si vzame čas za poslušanje drugih, tudi več kot ga je potrebno. Pazite, nihče več na tem planetu ne zna poslušati. Po mojem je prav zato toliko gorja v tem našem mikrokozmosu odnosov.
Čas ni denar, ampak vrednota. Ta tipična ameriška misel našega nekdanjega predsednika Jeferssona ni na mestu.
Čas moramo znati vgraditi vase, kajti zunaj nas je čas bolj ali manj nekakšna civilizacijska ograja, ki se pri mnogih spremeni v planke. Od tod do zaplankanosti pa ni daleč. V življenju je pač tako, ali si mi vzamemo čas, ali pa nas bo on vzel. Izbira ni velika.
Bine Mlač
Priloga – O krizi osnov praktičnega plazoslovja
Naslovna stran: iz knjige Skrivnosti nedotaknjenih strmin
Borut Črnivec pod Mt. Blanc du Taculom – foto: Andrej Terčelj
Alpinistični razgledi – interno glasilo slovenskih alpinistov in športnih plezalcev
Izdaja: Komisija za alpinizem PZS
Glavni in odgovorni urednik: Bine Mlač
Člani: Breda Činč -Juhant, Dare Juhant, France Malešič, Nada Mlač, Mateja Pate in Mojmir Štangelj
Grafično oblikovanje: Nada Mlač
Naslov za naročnino: KA PZS – za A.R., Dvoržakova 9,1000 Ljubljana.
Naslov za pošiljanje člankov: Bine Mlač, Cesta 27. aprila 1, Ljubljana, tel.: 12 13 250, E mail: nada.mlac@siol.net
Tisk: Tiskarna miGraf, Ljubljana
Vsi rokopisi, fotografije in razni drugi materiali, primerni za objavo v Alpinističnih razgledih, so dobrodošli. Zaželjeno je, da je na kuverti podan naslov pošiljatelja, da bomo lahko materiale vrnili. Fotografije naj bodo opremljene s podatki o kraju, času, motivu in z imenom ter priimkom avtorja posnetka. Teksti so lahko tudi na disketi (3,5″).
ISSN-1318-0754 Na podlagi zakona o prometnem davku (Ur. list št. 4/92) daje Ministrstvo za informiranje na vlogo Planinske zveze Slovenije, Alpine Association of Slovenia, Dvoržakova 9, Ljubljana, št.: JP/jr TAJ/0561 z dne 21. 2.1992, mnenje, da se štejejo publikacije Planinski vestnik, Obvestila PZS in Alpinistični razgledi med proizvode informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za katere se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji 5%.
