VSEBINA
5 Veliki pionirji alpinizma (23. del)
10 Liki, dosežki in vrednote alpinizma (3. del)
17 Razmišljanje o prostem plezanju
20 Prosto plezanje
24 Sheme, opisi
31 Grenland 1984
37 Trening alpinistov
46 Gimnastične vaje
48 Improvizirani reševalni sedež
49 Preskus domačih vrvi
EKIPA – TO SEM JAZ
Zamisel za naslovnico te številka se je rodila že pred leti in zato ni strahu, da bi se nanašala na katerega, od letošnjih velikih uspehov. Naj bo le kot nekakšno ogledalo, ob katerem se spomnimo naših lastnih napak.
Zgodi se, da za kakšno stvar naredimo res veliko in se potem z njo tako poistovetimo, da se nam zdi, kot da je naša last ali pa celo, da smo to mi sami. Garamo še naprej, tarnamo, da ni pomoči in nasprotujemo vsakemu, ki želi narediti kaj po svoje. Z znanim ugovorom »Preveč sem naredil, da bi mi bilo vseeno!« zaviramo preskušanje novosti, nujne spremembe in sodelovanje mladih in svežih moči. Zaradi misli nase, se nam zaplete že pri začetku dela, ki zahteva sodelovanje. Vsak ima svojo zamisel, kako naprimer voditi komisijo za alpinizem, organizirati vzgojne akcije in literaturo, izlete, alpinistične ture in odprave. Nato se zatakne pri denarju (čeprav začuda složno tarnamo, da nas družba ne razume) ali pa celo po skupnem uspehu. Želimo si, da bi na vrhu uspeha stali sami ali pa vsaj vsak na svojem, kot da bi sicer ostalo premalo slave za vsakogar. Že od nekdaj je najbolj laskavo vprašanje po uspehu: »Ti, ali ste se kaj kregali? Ti si bil res dober in si svoje opravil, ampak drugi, kaj …!« Krčevito se oklepamo starih, prežvečenih načinov dela in sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi nekatere navade pri planinstvu in alpinizmu vendarle še ostale, a ne opazimo skokovitega napredka, ob katerem se ohranja samo tisto, kar je res bistveno.
Najde se tudi kak nadebudnež, ki izjavi: »Včasih je bilo dovolj, da si bil trmast, danes pa trdo treniramo!« Saj je stvar čisto preprosta – samo zgodovino alpinizma se mora začeti učiti.
Ali pa nam v ušesih zazveni čarobni stavek: »Ah, kako lepo je biti planinski funkcionar!« in se damo preprosto izvoliti, ko pa ugotovimo, da gre pri planinstvu in alpinizmu za položaje, na katerih je treba tudi delati, poprimemo ali pa tudi ne, misleč, da gore tako še stojijo, čas pa teče in pri tem res ni kaj storiti.
Tako se nam vsem dogaja, da na vse mogoče načine preigravamo omenjene različice in se pritožujemo, da ni razumevanja in pomoči ter za vse krivimo druge. Nikakor pa se ne damo spraviti iz svojega vrtička, dol s svojega privatnega vrha. Naš alpinizem (planinstvo) je tako le preprosta vsota okopanih vrtičkov. Po res velikih uspehih, ki pa so predvsem plod prizadevanja posameznikov in ne logična posledica dobre organiziranosti, nekako obsedimo v kotu in tarnamo, kako dobri smo (»in se nas drugi zaradi naše kvalitete pač boje«), da pa nas nihče ne opazi in razume. Tako se sami zadovoljujemo s tem, da smo se uvrstili v znamenito serijo »nerazumljenih slovenskih umetnikov«, ki so storili svoje, domovina pa nič.
Če pa bi pokazali vsaj malo volje do skupinskega dela in sodelovali tudi pri dobrem organiziranju našega alpinizma in planinstva, bi s tem gotovo omogočili ustrezno upoštevanje družbe in tako tudi nove skupne cilje.
France Malešič
ALPINISTIČNI RAZGLEDI, številka 23, interno glasilo slovenskih alpinistov. Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Alpinistični razgledi, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
23. številko so pripravili: Milenko Arnejšek, Silvo Babič, Vojko Bučer, Sonja Dolinšek, Zoran Gaborovič, Tone Golnar, Boštjan Griljc, Janko Humar, Dušan Jelinčič, Tomo Jeseničnik, Silvo Karo, Stane Klemenc, Zvone Korenčan, Edo Kozorog, Ksenija Lenarčič, Bojan Leskošek, France Malešič, Igor Mezgec, Nada in Bine Mlač, Pavel Podgornik, Igor Škamperle, Tone Štamcar, Mojmir Štanglj, Miro Štebe, Matej Šurc, Franc Vidic in Janez Vozel.
