GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA NA POLJSKEM — G. O. P. R.
Obisk v Visokih Tatrah in Zakopanih smo združili s prijateljskim srečanjem z reševalci poljske GRS.
Tiste dni so že imeli goste. Na oglede so prišli reševalci iz Bolgarije in po telefonu ni bilo moč opraviti kaj prida. Zato smo se za začetek kar sami povabili na sedež G. O. P. R. Fantje od GRS imajo na voljo celo krilo prvega nadstropja stare, v gorjanskem slogu grajene hiše. Tu je mesto stalnega dežurnega, ki ima pri roki telefon in skrb nad opremo tatrske skupine. V popoldanskem času dežurajo tudi prostovoljci.
Oprema je v glavnem sodobna in zelo lepo ter pregledno urejena. Poleg klinov, vponk, jeklenih nosil (Mariner) in čolnov Akia uporabljajo tudi več vrst sani za prevoz po snegu. Te sani so domačega izvora. Slabe so le stare avstrijske lavinske sonde in nekvalitetne vrvi, največ konopljenke. Nujno opremo imajo tatranski reševalci tudi po oporiščih v Tatrah, ki jih je 19. V glavnem so to domovi in koče, koder pa je zaradi preobilnega obiska težko za prostor, so si zgradili majhna, skromna zavetišča. Eno izmed njih smo videli na Hali Kondratski. Skupina ima na voljo še terensko vozilo, zelo dober ruski jeep in reševalni avtomobil in se torej nad opremo ne more pritoževati. Imajo pa tudi aparat Ambu za umetno dihanje.
Pomenki »na terenu« so sicer neposredni, a ker so poljski tovariši imeli opravke, smo se kmalu poslovili ter se domenili za pogovor za zeleno mizo v koči Kalatowki, kjer smo se bili nastanili. Res nas je naslednjega večera obiskalo osem tovarišev od G. O. P. R. (Gorskie Ochotnicze Pogotowie Ratunkove — Prostovoljna gorska reševalna služba). Med nimi sta bila naš znanec z Vršiča (1962) g. Jan Cybulski in predsednik tatrske grupe G. O. P. R. g. Artur Prosalowski. Odnosi so bili takoj pristno tovariški in sproščeni. Uvodoma nam je g. Prosalowski orisal organizacijsko shemo G. O. P. R. Krovna organizacija je Komitet za fizkuituro G. K. K. F. i. T. v rangu ministrstva — Waršava. V njegovem sklopu je P. T. T. K. — Poljska turistična zveza. Eden izmed organov te zveze je G. O. P. R., ki ima v zvezi zaradi svojega značaja določene prednosti. V G. O.
P. R. deluje pet grup: 1. Grupa Tatrzanska.
Ima 19 postaj in obveščevalnih točk. Pozimi ima 12 poklicnih, dežurnih reševalcev na 6 ogroženih terenih, poleti pa tri stalne reševalce na treh točkah.
Postaja ima 18 poklicnih reševalcev in 106 prostovoljcev.
2. Grupa Rabczanska.
Ima 11 postaj in obveščevalnih točk.
3. Grupa Kryniczka.
Ima podgrupo in v času zime osem reševalnih postaj. Takrat ima tudi dva stalna dežurna in tri nedeljske dežurne reševalce.
4. Grupa Beskidzka.
Ima 6 podgrup ter 36 postaj in obveščevalnih točk.
Pozimi ima 16 stalnih dežurnih reševalcev.
V primeru potrebe ima še dežurne reševalce na nadaljnjih desetih postojankah.
5. Grupa Sudecka. Ima 25 postaj.
Stalnih dežurnih reševalcev imajo pozimi 5 v štirih postojankah. Ob nedeljah patrolna služba.
Iz gornjega je povsem jasno, da G. O. P. R. mora uporabljati tudi profesionalce; poleg ca. 480 prostovoljnih reševalcev je zaposlenih 40 poklicnih. Dolžnost prostovoljcev je, da v letni sezoni opravijo 60 dežurnih ur; pozimi mora vsakdo dežurati 40 ur. Udeležba v akcijah za dežurstvo ne velja. Vodstvo G. O. P. R. si prizadeva, da bi v svoje vrste pritegnilo tudi upravnike koč in direktorje planinskih domov. V Beskidih je to praktično že povsem doseglo, v Tatrah pa uspeh še ni popoln. Vzroke bo verjetno treba iskati v strogih zahtevah, ki jih organizacija postavlja pred svoje člane. Načelno mora reševalec biti dober smučar in plezalec, prvo pomoč mora obvladati v tolikšni meri, kot se to zahteva od sanitejca druge vrste. Znanje mora dokazati z izpitom. Končno naj bi bil reševalec še gorski vodnik. Nove člane sprejemajo po daljši preizkušnji. Sprejem je slovesen, novinec opravi prisego, s katero potrdi svojo brezpogojno pripadnost nalogam in ciljem organizacije.
V vodstvu G. O. P. R. (ustreza Komisiji za GRS pri PZS) so predsednik in kot delegati predsedniki grup.
Za izpolnjevanje nalog skrbe komisije. Trenutno formirajo komisijo za preventivo in propagando ter komisijo za stike z inozemstvom in zamenjave.
Skupščine grup so na vsaki dve leti, običajno 19. oktobra. To je dan, ki je posvečen GRS. Kljub nekaterim poklicnim reševalcem velja G. O. P. R. za prostovoljsko organizacijo. Glede na razmerje 1 :12 za poklicne člane je to povsem jasno. Poklicni reševalci skrbe za dežurstvo, za opremo in za vzgojo novih kadrov.
Lik reševalca karakterizirajo tri stopnje njegovega razvoja. Ko postane član, je reševalec. Kasneje lahko dobi naziv inštruktorja, posebno zaslužni in sposobni člani postanejo starejši inštruktorji.
Poklicni reševalci so skoro vsi inštruktorji, ki imajo okrog 1800 zlotov zaslužka. Navaden reševalec ima le 1400 zlotov mesečnega dohodka. Starejši inštruktor prejema mesečno ca. 2000 zlotov.
Akcijo vodi predsednik grupe, če je odsoten, ga nadomešča dežurni. Dežurni so vsi sposobni voditi akcijo, za posamezne podvige favorizira vodstvo tiste poklicne in prostovoljne reševalce, ki so na določenem terenu posebno doma. Poleg vodje akcije sodelujejo v akciji še eden do dva poklicna reševalca ter ustrezno število prostovoljcev.
G. O. P. R. je že stara organizacija. Leta 1959 je praznovala 50. obletnico obstoja ter je v tem obdobju nudila pomoč 6892 osebam. Od tega odpadejo na Tatre 1003 akcije in 3651 oseb. Vsekakor lepa storitev in nedvomno lepe izkušnje! Poljski gorski reševalci so že tudi v mednarodnem merilu dosegli nekaj priznanj, zlasti na področju prve pomoči. Izven vsakega dvoma pa je, da so na prvem mestu med gorskimi reševalci vzhodnih držav.
Srečanje je bilo zanimivo in poučno za obe strani.
Slišati je bilo nekaj predlogov o izmenjavi reševalcev; obljubili smo, da bomo poslali podatke o strokovni literaturi ter vzorec naše nove lavinske sonde.
Ing. P. Šegula
VPONKE IZ LAHKIH KOVIN
Na področju plezalskih vponk se pričenja razveseljivo tekmovanje, da bi dosegli čim večjo trdnost pri čim manjši teži. Seveda so rezultati odvisni od napredkov v metalurgiji lahkih kovin (aluminij, magnezij) oziroma njihovih zlitin. Tako imamo sedaj francosko vponko P. Allain s porušno trdnostjo 1600 kilopondov (kilopond je težnostna sila na maso enega kilograma) in italijansko Cassin s 1800 kilop. Nemci seveda tudi ne mislijo zaostati. Sile v modernih plezalskih vrveh iz umetnih vlaken dosežejo tudi pri direktnih padcih le redkokdaj toliko vrednosti, pa bodo tovrstne vponke pri plezanju kmalu uporabne tudi v varovalne, ne le v tehnične namene. Bivša komisija za vrvi, sedanja komisija za študij varovanja v gorah UIAA se bo v bodoče posvetila tudi vponkam, pa moramo pričakovati nadaljnjih napredkov.
France Avčin
