TO IN ONO Z LETOŠNJIH SREČANJ GORSKIH REŠEVALCEV
Gorski reševalci pravzaprav nikdar ne smejo počivati. Kadar niso v akciji, se sami za lastno zabavo in kondicijo ubadajo z vzponi in stenami. Tečaji, posveti in seminarji pa skrbe za to, da se reševalci znajdejo kot celota vselej, kadar gre zares, pa naj bo to v najtežjih razmerah in najbolj divji okolici.
V Sloveniji imamo letos za seboj že dvoje republiških tečajev in zvezno posvetovanje. Mnogo postaj je organiziralo tečaje v ožjem krogu za svoje pripravnike in mlajše člane. Poseben poudarek smo dali usposabljanju za prvo pomoč, tudi pouku smučanja je bilo posvečeno nenavadno mnogo pozornosti.
V Domu tabornikov pod Golico je od 14. do 17. mai’ca potekal tečaj za vodnike lavinskih psov in lavinske pse.
Udeležili so se ga gorski reševalci z Jesenic, Kranja, Tržiča in Kamnika, večinoma z mlajšimi psi. Družbo so jim delali tovariši od LM in pripadniki JLA. Iz drvarnic okrog doma se je na večer oglašal lajež 16 psov, medtem pa so tečajniki poslušali predavanja iz prve pomoči, reševanja iz plazov, kinologije in drugih področij, pomembnih za uspešno delo. Podnevi so potekale vaje na plaziščih. Psi so iskali opremo in ponesrečence ter pokazali v povprečju lepe rezultate. Videti je, da je panoga reje lavinskih psov v vrstah GRS lepo napredovala. Za delo se zanimajo mnogi mladi fantje, kar je še posebej razveseljivo. To tembolj, če pomislimo, da je za vzgojo lavinskega psa treba marsikaj žrtvovati. Ne samo časa in napora, temveč tudi sredstev. Po drugi strani seveda navdušuje vodnika napredek živali in zavest, da vzgajajo psa, ki utegne danes ali jutri rešiti življenje izpod bele odeje. Kaže, da bodo vodniki lavinskih psov že letos dobili nov priročnik za vzgojo psov. Na pragu je tudi izvedba ocenjevanja in kategorizacije psov. Pripravljene so izkaznice za registracijo živali.
Tečaj je z občutkom vodil tov. C. Jakelj, seveda ob izdatni pomoči tovarišev z Jesenic. Republiškega zimskega tečaja GRS v Koči na Lipanci se je med 7. in 14. aprilom udeležilo skoro 20 mladih gorskih reševalcev in pripravnikov, med njimi tudi tovariši od LM in podoficirji JLA.
Stari izkušeni reševalec in vodja tečajev Stane Koblar z Jesenic je kljub slabemu vremenu iztisnil iz tečaja, kar se je največ dalo. Seveda so mu temeljito pomagali tovariši z Jesenic, Tržiča in Ljubljane. Tečajniki so se temeljito seznanili s teorijo in prakso prve pomoči, z organizacijo in tehniko reševanja v zimskih gorah, v snegu in skali. Spoznali so reševanje podnevi in v noči ter izpopolnili svoje znanje v obvladovanju smuči.
Tečaj so uspešno zaključili vsi tečajniki. Ni dvoma, da so poleg dobrega vodstva in vzornih predavanj pripomogli k uspehu tečaja tudi tovariški odnosi in prijaznost zakonskega para, ki upravlja kočo.
Na željo in pobudo PSJ, oziroma vodje GRS PSJ dr. Stojanoviča so se za 20. in 21. april v Kamniški Bistrici zbrali gorski reševalci in organizatorji reševalnih služb iz vse Jugoslavije. Cilj srečanja je bila razprava o problemih dela, posebne pozornosti pa so bila deležna vprašanja, kot so: preprečevanje nesreč v gorah, vzgoja kadrov, sodelovanje med republikami, zveze, vloga letalstva in padalcev v reševanju, improvizacije itd. Za časa posvetovanja so se reševalci s praktičnim delom na plazu uverili o uspešnosti lavinskega psa in sonde kot sredstev za reševanje številka 1. Prikaz skokov padalcev iz letala na ogroženo zemljišče je dokazal uporabnost padalcev za reševanje v gorah. Pogoj so seveda padalci-alpinisti, oziroma padalci-reševalci, pa dobre vremenske razmere in primeren teren.
Kinooperaterji so zavrteli nekaj filmov s področja reševanja v gorah, v letnih in zimskih pogojih. Navdušil je zlasti prikaz improvizacij, ki so ga v nedeljo demonstrirali reševalci iz SR Hrvatske. Reči je treba, da je bil prikaz vzorno pripravljen in je upravičeno žel odobravanje navzočih. Posvetovanje je doprineslo tudi nekaj zaključkov.
Vsaka republika mora skrbeti, da postavi kader dobrih reševalcev na ogroženih področjih. Mesto reševalcev ni v republiških centrih, temveč v krajih pod gorami. Sodelujejo naj predvsem domačini, gozdarji in tisti, ki so blizu krajem nesreč. V tem smislu je tudi tečaje treba organizirati v takih krajih in pridobiti za sodelovanje domačine. Prav je, da se tudi zvezni tečaji organizirajo v tistih krajih, kjer bi želeli poživeti ali na novo pričeti z dejavnostjo GRS. Poleg tega je prav, da imajo v bodoče zvezni tečaji značaj inštruktorskega tečaja. Osnovna naloga je preprečevanje nesreč. V to delo je treba vključiti propagando; tisk, radio, TV, mladinske sekcije PD, tabornike, LM, JLA in druge. Le tako bomo število nesreč zmanjšali. Važno je, da ljudje ne rinejo v nesrečo, da ob nezgodi ne izgube glave, da si poskusijo pomagati sami, da ne beže od poškodovanih prijateljev. Vse to se da doseči z vztrajnim preventivnim delom. Le tako moremo upati na to, da bo število nesreč minimalno, v primeru nesreč pa vsaj lahko računamo na hitro in natančno obveščanje. Reševalci iz vseh republik so se domenili za vzajemno pomoč v primeru posebno težkih akcij. Iniciativo pa mora dati tista GRS, na katere področju teče akcija. Za obveščanje se bodo republiška vodstva posluževala sredstev za zvezo RSNZ posameznih republik. Kar zadeva pomoč letalstva in padalcev, je trenutno moč računati predvsem na obilico dobre volje, tako pri civilnem kot pri vojnem letalstvu. Helikopter, ki bi nam res pogosto prišel prav, ostane še za nedoločen čas samo pobožna želja in neuresničljiv sen. Vendar pobude so in to z vseh strani, tudi praktični poskusi so že za nami, zlasti na Gorenjskem. Predvsem bo treba iskati take oblike dela, da se bo mogla odraziti največja odlika posredovanja z letali — hitrost! V tem smislu je seveda zopet na sporedu vprašanje hitrega obveščanja in radijskih zvez. Marljivi reševalci iz Kamnika, na katerih je ležala teža organizacije srečanja, so v lovski koči priredili tudi razstavo starih in sodobnih pripomočkov za reševanje, vse od vitlov, jeklenih vrvi, Marinerjevih nosil, radio-postaj itd.
Videli smo tudi najsodobnejše domače lavinske sonde. Slišali smo obete o skorajšnji produkciji boljših domačih najlonskih in perlonskih vrvi.
Lahko rečemo, da je bilo srečanje uspešno in koristno zlasti za tovariše iz bratskih republik, katerih organizacija se šele razvija. Za zaključek bi kazalo omeniti še tečaj postaje GRS Ljubljana v Kranjski gori. Pod zdravniškim nadzorom in ob uporabi radiopostaj je tovariš Tone Jeglič organiziral preizkus, kako se obnaša ponesrečenec, ki ga je zajel plaz sipkega snega, a je sicer ostal nepoškodovan.
Ker je ponesrečenec imel ob sebi radiopostajo, s katero je bil v nenehnem stiku z reševalci na površju, ni bilo skrbi, da bi se pripetilo kaj zlega. Opazovalci so sproti vedeli, kako se počuti in kaj se z njim dogaja. Izvajalci poskusa so želeli preveriti trditve, da od 100 ponesrečencev 86 ne preživi nesreče za dalj kot dve ure. Ali jih res samo 16 ostane živih? Rezultati:
1. Ponesrečenec postane že po par minutah ujetništva v snegu zaspan, glava ga boli.
2. V glavo mu je vroče, v noge in roke ga prične zebsti.
3. Diha in sopé, vsak poskus obračanja ga utrudi in močno zadiha.
4. Po preteku 20 do 30 minut se ponesrečenca že lotevajo halucinacije, s skrajnim naporom zahteva, da ga odkopljemo.
Poskus je osebno izvajal dr. F. Srakar in kot drugi tov. M. Drašler. Ponesrečenec je po približno pol ure na meji zavesti, preti mu zadušitev s CO2, ki se mu nabere okrog glave. Topla sapa namreč raztali sneg, ki takoj zaledeni in tesno obdaja obraz kot nepropustna maska.
Podrobnejše ocene in analize bi lahko dali medicinci, opozoriti velja le na eno: Poskusi podobne vrste so zelo priljubljeni v vrstah reševalcev. Jasno je, da so zelo nevarni in da jih ne kaže več ponavljati. Podatki vodilnih GRS in naše GRS o umrljivosti v plazu so točni in dobro preverjeni. Poskrbimo, da bomo sposobni naglo ukrepati za primer nesreč, sami pa se izogibajmo poskusom, ki utegnejo stati življenje naših lastnih tovarišev.
Storimo vse, da nam ne bo manjkalo sond in psov, pa bomo najbolje koristili družbi in sebi.
Ing. Pavle Šegula
