Prejeli smo: Komentar na »Dokončno slovo od prvinskega alpinizma?« uvodni del letošnjih šestih Alpinističnih novic
Zapis z omenjenim naslovom in dejanje Alexa Honnolda na stolpu v Tajpeju je mogoče razumeti tudi povsem drugače, kot je bilo predstavljeno. Predvsem pa daleč stran od alpinizma.
Zakaj sploh razmišljati, da je njegovo dejanje kakorkoli povezano z alpinizmom ali da bi ga lahko spreminjalo? Alpinizem – in alpinisti – je skozi svojo dolgo, kleno zgodovino izoblikoval jasne temelje. Ostati mora to, kar je: samozavestna dejavnost s svojo ideologijo, etiko in prakso. To je plezanje v sredogorju in visokogorju, v skali, snegu in ledu. Vse, kar je izven tega, ni alpinizem in ga zato ne more spreminjati ali izrojevati.
Če bo Honnold nekoč splezal na Burj Kalifo, to z alpinizmom nima nobene zveze. Da, Honnold je vrhunski alpinist – El Capitan in številni drugi podvigi to potrjujejo. Toda na stolpu v Tajpeju ni bil alpinist. Bil je zgolj nekdo, ki pleza. Tako kot montažerji visokih konstrukcij niso alpinisti, prav tako to niso cirkuški akrobati ali športni plezalci na umetnih stenah. Čeprav jih je Planinska zveza Slovenije vzela pod svoje okrilje, jih nikoli nismo imenovali alpinisti – in prav zato njihova dejavnost ni mogla spreminjati alpinizma.
Enako velja za Honnoldove izjemne, nedojemljive in nedosegljive podvige. Ti ne spreminjajo alpinizma, ker preprosto niso alpinizem. So vrhunsko plezanje – nič več in nič manj.
Nam alpinistom – med katere se štejem, čeprav sem že dolgo »odslužen« – je po več kot stoletju tradicije povsem jasno, kaj alpinizem je v svoji temeljni ideji in izvedbeni obliki. Zato še enkrat: tisto, kar ni alpinizem, alpinizma ne more spreminjati. Alpinizem se lahko razvija in spreminja le sam iz sebe.
Marijan Lačen
Dogajanje na alpinistično plezalnem večeru
OD TOD IN TAM
Direzione Ostinata e Contraria (M10)
Italijanska alpinista Giuseppe Vidoni in François Cazzanelli sta 4. februarja opravila vzpon po novi mešani smeri Direzione Ostinata e Contraria (M10), ki poteka desno od znane linije Nuvole Barocche. Smer sta opremila od spodaj, v klasičnem alpskem slogu, kar daje vzponu dodatno težo.
Kot sta zapisala, je bil dostop do slapov »vreden dveh začetnikov«, saj sta se nekoliko uštela v izbiri pristopa. A ko sta končno stala pod steno, je šlo vse po načrtu: našla sta izrazito frango desno od Nuvole Barocche in se odločila za novo linijo.
Vidoni in Cazzanelli sta smer v celoti navrtala od spodaj, kar je v mešanem plezanju vedno poseben izziv. Prvi raztežaj je izrazito atletski, z zahtevnimi prehodi med skalo in tankimi ledenimi strukturami.
Oba sta smer v nekaj poskusih preplezala prosto, kar potrjuje oceno M10.
Cazzanelli je ob vzponu zapisal: »Pristop nama ni šel po načrtih, tokrat sva se res pustila ujeti kot dva začetnika… A na koncu je nastal čudovit dan! Splezala sva čudovit raztežaj, ki se priključi očitni liniji desno od Nuvole Barocche. Oba sva ga hitro splezala v prostem mix slogu!«
Direzione Ostinata e Contraria je nova kakovostna linija v že dobro poznanem sektorju, ki ponuja kombinacijo: tehničnega drytoolinga, fizičnih prehodov, terena, ki zahteva natančnost in moč.
Vzpon potrjuje odlično formo obeh alpinistov in bogati nabor težkih mešanih smeri v regiji.
Over the Trip (WI6 / M8 R, 100 m)
Valsavaranche, 28. januar 2026 – Italijanska plezalca Leo Gheza in Luca Matteucci sta v ledno-miksnem kotičku doline splezala novo smer Over the Trip (WI6 / M8 R, 100 m). Linija poteka desno od znane smeri Trip in the Night, plezalca pa sta jo v enem dnevu preplezala od spodaj.
Smer ponuja stalno menjavanje med strmimi »lednimi meduzami« in tehničnimi skalnimi odseki, kjer se dobri oprimki izmenjujejo z občutljivimi, finimi gibi. Po besedah naveze gre za »odličen miks vsega«, ki zahteva natančnost, moč in hladno glavo.
Za prosto ponovitev se je Ghezi pridružila še Giulia Compagnoni, ki je poskrbela za podporo in varovanje.
Over the Trip tako dopolnjuje že bogato zbirko zahtevnih zimskih smeri v Valsavaranche in odpira novo poglavje v tamkajšnjem miks plezanju.
Ines Papert – Na Norveškem
Ines Papert letos na Norveškem dokazuje, da ledni slapovi niso cilj, temveč odskočna deska v daljše, bolj gorske in raznolike linije, ki jih sodobna scena pogosto zanemarja.
V izjemnih razmerah je opravila prvenstveni vzpon na 20‑metrsko samostoječo svečo Is Kafe, ki jo je opazila že leta 2012. Poleg odličnega ledu je bila ključna tudi lokalna podpora, ki ji je odpirala nove ideje in nepreplezane linije.
Z Dagom Jørundom Vikom in Oddom Toklejem Sæbøjem je preplezala novo smer Orions Belte na Mittagstinden v Eikesdalu: tisoč metrov pravega alpskega terena, od fjorda do snežnih polic in kratkih ledenih odstavkov. Večino so plezali v gibanju — slog, ki ga danes redko vidimo.
Uresničila je še 14 let staro idejo: divjo linijo, ki se začne s tisočmetrsko grapo in preide v strm svet sveč in mixa. Vzpon je opravila s Torjem Stenkom in Eivindom Hugaasom. Norveška ji očitno popolnoma ustreza, zato je kar nadaljevala …
Snježni ljiljani (150 m, 80°)
Treskavica, Bosna in Hercegovina – Mirza Humić in Sanela Panjeta sta na zahodni strani severne barijere vrha Oblik (1876 m) v gorstvu Treskavica preplezala novo prvenstveno snežno smer, ki sta jo poimenovala Snježni ljiljani.
Smer poteka po izrazitem snežnem žlebu in na 150. metrih ponuja klasično zimsko plezanje z nakloni med 60° in 80°, s časom plezanja približno 2 uri.
Opis: Vstop skozi grapo (40°), prvo varovališče pod skokom na levi strani. Nadaljevanje po grapi (60°) do izbočene skoka, drugo varovališče. Vzpon naravnost navzgor (60–70°) do zoženega dela, tretje varovalno stojišče na kompaktni plošči. Prečnica levo čez snežni trebuh v usek, nato strmo navzgor (80°).
Zaključek po lažjem terenu (40–50°) desno čez streho na greben, izstopno varovališče v snegu.
Pristop poteka od spomenika pri Dujmovićih, po markirani poti čez Veliko Orlico do pod steno Oblika (3:30 h hoje). Sestop vodi po markirani poti proti zahodu, nato čez prelaz nazaj pod steno in po isti poti v dolino (4 h hoje). Skica: skupina Haj’ u stijenu!!
JANUARSKO LED(E)NO DOGAJANJE SKOZI RAZLIČNE POGLEDE
Ledni tabor 2026 – Riva di Tures – AO Kranj
Skupina desetih udeležencev se je konec januarja 2026 odpravila na tradicionalni ledni tabor v vas Riva di Tures. Prvi del ekipe je prispel že v petek dopoldne in izkoristil dan za prve vzpone – nekateri v Tristenbachu, drugi v lednem vrtcu Angerer. Preostali so se pridružili popoldne, tako da je skupina v soboto že plezala v polni sestavi.
V soboto so Hana, Miha, Anja, Gašper in Jože s smučmi dostopili do slapu Ursprung (WI4), kjer jih je pričakala precejšnja gneča. Luka je medtem vodil dva tečajnika v Couloir (WI3+), Mojca in Andraž pa sta preplezala Jahrzahlwand (WI3) – slap, ki ga je večina udeležencev v naslednjih dneh še večkrat obiskala in ga šaljivo preimenovala v »JahrZahl«.
Nedelja je prinesla nove kombinacije: Anja je vodila Mojco in Jožeta čez Couloir, Gašper pa Matico in Mico čez JahrZahl. Skupine so sestopile skoraj istočasno in se odpravile še v Milchtrinker (WI3+). Hana in Andraž sta splezala Magersucht (WI4+), Luka in Miha pa sta po prvem raztežaju opustila Gelltaler (WI5) in se preusmerila v Kofler Couloir (WI3).
Ponedeljek, zadnji dan za večino, je bil izkoriščen do zadnjega: Hana, Jože, Luka in Miha so se vrnili v JahrZahl, Mojca in Andraž sta uživala v tokrat manj obleganem Ursprungu, Anja, Gašper, Matic in Mica pa so raziskovali Tristenbach, kjer so ledene oblike spominjale bolj na balvane kot na klasične slapove.
Tisti, ki so ostali še do torka, so kljub poslabšanju vremena opravili krajšo turno turo, medtem ko so se ostali že vrnili v vsakdan in s seboj odnesli spomine na prijeten, sončen in ledeno navdihujoč tabor.
Matevž Lenarčič: Lucifer, tehnologija in realnost podnebnih sprememb
Ob januarskem obisku Martuljka je Matevž Lenarčič znova opozoril na hitro spreminjajoče se razmere v gorah in na širši družbeni kontekst, ki ga alpinisti čutijo na lastni koži. Slap Lucifer oziroma (bolj pravilno) Mokre peči, nekoč zanesljiva zimska klasika, je bil pred štirimi desetletji plezljiv vsaj tri mesece na leto. Danes so razmere neprimerljivo bolj nestalne: za vzpon je potrebna velika mera sreče, hitra odločitev in pogosto tudi potrpežljivost v gneči, ki se ob redkih dobrih dneh nabere pod slapom.
Lenarčič je skupaj z Bogdanom Biščakom ujel eno takšnih kratkih oken. Čeprav sta bila pozna, sta se v manj kot dveh urah povzpela čez slap, ki je bil v izjemno dobrih razmerah — moker, špricajoč, a kompakten. Skupaj imata več kot 135 let izkušenj, kar je gotovo pripomoglo k samozavestnemu vzponu, vendar Lenarčič poudarja, da je resničnost precej bolj kompleksna.
Spominja se leta 1981, ko sta z Borisom Simončičem opravila tretjo ali četrto ponovitev Mokrih peči. Po celodnevnem plezanju sta bila na zadnjem avtobusu za Ljubljano popolnoma izčrpana, čeprav sta bila fizično bolje pripravljena kot je Matevž danes. Oprema, s katero sta takrat plezala, bi bila po današnjih merilih skoraj samomorilska. Še težje si predstavlja, kako so se dve leti prej čez slap prebili prvi plezalci: Matijevec, Vidmar in Oblak, ki so imeli na voljo še skromnejšo opremo.
Lenarčič ugotavlja, da se v ozadju skriva širša zgodba: tehnološki razvoj, ki je v alpinizmu prinesel varnejšo, lažjo in učinkovitejšo opremo, je hkrati odprl vrata množičnosti. Boljši produkti omogočajo dostop širši množici, kar ustvarja nov razvoj, novo porabo energije, večjo obremenitev narave in posledično tudi uničevanje okolja.
V tem vidi vzporednico s sodobno družbo: ko je človek lačen, je hrana zdravilo; ko se prenaje, postane strup. Po njegovem mnenju se družba prenažira na določenih področjih, tudi tam, kjer se govori o trajnosti. Tako imenovani zeleni prehod, kot ga razumejo v Bruslju in doma, je pogosto le »zeleno prenažiranje« in v veliki meri greenwashing.
Lenarčič tako skozi zgodbo o enem najbolj znanih slovenskih lednih slapov opozarja na nekaj, kar alpinisti že dolgo opažajo, a vse manj javno izražajo: gore so ogledalo družbe. In v tem ogledalu se vse jasneje kaže, da se svet spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati.
Poravnan dolg – Bogdan Biščak
Nekaj utrinkov led(e)ne mrzlice – Žiga Oražem
Tamar – Sveča in ostal…
Filip Princi: Ringo – Val di Gares (BL)
Recept za zlati cepin
Po kratkem pregledu smo tako le ugotovili, zakaj bi bilo lahko led(e)no plezanje tako popularno …
ID
