Dokončno slovo od prvinskega alpinizma?
Nekega dne se zgodovina ne zlomi — temveč jo nekdo preprosto prepleza.
Alex Honnold je s svojim solo, medijsko orkestriranim vzponom na stolpnico Taipei 101 naredil prav to: z enim samim dejanjem je prečrtal, pometel stoletno predstavo o tem, kaj naj bi bil pristni alpinistični podvig. Tam, kjer so Preuss, Dulfer, Jug, Maduschka, Buhl, Bonatti, Messner, … iskali tišino, etiko in notranjo resnico, je Honnold splezal v svet, kjer je gora zamenjana z arhitekturo, stena z gladkim steklom, občinstvo pa šteje v milijonih.
To ni več svet, v katerem se razpravlja o čistosti sloga, o tem, ali je bil vrh dosežen ali ne, ali so fotografije pristne, ali je bil zapis v dnevniku dovolj natančen. To je svet, kjer je vsak gib posnet, vsak dvom izbrisan, vsak meter dokumentiran v realnem času. Svet, kjer se alpinizem ne meri več v notranji etiki, temveč v globalnem dosegu.
Honnoldov vzpon na Taipei 101 ni le spektakel — je simbol.
Simbol konca obdobja, v katerem so se alpinisti borili z naravo, s samoto in s sabo. Simbol preloma z mitologijo prvinskih pionirjev, ki so verjeli, da je gora prostor resnice, ne pa oder. In hkrati simbol začetka nove dobe, v kateri se meja med alpinizmom, performansom in medijsko produkcijo dokončno zabriše.
Morda je to konec prvinskega alpinizma.
A hkrati je začetek nečesa, kar bo treba šele razumeti — in kar bo, hočemo ali ne, oblikovalo prihodnost našega alpinističnega in gorniškega sveta.
OD TOD IN TAM
Sin obstáculos no hay camino (600 m, 5.12–, A1)
Raimundo De Andraca in Fernanda Carabias sta v granitni steni La Zaranda, približno 30 kilometrov severno od Villa Manihuales, splezala novo večraztežajno smer. Gre za svež doprinos v enem manj raziskanih big-wall območij čilske Patagonije.
Nova smer nosi ime Sin obstáculos no hay camino (Brez ovir ni poti) in poteka po približno 600 metrov granita v 17 raztežajih. Plezalca opisujeta izrazito raznolikost terena: poči vseh širin, kamini, off-width odseki, tehnični face climbing, ki povezuje sisteme poči.
Ocene se gibljejo od V+ navzgor, več raztežajev doseže težavnost 5.11 in 5.12, dva raztežaja pa se dvigneta do 5.13. Najtežja odseka je mogoče preplezati tudi tehnično (A1).
Posebnosti La Zarande je njena lega: stena stoji tik ob znameniti Carreteri Austral (Ruta 7). Do vstopa v smer je le 250 metrov hoje, kar pomeni, da gre za izjemno dostopno big-wall destinacijo — redkost v Patagoniji, kjer so dolgi dostopi prej pravilo kot izjema.
Pred vzponom sta plezalca več dni posvetila čiščenju linije in nameščanju varovanja, da bi smer postala varna in ponovljiva.
Po podatkih, ki se jih najde (tudi) na spletu je nova smer šele tretja zabeležena smer v tej mogočni granitni steni. La Zaranda tako ostaja relativno nerazvit, a izjemno obetaven plezalni teren. Zaradi:
kakovosti skale, raznolikosti plezanja, kratkega dostopa, in izrazite estetske linije kar bi lahko v območje v prihodnjih letih pritegnilo več pozornosti tako čilskih kot mednarodnih plezalcev …
Out of the Dark (M5 Wi5 270 m)
Simon Geietl in Vittorio Messini sta zaplezala v severni steni Laserza – Sockel in nastala je nova mešana smer …
Nova smer na severni strani Cime Busazza
22. januarja 2026 sta italijanska alpinista Emanuele Andreozzi in Ruggero Samaden v severnem predgorju Cime Busazza (Dolomiti) splezala novo kombinirano smer Out of the Blue (240 m, M6+). Gre za najnovejši dodatek v t. i. avancorpu desno od glavne stene, ki je s tem dobil svojo peto smer v razponu od lažjih lednih linij do najtežjih mešanih vzponov do M7+.
Andreozzi priznava, da ga linija sprva sploh ni privlačila — po številnih novih smereh v zadnjem letu je navdušenje nad Busazzo nekoliko zbledelo. A pomanjkanje drugih enodnevnih projektov ga je znova pripeljalo pod steno, kar se je izkazalo za odlično odločitev: smer je ponudila najlepše in najbolj zadovoljivo plezanje v celotnem sektorju.
Osrednji del smeri predstavljajo trije raztežaji M6+, polni naravnih gankov, ki so — kot je pripomnil Ruggero — »videti, kot da so bili narisani posebej za cepine«. Plezanje dopolnjujejo kompaktni mehurčki alpinističnega ledu in številni prehodi po zamrznjenih zaplatah mahu, kar daje smeri izrazit škotski karakter. Najbolj ju je navdušil prvi raztežaj v plošči.
Čeprav Andreozzi redko priporoča ponovitve svojih smeri, tokrat izrecno poudarja, da je Out of the Blue vredna obiska. Ob tem prosi, naj ponavljalci spoštujejo slog prvopristopnikov in smer pustijo tako čisto, kot je bila najdena, ter za sestop uporabijo spuste po sosednji smeri Via Teti.
Starkstrom – Enzingerboden (M8- / WI6+ 140 m)
Nova zahtevna mix smer na Sprenkoglu
V Granatspitz‑Grupi v avstrijski zvezni deželi Salzburg sta Grisu Unterassinger in Thomas Bubendorfer 22. januarja 2026 dokončala novo, izrazito zahtevno mix smer na Sprenkoglu (2704 m). Linijo sta začela opremljati že decembra 2025, ko so bile razmere bistveno bolj ledene.
Gre za tehnično zelo razgibano smer, ki ostaja plezljiva tudi ob skromni količini ledu, čeprav se težave v suhem stanju občutno povečajo. Prva raztežaj pod značilnim strehastim previsom je v suhem verjetno že nad M8, medtem ko sta imela prvopristopnika decembra še dobro ledeno podlago, januarja pa le ostanke.
Opis smeri: 1. raztežaj: M7+, WI5+ do izrazitega strehe; čez streho A0 (prosto ocenjena M9‑/9?). V smeri je 6 klinov, od tega 2 bong klina nad streho. 2. in 3. raztežaj: glede na količino ledu WI5 ali M5. Možen je tudi prečnik z 1. sidrišča v sosednjo smer Adrenalin. 4. raztežaj: M7+/8‑, WI6+. Kratek, a izjemen 20‑metrski raztežaj z zaključnim previsom v kristalno čistem ledu. V njem so 3 klini.
Oprema: 2 × 60 m vrvi, 8–10 kompletov, ledni vijaki po občutku (priporočljive kratke 9 cm). Srednji frendi za 1. raztežaj. Majhen frend (0,3–0,4) po lednem previsu v 4. raztežaju
Smer predstavlja odličen, a resen mix izziv, ki bo zaradi svoje kombinacije previsov, tankih ledenih struktur in tehničnih prehodov gotovo pritegnil izkušene plezalce. Zaradi spremenljivih razmer pa bo njena težavnost močno nihala — od solidno ledene klasike do izrazito suhega, skoraj povsem skalnega projekta.
Nova zimska (mešana) smer Elles Aussi (M7+ A0) na Tête aux Chamois
Fay Manners & Melanie Grünwald
Tête aux Chamois, Glacier 3000, Švica
V razmerah, ki jih to zimo zaznamujeta nestabilen sneg in izrazita sušnost, sta alpinistki Fay Manners in Melanie Grünwald na območju Glacier 3000 splezali novo zimsko smer Elles Aussi (M7+ A0). Gre za prvo zimsko smer na tej steni, ki jo je v celoti splezala ženska naveza, kar predstavlja pomemben mejnik za razvoj ženskega zimskega alpinizma v regiji.
Manners je idejo za linijo nosila že dlje časa, potem ko je raziskovala možnosti za dry-tooling v okolici, navdahnjena z delom lokalnega alpinista Simona Châtelana. Mešano plezanje ji je v zadnjih letih postalo način, kako ostati dejavna v gorah tudi v negotovih zimskih razmerah — tam, kjer se prepletajo skala, led, sneg in smučanje.
Smer poteka neposredno nad smučiščem Diablerets, dostop pa vodi skozi Black Tunnel, znan kot vstop v enega najstrmejših smučarskih spustov v Alpah. Naveza se je v treh intenzivnih dneh spopadla s: suhimi kotnimi razčlembami, previsi in kompaktnimi skalnimi odseki, zasneženimi razpokami in zamrznjeno travo, negotovo zaščito, globokim “cukrom” in občasno krušljivostjo.
Smer sta zaključili tik pred prihodom novega sneženja.
Zimske smeri, ki jih splezajo izključno ženske naveze, so v mešanem terenu še vedno redkost. Elles Aussi tako predstavlja majhen, a simbolno močan korak k večji zastopanosti žensk v zahtevnem zimskem alpinizmu.
Moč tega trenutka ( 450 m, do M6+ in do 70°)
Dejan in Rajko Popović v južni steni Južnega vrha Karanfila – celotno poročilo:
STRMI ZAVOJI
Prvi smučarski spust z enega najtežjih vrhov Kanadskih vrhov
18. januarja so alpinistični smučarji Christina Lustenberger, Brette Harrington in Guillaume Pierrel izvedli prvi smučarski spust z Severnega ledenika na gori Deltaform Mountain v Kanadskih Skalnem gorovju. Linija, približno 700 metrov, s povprečnim naklonom okoli 50°, poteka po eni najbolj odročnih in zahtevnih severnih sten v celotnem pogorju.
Ekipa je 17. januarja ob 7. uri zjutraj zapustila izhodišče pri Moraine Lake. Termometer v avtu je kazal –18 °C, pred njimi pa je bilo 17 kilometrov vzpona. Poleti je to eden najbolj obiskanih kotičkov narodnega parka Banff, pozimi pa vlada popolna tišina. Tam so postavili tabor in se pripravili na vzpon.
Naslednje jutro so se povzpeli po sistemu izpostavljenih ramp do žleba, nekoliko desno od načrtovane smučarske linije. Tik pod vrhom žleba so izdelali sidrišče in se spustili z vrvjo na viseči ledenik, kjer se je začel najstrmejši del vzpona.
Po doseženem vrhu so prešli v smučarski način in se previdno zapeljali do roba velikega seraka. Sledila sta dva spusta z vrvjo na naslednje viseče snežišče, nato pa še dva dodatna spusta, ki sta jih pripeljala na spodnji del linije. Od tam so lahko smučali vse do tabora.
Po še eni ledeni noči v šotoru jih je tretji dan čakal dolg povratek v dolino. Tura je trajala tri dni in združila vse elemente sodobnega alpinističnega smučanja: dolg dostop, tehnično plezanje, izpostavljeno smučanje in kompleksno ledeniško navigacijo.
Deltaform Mountain (3424 m) je izrazit, piramidast vrh nad Moraine Lake, na meji med Alberti in Britansko Kolumbijo. Zaradi: krhkega, razsutega skalovja, dolgih pristopov, tehničnih smeri sodi med najzahtevnejše enajsttisočake v Skalovcu. Prvi vzpon so leta 1903 opravili Herschel Clifford Parker, August Eggers ter vodnika Christian in Hans Kaufmann.
Ime Deltaform izvira iz leta 1897, ko je Walter Wilcox opazil, da severna stena spominja na grško črko delta.
Po besedah Lustenbergerjeve je bil Severni ledenik prvič preplezan junija 1968. Toda zaradi drastičnih sprememb ledenika, povečanega tveganja zaradi serakov in splošne nestabilnosti, smer danes ni več priporočljiva in je v sodobnih vodnikih sploh ne omenjajo.
Prav zato je prvi smučarski spust po tej liniji toliko bolj izjemen: gre za kombinacijo zgodovinske smeri, ki je zaradi objektivnih nevarnosti skoraj izginila, in sodobnega pristopa k alpinističnemu smučanju, ki zahteva izjemno presojo, izkušnje in psihično trdnost.
DOMAČI (izginuli) LED
Razmere v mraziščih alpskih dolin so se z odjugo in dežjem spremenile. Ledno plezanje je postalo zaradi (tekoče) vode precej mokro in razmeram primerno nevarno.
Svetokrvni led
Dejavnosti Luka Lindiča
Je kaj trden led?
PREGLEDI IN PRIZNANJA
2025 v očeh slovenskega alpinista
Če smo v prejšnjih novicah (na kratko) pogledali, kaj se je dogajalo v lanskem letu po svetu, poglejmo tokrat, kakšen pogled je ne domači sceni: Kako je alpinist Gašper Pintar videl alpinistično dogajanje v letu 2025
Gašper Pintar leto 2025 opisuje kot čas, ko slovenski alpinizem ni posegel po zvenečih svetovnih vrhovih, a je pokazal nekaj drugega — globoko spoznanje, ki se razkriva v vztrajnosti, raziskovanju in kakovosti vzponov doma in v bližnjih gorstvih.
Odprav v daljna gorstva je bilo manj kot prejšnja leta, a tiste, ki so se zgodile, so nosile pečat. Najbolj izstopa odprava mladih Tržičanov, Matica in Urha Primožiča, ki sta se po odpovedi izkušenih kolegov sama podala v Himalajo. V zahtevnih snežnih razmerah sta plezala v 1000-metrski steni Kongde Ri Nupa in pokazala, da se nova generacija ne ustraši nepredvidljivega.
Tudi drugod po svetu so slovenski alpinisti pustili sled: Stražar in Marčič v Patagoniji, Aleš Česen z Lukasom Wörlejem na prvenstveni Cherireen Sar v Pakistanu, raziskovalne odprave v Bolivijo, Peru in na vzhod tibetanske planote, kjer sta Luka Lindič in Fanny Schmutz splezala novo smer na neimenovan vrh. To niso bili odmevni osemtisočaki, temveč iskanje novih prostorov, novih sten, novih načinov bivanja v gorah.
A pravi utrip leta 2025 se je po Gašperjevem mnenju pokazal doma — v Alpah. Tam, kjer se slovenski alpinisti počutijo najbolj domače, so plezali klasike v Grandes Jorasses, Matterhornu, Eigerju in Piz Badilu. Mladi so na zimskem taboru v Chamonixu pokazali, da prihaja generacija, ki zna združiti pogum, znanje in odločnost: tridnevni boj v Britanski smeri v Grandes Jorasses ali vzpon v Couloir Lagarde v Les Droites sta bila jasna znaka, da se prihodnost gradi tiho, a trdno.
V skali sta izstopali Eva Dana Vidmar in Špela Kešnar, ki sta v Brenti in domačih stenah potrdili, da je ženska linija slovenskega alpinizma močna in samozavestna. V mešanem plezanju sta Tine Cuder in Filip Princi nanizala zahtevne vzpone, Princi pa je s smerjo D16 postavil enega najtežjih dosežkov leta.
Tudi domače stene niso ostale prazne: v Logarski dolini so nastale nove, izjemno zahtevne ledne smeri, v Julijcih pa je Marčič z Žumrom opravil drugo zimsko ponovitev Meča v Malem Koritniškem Mangartu — dolg, mrzel, resen dan v gori.
Za konec Gašper izpostavi še Jerneja Krudra, ki je v tradicionalnem plezanju dosegel svetovni vrh: prva ponovitev Crown Royale na Norveškem (9a) in druga ponovitev The Shark v Squamishu (8c) sta dosežka, ki ju razumejo le tisti, ki vedo, kaj pomeni plezati poči na najvišji ravni.
Najuspešnejši plezalci in alpinisti pod okriljem Planinske zveze Slovenije leta 2025 ter Pollakovo priznanje za življenjsko delo
Planinska zveza Slovenije je 27. januarja 2026 v Festivalni dvorani v Ljubljani podelila priznanja za najvidnejše dosežke njihovih predstavnikov v alpinizmu, športnem in lednem plezanju ter turnem smučanju v letu 2025. Večer je potrdil izjemno širino slovenskega gorniškega športa in poudaril kontinuiteto vrhunskih rezultatov.
Najvišje priznanje večera za življenjsko delo je prejel Bojan Pollak (ker na straneh njegovega matičnega alpinističnega odseka ni nobene omembe ali kvalitetnega obširnejšega zapisa o njem, ga tudi mi ne bomo dodajali).
Med športnimi plezalci sta naslov najuspešnejših ponovno pridobila: Janja Garnbret, že devetič zapored, z zmago na vseh tekmah, na katerih je nastopila, ter dvema novima naslovoma svetovne prvakinje. Luka Potočar, specialist za težavnost, ki je sezono zaznamoval z dvema finaloma svetovnega pokala in 11. mestom na svetovnem prvenstvu.
Priznanja so prejeli tudi Rosa Rekar, Jennifer Buckley, Lučka Rakovec, Anže Peharc, Mia Krampl, Lucija Tarkuš ter paraplezalci Manca Smrekar, Tanja Glušič in Matej Arh.
Najuspešnejša alpinista leta 2025 sta: Ana Baumgartner, z izstopajočimi vzponi v Les Droites, uspešno odpravo v Kirgizijo in ponovitvami slovenskih klasik. Nejc Marčič, ki je sezono zaznamoval z vzponi v Patagoniji (Fitz Roy, Standhardt) ter zahtevnimi zimskimi smermi doma.
Najperspektivnejši alpinist je postal Matic Primožič, priznanja za posebne dosežke pa sta prejela Jernej Kruder (trad vzponi svetovnega formata) in Filip Princi (težke kombinirane in orodne smeri, vključno z D16).
Najuspešnejša tekmovalna turna smučarja sta: Klara Velepec, mladinska svetovna prvakinja v vzponu, Klemen Španring, peti med člani na svetovnem prvenstvu.
V tekmovalnem lednem plezanju sta znova izstopala: Maja Šuštar Habjan, sedma na evropskem prvenstvu, Gregor Šegel, tretji v celinskem pokalu in polfinalist svetovnega pokala.
3 x 50 in trije Franci
Zapis o srečanju treh alpinistov ob 50-letnici začetka njihove skupne poti
Naslov je nenavaden, a pomenljiv. 22. januarja 2026 so se v prostorih Planinskega društva Celje-Matica, ki jih uporablja tudi alpinistični odsek, po natanko petdesetih letih znova srečali trije alpinisti z istim imenom: Povše Franc-Brane, Horvat Franci-Frenk in Pepevnik Franc-Aco. Slednji je danes član Plezalnega kluba Rifnik, a ostaja v spominu kot izjemen alpinist.
Njihova skupna zgodba se je začela 22. januarja 1976, ko se je šestnajst mladih »hribovcev« zbralo na uvodnem sestanku alpinistične šole AO Celje. Vodil jo je Ciril Debelak-Cic, priznani alpinist in udeleženec prvih dveh slovenskih himalajskih odprav. Njegova prvenstvena smer v Centralnem stebru Lučkega Dedca, splezana z Radotom Kočevarjem, je bila prva VI+ v Sloveniji — takrat najtežja ocena, že iz leta 1949. Cic je bil avtoriteta, predavatelj in fotograf, ki je znal navdušiti.
Kot tečajnike so jih najprej peljali v Južni raz Ojstrice. Franci Horvat-Frenk je imel za mentorja Mesarca Srečka-Losa, kar je pomenilo, da je poleg imena dobil tudi »partizansko ime«, kot je bila takrat navada v odseku. Vzpon mu je ostal v izredno lepem spominu. V istem letu je nanizal kar 30 smeri z zimskimi pristopi nad 2000 metri. Začetek leta 1977 je bil obetaven — do 22. maja jih je zbral že 25.
A prav na ta dan, 22. maja 1977, se je zgodil dogodek, ki mu je spremenil življenje. Med vzponom v Direktni smeri v Mrzli gori je padel. Okrevanje je trajalo dolgo, strah pred padcem pa je ostal. »Ko te enkrat piči kača, se bojiš vsake zvite vrvi,« je kasneje dejal.
Sledila so lepša leta. Obiskal je številna gorstva doma in po svetu, splezal nekaj prvenstvenih smeri s Frančkom Knezom (Ledenka, Kaviar, Akvamarin) in drugimi kolegi. Ko je glavni alpinistični zagon minil, se je začel profesionalno ukvarjati s fotografijo in pisanjem. Zadnja leta mu zdravje nagaja, a ostaja zvest svojemu alpinističnemu odseku. Spremlja njegove uspehe — zlati cepin Luke Lindiča leta 2015, nagrado Patricije Verdev za dosežke v ženskem alpinizmu leta 2025, ter izjemne vzpone Lindeča in Kranjca, pa tudi drugih članov.
Ob jubileju, ki ga je obeležila načelnica Patricija Verdev, sta Horvat in Povše prejela darilo. Sledilo je spominsko fotografiranje, nato pa je prišel še Pepevnik Franc-Aco, kar je bilo za Horvata pika na i. Obujanje spominov na davne dni je bilo ganljivo. »Tako lepo in tako prijetno že dolgo nisem zapuščal našega alpinističnega odseka,« je dejal. In dodal: »Upam, da mi bo še kdaj dano.«
ID
