Dolgotrajen boj v steni
Primorska alpinistična odprava je preplezalaJugoslovansko smer v južni steni Aconcague po osmih bivakih – Čestitke od vsepovsod
JUŽNA STENA ACONCAGUE – Francoska (desno) in Jugoslovanska smer. Naša naveza je prvo preplezala s tremi bivaki, spodaj z novo (levo) varianto, zgoraj pa z Messnerjevo. Jugoslovansko, ki je resnično direktna, pa so Gantar, Rejc in brata Podgornik preplezali šele po osmih bivakih, skalni pas pod vrhom (že nad 6000 m) je bil najtežji.
LJUBLJANA – Prva primorska alpinistična odprava je dobila že številne čestitke, med katerimi jih je najbolj razveselil telegram, ki ga je prejel vodja Žarko Trušnovec: »Vam in vsem članom prve primorske alpinistične odprave najiskreneje čestitam ob uspešnem vzponu na Aconcaguo. Prosim vas, da moje posebne čestitke sporočite članom naveze, ki so preplezali prvenstveno smer. – Predsednik predsedstva SRS Viktor Avbelj«
Odprava je odšla na pot 2. januarja letos. Dva dni po odhodu iz domovino so bili že v Mendozi, izhodišču za Aconcaguo in še dva dni kasneje v Crusu de Canie, kamor so se pripeljali s tovornjakom. Potem pa so nadaljevali do jezera Horconcs in še naprej na desni del ledenika Horcones.
8. januarja so že postavljali bazni tabor, naslednji dan pa so opravili tudi prvo aklimatizacijsko turo: eni so odšli proučevat vstop v Poljsko smer, drugi pa so se povzpeli na »levo« sedlo (ok. 5000 m). Potem so to turo ponovili in nadaljevali na Mirador (ok. 5700 m). Aljančič, ki je deloval povsem samostojno na severni strani, pa se je že 12. januarja odpravil proti vrhu in ga tri dni kasneje po smeri Los Refugios tudi dosegel. Felc, Likar, Olenik in Slapernik so odšli na pot 15. januarja in dan kasneje so vstopili v Poljskosmer, na vrhu pa so bili 23. januarja. 18. januarja so Biščak, Černilogar, Svetličič in Škamperle vstopili v Francosko smer, ki so jo preplezali v vsega petih dneh.
Brata Podgornik, Gantar in Rejc pa so imeli v načrtu novo smer – v J steni J vrha. 16. januarja so iskali vstop in pod steno pustili opremo. Tri dni kasneje so se vrnili, da bi začeli, pa so z žalostjo ugotovili, da so jim plazovi odnesli opremo. Vrniti so se morali v bazo po zaloge, precej manjkajočega pa so nabrali tudi pod steno, posebno nad vstopom v Francosko smer. 20. januarja so s svitom vstopili. Raztežaj po krušljivem kaminu in že so bili v navpičnem slapu (50 m, 85-90 st.), za katerega je Pavel potreboval dve uri. Potem pa naprej po krušljivi steni, toda le do opoldne, ko so jih ustavili slapovi vode. Počakati so morali na večerni mraz, da so potem do polnoči lahko plezali leden žleb (65/50-60 st.).
Naslednji dan so morali prečepeti v bivaku in šele ponoči so lahko spet plezali naprej prek slapov z naklonino 85-90 stopinj. Enako je bilo tudi kasneje, ledeni slapovi in voda, čakanje na primerne razmere, ali pa težka krušljiva skala. Vmes pa so mimo njih in čez nje grmeli ostanki ledu in skal, ki so se krušili nad njimi.
Zelo težko je bilo 26. januarja Gantar je osem ur plezal 20 m visoko krušljivo previsno skalno stopnjo (VI, A3), potem pa so bivakirali – vsi štirje – v malem Toprovem dvojčku, ki so ga vso noč zasipali plazovi pršnega snega. Vmes je kdaj pa kdaj priletelo tudi kamenje. Naslednji dan pa so morali premagati še preostali del ključnega mesta – navpično ledeno steno. Poznala se jim je že utrujenost, zdelovala jih je višina, Rejca pa je hudo začel boleti zob. Toda 28. januarja sta ob 14. uri prva dva vendarle dosegla rob stene, ob 16. uri pa so bili vsi na južnem vrhu (6935 m).
Sestopili so po ostrem grebenu na sedlo in potem naprej do bivakov na višini 6100 m, kjer so se srečali s patruljo argentinske vojske. Ti so jim dali hrane in kuhalnik, da so se spet lahko pošteno najedli. Na plazu de Mulas jih je potem z novimi zalogami pričakal dr. Andlovic in šele 30. januarja so prišli tako daleč, da so jih z jeepom zvozili v izhodiščni tabor.
Tehnična ocena Jugoslovanske smeri v J steni Aconcague (in ne Sur-Sur, kot so želeli ljubosumni Argentinci) je 85-90 st., VI, A 3, 45-75 st., IV-V, 2800 m.
Memorial Pavla Janca
AO Tržič je 7. t. m. pripravil tradicionalno smučarsko tekmovanje za memorial Pavla Janca na Kofcah. Zmagal je Vinko Švab pred Borutom Bergantom in Ferdom Megličem, Iztok Tomazin pa je ob tej priložnosti opravil polet. V AO Tržič, imajo samo v letošnji zimi nekateri že po 20 tur.
Kranjski vzponi
V soboto 6. t. m. sta Marjan Ručigaj in Dušan Sajovic opravila 1. ZP Miškolinove v Veliki Babi (IV, 40-60 st.), sestopila pa sta po Grapimed Veliko Babo in Ledinskim vrhom. Isti sestop sta dan pred tem uporabila tudi Matjaž Dolenc in Mica Štremfelj, ki sta opravila 1. ZP Malega babjeka v Veliki Babi (IV, 45-55 st. ). V soboto je Štremfljeva s Francem Markičem preplezala še Marjanovo diagonalo v Kalškem grebenu. Mišo Jamnik in Nejc Zaplotnik (vsi AO Kranj) pa sta preplezala Kramarjevo v Storžiču in smučala skozi Peto žrelo.
Aktivni so tudi na Črnučah
27. januarja sta Tine Kristan in Danilo Patarčič preplezala Perčičev steber v Vežici, tečajniki pa so tega dne bili na Ojstrici po J grebenu, preplezali pa so tudi Grapo v Vršičih, Špikov graben in Virensovo v Koglu. Dva sta smučala z Grintavca, trije pa po SZ grapi Vrtače. Torej izredno aktiven dan za člane AO Črnuče. Tri dni kasneje so plezali pripravniki pod vodstvom Filipa Štucina Kramarjevo v Storžiču. 6. t. m. sta Boris Benedečič in Milan Kranjc ponovila Lahovo v Vežici. Kristan in Patarčič pa sta preplezala novo smer v Dolgem hrbtu. Žrelo, ocena 55-85 st., 320 m, poteka po grapi (iz dna Žrela) levo ob Gunceljski smeri.
AO Ljubljana-matica, pripravlja turne smuke
Člani AO Matice pripravljajo več turnih smukov, ki jih bo vodil Peter Janežič. 20. t. m. z Rudnega polja na Viševnik, 6. in 7. marca Komna-Krn-Komna. 3. in 4. aprila pa Komna-Triglavska jezera-Kanjavec-Velo polje-Krma. Za zadnja dva se morajo udeleženci vsaj teden dni prej prijaviti v pisarni PD Ljubljana-matica na Miklošičevi 17. odhod pa bo že v petek z avtobusom v Bohinj.
Iz AO Matica pa poročajo tudi v vzponih. Boris Bertoncelj je 6. t. m. preplezal Špikov graben do vrha Špika in po isti smeri tudi sestopil. Bešlin, Kejžar, Kunaverjeva, Kregar, Mejak in Rakovič so opravili prečenje od Viševnika prek Draških vrhov in Tosca do Velega polja, v nedeljo (7. t. m.) pa so potem nadaljevali še prek Vernarja na Rudno polje. Gaborovič, Kofol, Metljak, Šarc in Vošank pa so prečili Viševnik in Draške vrhove. Tudi Stane Belak-Šrauf kljub pogostim predavanjem ne počiva. Njegova zadnja tura (7. t. m.) je bila po Češki smeri v S steni Kukove špice, iz plazov naravnost na vrh in potem čez Črlovec v Vrata.
V Klemenči peči
Marjan Curk, Boro Jerabek in Štefan Senekovič so 23. januarja preplezali novo varianto (Urškino: V/IV, 2 R) levo od Aprilske smeri v Klemenči peči. Teden dni kasneje pa je Jerabek z Inkom Bajdetom (vsi AO Kozjak) preplezal še Levo grapo (ob Levem grebenu): IV/II, 200 m.
Slap, grapa in zajeda
Jereb in Božič ter sestri Kocjan (obe AO Impol, drugi AO Radovljica) so 28. januarja ponovili slap v Soteski. Dva dni kasneje sta ga preplezala tudi Lavrihova in Tavčar. Andrejčič in Božič sta zadnjega januarja preplezala Zahodno grapo (iz Krnice) v Frdamanih policah. Jereb in Tavčar pa 7. t. m. Zajedo v Nad Šitom glavi.
V Raduhi
V petek 5. t. m. sta Drofeljak in Jakopič preplezala Stanetovo v Srednji Raduhi. V nedeljo pa Kuhelnik in Štalekar Plate v Mali. Mira Logonder (AO Škofja Loka, drugi AO Slovenj Gradec) in Tomše pa ZZ ter Vetrne police. V petek 12. t. m. pa so Korošci pričeli z začetniškim zimskim tečajem na Uršlji gori, ki ga vodi Andrej Šifrer (AO Ravne).
V Kamniških Alpah
Janez Benkovič in Nataša Pavec sta 29. januarja opravila pristop na Planjavo prek grebena z Macesnovca. Dan kasneje, med turo alpinistične šole, je Benkovič smučal po Bosovi grapi. Dan kasneje je smučal z vrha Grintovca. 6. t. m. je preplezal Gamsovo grapo in prek Zeleniških špic prečil do Planjave, sestopil pa je po Wisiakovi grapi. V nedeljo je potem preplezal še Šijo Brane, sestopil pa po SZ grebenu in Kotliški grapi. Dva dni kasneje pa sta z Ines Božič (Obalni AO, ostali AO Kamnik) preplezala SV raz Kalške gore.
Eden zadnjih klasičnih »problemov«
Franc Čanžek in Aco Pepevnik sta 24. in 25. januarja v 17 urah opravila prvo zimsko ponovitev Cicove v Turski gori. Poznavalci pravijo, da je bila ta smer eden zadnjih »klasičnih zimskih problemov« v stenah nad Okrešljem. Ključna mesta so gladke plošče in izstopni kamin. Pepevnik je dva dni pred tem sam preplezal tudi Peščeni raz v Turski gori in sestopil po Tchadovi smeri. SteberŠtajerske Rinke sta 24. januarja preplezali ženska naveza Irena Markuš (AO Kamnik, ostali AO Celje) – Marjana Šah in Dušan Golob – Smiljan Smodiš. Tega dne sta Ana Laznik in Branko Povše preplezala Tschadovo smer. Naslednji dan sta Slavko Cankar in Povše ((11 ur, ponovila Vzhodno v Mali Rinki. V soboto 30. januarja je ženska navez Markuš-Šah preplezala še Kotliško grapo in se povzpela na Brano, Milan Horvat in Robert Teržan pa Zahodno grapo v Ojstrici.
Tudi v tem mesecu niso počivali. V soboto, 6. t. m. sta Dušan Golob in Smiljan Smodiš ponovila Vzhodnov Mali Rinki, Aco Pepevnik in Marinka Skale Skozi okno v Križu, Silvo Jošt in Rafko Vodišek pa sta ob navezi iz AO Impol Dani Tič-Igor Tratenšek ponovila SteberŠtajerske Rinke. Tega dne je bila preplezana tudi Bela piramida v kombinaciji s Tschadovo v Turski gori. Vzpon sta opravila Polona Okrogar in Branko Povše. Enako kombinacijo so dan kasneje prepleza: še Ana Laznik, Mojca Mazej, Golob, Pepevnik in Smodiš, v torek pa Janez Bošnjak in Zlatka Centrih.
In še en pomemben vzpon. 7. in 8 t. m. sta Slavko Cankar in Bojan Šrot opravila 2. ZP (za Golobom in Joštom leta 1968, ki sta imela tri bivake) Direktne v Štajerski Rinki. Bivakirala sta na Gredini in drugi dan za Glavopotrebovala le tri ure.
Zimski alpinistični tečaj
Zimski začetniški tečaj bo od 21. do 27. marca na Komni, obvezen preskus pa se bo začel 27. t. m. zvečer v Kamniški Bistrici. Pravico do udeležbe imajo pripravniki z opravljeno AŠ. Udeleženci plačajo po 2.100 din enak del še njihova organizacija, ostalo pa bo krila KA PZS. Prijave (razpis velja tudi za inštruktorje) je potrebne poslati na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9 – 61000 Ljubljana do 21. t. m. (priloga dokazilo o plačilu).
Nesreč je vse več – Vse posledica zdrsov
Že sedem smrtnih nesreč letos v naših gorah – Lepo vreme spodbuja obisk gora, razmere pa niso nič lažje – Težave so prikrite
LJUBLJANA – »Kaj se dogaja v gorah?« To vprašanje slišimo letos kaj pogosto, žal ne brez razloga. Smrtne nesreče si dobesedno podajajo roke. Našteli smo jih že sedem; če prištejemo še Vrtarjevo mamo, ki je zdrsnila med delom na poledeneli poti nad Zalilogom, pa osem. Vemo za ponesrečenca iz Luč, ki se je na enak način težko poškodoval ob sestopu s Podvežaka in le za las ušel smrti.
Nesreče so, vse od kraja, posledica zdrsov na trdem, zasrenjenem snegu in ledu, na katerih goli čevelj zlepa ne najde opore. Razlike so v povodu, ki neposredno sproži usodni dogodek, ne pa v posledicah …
Zime z mnogimi mrtvimi v gorah so pri nas razmeroma redke. Na večje število smo navajeni samo takrat, kadar nas dolete nesreče v snežnih plazovih, ki kot po pravilu hkrati zasujejo več žrtev.
Kje naj bi bil vzrok, da nas je letošnja zima tako zelo prizadela.
1. Če je nesreč veliko, vemo, da gore ne samotarijo. Letos je obisk zelo živahen, ker ga spodbuja nenavadno lepo vreme, ob katerem pozabljamo, da razmere v gorah zategadelj niso prav nič blažje. Težave ostajajo prikrite … Decembrskim padavinam in snegu je konec leta sledila odjuga, deževalo je tja do 2000 m nad morjem. Dež je mnogo snega pobral in pokvaril smuko, preostali sneg pa je obdelalo še sonce in ga skupaj z nizkimi nočnimi temperaturami osrenilo. Marsikje so nastali sloji ledu.
Imamo torej opravka z dvema dejavnikoma: lepo vreme spodbuja hojo v gore in plezanje, objektivne razmere so vzrok za zdrse na snegu in ledu. K sreči so se plazovi uleteli med slabim vremenom decembra in v začetku januarja. Srenj in led sedaj vežeta snežno odejo, v kateri so ponekod tudi sloji nepovezanega snega. Mrzle, mirne, jasne noči so tvorec površinskega sreža, ki utegne biti nevaren kasneje, če nanj pade večja količina snega.
2. Planinci so pretežno dobro opremljeni, dogaja se pa celo to, da izkušeni alpinisti hodijo v gore samo s palicami. O teh vemo, da so v zmernih strminah dober pripomoček v snegu, ki se saj malo predira, ne smemo pa jih uporabljati v srenu in ledu in na izpostavljenih strminah. Tu potrebujemo dereze in cepin, ki ju moramo znati tudi pravilno uporabiti. Zobje in okel naj bodo pravilno brušeni, vezi in zanka cele, gibke in nepoškodovane.
3. Hoja v izpostavljenem svetu terja pozimi poostreno pozornost, budnost, osredotočenost in medsebojno pomoč: torej po potrebi tudi pravo in dosledno varovanje.
Varovanje pomeni, da se člani skupine navežejo. Brž ko so to storili, sme hoditi samo en član naveze. Biti mora skrajno pazljiv in se varovati z vsemi možnimi naravnimi in umetnimi pripomočki. Tovariši v navezi morajo najprej poskrbeti za varno in zanesljivo lastno stojišče, nato varujejo prvega. Vrv mora biti primerno napeta, da ob morebitnem zdrsu ni sunkov, ki so skoro vedno usodni.
Če člani naveze tega ne mislijo početi, je navezovanje nesmisel in razlog, da padec enega potegne s seboj v pogubo še druge, medtem ko bi se sicer ponesrečil samo eden. Misel morda zveni surovo ali celo sebično, vendar tako je. Le, če je vse tako, kot mora biti, varovanje rešuje življenja, kar bo najbrž rad potrdil vsak plezalec iz lastnih izkušenj.
Kaj še velja upoštevati?
Vsi člani naveze morajo biti sposobni varovati drug drugega. Kdor vodi s seboj manj izkušenega, odgovarja zanj in za sebe, zato ga tudi nenehno varuje. V vzponu hodi ves čas prvi, med sestopom zadnji. Izkoristiti mora vse naravne in umetne pripomočke. To hojo sicer silno upočasni, a drugače ne gre, če želimo vsaj osnovno jamstvo, da bomo srečno dosegli cilj in se tudi vrnili. Začetnikov na težje vzpone ne jemljemo!
Neutečene skupine niso dobre. Kdor preizkušnjam ne more biti kos, ta naj ostane doma. Člani skupine morajo biti v tem brezobzirno dosledni. Zamera gori, zamera doli – cela in zdrava glava je pač vredna več kot vse drugo!
Optimizem in vera v znanje pri načrtovanju ture se ne sme spremeniti v igro na srečo, biti mora utemeljen. V skupinah, ki se najdejo bolj po naključju in v njih niso stalni člani, na to še posebej pazimo. Če se člani ne poznajo, ne vedo, kaj kdo zmore in mimogrede zabredejo v težave.
PAVLE ŠEGULA