Alpinistične novice 52/1994

Slovenski alpinisti na vrhu Ganeša V (Ganesh 6986 m)

Na vrh sta 13. novembra stopila Stane Belak in Tomaž Humar – Zgornji del smeri preplezali po novi varianti – Najtežjih je bilo zadnjih 100 metrov
10. oktobra je v Nepal odpotovala sedemčlanska alpinistična odprava. Člani odprave so bili Stane Belak-Šrauf (vodja, AO Lj.-Matica), Dare Alič (namestnik vodje, AO Lj .-Matica), Vinko Berčič (AO Kamnik, Šraufovsoplezalec v južni steni Daulagirija), Cene Griljc (načelnik GRS Kamnik), Tomaž Humar (AO Kamnik), Gregor Kresal (AO Lj.-Matica) in Franci Vetorazzi (AO Kamnik). Cilj odprave je Ganeš V (6986 m) v skupini Ganeš Himal. Na njegov vrh sta 13. novembra stopila Stane Belak-Šrauf in Tomaž Humar. Na vrhu sta bila prav na Belakov rojstni dan: »To je bilo zame najlepše darilo!«

MED VZPONOM NA GANEŠ V – Gregor Kresal pleza prve metre seraka pod taborom II (Foto: Stane Belak)

To je bila prva slovenska odprava v to himalajsko skupino. Nenaseljeno, samotno in divje področje si je že spomladi ogledal vodja odprave Stane Belak. Celotna odprava je priletela v Katmandu 12. oktobra, kjer so v treh dneh uredili vse formalnosti. Pot so nadaljevali z avtobusom do Šjabrubenzija. Sledil je petdnevni pristopni marš po nenaseljeni dolini Cilime Kole. 22. 10. so na izteku južnega raza Ganeša V na višini 4150 metrov postavili bazni tabor. Dva dni kasneje je sedem članov odprave in štirje nosači postavilo tabor I na višini 5150 metrov. Izrazitega grebena, ki se spušča z glavnega vrha, sta se prva lotila Humar in Kresal, njuno delo pa sta nadaljevala Belak in Berčič. Pretežno snežen greben je bil zelo izpostavljen, težave v skalnih odstavkih pa so dosegle tretjo stopnjo. Druga naveza je dosegla serak, nad katerim so kasneje postavili tabor II.
2. novembra so na goro odšli Belak, Humar in Kresal. Prvo noč so prespali v taboru I in nato naslednji dan preplezali snežni greben in serak ( 75-90°, 150 m) nad njim. Na višini 6000 metrov so postavili tabor II. Do tega tabora so se držali Japonsko – nepalske smeri. Navkljub slabi aklimatiziranosti so naslednji dan po prvenstveni varianti nadaljevali proti vrhu.
Najprej so hitro napredovali čez viseč ledenik do vršnega platoja, nato pa se je napredovanje zaradi strmega snežnega raza (do 75 stopinj) upočasnilo. Noč jih je ujela pod strmo stometrsko vršno steno. S plezanjem so nameravali kar nadaljevati, vendar so jim zaradi mraza zatajili baterijski vložki čelnih baterij. S težkim srcem so se morali odločiti za sestop. Ob slabo delujočih baterijah so kar do treh zjutraj sestopali do tabora II, tam počakali do dne, nato pa sestopili v bazo.
Po neuspelem poskusu Aliča, Berčiča in Griljca, ki so odšli na goro 7. novembra, je odpravi že začelo primanjkovati časa. Dovoljenje za plezanje jim je namreč veljalo le do 15. 11. Tudi vreme se je slabšalo. Vsako popoldne je snežilo, mraz pa je vse bolj pritiskal. 10. 11. so Belak, Humar in Kresal spet odšli na goro. Prvo noč so prespali v prvem, drugo pa v drugem taboru. 12. novembra ob treh zjutraj so v hudem mrazu odšli proti vrhu. Na visečem ledeniku so imeli kar nekaj težav, saj so se na njem pojavile nove razpoke. Belak je skoraj padel v eno od njih, Humar in Kresal pa nikakor nista mogla ogreti nog. Ko se je začelo daniti, so se odločili za povratek. Ob sedmih zjutraj so bili spet v taboru II. Kresal, ki si je pri športnem prerivanju v bazi poškodoval rebra in je imel zato težave z dihanjem, se je odločil za sestop.
Belak in Humar pa sta se odločila, da naslednji dan poskusita še enkrat. 13. novembra sta počakala na sonce in šele ob pol osmih odšla proti vrhu. Sprva sta hitro napredovala in bila že ob enajstih na vršnem platoju. Potem pa ju je zajela gosta megla s sneženjem. Sneg se je začel predirati do razkoraka in šele ob treh sta dosegla najvišjo točko prejšnjih poskusov. Takrat jima je bilo že jasno, da bosta plezala ponoči. To ju ni preveč skrbelo, saj sta se zanašala na polno luno in čelnih svetilk sploh nista imela s seboj.
Za sto metrov visoko vršno steno je Humar porabil skoraj dve uri. V njej se je menjavala skala (do IV+) in slab led (do 75°). Že v temi sta splezala zadnjih 40 metrov strmega ledu (70°) do vrha. Ob 18.15 sta z vrha po radijski zvezi poklicala bazo, nato pa takoj začela sestopati. V temi in hudem mrazu (-30 stopinj) sta pet ur sestopala do tabora II. Naslednji dan sta sestopila do baznega tabora.
Slovenska odprava je tako opravila prvo ponovitev Japonsko – nepalske smeri na Ganeš V iz leta 1989. Nad taborom II so preplezali 1000 metrov prvenstvene variante.
Odpravo so finančno in materialno podprl ljubljanska podjetja in organizacije: Mirton, SŽ, Gorenjska banka, Uni-prom kommerce, Orbico, Sitograf, Flek, T2 studio, Mobo international, DP Delo TČR Kolinska, Salus, Intereuropa, Soča oprema, Olma, Gorenka Lesce, Teol, Saturnus, Emona Zalog, Jata, Finsa p. o., Kompas airtours, Delikatesa, Žito, TMK, Vidor, Delo marketing, Fotolab, Kemični izdelki S. Slavec, UKC, AO in PD Lj.- Matica, KA, GRS, in KOTG.
V Kamniku so pomagali: Stol, GRS, SKB, Nova LB, ETA, občina, PD, GRS in ŠZ. Iz drugih slovenskih krajev pa se zahvaljujejo Cinkarni Celje, Pinusu Rače, Henkel Zlatorogu, Merkurju, Zdravilišču Moravci, Vezirju Štore, Živilom, Drogi, Loki, Mesariji Kalan, Novim granitom, Induplatiju, Mlinotestu, Odeji, Mesariji Mlinaric, Tosami, ŠD Krasna, B&S Burja Krasna, Nunar športu, Porenti, B. Debeljaku, KLM, Optiki Martina Škofic,TK Žalec in MTP Galjot.

MIHA PETERNEL

Najuspešnejši alpinisti
Predsednik PZS Andrej Brvar podelil priznanja najuspešenjšim alpinistom in alpinističnim smučarjem v 1994 – Razglasili tudi najboljše vzpone
Planinska zveza Slovenije je 20. decembra razglasila najuspešnejše alpiniste, alpinistične smučarje in njihove dosežke v letu 1994. Svečana podelitev priznanj je bila v Okrogli dvorani ČGP Dela. Priznanja je podelil predsednik PZS Andrej Brvar. Čeprav je bila letošnja bera alpinističnih vzponov nekoliko manjša kot prejšnja leta, so naši alpinisti dosegli nekaj izvrstnih športnih uspehov v domačih in tujih gorah.

Priznanje za najboljšega alpinista je prejel Vanja Furlan. Konec januarja je na Novi Zelandiji preplezal prvenstveno Slovensko smer ( 5-, do 80°, 1000 m) v južni steni Mt. Cooka. Opravil je tudi dva odlična vzpona v Himalaji. Z Urošem Ruparjem sta v okviru izvidniške alpinistične odprave v Sikkim opravila tretji vzpon na Siniolču (6888 m). Vrhunec sezone pa je prav gotovo dosegel s solo prvenstvenim vzponom preko SZ stene Langšiše Ri (6427 m). Smer »Za Kanga Ču, dva prijatelja, Vana Morisona in kozo« (ED-, 1700 m) je preplezal v dveh dneh v čistem alpskem stilu. To je bil prvi vzpon prek te stene, prvi solo pristop na vrh in prvo prečenje Langšiše Ri.
Priznanji sta prejela še Marko Lukič in Janko Oprešnik. Lukič je eden redkih alpinistov na svetu, ki je uspel v enem letu združiti vhunske alpinjstične in zahtevne športno plezalne vzpone. Z Janezom Jegličem in Miho Praprotnikom je v začetku leta preplezal izredno zahtevno prvenstveno smer »Kaj ima ljubezen s tem« v južni steni Cerro Torreja. V drugi polovici leta pa je v naših plezahščh preplezal še tri smeri z oceno 8b+ (X+) – Nostalgija in Umazana igra v Kotečniku ter Missing Link v Mišji Peči.
Janko Oprešnik je letos sam in v navezi opravil veliko število prvenstvenih vzponov. Trenutno je eden najboljših plezalcev tehničnih smeri pri nas. Njegov najboljši letošnji dosežek je prvenstvena smer Bela čipka (VIII-, A4+, 400 m) v Šitah. Zanjo je potreboval pet dni. Tri dni je plezal sam, dva dni pa je bil z njim Milko Kropej. V Ospu je preplezal štiri nove tehnične smeri, ki sodijo med najtežje v tej steni.
Alpinistke leta so Jasna Bratanič, Mira Zorič in Špela Hleb. Brataničeva in Zoričeva sta skupaj, pa tudi z drugimi soplezalci, preplezali vrsto smeri v naših in tujih gorah. Obe sta se udeležili odprave na Anapurno IV (7525 m). Jasna Bratanič je z Matevžem Lenarčičem prišla 6800 metrov visoko, kar je bila najvišja točka odprave. Špela Hleb je opravila veliko plezalnih vzponov, sodelovala pa je tudi na odpravi na Anapurno III.
Prvo mesto pri alpinističnih smučarjih si delita brata Davo in Drejc Karničar. Skupaj sta opravila veliko težkih spustov v naših gorah. V začetku maja pa jima je uspel njun letošnji največji uspeh. Presmučala sta vzhodno steno Matterhorna z Rame (VI, S6+, 1200 m). Spust po tej izredno izpostavljeni steni je bil razglašen tudi za najboljši alpinistični spust tega leta. Za presmučane smeri in smučanje z zahodnega sedla Siniolčuja je prejel priznanje Marko Čar. Vse spuste je opravil s snežno desko.
Razglašena je bila tudi najperspektivnejša alpinistična naveza. To sta Matic Jošt in Peter Mežnar, ki sta pozimi preplezala Superkoluar v Taculu in Britansko v Grandes Jorasses. Poleti sta opravila več težkih prostih ponovitev. Jošt je preplezal Črno mačko (VIII+) v Vežici, Mežnar pa je opravil prvi prosti ponovitvi Zajede (VII) v Široki Peči in Katarze (VII+) v Planji.
Najboljši alpinistični vzpon v tujih gorah je Kaj ima ljubezen s tem (VIII-, A4,90°, ABO, 800 m) v južni steni Cerro Torreja. V viharnem patagonskem vremenu so jo preplezali Janez Jeglič, Marko Lukič in Miha Praprotnik. Pod goro so bili en mesec in pol, vendar pa so v tem času zaradi konstantno slabega vremena lahko plezali le enajst dni.
V domačih gorah je bila za najboljši vzpon proglašena prvenstvena smer Na drugi strani časa – spominska smer Tomaža Petača in Miha Vreče (VIII+, A2 – A3 / VIII-, 300 m) v severni triglavski steni. V dveh dneh sta jo preplezala Tomaž Jakofčič in Miha Kajzelj. Odlikujejo jo zahtevni prehodi osme stopnje in minimalna uporaba svedrovcev.

MIHA PETERNEL

Uspešno »plezalno« 94
Tako uspešni, kot so bili letos, slovenski športni plezalci še niso bili – Doseženi rezultati kažejo, da se kvalitetna raven še naprej vzpenja
Za slovensko športno plezanje je bilo leto 1994 prav gotovo najuspešnejše doslej. Na številnih področjih so bili doseženi rezultati, ki dovolj jasno kažejo, da se kvaliteta tega športa v Sloveniji nenehno dviguje.
Na največjih tekmovanjih je naši reprezentanci letos uspelo tisto, kar smo že dolgo časa pričakovali: finale na tekmi svetovnega pokala. To je uspelo 17-letni plezalki iz Mojstrane Martini Čufar, ki se je na tekmi v Birminghamu uvrstila na 6. mesto in v skupni uvrstitvi svetovnega pokala pristala med najboljšo deseterico plezalk. Prav tako je bila zelo uspešna v svetovnem pokalu tudi Metka Lukančič, ki je bila s 7. in 9. mestom dvakrat na robu finala.
Moški del reprezentance je bil na svetovnem pokalu nekoliko manj uspešen, najboljši je bil Vili Guček z 21. mestom v Beljaku. Toda fantje so na vsakoletnem Rock Mastri v Kranju, kjer se zberejo najboljši plezalci sveta, dokazali, da so se sposobni kosati s svetovno elito.
Zelo velike uspehe pa so v letošnjem letu na tekmovanjih po svetu dosegah naši mladi plezalci. Višek sezone je bilo seveda svetovno mladinsko prvenstvo v Leipzigu, od koder se je naša reprezentanca vrnila z izvrstnimi uvrstitvami. V posameznih kategorijah so dosegli naslednje rezultate: 4. mesto Katarine Štremfelj, 5. mesto Martine Čufar, 6. mesto Eve Tušar, 7. mesto Maj e Šuštar in Urha Čehovina ter 8. mesto Aleša Strojana.
Poleg svetovnega prvenstva so se mladi plezalci udeležili še vseh treh mednarodnih tekem. V Ravenni so pobrali zmagi v dveh (od petih) kategorijah in bili ekipno najboljši, v Pragi so bili prav tako ekipno najboljši in v desetih kategorijah pobrali 4 zlate, 2 srebrni in 4 bronaste kolajne. Doma v Škofji Loki pa so bili v šestih kategorijah s 4 zmagami daleč najuspešnejši.
Imamo torej zelo talentiran mlad rod plezalcev, od katerega si ob načrtnem ter strokovnem delu lahko še veliko obetamo. Eden od razlogov za veliko kvaliteto mladih plezalcev je prav gotovo zelo dobro organiziran sistem tekmovanja za državno prvenstvo. V letošnjem letu je bil tekmovalni koledar še posebej bogat, saj je bilo skupaj kar 19 tekmovanj (6 za mlajše, 6 za srednje in 7 za starejše kategorije) od cicibanov do članov, na katerih je nastopilo 226 tekmovalcev iz vse Slovenije.
Poleg tekmovanj je bilo v naravnih stenah opravljenih precej pomembnih vzponov. Tako sta bila letos poleti opravljena dva ekstremno zahtevna solo vzpona spodnje desete stopnje, ko sta ju splezala Tomo Česen in Aljoša Grom. Njuna vzpona sta bila med najboljšimi tovrstnimi dosežki letos na svetu.
Omeniti je potrebno tudi novo smer Tadeja Slabeta v Mišji peči z oceno 80 (X+/XI-), ter veliko vzponov z oceno 8b+(X+), ki so jih opravili Marko Lukič, Matej Mejovšek, Jure Golob in Vili Guček. Slednji je med drugim letos splezal kar 11 smeri z oceno 8b (X) ali več. Med plezalkami je najtežjo smer splezala Metka Lukančič in sicer z oceno 8a+ (X-), s smermi spodnje desete stopnje (8a oz. IX+/X-) pa so izstopale še Martina Čufar, Miranda Ortar in Sabina Sovinc.
Tako je Komisija za športno plezanje pri PZS pretekli teden v World Trade Centru v Ljubljani podelila priznanja nekaterim najuspešnejšim plezalkam in plezalcem. Pri ženskah so jih dobili Martina Čufar, Metka Lukančič, Miranda Ortar, Sabina Sovinc, Katarina Štremfelj, Maja Šuštar in Eva Tušar. Pri moških pa Urh Čehovin, Tomo Česen, Aljoša Grom, Vili Guček, Franci Jensterle, Marko Lukič, Matej Mejovšek in Tadej Slabe.
Poleg tega pa so priznanja prejeli še nekateri najmlajši plezalci, ki so poleg tekmovalnih rezultatov opravili še izvrstne vzpone v plezališčih. Dobili so jih Aleš Česen, Boštjan Potočnik, Blaž Rant, Aleš Strojan in Anže Štremfelj.

(T.Č.)

ZASLUŽENA PRIZNANJA – Slovenskim plezalkam je letos uspelo nekaj sijajnih smeri in uvrstitev v svetovnem plezalnem pokalu. Na fotografiji: na svečanosti v WTC dr. Janko Strel, državni sekretar za šport, izroča priznanje Metki Lukančič. (Foto: Igor Modic

B. Kavzar preplezal svojo prvo desetko
Borut Kavzar (AO Trbovlje) je v Mišji Peči preplezal svojo prvo smer čiste desete stopnje. To je Mrtvaški ples, ki je ocenjen 8b (X). Za uspešen vzpon je porabil sedem dni študiranja in poskusov. Po tem uspehu je zelo hitro opravil z nekoliko lažjo in krajšo smerjo Strta srca (8a+ oz. X-). Prvi dan je bil dvakrat v njej, drugi dan pa mu je vzpon uspel v prvem poskusu.

(M. P.)

Koča Na gozdu ima mobitel
Iz koče na gozdu so sporočili, da imajo novo telefonsko številko: (0609) 626-641

(M. P.)

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja