Aleš Česen je spet v deželi kraljice Maud in včasih (po)deli kaj zanimivega, …
Kruder v Ticinu
Jernej Kruder, ki se je z Majorke preselil v Švico, je v zadnjem obdobju doživel izjemen napredek v svoji plezalni karieri. Kljub nekaj smole zaradi mokrih odsekov na stenah se je počutil neustavljivega. Njegovi padci niso bili posledica pomanjkanja moči ali koncentracije, temveč izključno zaradi spolzkih, sluzastih delov skale, ki so včasih preprosto onemogočili napredovanje.
V tednu plezanja v švicarskem Ticinu je preplezal vrsto zahtevnih raztežajev v različnih smereh, med drugim v Space Force in Dalla Funivia v Val Bavoni. A celotno smer mu je uspelo povezati le v Parete de Sonogno, v smeri Ritorni notturni (8a+), kjer je dosegel svoj največji on-sight boj v zgodovini večraztežajnega plezanja. Žal mu je v naslednjem balvanskem raztežaju spodletelo, zato celotne smeri ne more označiti kot on-sight.
Seznam vzponov v enem tednu:
– Ritorni notturni (7b OS, 7b+ OS, 7a+ OS, 5a follow, 7a OS, 6c follow, 8a+ OS, 7c+ drugi poskus, 7a follow),
– 3. raztežaj Space force (8a OS, tradicionalno/vijaki),
– 1. raztežaj Dalla funivia (7c OS, tradicionalno),
– Icaro, 8b+ drugi poskus
– Poetic face var., 8a OS
Teden poletja v Ecrinih
Jakob Skvarča in Špela Jagodic v dihjemajočih pogledih na dolge in globoke rečne struge, ledeniška jezera in strme granitne vršace …
Couloir Del’H: več pogledov, jasnejša slika
Ko isto smer prepleza več različnih navez, dobimo širšo in zanesljivejšo predstavo o njeni težavnosti, objektivnih nevarnostih in splošnem vtisu. Vsak alpinist v smer vnese svoj slog, fizično pripravljenost, psihično vzdržljivost in občutek za ocenjevanje. Zaradi tega so posamezna mnenja pogosto subjektivna. A ko se izkušnje začnejo prekrivati in dopolnjevati, nastane uravnoteženo mnenje, ki ni vezano le na en pogled — temveč na celovito sliko, kar je v gorah vedno dobrodošlo.
Tako so se v Couloir Del’H podali tudi Gapi, Jure in Vid, ki so sledili stopinjam Ajde, Aline in Erika, ki so smer preplezali pred njimi. Tudi tokrat je bilo v smeri polno navez, kar je dodalo dinamiko in potrdilo priljubljenost linije.
Po dveh uvodnih raztežajih plezarije je sledilo 250 metrov manjše naklonine, ki je omogočila hitrejše napredovanje. Navezali so se še za zadnja dva cuga, in v dobrih treh urah stali na vrhu smeri. Spust je potekal po izpostavljenem terenu, kjer pomagajo jeklenice, nato pa še prečenje po grebenu nazaj na severno stran.
Od zimske sobe do avta so porabili približno pol ure, v Ljubljano pa so prispeli nekaj čez polnoč.
Dobra tura z blagodejnim vplivom na dušico. Ravno takšna, ki ostane v telesu kot utrujenost, v glavi kot vtis — in v srcu kot mir.
AAO – Paklenica v novembru: več sonca kot dežja, več kuhinje kot palačink
Ideja za prvonovembrski obisk Paklenice se je rodila ob jutranjem pivu na festivalu v Ospu. Čeprav je vremenska napoved kazala kislo, se je ekipa odločila: dopust je dopust, gremo, pa če bo treba igrati karte. Kljub demokratičnemu glasovanju za kamp Anića Kuk sta Ambrož in Miha vzela stvari v svoje roke in za bazo izbrala kamp Vesna — s toplim zavetjem kuhinje in prijaznim osebjem. Odločitev se je izkazala za zlato.
Prvi plezalni dan je postregel z gnečo v smeri Pink Panter, zato so se naveze preusmerile v Juho in Pelinkovec, kjer so po nekaj tehničnih manevrih vsi stali na vrhu. Sledilo je pivo, morje in obisk Dinka — ritual, ki se je ponavljal vsak popoldan.
V četrtek je Ambrož z Ano plezal v Oliverju Dragojeviću, ki je bil morda posledica dežja, morda pa le svobodno izbran počitek. Dež je bil napovedan, a ga — kot običajno — ni bilo. V petek se je večja ekipa odpravila v Tulove grede in preplezala Winnetou (6a+, 420 m), medtem ko sta Ambrož in Ana plezala Slovenski PIPS, ki je po njegovem mnenju precej težja. Zvečer: pivo, plaža, Dinko.
Sobota je bila v znamenju množice slovenskih navez in »palačinka partyja« v Pekotu, ki pa ga je ekipa zamudila zaradi prevelikega udobja Vesnine kuhinje. To je tudi odgovor na vprašanje, zakaj je Vesna boljša od Anića Kuka.
V nedeljo je padlo nekaj kapelj dežja, ekipa je še malo plezala in se nato odpravila domov.
Pohvale za konec:
Tečajnikom za množično udeležbo in lepe vzpone.
Kuharjem Blažu in Roku za goveje zrezke, Mateju za jutranjo kavo, Ani za bolonjsko omako.
In celotni ekipi za vzdušje, šale in toplino, ki je Vesnino kuhinjo spremenila v pravi plezalni dom.
Ženski (i)zlet AO Celje – Matica (8. – 9. november 2025): zaradi kač in dobre družbe
Konec leta je idealen čas za plezanje ob morju — sonce še vedno prijetno pogreje skalo in telo, poletna vročina pa je že zdavnaj izginila. V tem duhu je Alpinistični odsek Celje – Matica organiziral jesenski ženski tabor v Rovinju, ki je združil plezanje, smeh in nekaj nepričakovanih srečanj.
V petek zvečer se je deset članic po službenih obveznostih odpravilo proti Rovinju. Prvo noč so preživele v sproščenem vzdušju ob kozarcih vina in skodelicah čaja — uvod v vikend, ki je obetal več kot le plezanje.
V soboto zjutraj so obiskale plezališče Dvigrad, kjer so na ploščah trenirale zaupanje v plezalnike in natančno postavljanje nog. Dan je zaznamovalo srečanje s kačo, ki se je na srečo končalo brez posledic — tako za kačo kot za letošnjo organizatorko Ireno. Preostanek dneva je minil v nabiranju smeri, klepetu in izmenjavi izkušenj.
Zvečer se je skupini pridružila še enajsta članica, ki je z dodatnim prostorom v avtomobilu in prtljažniku naslednji dan olajšala logistiko poti do plezališča in nazaj domov.
Nedeljo so preživele v sektorju Šimije nad Limskim kanalom, kjer so se spopadle z nekoliko bolj razmaknjenimi svedrovci. Plezanje je zahtevalo več zbranosti in tehnične natančnosti. Po zaužitju zadnjih toplih žarkov in razgledu s skalne police nad kanalom se je skupina odpravila proti domu.
Za tečajnice je bil tabor priložnost za učenje trikov za lažje napredovanje, preizkus v tehničnem plezanju in prejem dragocenih nasvetov izkušenih članic. Vzdušje je bilo sproščeno, podporno in polno smeha — tisto, kar naredi tabor nepozaben.
Naslednji tabor? Morda brez kač, a zagotovo z enako dobro družbo.
Me encanta tu sonrisa — ženski izlet v Montserratu
Jeseni 2025 se je štiričlanska ženska ekipa (Lea, Maja, Natalia in Neža) podala na samoiniciativni plezalni tabor v Montserrat, nenavadno konglomeratsko gorovje blizu Barcelone. Ideja o Grčiji je padla zaradi morske bolezni, zato so se odločile za destinacijo brez valov, a z obilico stolpov sumljivih oblik — kar je, kot so zapisale, kar primerno za »ženski tabor«.
Ob prihodu jih je presenetila odsotnost plezalcev, zato so se raje posvetile lokalnim sadežem (ki so se, na srečo, izkazali za užitne). Informacij o plezališču je bilo malo, a Maja je izbrskala norveški vodniček, ki je bolj spominjal na enciklopedijo falusov kot na klasični topo.
Prvi dan so plezale na Magdaleni Inferior, kjer so se spopadle z dolgimi razdaljami med svedrovci in barvno zmedeno skalo. Po začetnem šoku so se odločile za dan športnega plezanja, a so našle le redke svedrovce in španske seniorje, ki niso govorili angleško.
Smeri v Montserratu so mešanica alpinističnih in športnih ocen, pogosto navrtane v slogu “če si upaš, greš”. Najbolj popularna smer Del Carles na Gorro Frigi je bila izbrana po logiki “štiri slepe kure bodo že videle svedrovce”.
Za spremembo so obiskale Oliano, meko težkega plezanja, a brez uspeha pri iskanju lokalnih plezalcev (in Chrisa Sharme). Požar leta 2022 je uničil več sektorjev, kar pojasni upad priljubljenosti. Obisk Garrafa ob morju je ponudil razžrt apnenec z jamskimi vibracijami in 500-metrsko prečko nad valovi (La Falconera), ki sta jo opravili Lea in Maja.
Tabor je bil vse prej kot klasičen — brez QR kod, brez množic, brez Sharme. A z veliko smeha, improvizacije in raziskovanja. Kot pravi Neža: “Z glavo skozi zid še nikoli ni šlo, zato smo si ga po špansko vzele na izi.” Plezane smeri:
– Magdalena Inferior; Rantaplan; Neža Peterca, Maja Leben, 5a
– Magdalena Inferior; smer zraven Rantaplan; Natalia Chernova, Lea Štrukelj 4c
– Magdalena Inferior; Quemando Cromo; Natalia Chernova, Maja Leben 4b/c
– Magdalena Inferior; via Neuromante; Neža Peterca, Lea Štrukelj, 4b/c
– Gorro Frigi; Del Carles, Neža Peterca, Maja Leben, Natalia Chernova, Lea Štrukelj 5c
– Garraf, La Falconera; Lea Štrukelj, Maja Leben, Kon Tiki, V+
– Garraf, La Falconera, Lea Štrukelj, Maja Leben, Via Chani, V
Sicilijanska skala in mir: plezalni dopust Petra Ramuša
Skrajni severozahod Sicilije je že dobro poznana plezalna destinacija, ki jo je obiskalo več članov jeseniškega odseka. Tokrat se je tja odpravil Peter Ramuš, skupaj s Saro, opremljen z izkušnjami drugih članov in vodničkom, ki ga je pripravil Grega. Plezalna pričakovanja so bila jasna — in kmalu potrjena.
Ob obali Tirenskega morja se razteza Scogliera di Salinella, tri kilometre dolg apnenčast zid z množico športnoplezalnih smeri. V bližini se dvigujeta Monte in Pizzo Monaco, vsak s svojo večstometrsko steno, medtem ko okolica mestec Custonaci in Castelluzzo ponuja še vrsto manjših plezališč z izjemno kakovostno skalo. Gre za preobražen apnenec, ki se v nekaterih sektorjih že približuje marmorju — kar pojasnjuje prisotnost kamnolomov v okolici.
Plezalne razmere v začetku novembra so bile odlične. Lažji in bližji sektorji so bili dobro obiskani, medtem ko so bolj oddaljeni nudili več miru — tam je Peter srečal le posamezne naveze. Morje je bilo ravno pravšnje za osvežitev po plezalnem dnevu, kar je še dodatno prispevalo k sproščenemu ritmu dopusta.
A tisto, kar je dopust naredilo zares poseben, je bila lokacija nastanitve: hiška sredi razvalin nekdanjih gospodarskih poslopij, ki jih je počasi preraščala dišeča sicilijanska makija. Umaknjena v hribe, z razgledom na oljčne gaje Castelluza, zaliv Sv. Margerite in stožec Monte Cofana, je nudila popoln mir. Brez wi-fi-ja, z le slabotnim signalom na strehi, sta Peter in Sara uživala v dolgih večerih, jutranjih razgledih in svobodi, ki jo ponuja gorski rob Sicilije.
Jeseniški tečajniki v Črnem Kalu: prvi stik s skalo v sezoni
V nedeljo, na sončen novembrski dan, so se tečajniki alpinistične šole z Jesenic prvič v letošnji sezoni podali v naravno plezališče. Za uvod v skalo so izbrali Črni Kal, priljubljeno plezališče z razgledi na morje in trdno apnenčasto skalo, ki je navdušila prav vse udeležence.
Usposabljanje je vodil Matic Košir, ki je skupaj z družino poskrbel za domače in sproščeno vzdušje. Skupina je bila raznolika — nekateri bolj izkušeni tečajniki so že plezali v vodstvu, medtem ko so ostali plezali na top-rope. Skala je bila suha, kompaktna in zanesljiva, kar je omogočilo varno in prijetno plezanje.
Med udeleženci so bili: Matic, Neli z otrokoma, Nina z Lukom, Luka N., Tina, Luka B., Mark, Gašper, Jože in Thomas. Skupaj so preživeli več kot štiri ure v steni, preplezali številne petke in tudi nekaj šestk, ter si ob tem izmenjevali znanje, izkušnje in nasmehe.
Plezališče je bilo živahno — poleg jeseniške skupine so se tam zadrževali tudi tuji plezalci, kar je dodalo mednarodno noto dnevu. Po zaključku plezanja so se tečajniki odpravili na zasluženo malico k Viki Burgerju, nato pa počasi proti domu, polni vtisov in motivacije za nadaljevanje usposabljanja.
Razgledi z vrha, dobra družba in brezhibno vreme so poskrbeli za popoln začetek sezone. Jeseniška alpinistična šola je tako uspešno odprla novo poglavje v skali — z zavedanjem, da se plezanje začne tam, kjer se stikata znanje in narava.
Orodno plezanje KA PZS: praksa, predavanja in cepini v akciji
Domen Harnik na društvenih straneh (s)poroča, da je v soboto, 8. novembra, v Znojilah potekal tabor orodnega plezanja, ki ga je organizirala Komisija za alpinizem Planinske zveze Slovenije. Kljub jutranjim zapletom z zaprtimi cestami in zastoji se je udeležencem uspelo zbrati ob plezališču, kjer so dan začeli z razlago tehnik plezanja, ki jo je vodil inštruktor. Med udeleženci so bili tudi Marta in Erik Pavusa (AO Matica), ki so se skupaj z ostalimi podali v previsne smeri, opremljeni z cepini in derezami. Plezanje je potekalo v dobrem vzdušju, z veliko izmenjave znanja in praktičnih izzivov.
Po plezalnem dnevu se je skupina preselila v planinski dom na Kalu, kamor so se nekateri pripeljali po precej razgibanih makadamskih poteh. V koči je sledil večerni program s predavanji, ki so jih vodili Maja Šuštar Habjan, Vili Guček in Klemen Premrl — vsi trije so se udeležencem pridružili tudi na plezalnem terenu.
Naslednji dan se je tabor nadaljeval v plezališču Hrastnik, kjer so se udeleženci preizkusili predvsem v plezanju po ploščah. Tehnika je bila ključna, saj so majhni oprimki zahtevali natančnost in zbranost — vsak zdrs cepina ali dereze je bil opozorilo, da je treba gibanje še bolj izpiliti.
Tabor je združil izkušene orodne plezalce in tiste, ki se s to disciplino šele spoznavajo. Udeleženci so pridobili veliko novega znanja, tako skozi plezanje v različnih tipih skale kot na večernih predavanjih. Vzdušje je bilo sproščeno, a delovno — pravi recept za uspešen tabor.
Zahvala KA PZS za organizacijo takšnih dogodkov, ki omogočajo razvoj, povezovanje in izmenjavo izkušenj v orodnem plezanju.
PRVENSTVENE – OD VSEPOVSOD
Mukatila – Wadi Rum, Jordanija
Alpinistki Fay Manners in Nicole Berthod sta v šestih dneh splezali novo smer Mukatila (11 raztežajev, 400 m, 6a, trad) v južnem delu Jebel Nassranija. Smer je zmerna, a pustolovska linija, ki poudarja pomen ženskega sodelovanja v regiji, kjer so zgodovinsko prevladovali moški vzponi.
Arista Sur del Brdiegoujo – Čile
V osrčju čilske divjine je nastala nova smer Arista Sur del Brujo, ki poteka po izrazitem grebenu v odročnem območju Patagonije. Smer združuje alpski slog, dolge raztežaje in izpostavljeno plezanje, kar jo umešča med pustolovske dosežke v južnoameriških gorah.
Pferderennen 02 – Gulba, Kavkaz
Petčlanska ženska ekipa (Babsi Vigl, Elena Barbist, Elena Prem, Elisabeth Mayr, Hannah Rabl) je v jugozahodni steni Gulbe (3725 m) preplezala novo smer Pferderennen 02 (500 m, VI+, R). Smer je četrta v tej steni, poteka desno od baskovskih linij in zahteva dobro znanje tradicionalnega varovanja ter izkušnje v dolgih, izpostavljenih prehodih.
Norteado – Cuerno Norte, Patagonija
Na zahodni steni Cuerno Norte v Patagoniji je bila odprta nova smer Norteado, ki sledi mogočni liniji skozi divjo granitno steno. Smer je dolga, tehnično zahtevna in umeščena v eno najbolj ikoničnih pokrajin Torres del Paine.
Directe de l’Amitié – Grandes Jorasses, Francija/Italija
K prvenstvenim na nek način sodi tudi (po)dvig, v severni steni Grandes Jorasses, kjer je bila doslej klasična linija Directe de l’Amitié (1100 m) posodobljena in prosto preplezana v težavnosti ED+, M9+. Gre za eno najtežjih kombinacijskih smeri v tem delu Alp, ki združuje dolžino, tehnično zahtevnost in zgodovinski pomen.
ZANiMiVOSTi
Napačen vozel – skoraj usoden padec: primer iz Yosemitov
Padec in poskus ujetja …
ID
