Alpinistične novice 47/1984

V Paklenici je spet plezalo več kot dvesto alpinistov

Podaljšan konec tedna v začetku meseca je vnovič dokazal, da se v tem času alpinisti odločajo za Paklenico – Tudi obiski iz tujine

Prvi so pričeli prihajati v kanjon Velike Paklenice že pred 14 dnevi, nato pa niso bili redki dnevi, ko so na Aniča luci našteli tudi po 60 in več šotorov, precej pa jih je seveda tudi tokrat prenoče­valo po duplinah. Prišli pa so tudi plezalci z Dunaja, iz ZRN in Italije, še najmanj je bilo hrvaških alpinistov.
Stena desno od Utopije je že nekaj časa v ospredju. Prva stajo premagala (28. oktobra) Silvo Karo (AO Domžale) in Tadej Slabe (Akademski AO). Uporabila sta nekaj klinov – na prvem varovališču je eden tudi ostal v steni – zagozd in metuljev, opozarja­ta pa, da so luske v spodnjem delu hudo tanke, majave… V novi smeri, ki sta jo imenovala Psycho killer, sta ključna mesta ocenila s VII+ in VII-.
V ponedeljek sta prosto ponovila Šubaro direkt. Da to ni bilo od muh, govori ocena: VIII + (za najtežja me­sta) in dejstvo, da sta vzpon opravila brez kladiva in klinov, metulji in za­gozde so jima zadostovale. Ob tej pri­ložnosti se je Slabe tudi odločil, da (svojo) oceno 1. PP Jenjave poviša na IX- (IX). Do tega je prišel po vrsti PP in primerjav ter pogovorov. Silvo pa je »priznal«, da je med ponavljanjem Šubare v prečnici pod prvo streho mo­ral dvakrat za hip počiti v klinu, pa tudi zdrsnil je. Njegovi plezalniki na­mreč niso (več) primerni za taka me­sta. To se je lepo pokazalo pozneje, ko si je izposodil nove – španske in je že v prvem poskusu zmogel tudi teža­ve IX-.
Potem sta pričela z »opremljanjem« nove smeri desno od Kladiva. Povzpe­la sta se po Domžalski in prečila do »vdolbinice«, kjer sta si z dvema sve­drovcema pripravila stojišče. Potem se je Karo spustil pod strehe in zavrtal luknje za dva klina. Nato sta se lotila smeri še od spodaj, in to tehnično. Zadnjega oktobra sta pričela z vzpo­nom, tistim »pravim«. Preplezala sta tudi mesta, ki jih ocenjujeta s IX-, nad Vdolbinico pa sta nadaljevala (vzpon na novo) levo od Domžalske. Za va­rovanje je bilo potrebno še vrtati in nekaj klinov sta pustila tudi v steni. Za ponavljanje smeri »Utopija ’85« pa svetujeta nekaj metuljev in zatiče. Me­nita, da je smer zelo lepa in težka.
Karo je 1. t. m. s Slavcem Svetičičem (AO Idrija) preplezal novo smer (Hi­malajska: VI+, A1e-2, 350 m, 10 h) še levo od Albatrosa. Plezala sta do vrha Luske in po poči (do sem sta na nekaj mestih še našla sledove, na koncu klin z zanko!?) ter poševnih kaminih, čez smeri Rio in v varianti Jenjave, ki stajo prva preplezala Bedalov in Čujić. Štirikrat sta morala navrtati (enkrat na stojišču), toda ploščic in vijakov (M 8, kronski svedrovci) nista mogla pu­stiti v steni. Z opisom tega prvenstve­nega vzpona pa se precej pokriva tudi (zapoznela) novica Silvestra Kraglja, ki je z Bojanom Slabanjo (AO Lito­stroj) tod plezal 19. in 21. oktobra letos. Njuna smer, ki sta jo imenovala Kastor in Poluks, naj bi imela oceno VI, A2e, 230 m, 19 h, vodi pa prek SZ stene Anič kuka v območju velike lu­ske, ki je levo od Albatrosa, nad njo pa po plateh in počeh med smerema Rio in Albatros. V smeri sta pustila šest klinov, dva v spodnjem, od zgor­njih štirih pa sta dva svedrovca.
Smer Sine Miko sta 2. t. m. preple­zala Janez Jeglič (AO Domžale) in Karo. Vodi desno od variante na Ša­leško, ocenila pa stajo s VI, Ale, 120 m, 5 h. Trikrat sta morala zavrtati (v steni sta pustila tudi ploščico in vijake) in smer je samostojna od tal do vrha.
Kar ni uspelo Karu in Slabetu, je dopolnil Srečo Rehberger (AO Kranj, z Nušo Romih, članico AO Tržič). Potem, ko je opravil dve 2. PP, in sicer Propelerja (mesto VII-) ter Funkcije (predlaga, naj bo ključni raz­težaj ocenjen »samo« s VIII-), je na­mreč kot prvi prosto ponovil El condor passa. Najtežji je bil »mokri pas«, ki ga je ocenil z VIII in prek katerega je prišel blaten in povsem premočen. Smeri, ki jo šteje za najbolj markant­no v Paklenici, pa daje še posebno zahtevnost ob PP dejstvo, da je pre­malo opremljena s klini (za varova­nje), pa tako rekoč vedno je mokra.
V Aniča kuku sta prvenstveni vzpon opravila (31. oktobra) tudi Aleš Do­lenc in Pavle Kozjek (oba AO Mati­ca). Duševni mir vodi po počeh in plateh levo od Ljubljanske, priključi pa se Črni zajedi. Ocena: VII-, 80 m. Edo Kozorog in Mitja Praprotnik, čla­na Soškega AO, sta 3. t. m. kot prva preplezala Primorsko varianto (VII-/ VI-, 70 m) med Karabore in Petrovo varianto. In tudi Mala Paklenica ni ostala brez prvenstvene: 1. in 2. t. m. sta ga opravila Simona Golič (Aka­demski AO) in Zoran Radetič (AO Matica) v steni Kote 610 na desni strani kanjona. Katkino poko sta oce­nila s VI-/V, Al, 250 m. Potek smeri je lepo viden z edinega zavarovanega dela markirane poti v najožjem delu soteske.

M.G., Tomo Česen

Poleg velikega števila plezal­cev, ki so tokrat obiskali Pakleni­co, je pomembno, da je opazen tudi napredek plezalcev. Vse več jih je, ki se usmerjajo izključno v prosto plezanje in — morda je le pot, da bodo našli stik s svetov­nim vrhom, čeprav nimajo po­trebnih materialnih možnosti. Ne gre tudi prezreti dejstva, da se Paklenica vse bolj razvija v sodoben plezalski center. Smeri opremljene za PP omogočajo ple­zanje tudi tedaj, ko je drugje že zima. So torej vse možnosti, da bi tudi pri nas pripravili kako srečanje »prostih« plezalcev. To bi lahko v veliki meri vplivalo na nadaljnji razvoj, oddolžili pa bi se tudi marsikateri organizaciji, ki že leta vabi na svoje prireditve naše predstavnike, od nas pa kaj podobnega najbrž sploh ne priča­kujejo več.
In še kratka ocena možnosti. Silvo Karo, ki ima sedaj samo v steni Anič kuka že sedem prven­stvenih vzponov, izkazal pa se je tudi že s številnimi PP, ocenjuje, da ni več daleč čas, ko bodo (tudi) naši plezalci začeli razmišljati o prosti ponovitvi Raza Klina. Mi­sli pa tudi, da kljub načrtni obde­lavi stena le še ni dovolj preprežena s smermi. Z dovolj primer­ne tehnike, ki se dala preplezati še kaka – seveda zelo zahtevna – smer. Ob opaznem napredku mladih pa ima tudi pripombo: veliko jih je brez osnovne alpini­stične vzgoje!

Franci Savenc

Trebnje – samostojna AŠ
Člani AS Trebnje, ene najmlajših sekcij pri nas, so kljub pomanjkanju tradicije in sorazmerno precejšnji od­daljenosti od gora, kar precej aktivni. Predzadnji vikend so v družbi s tova­riši iz AO Novo mesto plezali v Radu­hi. Izrednega pomena za njihovo delo pa je alpinistična šola, s katero so začeli 7. t. m. Srečevali se bodo vsako sredo ob 19. uri v baraki (radio klub) na Cesti Gubčeve brigade. Šolo vodi načelnik inštruktor Stane Horvat.

H. S.

Odprava na Čo Oju odnehala na višini 7700 m
Alpinisti iz Slovenske Bi­strice opustili vzpon zaradi neugodnega vremena

JUŽNA STENA ČO OJA – Levo smer opuščenega poskusa, desno smer vzpona odprave PD Impol.

Alpinistična od­prava PD Impol iz Slovenske Bi­strice , ki je imela za cilj vzpon na Čo Oju (8201), je odnehala s posku­som vzpona na višini 7700 m zaradi neugodnih vremenskih razmer. Odprava se bo v kratkem vrnila domov, v Zagreb bo prispela 17. t. m. To je kratka novica, ki so jo v Slovenski Bistrici dobili od odpra­ve. Zadnje pismo je vodja odprave Matjaž Pečovnik poslal 11. okto­bra, v njem pa sporoča o težavah, na katere je naletela odprava.
Pri vtis o steni: neizrazite in ne­gotove možnosti za vzpon, velika nevarnost ledenih in snežnih plazov.
Pečovnik piše, da se člani niso odločili za južni greben, temveč za steber v JV steni. Pri poskus v le­vem boku so morali opustiti, ko so jim podori ledu razkosali že napete vrvi in jim uničili nekajdnevno delo. Težavno, vendar edino vsaj nekoli­ko varnejšo možnost nudi raz stebra »katedrale«. Doslej je ta stena odbila še vse poskuse. Messnerjeva odprava se je stebra lotila pozimi, ko so zaradi mraza premiki ledu počasnejši in zato podori redkejši, vendar so morali obrniti zaradi pršnih plazov.

Tone Škarja

Zgodovina SPD Trst Dušana Jeliniča
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva Trst zanimiva knjiga
Ob 80-letnici Slovenskega planinskega društva Trst je izšla tudi knjiga Dušana Jelinčiča (31) Zgodovina SPD Trst. Jelinčič, kije s to temo tudi diplomiral na tržaški univerzi (fakulteta za književnost, filozofijo in zgodovino), sicer pa je novinar pri Primorskem dnev­niku, je opravil pomembno delo. Njego­va trditev, da je SPDT nastalo iz izrazito narodnoobrambnih, torej političnih nagi­bov, je dobro argumentirana. Ob tem ne gre prezreti njegove misli: »… Prepričan sem, da planinstvo nima nobenega smi­sla, oz. da je njegov smisel zelo skrčen in obubožan, če planinec tistih moralnih moči, ki si jih nabere v gorah, ne uporabi v vsakdanji borbi, v načelnem in dosle­dnem vedenju…« Sicer pa Dušan Jeli­nčič, ki ima načrte tudi na področju filozo­fije (alpinizma), v knjigi (A5, kvaliteten papir, 190 strani in številne črnobele re­produkcije, založilo SPD Trst, natisnili pa pri Grapbart) na zanimiv način razple­ta svoje misli, citate in dokumente, kar daje delu še poseben pomen. Seveda pa je imel tudi o čem pisati, saj SPD Trst ni društvo, ki bi se ukvarjalo zgolj z izletništvom in planinstvom v najširšem po­menu besede, segli so še na številna področja, od izdaje prvega zemljevida Tr­žaškega ozemlja, seveda z izvirnimi kra­jevnimi imeni, pa do raznih srečanj in zimskih športnih iger.

I.C.

V Ljubljani še dve AŠ
Večina alpinističnih odsekov in tudi mnoge sekcije vsako leto prirejajo svoje alpinistične šole. Začenjajo se septembra in trajajo do konca leta, nekatere pa se začno tudi spomladi. Tako žal ni mogoče dobiti podrobnega pregleda (in ga nihče tudi ne pri­pravlja).
V Ljubljani sta se dve AŠ pričeli že pred časom, sredi meseca pa se bosta začeli še v okviru AO Ljubljana-Matica in Akademskega AO. 15. novem­bra ob 18.30 vabijo v prostore PD Ljubljana-Matica (Trdinova 8/1), v sredo 21. ob 20. uri pa na Kersnikovo 4/III, kjer imajo svojo pisarno člani Akademskega PD. Tudi predavanja obeh šol bosta ob teh dnevih, vsi pa obljubljajo, da bodo s skupnimi tura­mi začeli čim prej, spomladi pa bodo vaje na Turncu pod šmarnogorsko Gr­mado.

Kvarkov svet
Italijanska televizija bo danes (zače­tek vsakokrat ob 14.05) začela s pred­vajanjem serije dokumentarnih zapi­sov o njihovi alpinistični odpravi, ki se je prek Kitajske povzpela na K 2, Čogori, drugi najvišji vrh sveta. Kot je povedal dr. Simunovič, naš rojak iz Trsta, ki je tudi sodeloval v odpravi, se bodo oddaje vrstile skozi ves teden in bodo trajale povprečno po 45 mi­nut, predvajali pa jih bodo v seriji »Kvarkov svet«. Za tiste, ki imajo možnost spremljati prvi italijanski TV program, se obeta veliko zanimivega, še posebno, ker so italijanski alpinisti potovali skozi kraje, v katerih Evro­pejci doslej večinoma še niso bili.

Pomagali so v Trakoščanih
Ker so v višjih stenah slabe razme­re, poročajo iz AO TAM, plezajo naj­več v bližnjih, še največ v Raduhi. Davorin Podprepšek je v soboto 3. t. m. sam preplezal novo smer (Ben: III+/II-III, 150 m) v levem delu stene Lanežu. Delovni pa so bili tudi dru­gače: pomagali so podjetju IMP pri montaži strelovoda na gradu Trakoščan; opravili so vsa najzahtevnejša montažna dela.

Rožanski Kukovi
Irena Komprej (AS Prevalje) in Stanko Mihev (AO Ravne) sta v začet­ku meseca obiskala Rožanske Kuko­ve, globoko na liški strani Velebita, za orientacijo pa bi lahko rekli nad Jablancem. Izhodišče za ta predel je Rossijeva koliba (zavetišče z vodno cisterno, toda še brez postelj), do ka­tere pravzaprav ni daleč (iz Ljubljane 3000 km). Stene Rožanskih Kukova so visoke 80 do 150 metrov in več, so pa izredno zanimive posebno za pro­sto plezanje. Komprejeva in Mihev sta preplezala dve novi v JZ steni Varnjače in po eno v SV steni Crikvene ter S stene Novotnijevega Kuka (to so verjetno sploh prve smeri v tem predelu). Stene so iz kompaktnega apnenca, za varovanje skorajda ni na­ravnih možnosti. Smeri bi bilo po­trebno zatorej opremiti s svedrovci in to največ »od zgoraj«.

Irena Komprej

Peter Pan v Debelem kuku
Mišo Jugovič in Danilo Patarčič sta 3. in 4. t. m. opravila prvenstveni vzpon v levem delu stene Debelega kuka (Paklenica). Smer, ki sta jo ime­novala Peter Pan, sta ocenila s V+, A2, 135 m, plezala pa sta osem ur. Vstop je s ploščadi nad hišico, dostop pa vodi po grapi nasproti Celjskega stebra. V steni so ostali le trije klini in šest lesenih zagozd. Pa tudi lestvica (streme), za katerega se ponavljalcem toplo priporočata.

M. J.

Tura s tečajniki
Alpinisti PD »Janez Trdina« iz Mengša so 2. t. m. pripravili skupno turo AŠ v Zeleniške špice. Dan pred tem sta Dare Božič in Edo Pavlič (AO Kamnik) ponovila Šolar-Zajc v Koglu, v soboto pa sta Cveto Jagodic in Metod Škarja plezala Lahovo v Ve­žici.

D. B.

V steni Male Goličiče
Benjamin Ravnik, član Jesenice, je 25. oktobra letos sam preplezal Di­rektno smer v steni Male Goličiče. Toda ni uporabil originalnega vstopa, temveč je začel po kaminu (kasneje žlebu) levo od stolpa. Ocena III+/II.

A.J.

Varianta Bolostaje
Boris Čujič in Lenko Matejčič, člana AO Velebit iz Zagreba, sta krenila iz Zagreba bolj kasno, zato sta 3. t. m. lahko ponovila le Perčičev steber. V nedeljo sta nadaljevala z vzponom po Kamniški v Vršičih in (verjetno) z novo vstopno varianto Bolostaje. Če se bo pokazalo, da pred njima še ni bilo drugih, predlagata ime Ananas, ocena pa je po njunem IV+/III-IV, 100 m. Varianta vodi na polico levo od origi­nalne smeri, začenja pa se iz Grape.

B. Č.

OD TOD IN TAM

Psotka zašel in padel?
Sedaj so tudi s podrob­nostmi potrjene agencijske novice: V ponedeljek 15. oktobra ob 14.30 po lokalnem času sta stala na vrhu Mount Everesta tudi dva čehoslovaška alpini­sta Zoltan Demjan (29) in veteran Jožef Psotka (50), z njima pa še Šer­pa Ang Rita, tako da je bilo doslej na vrhu že 163 alpinistov. Na vrh so se povzpeli iz tabora V (8300 m) v osmih urah in to po Poljski smeri (Južni steber) iz leta 1980, ki sta jo medtem že ponovili tudi ameriška ter japon­ska odprava. Toda med sestopom z vrha, ki so ga začeli šele ob 15. uri, je Psotka zaostal in moral bivakirati med T5 (8300) in T4 (7780), Preostala člana naveze sta se zatekla v T2 (6400 m). Ker naslednji dan o Psotki ni bilo glasu, so ga začeli iskati in v sredo opoldan je eden članov našel njegovo truplo v skalni razpoki nedaleč od T3 (7200 m). Pokojnik je (67. žrtev Eve­resta), kakor kaže, med sestopom v slabem vremenu zašel in padel več sto metrov globoko.

Josef Psotka je bil eden od najvi­dnejših češkoslovaških alpinistov z več kot 40 prvenstvenimi vzponi v Ta­trah, številnimi težkimi turami v Al­pah, Kavkazu, mongolskem Altaju, bil je udeleženec prve odprave ČSSR v Hindukuš in vseh treh prvih himalaj­skih (leta 1981 je bil na vrhu Kangčendzenge).
Everest je bil drugi osemtisočak Psotke in tudi Demjana (spomladi se je povzpel na Lotse Šar), ob tem pa sedmi osemtisočak na katerega so se doslej povzpeli češkoslovaški alpinisti, odkar so bili Leta 1969 prvič v Himalaji. Že dve leti kasneje, ob dru­gem poskusu, sta bila Fiala in Orolin na vrhu Nanga Parbata (8125 m), pet let kasneje so bili uspešni po novi smeri v J steni Makaluja (8481 m), potem je prišla na vrsto Kangčendzenga, lani Čogori (K2, 8611 m), letos spomladi pa Lotse Šar po novi težki smeri v J steni, ter Čo Olju (8153 m), na katerem je Šerbova postavila čehoslovaški ženski višinski rekord.

J. L.

Tri skupine v Meteoro
V želji, da bi spoznali tudi drugačna plezalna okolja, so se v Zagrebu odločili, da za dan republike obiščejo grško Meteoro. Največjih bo potovalo z vlakom, na pot gredo že 23., vračajo pa se 30. novembra.

I. N.

V Sičevački soteski
Alpinisti PD Gradjevinac so na Gradbeni fakulteti pripravili zani­miv in odlično obiskan večer s Petrom Podgornikom iz Nove Gorice. Najprej so imeli okroglo mizo o planinstvu na splošno in še posebej alpinizmu ter ekspedicionizmu, potem pa je gost predstavil še tri odprave, ki se jih je udeležil: Lotse 81, Aconcagua (s fil­mom) in Grenland 84. 2. t. m. so Podgornika pospremili še v Sičevičko sotesko, kjer je z Jovico Janjičem opravil prvo ponovitev verjetno naj­težje smeri na tem področju – Ljubičasti sanj. Ocena njegove proste ponovi­tve je bila VI/V, V+, 120 m, 4 h.