Jugoslovanska šola je spet v ospredju
Začetek po skupščini v Titogradu – Novi alpinistični kolektivi – Prvič zbor gorenjskih alpinistov – V Ljubljani sredi decembra
LJUBLJANA – Danes popoldan ob 17. uri bo v tolminskem domu upokojencev (Gregorčičeva 32) ustanovni sestanek AO Tolmin. Pri tolminski postaji GRS je že nekaj časa aktivnih precej alpinistov, nekateri s Tolminskega so člani Akademskega AO, pa tudi AO v Novi Gorici in Soškega AO. Sedaj pa se bodo vsi združili v enoten kolektiv, ki ima obljubljeno že vso pomoč, med drugimi tudi JLA. Pripravljajo tudi že alpinistično šolo.
Člani PD Borovnica pa pripravljajo ustanovitev sekcije, ki naj bi bila pod pokroviteljstvom AO Ljubljana-matica in Toneta Sazonova. Skupina mladih je aktivna že dalj časa, posebno pa jih zanima področje Pekla. Ker pa sta v bližini še dve sekciji, AS Vrhnika in Logatec, obe dokaj neaktivni, bi morda veljalo moči združiti.
V soboto 17. t.m. zvečer bo v planinskem domu na Paškem Kozjaku zbor koroških in štajerskih alpinistov, ki ga letos pripravlja Šaleški AO. V petek 23. t.m. popoldan pa bo v Kranju področni zbor gorenjskih AO. Pripravlja ga AO Kranj, povezal pa naj bi člane 12 kolektivov. Gradiva za razpravo ne manjka: organizacijski in vzgojni problemi, obveščenost alpinistov, problemi vrhunskega alpinizma in podobno.
Po načrtu komisije za alpinizem PZS naj bi bil kmalu tudi zbor primorskih alpinistov, ki ga bi lahko pripravil AO Idrija, saj je to eden izmed letos najuspešnejših slovenskih AO, ki ima v svojih vrstah dobre organizatorje. V petek 14. decembra pa bo v Ljubljani srečanje članov ljubljanskih AO, združeno s »skupščino« slovenskih alpinistov, ki bo tudi morala odgovoriti na prenekatero vprašanje. Naš alpinizem se je z vzponom na Everest namreč znašel pred vprašanjem kako omogočiti vsem, ki se zanimajo za to dejavnost, dovolj poglobljeno vzgojo. Hkrati se porajajo tudi številna vprašanja organizacijske narave, ki so posledica strmega vzpona in vedno številnejših vrst alpinistov. Nove sekcije in celo AO ustanavljajo ne da bi uredili registracijo. Potrebni so vsaj zapisniki ustanovnih zborov, pa seznami članov.
Najbrž pa je že prišel čas, da tudi pri nas razmislimo o šolanju trenerjev, o družbeni verifikaciji priznanj o vzgojni usposobljenosti in drugem. Projekt »Jugoslovanska planinska šola« je spet močno v ospredju in upajmo, da bodo do skupščine PZ Jugoslavije (22. in 23. decembra v Titogradu) stališča vsaj toliko jasna, da bi ta načrt lahko začeli uresničevati.
FRANCI SAVENC
Ekstremno
Renato Casarotto je preplezal prvenstveno smer po severnem stebru Fitz Roya v Patagoniji
Čeprav je minilo že tričetrt leta, je vzpon, ki ga je Renato Casarotto začel na letošnjega novega leta dan še vedno v središču pozornosti. Še posebno, odkar so bile objavljene podrobnosti.
DRAMATIČNO – Fitzy Roy (3441 m) z vrisano 1800 m dolgo smerjo, ki jo je preplezal Casarotto.
Štartal je iz ledene votline na prelazu Superiore in prvi dan preplezal 330 metrski ozebnik (IV+) med severnim stebrom in Punta Val del Biois. Na sedelcu (okoli 2580 m) je pustil šotorček in se odpravil dalje. Tri dni je plezal po sistemu poči, kaminov in žlebov, uporabljajoč za varovanje poseben dinamični sistem, ki ga je sam izumil. Težave so bile V in VI stopnje. Potem je prišel na veliko s snegom pokrito teraso, ki je vodila 50 m proti levi, kjer se je sistem poči in kaminov nadaljeval. Nad njimi ga je spet čakala zajeda, kakih 130 -140 m jo je bilo, pa skoraj dvakrat tako visok sistem poči, ki ga je privedel nazaj na raz stebra. Potem pa so ga nevihte prisilile, da se je vrnil v bazo, kjer ga je čakala edinole žena.
Casarotto se je vrnil k svojemu »višinskemu šotorčku« spet čez 14 dni. Naslednji dan je še enkrat preplezal ves steber, potem pa je začel z vršno steno. Poči in kamini, skoraj za 400 m jih je bilo in stena je bila vsa prekrita z ledom in požledom. Toda 19. januarja ob 4.30 zjutraj je prek stometrske skalne stopnje kljub vsem težavam (v steni jih je ocenil s VI, A2) le dosegel vrh. Pri sestopu po isti smeri pa se je potrudil, da je izbil vse (razen enega ali dveh) kline, ki jih je zabil med vzponom. Pustil jih je le deset za spuste.
J.U.
V sredo »Everest 79«
LJUBLJANA – V sredo 14. t.m. ob 19. in 21. uri bosta v dvorani kina Union uradni predavanji o letošnji alpinistični odpravi na Mount Everest. Predavanje so pripravili vsi udeleženci, prikazano pa bo okoli 100 izbranih diapozitivov, v glavnem formata 6 x 6 cm in del filma, ki ga je posnel Stipe Božič. Vstopnice po enotni ceni 20 din bodo prodajali v blagajni kina od 14. ure dalje.
Alpinistični tabori v SSSR
Federacija alpinizma SSSR tudi v prihodnjem letu vabi na mednarodne alpinistične tabore. Pogoji so v glavnem enaki kot letos, ukinili pa so tabor na Jargulemu, kjer so bili letos naši alpinisti. Večji poudarek pa je na smučarskem taboru na Kavkazu. Namestitev bo seveda v hotelu, na voljo sta le še januarski in aprilski rok, cena (3 dni Moskve, 11 dni smučanja na Čegetu in Elbrusu ter 3 dni Leningrada) pa je 550 dolarjev. Tako za ta tabor kot za drug (31 dni, Ačik Taš, skupina Pik Lenina 1200, Pik Komunizma pa 1300 dolarjev, Kavkaz 800 dolarjev) se lahko prijavijo vsi, tudi ne-alpinisti piše v razpisu.
Tretja sezona odprta
To, kar se je večini še pred letom dni zdelo nemogoče, se je zgodilo: nepalsko zunanje ministrstvo je Poljakom dovolilo, da v zimski sezoni 79/80 poskusijo prek Južnega sedla priti na vrh Everesta. Še pred tednom dni je predsednik poljske alpinistične federacije Andrzej Paczkowski poročal, da ne bo nič z njihovo odpravo. Kmalu pa se je korigiral in sporočil, da načrtuje odhod v 14 dneh, največ treh tednih. Andrzej Zavada (50), proslavljeni vodja poljskih odprav, ki bo vodil tudi to, je imel torej spet enkrat prav; pripravljali se bomo tako, da bomo lahko odpotovali tako rekoč tisti trenutek, ko bomo dobili dovoljenje, je ves čas ponavljal. Pred leti je bil prvi, ki je pozimi stopil na vrh sedemtisočaka (Nošak, 7492 m), pred petimi leti pa sta bila pozimi s Heinrichem le 250 m pod vrhom Lhotseja (8501 m).
Osp spet zanimiv
Jesensko sezono v Ospu so, kakor kaže začeli člani Akademskega AO. 1.t.m. sta Rok Kovač in Andrej Škafar ponovila Staro smer (po knjigi sodeč 54. ponovitev!). To smer sta dan kasneje plezala Tone Golnar in Ljubo Hansel (oba Kozjak). V soboto sta Marko Bricelj in Bor Štancar plezala Gobo, v nedeljo pa Kovač in Škafar še varianto Medo (verjetno 2. ponovitev). Za zadnjo sta povedala, da je posebno zanimiva v zgornjem delu, kjer je skala »kot v Paklenici«.
Člani Akademskega AO so obiskali tudi že Pekel (pri Borovnici), kjer bo, kot je videti, možno plezati tudi v ledu (grapa desno od slapa).
Precej ledu v Julijcih
V soboto 27. oktobra sta brata Podgornik in Ivo Rutar (vsi AO Nova Gorica) prečili Police bogov v Višu od grape pri nihajni prečnici do Mojzesove škrbine. Naprej niso mogli zaradi dežja in tudi ledu je že bilo precej. 3. t.m. pa sta bila brata Podgornik v Belih vodah, kjer sta plezala kombinacijo v Cima Grande della Scala. Sneg je bil že nad 1400 m.
Živahno v Paklenici
V začetku meseca je bilo v kanjonu Velike Paklenice spet kar živahno. Pozna se, da v naših gorah razmere za težke vzpone niso več primerne. Franček Knez in Cvetka Terček (oba Celje) sta 1. t.m. plezala po Zajedi (IV-V, 6 ur) v Anič kuku. Vstopila sta levo od Klina, izplezala pa, kjer se konča Mosoraška. V petek je Knez z Bojanom Šrotom (Celje) ponovil Velebitaškosmer, sam pa spominsko smer Tomaža Udoviča (verjetno 3. ponovitev) in prvenstveno (Kapljica, III+) v steni nad parkiriščem (Kuk od Škradelina). V soboto pa sta Knez in Janko Humar (Bohinj) vsak zase plezala: Centralni kamin z varianto v Čuku (IV-III+), Akademsko v Aniča kuku (IV+), Popoldansko v Debelom kuku (III-IV, verjetno 2. ponovitev), pa Rampa – kamin (III+), sestopila pa sta po Kukušnji (III) v Malem Čuku. Knez je tej zbirki dodal še vzpon (verjetno 4. ponovitev) po Celjskem stebru v Čuku. Potem pa so zlezli še tri prvenstvene (visoke okoli sto metrov): Franci Topolovec (TAM) smer Cik-cak (II-III) v desnem robu desnega dela Kuka izpod vlake, Humar in Knez (nenavezana) pa Črno škrapljo sredi tega dela stene, nato pa še Belo škrapljo (III-IV) v nasprotni steni (Kuk od Škradelina) po vpadnici vrha, kjer so izraziti beli žlebovi z odličnimi prijemi.
Razen tega sta Humar in Topolovec 1. t.m. ponovila Klin in dan kasneje Funkcijo, Topolovec sam (3. t.m.) S greben in Maleno v Čuku, Ivan Cankar in Aleš Stopar (oba Celje) sta ponovila (verjetno kot tretja naveza) Figo, t.j. smer bratov Štremfelj. Celjani so v sredo plezali še Mosoraško smer, v Paklenici pa so bili tudi člani AO Črnuče.
Umetna stena v športnem centru
Zagrebčani, ki so prejšnji mesec pričeli v sodelovanju z njihovo VŠTK s sistematično (in verificirano) vzgojo strokovnih kadrov, se pripravljajo še na eno novost. V novem športnem centru (Janin) ob mostu prek Save v smeri Karlovac bodo že prihodnje leto pričeli z gradnjo »umetne stene« po vzoru munchenske, ki so si jo pretekli teden natančno ogledali.
Alpinistična šola PD Rašica
V četrtek ob 19. uri se je pričela alpinistična šola v organizaciji PD Rašica. Poslej se bo vsak četrtek ob 19. uri v društvenih prostorih v domu Svobode -Šentvid zbiralo 35 mladih, kolikor se jih je prijavilo. Za začetek so imeli na programu prikaz izbranih diapozitivov, ta teden pa bo imel Viki Grošelj predavanje »Iz življenja alpinista«. Za praznike bodo imeli tudi že prvo skupno turo, z vajami v plezalnem vrtcu pa bodo začeli šele spomladi. Poskrbeli bodo tudi za kondicijske priprave, ki bodo v telovadnici osnovne šole.
Fotografski klub pri PD Javornik
Fotografiranje na barvni dia-film je med planinci izredno priljubljeno. Zato je PD Javornik – Koroška Bela ustanovil klub za to dejavnost, ki ga vodi Franc Kreuzer, dogovorili pa so se tudi, da bo vsak četrtek ob 18. uri eden članov (prijavljenih je že 18 fotoamterjev) prikazal svoje najboljše diapozitive, toda največ sto. Predvajanja bodo za sedaj v njihovi planinski sobi (v domu Julke in Albina Pibernika na Javorniku), ko pa bo obisk narasel, pa se bodo preselili v dvorano.
Prazna zimska soba
Visokogorske planinske postojanke so že zaprte in tistim, ki si zažele vzponov tudi v zimskem času, bodo za prenočevanje na voljo le zimske sobe. Vendar povsod ne bo enako. Medtem, ko je PD Kamnik sobi v svojih dveh postojankah na Kamniškem in Kokrskem sedlu spet opremilo z žimnicami in nekaj odejami, so gospodarji PD Celja pustili sobo v Kocbekovem domu povsem prazno. Bodo vsi, ki bodo premraženi in premočeni prigazili na Korošico, res legli na gole deske? Bati se je, da bodo v sili skušali vdreti v postojanko, s tem pa bodo hitro povzročili več škode, kot bi stala skromna oprema zimske sobe.
Kdo pojde na Novo Zelandijo?
Komisija za odprave v tuja gorstva prireja januarja enomesečni obisk Nove Zelandije. Udeležencev naj bi bilo 12, polovica alpinistov, druga polovica pa planincev, ki bi radi obiskali to daljno deželo. Razpis še posebej velja za vodjo, ki naj bi skrbel za organizacijo popotovanj, za pripravo literature in pogovore s tamkajšnjimi organizacijami za nadalnje sodelovanje. Rok za prijave poteče 20. t. m., prijaviti pa se morajo tudi tisti alpinisti, ki so se pred časom že prijavili. KOTG bo izbranim alpinistom in vodji krila stroške za povratno letalsko vozovnico.
Odprave v Himalaji
Podatkov o nemški odpravi z mednarodno udeležbo, ki je letos jeseni osvojila Mount Everest, zmago pa je plačala z dvema življenjema, je še vedno malo. Kot zanimivost omenjajo da je bilo na vrhu kar pet Šerp agencije Mountain Travel, ki je skrbela tudi za naše, med njimi tudi Pertemba – drugič. Prvič se je na vrh povzpel z Angleži prek JZ stene. Dva izmed Šerp, ki so se povzpeli na vrh, sta imela le po 20 let.
Češkoslovaška odprava je uspela na severnem vrhu Manasluja (7151 m). 16. oktobra sta bila na vrhu Jan Červinka in Otokar Sprovnal, dva dni kasneje pa sta bila uspešna še Vladimir Krupička in Miroslav Novotni. Vzpon so opravili po V rebru, bazo pa so imeli na višini 4320 m.
Angleška odprava, ki je naskakovala Anapurno II (7937 m) po severnih vesinah, se je končala neuspešno. Trojica, ki jo je vodil Antony Mooem, se je vzponu odpovedala 19. oktobra zaradi poslabšanja vremena.
Poljaki poročajo, da je bil njihov uspeh na Lhotseju (8501 m) še večji, kot so prvotno mislili. 9. oktobra so se na vrh namreč (po normalni smeri) povzpeli še štirje: Adam Bilczewski (vodja), Janusz Baranek, Stanislav Holewa in Zahodni Nemec Robert Nieklas. Na vrhu jih je bilo skupno torej kar osem, dva med njimi ne da bi uporabljala dodatni kisik.
Petstokrat na Mt. Blanc
CHAMONIX – Vodniški poklic je težak, čeprav po svoje mamljiv in najbrž ni alpinista, ki ne bi že kdaj pomislil tudi na to možnost. Toda med gorske vodnike (profesionalne) se je danes že težko prebiti. Vsem pa tudi ni postlano najbolj. Kdor nima sreče ter izrednih kvalitet, vodi več ali manj po istih poteh. Francoski vodnik Rene Turnie, denimo se je doslej kar 500 krat povzpel na najvišji vrh Evrope, 4810 m visoki Mont Blanc. Sedaj je star 62 let, vodi pa vse od leta 1947. Tudi po trikrat, štirikrat na teden.
F.S.
Dva nenavadna vzpona
WENGEN – Tisti, ki vodijo kronologijo severne stene Eigerja niso mogli kar tako mimo dveh letošnjih vzponov angleških navez po Heckmairjevi smeri. Na prvi pogled nič posebnega – od 12. do 19. aprila sta steno preplezala Tony Sauders in Steve Haston, od 14. do 20. aprila pa Simon McCartney in Chris Hoyland. Če pa povemo, da se zimska sezona konča že 21. marca in da so težave spomladi velikokrat skoraj enake zimskim, ne daje pa nobenega »priznanja«, se bo marsikdo vprašal zakaj? Njuni tovariši pa vedo povedati, da so trije med angleškimi alpinisti, ki jih je konec letošnjega februarja s Pajka morala dvigniti švicarska letalska reševalna služba (zaradi trdega ledu so polomili ledena kladiva) vendarle poravnavali račune s steno.
B. A.
Kapelska planinska pot
Prek Matič poljane, vrha Bjelolasice naprej vse do morja
ZAGREB – Dve leti trdega dela, tudi prostovoljnega dela članov PD »Vihor« in »Rade Končar« iz Zagreba je bilo potrebno, da so letošnjo jesen lahko objavili: Kapelska planinska pot je odprta.
Nova pot povezuje precej do sedaj malo obiskanih, toda zelo zanimivih predelov. Prične se v Tuku in vodi prek Matič in Vrbovske poljane na vrh Bjelolasice, potem po »Vihoraškom putu« skozi Samarske stijene in do Bijelih sten, pa na Veliku Javornicu, Stalak, Dulibu, Kolovratske stijene in Vinište, končuje pa se v Klenovici ob morju.
Ker je bilo na poti premalo planinskih objektov, je PD »Vihor« s pomočjo GG Novi Vinodolski in PD »Rade Končar« zgradilo odprto zavetišče (16 ležišč, najpotrebnejša oprema, cisterna z vodo) v Dulibi. Pripravili so tudi vodnik (50 din), ki sta ga napisala Zoran Gomzi in Želimir Kantura, služi pa tudi kot dnevnik transverzale.
Pot so odprli ob 25-letnici PD »Rade Končar« in 10-letnici PD »Vihor«.
Naše planine v barvah
Revija, ki jo izdajata planinski zvezi Hrvatske in BiH ima bogato tradicijo
ZAGREB – Zadnja številka revije Naše planine je do naročnikov sicer prišla z nekaj zamude, zato pa je prijetno presenetila z barvnim ovitkom. Še posebno, ker z njega zre Stipe Božič, posnet pa je bil na najvišjem vrhu sveta Mount Everestu. Uredništvo ob tem obljublja, da to tudi še nekaj naslednjih ovitkov barvnih, reproducirali pa bodo himalajske posnetke Božiča in Vladimirja Mesariča.
Revija, ki jo zadnja leta skupaj izdajata planinski zvezi Hrvatske ter Bosne in Hercegovine, ureja pa jo dr. Željko Poljak, je po vsebini dokaj podobna našemu Planinskemu vestniku. Izhaja na dva meseca in je sicer brez fotografske priloge na umetniškem papirju, vendar dobro ilustrirana. Zato je nižja tudi naročnina (150 din, plačljiva na žiro račun 30102-678-5535/ za NP). Tradicije pa ji ne manjka. Leta 1898 je pričel izhajati »Hrvatski planinar«, od leta 1949 pa ima naslov »Naše planine«.
V reviji je za vsakega nekaj. Ne manjka planinskih spominov, opisov gora in potovanj, dobro so zastopani alpinisti in tudi speleologi, že dolga leta pa na zadnji strani ovitka objavljajo tudi planinske pesmi z notnim zapisom.