Solo med nadzorom in prepuščanjem
Kaj pravzaprav pomeni solo plezanje? Je to popoln nadzor nad vsakim gibom ali morda ravno nasprotno, sposobnost, da se prepustiš toku dogajanja? Vprašanje, ki ga je pred dnevi kot skrinjico odprl avstrijski plezalec Michael Kemeter, se dotika enega najbolj osebnih vidikov plezanja.
Za večino ljudi je težko razumeti, zakaj bi se nekdo namenoma podal v steno brez soplezalca ali pa se lotil zahtevne smeri v solo tehniki. Toda tisti, ki s(m)o to (po)izkusili, pogosto govorijo o posebnem stanju zbranosti. Odločitve so hitrejše, odgovornost je popolna, odnos do strahu pa bolj neposreden. Med človekom in steno ni več veliko prostora za dvome, izgovore ali zunanje vplive.
Kemeter opisuje solo plezanje predvsem kot vir veselja. Ne kot tekmo, dokazovanje ali iskanje pozornosti, temveč kot možnost za raziskovanje lastnih meja. Po pripravah na projekt Vertical (S)Mile ga je zanos popeljal še v nekaj znamenitih (plezalnih) smeri. V istem popoldnevu je prosto solo preplezal Solanuts in La Demande, nekaj drugih klasičnih smeri, med njimi Les Marches du Temps (8a) in Take It or Leave It (8a), pa je opravil s samovarovanjem.
Takšni vzponi seveda ne bodo nikoli množična oblika plezanja in tudi ne bi smeli postati. A odpirajo zanimivo vprašanje o tem, kaj plezalce pravzaprav vleče v navpični svet. Morda ne gre toliko za vrh, oceno smeri ali športni dosežek, temveč za redke trenutke, ko je človek v celoti prisoten v prostoru in času. Solo plezanje je v tem smislu skrajna oblika srečanja s samim seboj, pri kateri ni mogoče ničesar prenesti na partnerja, opremo ali okoliščine.
Nekateri bodo v tem videli predvsem tveganje, drugi svobodo. Verjetno pa je resnica, kot pogosto v gorah, nekje vmes …
NOVOSTI OD TAM
Chukyima Go po direktni v zahodni steni
Francoska alpinista Eric Bazot in Pierre Girot sta med odpravo v nepalski dolini Rolwaling opravila prvenstveni vzpon po sredini zahodne stene gore Chukyima Go (6259 m). Njuna nova smer TchikitaMa Go preseže približno 900 metrov višinske razlike v zahtevnosti ED, M6 in AI5.
Alpinista sta si po dolgem dostopu iz vasi Na ogledala izrazito in logično ledno-grapasto linijo, ki se z zahodne strani skoraj naravnost vzpenja proti vrhu. Kljub negotovosti in omejenemu času pred koncem odprave sta se odločila za poskus. 27. in 28. oktobra so bile razmere v steni odlične: strm led, kakovostna skala in povezani odseki mešanega plezanja so omogočili neprekinjen vzpon neposredno proti vrhu.
Po 23 raztežajih in bivaku na višini prek 6000 metrov sta dosegla vrh Chukyima Go. Smer sta poimenovala TchikitaMa Go, vzpon pa označila za vrhunec odprave v območju Rolwalinga, kjer sta sodelovala tudi z alpinistoma Kilianom Monijem in Soso Jacobom.
Nova smer predstavlja eleganten in neposreden alpinistični izdelek na manj obiskani himalajski gori, hkrati pa potrjuje, da dolina Rolwaling še vedno skriva številne kakovostne cilje za sodobni tehnični alpinizem.
So Put Pa (1800 m, M7, WI5) – prvenstvena smer po severni steni Sosbun Brakka
Ameriški alpinisti Grant Stewart, Dane Steadman in Cody Winckler so med letošnjo odpravo v pakistanskem Karakorumu opravili izvrsten prvenstveni vzpon po severni steni Sosbun Brakka (6414 m), enega manj obiskanih vrhov v gorovju Spantik-Sosbun v pokrajini Gilgit-Baltistan. Vzpon so opravili med 1. in 6. oktobrom 2026 …
Smer, ki sta jo splezala Aleksander Parfenov in Aleksander Semjenov, je na desni z oznako B
Foto in vris: Parfenov in Anna Piunova
Nova smer na jugozahodnem delu Lunag Rija
Ruska alpinista Aleksander Parfenov in Aleksander Semjenov sta od 26. do 28. oktobra 2026 preplezala novo smer po izrazitem skalno-lednem stebru na jugozahodnem delu masiva Lunag Ri. Čeprav nista dosegla najvišjega vrha, sta opravila zahteven prvenstveni vzpon, ki sta ga ocenila z rusko stopnjo 6B …
Needle in my Sleep na brazilski Igli
»Umri kolikor se le da star,« je ob svojem nedavnem 60. rojstnem dnevu zapisal britanski alpinist in gorski vodnik Mike Twid Turner. Besede je kmalu podkrepil tudi z dejanji. Skupaj z Markom Thomasom je v brazilski zvezni državi Espírito Santo opravil prvenstveni vzpon po novi smeri Needle in my Sleep na mogočni steni Pedra Agulha (Igla).
Nova smer poteka prek 650 metrov visoke stene in je razdeljena na 23 raztežajev. Ocenjena je s težavami od 6c do 7c, mestoma A0, v celoti pa je opremljena z nerjavnimi svedrovci. Turner in Thomas sta za vzpon izbrala eno najbolj markantnih linij na osamelcu, ki se dviga med znamenitimi granitnimi stolpi območja Pontões Capixabas pri kraju Pancas.
Pedra Agulha (kot navaja Mike je to šele tretji vzpon na stolp brez šibkih točk) velja za eno najbolj prepoznavnih skalnih oblik v tej brazilski pokrajini. Strmi granitni stolpi že desetletja privabljajo plezalce, nova smer pa predstavlja še en pomemben prispevek k razvoju večraztežajnega športnega plezanja na tem območju.
Turner, ki tudi po šestdesetem letu ostaja izredno aktiven, je ob novem vzponu poudaril predvsem doživetje. Surrealistična kulisa, nepozabna pustolovščina in dolgi raztežaji nad tropsko pokrajino so poskrbeli za še eno zgodbo, ki potrjuje, da leta sama po sebi niso ovira za velike plezalne načrte. Za človeka, ki prisega na to, da je treba »umreti čim starejši«, je bila nova smer na brazilski Igli gotovo primeren rojstnodnevni opomnik.
Nova smer na Meteori: The Godfather (7a+, 240 m)
Na znamenitem stolpu Svetega Duha (Tower of the Holy Spirit) v grški Meteori sta Viktor Varoškin in Nikola Mirčev splezala novo smer The Godfather (7a+, 240 m). Linija, ki je Varoškina privlačila že dlje časa, je predstavljala zanimiv izziv: prenesti izkušnje tehničnega plezanja v navpični svet meteorških konglomeratnih sten.
Kot je zapisal avtor smeri, se je hitro izkazalo, da ustaljeni pristopi tehničnega plezanja tukaj ne delujejo. Večino postopkov je bilo treba prilagoditi posebnostim skale in terena. Nastala je nenavadna mešanica približno 70 odstotkov prostega plezanja ter vrtanja z neudobnih položajev in 30 odstotkov napredovanja s pomočjo telesne teže na začasnih namestitvah.
Plezanje smeri je potekalo več dni, vmes pa sta morala plezalca usklajevati družinske obveznosti in delo v steni. Varoškin posebej izpostavlja sodelovanje z Mirčevom, sicer izrazitim športnim plezalcem, ki je med plezanjem smeri spoznaval posebnosti opremljanja od spodaj navzgor. Njegova vztrajnost in pripravljenost za prilagajanje drugačnemu slogu plezanja sta pomembno prispevali k uspešnemu zaključku vzpona.
Nova smer tako prinaša še en zanimiv dodatek v bogato plezalno zgodovino Meteore, kjer edinstvena zgradba konglomeratnih stolpov še danes ponuja prostor za ustvarjalne in raziskovalne plezalne podvige.
Dve novi trad smeri v dolini Antholz
Južnotirolski alpinist in gorski vodnik Simon Gietl je skupaj s soplezalcema v dolini Antholz (Antholzer Tal) splezal dve novi večraztežajni trad smeri. Obe potekata po kakovostni skali, kjer prevladuje plezanje po ploščah in razčlembah, varovanje pa temelji predvsem na premični opremi.
Prvo smer, Eisenmangel (8+, približno 240 m), sta Simon Gietl in Ivan Rosanelli preplezala 27. septembra 2026. Po skici smer sestavlja šest raztežajev, pri čemer osrednji del ponuja več najtežjih raztežajev osme stopnje. Za ponovitev priporočata dva kompleta zatičev in metuljev ter 60-metrsko dvojno vrv.
Le nekaj tednov pozneje, 16. oktobra 2026, sta Simon Gietl in Michael Stadler dodala še smer Sportster S (8, približno 220 m). Smer v petih raztežajih sledi sistemu razpok in plošč, najtežja mesta pa se nahajajo v srednjem delu stene, kjer plezanje doseže težavnosti do osme stopnje.
Gietl je ob predstavitvi smeri zapisal, da gre za »izjemno lepe trad smeri« na odlični skali, ki ponujata raznovrstno plezanje po ploščah in razpokah. Obe smeri sta zasnovani v duhu sodobnega tradicionalnega plezanja, kjer kakovost gibanja in nameščanje premičnih varoval ostajata pomemben del celotne izkušnje.
Dolina Antholz, ki leži na vzhodnem Južnem Tirolskem, je bolj znana po zimskih športih in biatlonskem središču, v zadnjih letih pa postaja tudi zanimivo območje za razvoj zahtevnih večraztežajnih smeri v kompaktnih granitnih in gnajsnih stenah. Novi smeri Eisenmangel in Sportster S predstavljata še en prispevek k temu razvoju ter bosta gotovo pritegnili pozornost plezalcev, ki iščejo zahtevno trad plezanje na vrhunski skali.
Nova športno-alpinistična smer nad Kufsteinom
Via Haselsberger/Resch na osrednjem stebru gore Pendling (1563 m) nad Kufsteinom je ena od zanimivejših novih smeri v Tirolski za sezono 2026. Avtorja smeri, Herbert Haselsberger in Hubert Resch, sta po dveh letih raziskovanja, čiščenja stene in opremljanja splezala kar 26 raztežajev visoko linijo skozi vzhodno do jugovzhodno steno Pendlinga.
Smer ponuja približno 795 metrov plezanja in sodi med najvišje smeri v neposredni bližini doline Inna. Ocenjena je s 7- (obvezno 5), značaj plezanja pa je sodoben, dobro zavarovan, vendar še vedno alpinistično obarvan. Plezalci se skozi osrednji steber vzpenjajo vse do vršne stene, od koder se odpirajo razgledi proti Kufsteinu in okoliškim goram.
Prva resnejša težava se nahaja v sedmem raztežaju na tako imenovani »Weckauf-Platte«, medtem ko ključni del smeri predstavlja grapa nad prečko »Hohlkreuz-Querung« v 18. raztežaju. Zaključni raztežaji v zgornji steni ostajajo strmi in zahtevni prav v trenutku, ko je večina plezalcev že precej utrujena.
Posebej velja izpostaviti izjemno delo prvoplezalcev. Po navedbah portala Bergsteigen je bila smer mogoča šele po obsežnem večletnem čiščenju stene, odstranjevanju rastja in nestabilnih blokov ter opremljanju varovališč. Pri začetnem delu so pomagali tudi Inez Haselsberger, Alois Joas in Andrea Papp.
Hubert Resch je sicer znan tudi kot nekdanji reprezentant in večkratni tirolski prvak v trail teku, svoje izkušnje iz vzdržljivostnega športa pa je prenesel tudi v zahteven projekt opremljanja skoraj 800 metrov dolge smeri.
Za vzpon zadostuje 60-metrska enojna vrv, približno 15 kompletov in čelada. Za celotno turo je treba računati na približno osem ur plezanja in okoli deset ur in pol skupnega časa.
Della Bordella in Mauri splezala novo smer na Sasso Cavallu
Člana znamenite skupine Pajko iz Lecca, Matteo Della Bordella in Giacomo Mauri, sta na zahodni steni Sasso Cavallo v skupini Grigne dodala novo smer Everything is Borrowed. Desetraztežajna smer doseže težavnost 7c+, obvezna ocena znaša 7b, plezalca pa sta jo po postopnem opremljanju in čiščenju stene oktobra letos tudi v celoti prosto preplezala.
Nova smer je nastajala počasi, v petih delovnih dneh med jesenjo 2024 in pomladjo 2026. Kot je pojasnil Matteo Della Bordella, so delo usklajevali z odpravami in drugimi projekti, zato se je vsaka prosta priložnost hitro spremenila v vzklik: »Cavallo!«
Za Della Bordello ima Sasso Cavallo prav poseben pomen. Steno je označil za najlepšo v Grignah, saj kljub bližini doma še vedno ponuja vse prvine prave alpinistične pustolovščine: dolg dostop, odmaknjeno okolje, odličen apnenec ter tradicijo zahtevnih in zmerno opremljenih smeri. Nova linija poteka po manj obiskanem zahodnem ostenju, ki v zadnjih letih ponovno vzbuja zanimanje plezalcev. To je njegova druga prvenstvena smer v tej steni po smeri IF, ki jo je leta 2014 odprl skupaj z Eugeniom Pescijem.
Čeprav številke govorijo o težavnosti 7c+, smer zahteva precej več kot zgolj športnoplezalne sposobnosti. Varovanje je marsikje oddaljeno, orientacija ni samoumevna, dodatno pa k zahtevnosti prispeva tudi dolžina smeri. Della Bordella poudarja, da gre za eno tistih smeri, ki jih plezalec po vzponu težko pozabi, saj združujejo kakovostno plezanje in izrazit pustolovski značaj.
Uspešen prosti vzpon je uspel oktobra 2026, ko so bile razmere v steni idealne. Plezalca sta se med vodenjem izmenjevala in oba vse raztežaje preplezala prosto, brez obremenjevanja vrvi. Posebej zahtevni so že uvodni raztežaji, psihološko najbolj izpostavljen pa naj bi bil drugi raztežaj (7b), kjer se ključni gib nahaja precej nad svedrovcem. Osrednji biser smeri predstavlja peti raztežaj, dolg vzdržljivostni preizkus po žepkih, medtem ko glavni tehnični ključ smeri čaka v sedmem raztežaju, kjer se tik pod stojiščem skriva zahteven balvanski problem.
Za Giacoma Maurija ima smer tudi osebno razsežnost. Med delom v steni se je poglobilo njegovo prijateljstvo z Della Bordello, ob uspešnem zaključku projekta pa je poudaril, da takšne večletne skupne pustolovščine najbolje pokažejo moč gora in pristnega navezništva. Misel je namenil tudi babici Anni, ki je nekoč delala v koči Rosalba pod Grignetto, medtem ko je ta ves čas bdel nad njunim delom v steni.
Smer Everything is Borrowed tako predstavlja pomemben nov prispevek k sodobnemu plezanju v Grignah in še en dokaz, da tudi v navidez dobro raziskanih stenah ostajajo neodkrite linije za prihodnje rodove plezalcev.
Kolosej igralcev in gladiatorjev
V zahodni steni stolpa Torre di Lagunaz v skupini Pale di San Martino sta italijanska alpinista Mirco Grasso in Nicolò Geremia 12. in 13. septembra 2026 preplezala novo smer Colosseo dei Teatranti (Kolosej igralcev). Smer se nameri na približno 600 metrov, od tega okoli 150 metrov dostopa po lažjem svetu, ocenjena pa je z VIII+ in R3.
Po skici smeri sledi linija izrazitim prehodom osrednjega dela stene. Ključni raztežaji so ocenjeni do VIII+, večina plezanja pa poteka v območju med VI in VIII stopnjo. Nova smer se vzpenja po doslej nepreplezanem delu stene in predstavlja še en zahteven prispevek k sodobnemu raziskovanju manj obiskanih sten Dolomitov.
Pozornost je ob objavi vzbudilo tudi Grassovo razmišljanje o »gladiatorjih« in »igralcih«. Prve opisuje kot ljudi dejanj, ki se kalijo v izzivih, neuspehih in naporih, medtem ko naj bi drugi živeli predvsem od pripovedovanja in prisvajanja tujih dosežkov. Ob tem je zapisal pomenljiv stavek: »Kolosej igralcev je vedno prazen. Mi smo gladiatorji.«
Ne glede na retorično ostrino zapisa ostaja v ospredju predvsem nova smer v eni najbolj slikovitih skupin Dolomitov, kjer se še vedno najde prostor za ustvarjalno iskanje novih linij v velikih stenah.
Podatki o smeri: Colosseo dei Teatranti (600 m, VIII+ R3), Torre di Lagunaz, Pale di San Martino; 12.-13. september 2026; prvoplezalca: Mirco Grasso in Nicolò Geremia.
Nova trad smer v Velikem Čuku
V steni Velikega Čuka v Paklenici so poljski plezalci Arek Tabisz, Piotr Sztaba, Paweł Ramatowski in Bartosz Maleszko 25. oktobra 2026 preplezali in opremili novo večraztežajno smer Stay Wild.
Po objavljenem skici in vrisu smer poteka približno 400 metrov visoko skozi osrednji del stene, ocenjeno pa je s težavami do 6c, pri čemer prevladuje trad plezanje. Avtorji navajajo dobro kakovost skale, v smeri pa je ostalo približno 20 klinov, predvsem na stojiščih in ključnih mestih. Za varovanje priporočajo metulje velikosti od 0,3 do 3 ter zatiče.
Smer obsega približno petnajst raztežajev, najtežjo uvodno dolžino z oceno 6c pa je mogoče obiti po lažjem terenu. Po prvih informacijah naj bi šlo za zelo lepo linijo v značilno kakovostni pakleniški skali.
Ker smer poteka v območju, kjer so bile v preteklosti že številne plezalne aktivnosti, Boris Čujić poleg skice in vrisa navaja, da posamezni deli morda niso povsem prvenstveni, celotna povezava raztežajev in potek linije pa sta nova.
NOVOSTI OD TOD
Klasična po novi, precej bolj direktni liniji
V osrednjem delu vzhodne stene Brane sta Filip Culjak in Gašper Per 15. oktobra preplezala (tako kot tudi druge tamkajšnje smeri) redko obiskano Klasično smer (V+/IV, 750 m), ki sta jo leta 2003 kot prva preplezala Borut Kantušer in Štefan Mlinarič. Tokratni vzpon pa ni sledil povsem izvirni liniji.
Plezalca sta skozi spodnji, močno poraščeni del stene plezala po orientacijsko zahtevnem svetu strmih trav, rušja in krajših skalnih skokov. Srednji del smeri sta našla pod značilno zajedo, ki predstavlja najtežji del prvotne smeri. Po preplezani zajedi ocenjeni s V+ sta se namesto po originalni liniji usmerila levo v sistem ramp, zajed in poklin ter izpeljala precej bolj neposreden in estetski izstop.
Nova različica prinese približno sedem raztežajev kakovostnega plezanja v težavah do IV+, z lepo zajedo, krajšim previsom in več poklinami, ki vodijo proti vršnemu delu stene. Tako se je redko plezana smer razvila v bolj logično in neposredno linijo, pri kateri je manj hoje po grapah in lažjem svetu.
Za celoten vzpon sta potrebovala osem ur. Ob tem sta poudarila, da smer ostaja predvsem avanturistična tura za plezalce z občutkom za orientacijo in gorski svet, saj velik del lažjega terena zahteva samostojno iskanje prehodov. Nova izstopna varianta pa po njunem mnenju predstavlja lep in plezalsko zanimivejši zaključek vzpona v vzhodni steni Brane.
ALPINISTIČNO SMUČANJE
Prvi smučarski spust z Meru Central in nova velika linija na Dorje Lhakpi
V Himalaji je francoska naveza Tiphaine Dupérier in Boris Langenstein opravila prvi smučarski spust po jugozahodni steni vrha Meru Central (6310 m) v indijski Garhwalski Himalaji, ameriška trojica pa je kot prva presmučala oziroma predeskala južno steno nepalske Dorje Lhakpe (6966 m) v pogorju Langtang.
PAKLENICA
Danilo Tič in Matež Rebernak sta plezala Brez usmiljenja ,,,
DVIGOVANJE MEJA V SODOBNEM ALPINIZMU
GMHM: La voie d’alpinisme la plus dure des Alpes?
POSLOVIL SE JE
(1946-2026)
Foto: Genadij Štupar
ID
