Plezalno popotovanje po ameriških plezališčih
Andrej in Marija Štremfelj sta obiskala sedem ameriških plezališč in med drugim v treh dneh preplezala Nos v znamenitem El Capitanu

Marija Štremfelj je z možem preplezala Nos v El Capitanu (arhivska fotografija)
Na poti sta bila triinštirideset dni z rent a carom, od tega sta plezala osemindvajset dni, druge pa sta porabila za pot in počivanje. Prepotovala sta 8000 kilometrov, vsak je preplezal preko petdeset smeri, ocenjenih po naše VII ali več, veliko večino na pogled.
V Ameriko, v Los Angeles, sta prišla 15. septembra skupaj s Karom, Prezljem in še dvema plezalcema, najela rent a car in se odpeljala v Californian Needles, 160 milj od Los Angelesa proti dolini Yosemite. Igle so granitne, visoke do 300 metrov in z odlično skalo. Smeri niso opremljene, večinoma niti stojišča, ker se da skoraj vse varovanje urediti z zatiči in frendi. Tu sta plezala tri dni in splezala šest smeri od 5. 10. do 5. 11., ki so bile dolge do tri raztežaje. Stene so v enkratnem okolju, so pa za športne plezalce že kar oddalje- ne do njih je uro in pol hoje.
Potem sta prišla v Yosemite in dva dni plezala v kratkih stenah: v Killer Pillarju je Marija preplezala Bucket Brigade (S. 11 d. RP), Andrej pa The Hundreth Monday (5. 11, NP), v Cookie Cliff pa oba Outer Limits (5. 10). Andrej NP, Marija pa varovana od zgoraj. 24. 9. sta vstopila v Nos v El Capitanu brez predhodnega napenjanja vrvi. Prvič sta bivakirala pod Dolt Towerjem. Vise v mreži sta zjutraj videla grozljiv padec padalke, ki se ji ni odprlo padalo (to sta doživela tudi Karo in Prezelj v sosednji smeri Wyoming Sheep Ranch). Drugi bivak sta imela v Camp IV, ki je bil bolj udoben, tretji večer pa sta bila že iz stene. Vse tri dni je bila huda vročina, prvi dan pa še vroč veter, ki ju je še bolj izsuševal in jima zapletal vrvi v luske in poči. Zaradi mnogih ponovitev je smer zelo onesnažena, v vročini na bivakih zaudarja po urinu, polno je praznih steklenic za vodo in drugih odpadkov, kljub temu pa je vzpon svojevrstno doživetje.
Po Nosu sta pa odšla v Owens River Gorge, zelo dobro urejeno plezališče blizu Bishopa v Kaliforniji. Kamenina je vulkanska, odlična, smeri pa so visoke od 15 do 35 metrov. Marija je med drugim na pogled preplezala Hard Copy (5.12 a), Andrej pa Ned Guy’s Proud (5.11 d). Po treh dneh sta šla v Lake Tahoe in en dan plezala v področju Donner Summit, potem pa se je vreme pokvarilo. Plezališče je zelo obsežno, veliko je možnosti za nove smeri, granit je odličen, smeri pa dolge tudi več raztežajev. Kjer ni poči, so opremljene s svedrovci, enako sidrišča.
V Smith Rocku sta bila med 6. in 10. oktobrom. Marija je tu mdr. na pogled splezala Shadow of Doubt (5.12 a) in The Flat Earth (5.12 a/b), ki je najtežja smer, ki jo je splezala v Ameriki. Andrej je pristal pri 5.11 d. V City Of Rocks je snežilo, zato sta odšla v državo Utah in bila en dan v Wall Streetu pri mestu Moab, kjer pa je skala zelo rahla, tako da v večino smeri namesto svedrovcev v izvrtane luknje zabijajo profilce. 14. 10. sta v dolini Castle preplezala Castleton Tower, 120 m visok puščavski stolp. Klasična smer je ocenjena le 5.9, doživetje pa je bilo vseeno enkratno. Le vodniške literature za to področje primanjkuje na vpogled je le stari vodnik V športni trgovini v mestu.
Od 17. do 24. 10. sta bila v Red Rocks. Marija je na pogled preplezala Pain Check (5.12 a), Andrej pa GBH (5.11 d). 20. 10. sta v Black Velvet Canyonu preplezala šest raztežajev dolgo The Prince of Darknes (5.10 c), ki je ena najpopularnejših daljših smeri v Red Rocks in opremljena s svedrovci. Na koncu pa sta obiskala še Joshua Tree, ki pa je plezalsko precej raztreseno. Preplezala sta eno 5.11 c in eno 5.11 b/c.
Andrej in Marija Štremfelj se zahvaljujeta vsem, ki so jima kakorkoli pomagali.
Tri mesece v Severni Ameriki
Andrej Grmovšek in Boštjan Slatenšek sta preplezala Nos, Zodiac, Astroman v Yosemitih in veliko zanimivih krajših smeri
Pred kratkim sta se iz Severne Amerike vrnila tudi Andrej Grmovšek (AO Kozjak) in Boštjan Slatenšek (AO TAM), ki sta bila v ZDA kar tri mesece. Na začetku je bil z njima še Tomaž Skerlovnik (AO Kozjak), ki pa si je že takoj na začetku zlomil nogo in se vrnil domov.
Plezanje so začeli v Owens River Gorge, vrtcu z vulkansko skalo. Skerlovnik se je že drugi dan ponesrečil: padel je med vpenjanjem klina in si zlomil peto. Odpeljali so ga v Los Angeles, Grmovšek in Slatenšek pa sta nato odšla v Lake Tahoe, Cave Rock, Donners Summit, American Fork in narodni park Arches, kjer sta v Castleton Towerju preplezala North Chimney (5,9, 120 m). V omenjenih plezališčih sta plezala smeri, ocenjene do 5,12 a, veliko na pogled.
Od tam sta šla v Colorado, v plezališče Rifle, kjer se pleza v previsnem apnencu, in v Eldorado Canyon. Krajše smeri se jima niso zdele tako dobre, kot o njih govorijo. Sledil je Hudičev stolp (Devils Tower). Tu sta preplezala Tougley Wood z oceno 5,10 a. Skozi Yellowstone in Grand Teton sta odšla v City of Rocks, kjer sta plezala v odličnem granitu. Sledili so Yosemiti, kjer sta najprej vadila plezanje v počeh, potem pa odšla v Washington Column. South Face je visoka približno 500 metrov in ocenjena 5,10 a, A2. Zanjo sta potrebovala dva dni, na vrhu drugič bivakirala in nato abzajlala nazaj čez steno. Sledil je Nos v El Capitanu (5, 11, A2, 1300 m). Najprej sta splezala štiri raztežaje, fiksirala vrvi in sestopila, naslednji dan pa zopet vstopila in izplezala četrti dan. S seboj sta imela trideset litrov vode, pa sta bila kljub temu žejna. Ves čas je bilo zelo vroče, v steno sije sonce, pa še veter je pihal.
Po počitku je Boštjan Slatenšek spet vstopil v El Capitan, tokrat s soplezalcem iz Čila. Preplezala sta Zodiac (5,11, A3+, 700 m). Še prej pa sta za vstop čakala dva dni, saj je smer zelo priljubljena in je v njej gneča. Prvi dan sta napela tri raztežaje, potem pa sta smer zmogla s tremi bivaki. Grmovšek pa je medtem poleg krajših smeri s Francozom Bernardom Gravierjem preplezal še Astromana v Washington Columnu. Smer je visoka 500, dva raztežaja sta ocenjena 5,11 c, drugi nekoliko manj in je ena izmed najlepših daljših prostih smeri. Splezala sta jo v enem dnevu. Iz Yosemitov sta odšla za en teden v Red Rocks. V tamkajšnjih peščenjakih sta plezala do 5,12 a, med drugim tudi eno daljšo smer, dolgo šest raztežajev in ocenjeno 5,10 a. Potova- nje sta zaključila v Joshua Tree.
Izpiti za alpiniste
Podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri komisiji za alpinizem PZS bo imela izpite za sprejem med alpiniste v soboto in nedeljo, 27. in 28. t. m. Izpiti bodo na Okrešlju v stražarnici; zbor bo v soboto ob 10. uri, začetek pa ob 11. uri. Kandidati morajo biti stari 18 let, izpolnjevati morajo splošne pogoje za alpiniste in s seboj morajo prinesti ustrezno opremo. Ceno izpitov (1500 tolarjev) je treba nakazati na žiro račun PZS 50101-678-47046 s pripisom Izpiti za alpiniste. Prijave s potrdilom o vplačani kotizaciji je treba poslati na PZS, Dvoržakova 9, Ljubljana, najpozneje do 10. t. m.
Aleš Bjelčevič
V Alešev spomin
V torek, 9. t. m. ob 19. uri bo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma predvajanje filma, ki ga je Aleš Kunaver posnel med prvo himalajsko odpravo na Trisul (za katerega smo do nedavna mislili, da je izgubljen). Sledilo bo predavanje Jožeta Andlovica Zdravnik na himalajski odpravi, na koncu pa bo še predvajanja novega dela zvočnih zapisov (pogovori baza-stena) in projekcija izbranih diapozitivov z odprave Lotze ’81. Vse to je v okviru tradicionalnih večerov Z. Aleševo kamero v Himalajo, ki pa so že prerasli prvotni okvir in bo zanje res bolj primerno ime Od Triglava do treh vrhov sveta, kar je tudi naslov knjige, ki bo v kratkem izšla.
Preplezal 77 vrhov na Novi Zelandiji
Poljski alpinistični kronolog Józef Nyka je o prečenju novozelandskih Alp sporočil tole: Švicarski plezalec in glaciolog Martin Laternser je zadnje (avstralsko) poletje prepotoval skoraj vse gore in doline na Južnem otoku Nove Zelandije – šel je na 77 vrhov. Svoj osemmesečni maraton je začel 20. oktobra 1992 na severu na Cape Farewell; sredi decembra se je na Arthurjevem sedlu sestal s prijateljem Christophom Rueggom, odkoder sta odšla na področje Mont Cooka. Tam sta preplezala številne vrhove; med drugim Elie de Beaumont, Mount d’Archiac in Malte Barun. 16. januarja 1993 sta bila na Mount Cooku po smeri, ki jo je pred 98 leti preplezal njun rojak Mathias Zurbriggen. Kljub nestabilnemu vremenu v drugi polovici potovanja sta prišla na Mount Te Hau in Mount Aspring po severozahodnem razu. 5. maja se je Christph Ruegg moral vrniti v Švico. Martin Laternser je sam nadaljeval čez Fiorland, zaradi slabega vremena pa se je moral odreči celotnemu prečenju glavnih vrhov in smeri sever-jug. Kljub temu ocenjujejo novozelandski plezalci njegovo prečenje kot najpopolnejše do zdaj. Prej so se podobnega prečenja lotili Jill Tremaine in Graham Dingle leta 1972 in Mike Abott 1990. Vzpon na marsikaterega od vrhov je precej kompleksen. Laternser pa je ob tem še opravljal svoje glaciološko delo.

Iztok Tomazin: Čo Oju ali Turkizna boginja
Jedro te knjige so gore, ljudje na njih in med njimi avtorjeva osebna doživetja – Doživljaji v Tibetu so enkratno opisani
Iztok Tomazin se z alpinizmom ukvarja že od 1974. Začel je, ko mu še ni bilo 16 let in se zelo hitro uvrstil v sam vrh slovenskega alpinizma; ob tem pa je bil še dober študent. Živi v neposredni soseščini Tržiča, kjer je zdravnik splošne medicine in akupunkturist.
V prostem času je športnik od nog do glave, je gorski vodnik, inštruktor alpinizma, gorski in letalski reševalec, letalec z zmajem in padalom, ljubi divjo vožnjo z motorjem… Je pa tudi amaterski fotograf in tisto, kar je tokrat še zlasti pomembno izvrsten in plodovit pisec, ki se ponaša tudi že z več samostojnimi publikacijami.
O njegovi alpinistični reputaciji lepo priča že podatek, da je v devetnajstih letih, odkar pleza, opravil približno 2000 tur. Je utemeljitelj modernega prostega plezanja pri nas, številni so njegovi prvenstveni vzponi in to v vseh sezonah, preskuša se tudi s plezanjem zaledenelih slapov in alpinističnim smučanjem, ob gorah Evrope pa je spoznal tudi že afriške, severno- ameriške in ne nazadnje tudi Himalajo.
Športni uspehi so minljivi, je zapisal v uvodu svoje najnovejše knjige (pa ne bo dolgo, saj že v enem mesecu dni pričakuje izid nove, katere jedro bo zgodba o poletu s Kilimandžara).
In malo naprej: Vse drugo ostaja, bogati spomine, žlahtni sedanjost in vznemirja prihodnost. Njegova pisna dela pa bogate nas, ki jih prebiramo.
Le malo jih je, ki znajo pisati tako, da bralec v pravem pomenu besede podoživlja tisto, o čemer pišejo; tez- nje, pričakovanje, strah in trpljenje, mraz in napor… Šibka lunina svetloba in mrzel pot me obliva, ko slonim na skali nad zevajočo ledeniško razpoko. V samotno himalajsko noč spuščam grozljive, grgrajoče glasove, dušim se, vzdihu- jem in preklinjam v isti sapi…
Knjiga Čo Oju, s podnaslovom Turkizna boginja, ki jo je izdala Prešernova družba, je običajnega formata, toda z barvnim ovitkom, ki bo marsikoga pritegnil. Tudi fotografije med tekstom so dobro izbrane. Toda tisto, kar to knjigo resnično izdvaja iz množice, ki nam je na voljo, je vendarle tekst, vsebina. Prvi vzpon prek severne stene Čo Oju, ki so ga opravili 1988., ima sedaj kvalitetno vzporednico tudi v literarnem delu.
Končno se mi razkrije tudi spodnji del severne stene Čo Oju. Skoraj zanesljivo sem prvi človek, ki jo gleda v celoti. Orjaški zid, katerega pretežni del počiva v večni senci. V enem zamahu kipi proti temenu gore. Visok je dobrih dva tisoč metrov. Širok pa vsaj še enkrat toliko… Čeprav je skrita in težko dostopna, je kar težko doumljivo, da doslej praktično zanjo niso vedeli… Pravi himalajski zaklad nam je padel v roke. V času, ko so že zdavnaj osvojeni vsi osemtisočaki in ko so znane in po večini tudi že preplezane skoraj vse stene najvišjih vrhov sveta, smo odkrili in bomo tudi prvi preplezali, če bo sreča na naši strani, klasično himalajsko steno….
Na odpravi pa ni deloval le kot alpinist, bil je tudi zdravnik…. Neizogibna, zahtevna razdvojenost alpinista zdravnika spet privre na dan kot že dostikrat prej na tej ali drugih odpravah. Poklicu sem posvetil življenje, prav tako tudi goram.
Ponekod pa se poglobi celo v psihoanalizo: Himalajci smo večinoma izraziti individualisti: svojeglavi, težko ukrotljivi, samozavestni, zahtevni in občutljivi obenem…..
Iztok Tomazin, ki je zaslovel najprej kot avtor planinskih črtic v Planinskem vestniku, za kar je tudi dobil prvo literarno priznanje (ob festivalu planinskega filma v Kranju), obeta, da bo pisal tudi v prihodnje. Med odpravo na Šišo Pangmo, s katere se je pravkar vrnil, je že zasnoval nekatera poglavja knjige, ki naj bi izšla ob letu osorej.
Niso prišli do stene
Janko Oprešnik in Danilo Tič v Himalaji tudi letos nista imela sreče. Za aklimatizacijski vzpon na Lobuče (6119 m) se je zaradi slabega vremena odločil le Oprešnik. Na vrh se je povzpel v območju grebena na južni strani. Čeprav naj bi bila ta smer Normalna, je dokaj zahtevna (55-60°), predvsem pa nevarna zaradi serakov. Za vzpon, ki ga je opravil 6. oktobra, je iz baznega tabora (5100 m) potreboval le tri ure. Na vrhu pa je počakal dva Južnokorejca, ki sta se odločila za vzpon na isti dan, potem šele sestopil. Za vzhodno steno, v kateri sta z vzponom do vrha hotela dokončati zimski vzpon izpred leta, pa ni bilo časa.
Potem so nadaljevali do Lukle, kjer so najeli še dva nosača (da so jih imeli skupno šest). V dolini, ki naj bi jih privedla pod južno (oz. JZ) steno Kusum Kangguruja (6369 m), pa se je zataknilo. Prvi dan so še sledili stezi, pa jim je eden od nosačev vseeno že pobegnil. Potem pa so tri dni zaman iskali prehod, včasih tudi do pasu v vodi. Megla, bambus in brezpotje so jih zavrnili. Odprava, ki je 1990 prodrla skozi to sotesko, je očitno imela boljše razmere. Morda je bilo bolj suho, da so lahko napredovali po strugi. Nam pa ni preostalo drugega, kot da smo se obrnili in odšli domov, je še povedal Oprešnik.
In še zadnje obvestilo iz Katmanduja: Andrej Zorčič se zaradi višinske bolezni predčasno vrača iz Nepala. Za smučanje ostaja – tako kaže v igri torej le še Dejan Ogrinec.
Šola športnega plezanja
Šola športnega plezanja, ki jo pripravlja alpinistični odsek PD Ljubljana-Matica, se bo začela v četrtek, 11. t. m. ob 18.30 v društvenih prostorih na Trdinovi 8/1. V istih bodo tudi teoretična predavanja, vaje pa na umetni steni v OS Nove Jarše. Vabljeni!
Razstava na Dunaju
V torek, 9. t. m. bodo v Rotenturmstrasse 14, v samem središču Dunaja, odprli razstavo o sto letih organiziranega planinstva na Slovenskem Razstavo je pripravil Pokrajinski arhiv Maribor skupaj z mestom, Planinska zveza Slovenije. Slovenski kultur- ni center Korotan z Dunaja in dunajsko Avstrijsko planinsko društvo.
Franci Savenc
Najtežja športna smer na svetu
Letos poleti je bila v plezališču St. Loup preplezana smer Bain de sang. Njen avtor Frederic Nicole jo je ocenil z 9a. To je do sedaj najvišje ocenjena smer na svetu, sledi pa ji Gullichova smer Action directe z oceno 8c+/9a. Čeprav niti prva niti druga smer se nimata ponovitve in tako tudi ne potrjene ocene, pa prav gotovo sodita med najtežje na svetu.
Frederic Nicole je precej neznano ime med vrhunskimi športnimi plezalci, vendar pa ima za seboj že vrsto težkih vzponov. Plezati je začel leta 1982 s starejšim bratom Francoisom. Najprej sta se lotila dolgih skalnih smeri v Alpah, vendar pa sta kmalu ugotovila, da to ni tisto, kar si želita. Frederic, ki ima težave s strahom pred globino, se je posvetil predvsem premagovanju skrajno težkih in kratkih smeri, Francois pa se je še kdaj pa kdaj lotil kakšne daljše smeri. Prvič sta opozorila nase, ko sta preplezala smer ocenjeno s 7c. Vzpon jima je uspel leta 1984, ko je bilo v Sloveniji športno plezanje še v povojih, Frede- ric pa je bil tedaj star le 14 let! Leta 1986 sta v St. Loupu, ki je blizu njunega doma v Yverdonu v zahodni Švici, preplezala več smeri s težavami prek 8a. Dve leti kasneje je Frederic splezal Anais et le canabis (8c), ki še ni dočakala ponovitve.
Letos pa je splezal Bain de sang (9a). Smer vodi po strmi in gladki plošči z minimalnimi oprimki (Frede- ric ima izredno močne prste) in je visoka dvajset metrov. Gibi so zelo komplicirani. Pravzaprav gre za več zaporednih boulderskih problemov, od katerih je zadnji najtežji. Avtor je za smer porabil veliko dni v zadnjih treh letih.
Po uspehu v Švici je Frederic odpotoval v ZDA. V Huecu je v zelo kratkem času opravil z najtežjimi bolvanskimi problemi, nato pa dodal še nekaj svojih, ki so po težavnosti prekašali do tedaj najtežje. V Yosemitih pa je opravil vrsto zelo težkih vzponov na pogled. Komaj so si Američani opomogli od šoka, se je pojavil nov neznan plezalec, ki je ponavljal Fredericove vzpone. Tokrat je bil to njegov brat Francois.
Miha Peternel
Informacije o trekingih PZS
Komisija za mednarodno sodelovanje pri Planinski zvezi Slovenije bo v letih 1994 in 1995 pripravila več zanimivih potovanj, med drugimi na Islandijo, v Mehiko, Čile in Venezuelo. Da bi bile zainteresiranim informacije čim lažje dosegljive, bod vsak prvi ponedeljek y mesecu dežurni med 15. in 19. uro. Novembra bojo izjemoma dežurni v ponedeljek, 15.