Alpinistični raj
Osemčlanska odprava poljskega KW pod vodstvom Zdislawa Kozlowskega je letos poleti opravila serijo vzponov v Kolumbiji. Njihov glavni cilj je bil masiv Sierra Nevada, del Cocuy, ki seže 5330 m visoko (po nekaterih podatkih celo 5493 m), razprostira pa se blizu venezuelske meje. Tu so opravili deset vzponov, sedem od njih je prvenstvenih (smeri visoke 500-1000 m, ocene III-IV). Na vrhove pa so se pred njimi že povzpeli, seveda le po najlažjih smereh. Deviških sten, visokih tudi po tisoč metrov pa še ne bo zmanjkalo. Skala je kompaktna, ture večinoma kombinirane (sneg je nad 4600 m), pravi raj za alpiniste – so izjavili po vrnitvi v Varšavo.
Potem, ko so opravili osnovno nalogo, pa so še malo raziskovali. Trije so odšli v Sierro Nevada de Santa Marta (5800 m), v najsevernejšem delu Kolumbije. Opravili so pet pristopov, toda dostop jim je pobral veliko moči, saj so morali pešačiti kar tri dni. Dva pa sta se povzpela tudi na Pico Norte (5200 m).
Znana prva ponavljalca
Poročali smo že, da ima prečenje stene Ospom, ki sta ga prva opravila Cajzek in Knez pred dvema tednoma, že prvo ponovitev. Sedaj lahko zapišemo, da sta smer opravila Viki Grošelj (Matica) in Ivč Kotnik (Šaleški AO), ne da bi to vedela. Bil je to njun prvi obisk stene in plezala sta za predhodnikoma, trdno prepričana, da ponavljata Staro smer (Vecchio). Šele pred dnevi je Knez pojasnil zmoto. Smer sta ocenila s V+/V, plezala pa sta jo 4 ure.
Začetek AŠ in novo vodstvo
Na rednem občnem zboru Akademskega AO so za predsednika ponovno izvolili Mirana Gabrščka, načelnik pa je Marjan Osterman. Potrdili so tudi načrt, da pričnejo v četrtek 6. t. m. z alpinistično šolo. Uvodno predavanje bo imel Vlado Schlamberger o šoli za GV v Nepalu. V soboto 8. t. m. pa bo tradicionalni »sprejem« v Domu pod Storžičem na katerega vabijo tudi vse nekdanje člane.
Sicer pa so člani AAO letos zadovoljni z doseženim. Vseh vzponov bo več kot pred letom dni, prav gotovo prek 800. Več je bilo opravljenih tudi lednih tur (in bolj kvalitetnih), precej več pa je bilo tudi prvenstvenih vzponov.
Naši alpinisti prvič z odpravo v Ekvador
Cerro El Altar je bil že pred 19 leti cilj Akademskega AO – Sedaj v načrtu Radovljičanov
LJUBLJANA- Pred 19. leti, pozno jeseni leta 1961 je peščica članov Akademskega AO pričela pripravljati prvo jugoslovansko društveno alpinistično odpravo. Pobudnik je bil Sandi Blažina in spomladi prihodnjega leta je bila odprava že skoraj pripravljena za odhod. Toda vmes so prišle politične spremembe in namesto v Ekvador, na tedaj še deviški Cerro Altar, smo dve leti kasneje odpotovali v bolivijsko Cordillero Real.
NAJVIŠJI VRH ALTARJA – Jugovzhodno ostenje Obispa (5404 m)
Kot se je že nekajkrat izkazalo tudi v našem alpinističnem življenju, pa se zgodovina ponavlja. Radovljičani so morali črtati vse prvotne cilje v indijski Himalaji (niso dobili dovoljenj) in ko so se odločili za Ande, jih je pritegni nam še neznani Ekvador s Chimborazom (6310 m) in Altarjem (5404 m).
Altar je v bistvu ugasel ognjenik, ki mu je strahotna eksplozija odtrgala zahodni bok kraterja. Sedaj se nad jezercem v njegovem dnu, dvigajo okoli kilometer visoke strme stene pokrite z visečimi ledeniki, v preostalem robu pa iz ozkega grebena štrli 12 zanimivih vrhov: Obispo, 5404 m, Canonigo, 5335 m, Tabernáculo, 5296 m itd. Sicer pa je to pogorje v vzhodni verigi ekvadorskih Andov in menda spada med naj lepše, če ne prav gotovo med najbolj nenavadne. Hudi vremenski preobrati (leži namreč tik nad amazonskim pragozdom) s prek 12.000 mm padavin letno, pa jih vedno znova kujejo v led. Še najbolj stabilno vreme je od konca novembra do sredine decembra.
23. t. m. bodo odpotovali iz Radovljice: Zvone Andrejčič, tehnični vodja (AO Radovljica), Janko Humar (Bohinj), Željko Perko (Tržič), Mirko Pogačar (Radovljica) in Ivan Rejc (Soški AO). Organizacijsko bo odpravo vodil Janez Pretnar, predsednik PD Radovljica, zaradi popustov pri letalskih prevozih pa se jim bo pridružilo še nekaj udeležencev.
V načrtu imajo preplezati Altar z notranje strani, kjer ni doslej uspel (menda) še nihče. Povsem verodostojne informacije bodo sicer res dobili šele v Quitu, toda po literaturi, ki jo je bilo moč najti v Evropi, zanimivih ciljev nikakor ne manjka. Mika jih tudi kako grebensko prečenje, zelo verjetno pa se bodo spoprijeli tudi z južnimi višinami Chimboraza, ki so alpinistično prav tako zelo zanimive.
FRANCI SAVENC
Uradno potrdili odpravo L-81
Predsedstvo PZJ se sestaja preveč poredko – Potrdili obračun Everesta
LJUBLJANA – Delo v okviru Planinske zveze Jugoslavije je bilo od nekdaj zapleteno zaradi odmaknjenosti pisarne, različnih interesov republiških in pokrajinskih zvez in še marsičesa. Zadnje čase, točneje od maja letos, ko je zbolel sekretar, pa je položaj že kar kritičen. Zato je IO PZS že zahteval, da se problem na nek način uredi, če ne drugače pa s statutarnimi spremembami. Vso aktivnost PZJ vodi predsedstvo, ki pa se sestaja sila poredko, seje so slabo obiskane ali pa se jih udeleže le profesionalni tajniki ter »stalni delegati«, ki nimajo vpogleda v strokovno problematiko in navadno se še vsem hudo mudi.
Tudi zadnja, četrtkova seja je bila taka, zato so izostali odgovori na številna vprašanja. K sreči pa so končno tudi formalno potrdili vsaj obračun odprave »Everest 79«, kar je bilo že tolikokrat preloženo, »Lhotse 81« pa so tudi uradno priznali (vprašanje finansiranja ostaja še odprto). Vse drugo, tudi ključne predloge koordinacijske komisije za alpinizem in ekspedicije (kategorizacija, koledar za 1981 itd.) pa so spet preložili.
F. S.
Glavnina oblikovana
Po kriterijih selekcijske komisije le 13 alpinistov med 31 prijavljenimi za odpravo »Lhotse 81« – Proračun kar najmanjši
LJUBLJANA, – Oblikovanje ekipe, ki naj predstavlja jugoslovanski alpinizem na najbolj izpostavljenem prizorišču v Himalaji, postaja vedno težje. Bolj ko raste kvaliteta, več je mladih, s katerimi je nedvomno potrebno računati, brez tistih z izkušnjami pa tudi ne gre. Če pa bi ob tem v celoti upoštevali še vse možne kriterije, česar tudi ne gre zavreči, bi bili v še večji zadregi. Zato je res še najprimerneje, da nekaj udeležencev – zlasti glede na njihovo strokovnost, oziroma na naloge, katerim naj bi se posvetili – izbere vodja sam.
Komisija za izbor članov odprave se je sestala dvakrat, obakrat v preteklem mesecu in izmed 31 prijavljenih izločila le 13 alpinistov. To so: Filip Bence, Borut Bergant, Slavko Frantar vsi (Tržič), Franček Knez (Impol), Rok Kovač (Akademski AO), Marjan Kregar (Kamnik), Marjan Manfreda (Matica), Peter Markič (Kranj), Pavel in Peter Podgornik (Nova Gorica), Andrej Štremfelj (Kranj), Miro Šušteršič (Mengeš) in Iztok Tomazin (Tržič). K temu seznamu pa je vodja Aleš Kunaver zapisal še: Janez Benkovič (Kamnik), Stipe Božič (Split), Viki Grošelj (Matica), Iyč Kotnik (Šaleški AO), Vanja Matijevec (Rašica), Željko Perko (Tržič) in Marko Štremfelj ter Nejc Zaplotnik (oba Kranj). Toda trije (Grošelj, Manfreda in Marko Štremfelj) morajo še na poseben zdravniški pregled. Potem lahko prištejemo še dr. Matijo Horvata (Kranj), ki naj bi bil zdravnik odprave, Iva Skumavca (Mojstrana) kot kuharja, pa morda še Janeza Majdiča – radista, dr. Mikca Drašlerja za raziskave (skupaj z Markičem) psihofizičnih obremenitev, novosadskega novinarja Radeta Kovačeviča, TV snemalca in še koga. Vendar je udeležba zadnjih odvisna predvsem od tega, ali jim bo uspelo samostojno urediti vprašanje finansiranja.
Aleš Kunaver, ki je bil izbran za vodjo odprave, je namreč trdno odločen, da jo izpelje v znamenju stabilizacije. Stala naj bi 3,1 do 3,7 milijonov din (odvisno od posebnih aranžmajev, predvsem za prevoze in specialno opremo), torej komaj pol toliko kot lanska na Everest, čeprav se je vse podražilo za nekako 35 odstotkov. Seveda bo to mogoče le ob izkoriščanju vse kolikor toliko uporabne opreme od dosedanjih odprav in ob maksimalnem prispevku vseh sodelujočih. Celo število članov odprave se lahko še zmanjša, za v steno jih je nujno le 12 in še štirje za rezervo. Toda glede na atraktivnost cilja, vsaj 3300 m visokega skalnega zidu, ki postane prav na vrhu najtežji, v vseh desetih kilometrih širine (od Nuptseja do Lhotse Šara), pa je nekoliko bolj razčlenjen le v t.i. »Italijanskem rebru« ki pa tudi še ni preplezan, pa bo najbrž veljalo popeljati v Nepal kako navezo več in se raje odpovedati delu Šerp.
Če bo šlo vse po načrtih, naj bi naša sedma uradna himalajska odprava odšla na pot v začetku marca prihodnje leto, vrnila pa naj bi se konec maja.
FRANCI SAVENC
Sodeluje tudi v Dolomitih
Stanislav Gilič z Reke je znan alpinist in publicist, specialist še posebej za Dinaride in Paklenico, za katero je napisal že več alpinističnih vodnikov. Manj so znani njegovi vzponi drugje (npr. prva ponovitev Krušičeve v Špiku). Tudi v Dolomitih je opravil že lepo število prvenstvenih vzponov. Letos poleti pa je npr. znova našel (in opisal) normalni pristop na Cima del- le Ciazze Alte v skupini Duranno v vzhodnih Dolomitih). V skupni Monfalconi di Cimoliana je napravil isto za smer v Z steni C. Sud del Leone iz leta 1953. Zbral je tudi veliko drugih pripomb in jih posredoval uredniku vodnika »Berti«. S številnimi pripombami pa bo sodeloval tudi pri novi izdaji (1981) vodnika »Dolmiti Orientali II«.
O tečaju in izpitih za IA
Na Vršiču je bil od 22. do 25. preteklega meseca tečaj za inštruktorje alpinizma, ki ga je pripravila podkomisija za vzgojo in izobraževanje pri KA PZS. Udeležilo se ga je 17 tečajnikov, vodili pa so ga Marjan Keršič-Belač predsednik komisije, Zvone Korenčan, vodja tečaja, Vinko Mlinar, organizacijski vodja in Vanja Matijevec, ki so obenem tvorili tudi izpitno komisijo. Zaradi časovne stiske in ker so tečajniki izpitno snov dobro obvladali, so tečaj združili z izpiti.
Vadili so v JV grebenu Nad Šitom glave, in sicer predvsem vlogo IA med učno turo. Na balvanu pod kočo so pripravili stojišče ter vadili varovanje, ustavljanje padca, fiksiranje padlega ter dviganje in spuščanje le-tega. Obenem pa so obdelali tudi obleko, obutev ter opremo alpinista. V nadaljevanju so obdelali tudi nekatere povsem teoretične teme, kot so prva pomoč, vremenoslovje, aklimatizacija, improvizacije, praktično pa tudi osnovna znanja s področja GRS. Škoda le, da zaradi sunkovitega vetra nismo mogli opraviti tudi vaje s helikopterjem.
V soboto so morali nekoliko predčasno zapustili Vršič (pričelo je snežiti), tako da so izpite končali šele v Kranjski gori. Odpovedati pa so se morali tudi demonstraciji plezanja v koroškem plezalnem vrtcu, ker je grozilo, da bo zametlo prelaz.
Vsi udeleženci so uspešno opravili tečaj in tudi prvi del izpita. Sedaj jih čaka še specialni del, ki pa bo na vrsti šele decembra ob pomoči strokovnjakov VŠTK.
Vodstvo tečaja se je o vseh tečajnikih izreklo zelo pohvalno. Kaže, da smo končno le že v fazi, ko ni več bistven naziv, ampak znanje in čim boljša usposobljenost za vzgojno-izobraževalno delo v alpinističnih odsekih. Pohvaliti pa velja tudi teste, ki so kljub nekaterim začetniškim napakam odlični, pripravil pa jih je Vinko Mlinar kar sam.
Veterani Fudžijame
Na Japonskem so letos ustanovili združenje veteranov Fudžijame. Vanj se lahko včlani vsakdo, ki je že dopolnil 69 let in še obiskuje najvišji vrh dežele, 3776 m visoko Fudžijamo. Predsednik združenja, ki ima že 711 članov je 77-letni Vasubaro Kato, ki je bil lani na vrhu že tridesetič.
Čeprav je Fudžijama sorazmerno lahko dostopen vrh s komunikacijami, ki vzpon zelo olajšajo, pa le ni povsem nedolžen. 14. avgusta letos je kameni plaz, ki se je sprožil na višini 2800 m smrtno poškodoval kar 11 turistov. Tega dne pa je bilo ob vznožju in« na pobočjih te gore kar okoli 20.000 ljudi. Lani se jih je na vrh povzpelo 133.000, bilo pa je tudi 13 žrtev.
Založniška dejavnost PZH
Prva izdaja obširnega vodnika dr. Željka Poljaka »Planine Hrvaške« je izšla ob 100-letnici organiziranega planinstva na Hrvaškem in v Jugoslaviji leta 1974. Izdali so 3000 izvodov in jih tudi zelo hitro razprodali. Sedaj končujejo priprave za novo izdajo, v katero bodo vnesli vse spremembe, popravili pa bodo tudi nekaj napak in vključili precej novih barvnih in črno- belih fotografij. Naklada bo večja (5000 izvodov), v prodajo pa naj bi vodnik prišel še pred koncem leta.
Prav zaradi nove izdaje vodnika, deloma pa tudi zaradi letnih dopustov, je zakasnil izid Naših planina, glasila PZ Hrvatske ter Bosne in Hercegovine, ki ga prav tako ureja dr. Poljak.
Planinski vodniki so zborovali
V planinskem domu na Peci se jih je zbralo 97 iz vse Slovenije
ČRNA – Letošnji shod planinskih vodnikov je bil konec oktobra v Planinskem domu na Peci (1665 m). Zbralo se jih je kar 97 iz vse Slovenije, največ pa je bilo seveda domačinov, kar je tudi razumljivo.
Prvi dan srečanja jim je nagajalo vreme, deževalo je, slednjič pa v višjih legah celo snežilo. Vendarle to udeležencev shoda ni posebno motilo. Pregledali so dosedanje delo in izmenjali izkušnje, del časa pa so namenili tudi obnovi znanja, kar je ena temeljnih nalog vsakoletnih srečanj. Dogovorili so se, da bi v prihodnje organizirali raje področne zbore, ker je udeležba že prevelika, sklenili pa so tudi, da si bodo zagotovili enotne vetrovke z emblemom. Planinski vodniki so pravzaprav »najmlajši« strokovni kadri naše planinske organizacije. Prvi pravilnik o njihovem delu je bil sprejet šele 12. februarja 1977, drugi, ki velja sedaj, pa 25. maja lani. V uvodu pravilnika je zapisano »Planinska organizacija vzgaja PIV za planinsko- izletniško dejavnost ter za sodelovanje pri planinski vzgoji, pa tudi za izpolnjevanje vseh drugih nalog na terenu.«
Zbornik PD Žiri
Planinsko društvo Žiri so ustanovili leta 1950. Prvi predsednik je bil Janko Poljanšek s Sela, pobudo pa so dali nekateri takratni študentje ter žirovski ljubitelji narave. Potem se je društvo hitro razvijalo. Že prvo leto je štelo 264 članov, lani jih je imelo 947. Zgradili so Dom na Goropekah, ki je bil z obilo udarniškega dela zgrajen leta 1963. S pomembnejšimi izleti v višje lege so začeli šele 1969, lani pa so jih imeli že 37. Tudi predavanja pripravljajo, imajo dobro ekipo planincev – fotografov itd.
O vsem teni in še marsičem, so se razpisali v Zborniku, ki so ga izdali ob 30-letnici. Uredil ga je Martin Eniko, natisnila pa Etiketa iz Žirov.
