Vnovič odlični vzponi naših alpinistov v dolini Yosemite
Kozjek in Podgornik sta v Kanadi splezala dve smeri, v ZDA pa steni Half Doma in El Capitana – Jagodic in Škarja v Yosemitih VIII
Navezi Pavle Kozjek – Peter Podgornik in Cveto Jagodic – Metod Škarja sta se nadvse izkazali v ameriških stenah.
Prva naveza se je namenila v stene Kanade, vendar ji je slabo vreme preprečilo večje načrte. Tako sta se odpravila v Yosemite. Druga naveza pa se je v ta nacionalni park, kjer je polno navpičnih granitnih sten, odpravila takoj.
Jagodic in Škarja sta 16. septembra že plezala v Lower Brother, in sicer v Camp 4 Wall. Splezala sta Doggie Deviations (1 raztežaj, 5.9, po VIA A je to VI) in Cheek (1 raztežaj 5.10 c- VII). Naslednji dan sta v istem področju ponovila smer Godd Book z oceno 5.10 d, torej VII+. Smer ima 5 raztežajev in poteka po velikem kotu, značilno je oporno plezanje. Potem sta se preselila v spodnji del doline, v Cookie Cliff. Tu ima vsak raztežaj svoje ime in steno sta splezala v štirih raztežajih (l. R. Catchy – VII+, 2. R. Catchy Corner – VIII-, nato pa še dva raztežaja z oceno VI- in VI). Skupna višina je okoli 100 metrov. Naslednji dan sta spet v tem delu splezala Nabisco Wall, ki ima oceno 5.11 c, torej VIII+. V spodnjem delu sta dva krajša raztežaja z oceno VI, potem pa raztežaji Waverly Wafer 5.10 c, dolg kot z raznimi načini plezanja; Butterball 5.11 c – 30 metrska tanka poč; Butter fingers – 5.11 a. Stena je zelo strma in ima naklonino 87 stopinj. Jagodic najtežjih treh raztežajev ni plezal prosto. Pod Santinel Rockom v Chappel Wall sta drugi dan splezala Gold Dust (5.10 b, 2 raztežaja), nad Cookie Cliffom pa sta splezala Uncertain Ending (5.10 a, 2 R). 23 septembra sta v Schultzs Ridge pod vzhodnim stebrom El Capitana preplezala Moratorium z oceno 5.11b, torej VIII- in VIII. Raztežaji so ocenjeni:
1. 5.10a in 5.10b, 2. 5.10b in 5.10 d, 3. 5.11b in 4. 5.9. Smer je visoka 200 m, večina je oporno plezanje po velikem kotu. Najtežje mesto je zajeda s tanko počjo za zatiče št. 2. Razen v Moratoriu, kjer je najtežje mesto dolgo le nekaj metrov, se drugje ocena nanaša na cel raztežaj, v katerem navadno ni nobenega mesta za počitek. Če pa takšno mesto vendarle obstaja, potem imata oba dela navadno različni oceni. Ocena je odvisna tudi od dolžine težkega mesta. Tako npr. raztežaj, ki je ocenjen 5.9, nima nobenega giba težjega od 5.7, kratka mesta so precej težka, pri dolgih pa odloča vzdržljivost.
EL CAPITAN – Smer »Stena Severne Amerike«
Pavle Kozjek in Peter Podgornik, z njima pa je bila še Pavla Kurinčič, sta 16. septembra prispela v kanadske Rocky Mountains. Utaborila sta se pod 1500 metrsko steno Mount Temple, vendar sta tri dni zaman čakala na izboljšanje vremena. Zato sta se preselila 150 km proti JV, pod steno z imenom Yamnuska. 20. septembra sta splezala smer Kohl’s Wail (VI+, 350 m), čez dva dni pa še smer Forbidden corner (VII, 350 m). Tu ju je ujelo snežno neurje in z velikimi težavami sta splezala do vrha, pri tem pa dobila lažje ozebline. Vremenski izgledi za naprej so bili slabi, prav tako tudi razmere. Zato sta se odpravila v dolino Yosemite. 29. in 30. septembra sta v 17 urah splezala steno Half Doma, in sicer po smeri Regular Nort- west Face, ki je visoka 600 m in ocenjena VI, A 3. Smer je lepa in ne tako izrazito tehnična kot smeri v El Capitanu. Najzahtevnejši so trije raztežaji tik pod robom stene.
Takoj po vzponu sta pričela priprave za El Capitan in od 5. do 10. oktobra preplezala smer North America Wall, ki poteka po previsni steni desno od Nosa. Ocena V-VI, A 4 in 1000 m vertikale. 2. in 3. oktobra sta fiksirala vrvi v prve 4 raztežaje, čez dva dni pa potem vstopila. Prvi dan sta po plezanju v hudi vročini bivakirala kakih 300 m visoko. Drugi dan ju je nevihta s točo prisilila k bivaku v svedrovcih sredi gladkih plošč. Izpod stene jima je Pavla sporočila, da se bo vreme še poslabšalo, vendar je bil povratek po dveh dolgih nihajnih prečnicah nemogoč. Tretji dan sta splezala 6 raztežajev in bivakirala v mrežah pod veliko streho. Med snegom in dežjem sta konec četrtega dne dosegla Kiklopovo oko, kjer sta prebila noč. Naslednji dan se je vreme izboljšalo, splezala sta čez ključna mesta smeri in naposled spala v udobnem bivaku tri raztežaje pod vrhom. Od 13. uri naslednjega dne je bila stena splezana.
Čeprav gre za nekoliko drugačen tip smeri, je North America Wall nekoliko zahtevnejša od Shielda, ki gaje Kozjak tudi že plezal. Vsekakor pa gre za zelo zahtevno tehnično smer. Če upoštevamo še, da je povratek zaradi nihajnih prečnic nemogoč, potem je jasno, da je to zares velik dosežek. Za smer so značilne široke in plitve slepe poči, v katerih pridejo v poštev odrezani širši profilni klini ali pa »sendviči«, kombinacija večjega števila klinov s posebnimi Z profili. V raztežajih ocenjenih A 3 in A 4 je precej plezanja s copperheadi in krempeljci, mestoma tudi z rurpi. Sicer pa v smeri razen svedrovcev in nekaterih stojišč skoraj ni klina. V 29 raztežajih je kar 6 nihajnih prečnic, najdaljše so okrog 15 metrov. Skala je v večini diorit, ki je za razliko od granita na nekaterih mestih krušljiv, kar pa ne vpliva bistveno na plezanje. Kljub vsemu pa zahteva veliko dela in redke naveze jo splezajo hitreje od petih dni. V steni sta Kozjek in Podgornik poleg diapozitivov posnela tudi super 8 film.
Pot v Kanado in ZDA in del stroškov bivanja je finansiral vsak sam, organizator odprave Peter Podgornik pa je za skupne potrebe zbral okoli 1500 dolarjev. Finančno pomoč so prispevali: Planinsko društvo in AO Nova Gorica, komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS, Vozila Gorica, Go- stol Gorica, Zavarovalnica Triglav iz Nove Gorice, TKS Ajdovščine in TKS Nova Gorica, Primorje Export Nova Gorica. Pomoč v materialu pa so prispevali: trgovina K 2 Sport (Kosič) iz Gorice in tovarna Bailo iz Italije.
PV o solo vzponih
Izšla je oktobrska številka Planinskega vestnika z običajnim obsegom. Za uvod PV ponatiskuje govor dr. Mihe Potočnika ob 90-letnici Aljaževega stolpa, sledi pa intervju urednika PV Marijana Krišlja s Francijem Ekarjem, podpredsednikom Planinske zveze Slovenije o pogledih na solo alpinizem.
Dr. Vladimir Škerlak objavlja osmo nadaljevanje, ki povezuje jezik in planine, Rajko Pavlovec pa je na zanimiv način s fotografijami predstavil geološke značilnosti področja med Dornberkom in Trsteljem.
Daljše razmišljanje je tokrat pripravil Iztok Tomazin. Branko Čeh, Darja Zorko in Nada Krajnc pa nadaljujejo s svojimi razmišljanji, ki so povezana s planinstvom.
Za številnimi društvenimi novicami PV opozarja še na vodnik Triglavski narodni park, delo številnih avtorjev in prizadevnega tehničnega urednika Janeza Bizjaka, ki ima največ zaslug, da smo dobili še eno pomembno strokovno delo s področja planinske literature.
Nova smer v Rušici
V južni steni Rušice sta Matjaž Ravhekar in Benjamin Ravnik 19. t. m. začela pri vstopu Kuštraste smeri, potem pa plezala naravnost navzgor, prečkala Kuštrasto in se na koncu priključila smeri Mimo strehe. Sestopila sta po zajedi levo od Zahodne smeri, po kateri poteka smer Aga. Sidrišča za spust so urejena. Novo smer sta ocenila v spodnjem delu VI-, V+, zgoraj pa VI+. Za vzpon sta potrebovala 4 ure.
Sam nad Krmo
Filip Bence je v severni steni Velikega Draškega vrha 19. t. m. opravil 1. solo ponovitev Levega raza, sestopil je po smeri Banovec-Martelanc, nato splezal še Centralno smer (prav tako 1. SP) in sestopil po Zimski smeri v Trapezu.
Alpinistične šole
AO Matica bo začela z AŠ 14. novembra ob 19. uri. Teoretični del bo na Trdinovi 8, praktični del pa spomladi na Turncu pod Šmarno goro. Uvodno predavanje bo imel Viki Grošelj. Vsa predavanja bodo ob spremljavi diapozitivov.
AO Mengeš je že začel s šolo, vendar so interesenti še vedno vabljeni vsak četrtek. Sestanke imajo ob 20. uri. Doslej šolo obiskujejo le 4 tečajniki. Vodja šole je Miro Štebe.
S šolo so pričeli tudi v AO Škofja Loka. Predavanja so vsak četrtek ob 19. uri v Puštalskem gradu.
AO Kozjak pa poroča, da je uvodno predavanje alpinistične šole obiskalo kar 35 tečajnikov. Predavanja so vsako sredo ob 18. uri v društvenih prostorih, Oražnova 2.
S šolo so pričeli 12. t. m. tudi v AO Celje. Vodja je ponovno Jože Zupan. Imeli so tudi že prve vaje v plezalnem vrtcu v Tremarjih.
Stenski koledar
Člani AO Delo so izdali stenski koledar, z zaslužkom pa si bodo pomagali pri organizaciji odprave v Južno Ameriko. Na koledarju so slike sten v Južni in Severni Ameriki.
Prvenstveni vzponi
V steni med Batognico in Srednjim vrhom so 20. t. m. Janko Humar, Mitja Lo Duca in Žare Trušnovec splezali novo smer, ki poteka po elegantnem izpostavljenem razu na desnem robu stene. Višina stene je 120 m, ocena pa VI+, 3 ure plezanja. Pustili so dva klina, skala je dobra.
Peter Podgornik in Vladimir Slamič sta v Zidni steni, (SZ stran Planje) splezala smer z imenom Ajc, 350 m, V+, 3 ure, odlična skala. Naslednji dan, 20. t. m., pa sta v JV steni opravila še en prvenstven vzpon (Ludra, 300 m, VI, Ao, V+, 5 ur).
Srečanje pod Klekom
Poleg Zagrebčanov je bilo na Kleku nekaj plezalcev iz Beograda, Splita in Osijeka. Iz Slovenije so bili Dare Božič, Stane Mokotar in Metod Škarja, ki je pokazal tudi diapozitive iz Yosemitov. Med drugim so prosto ponovili smer HPD-90 (Ivica Piljič in Ivica Matkovič), ocena VI+. Slednji je opravil 3. P in 1. SP smeri List (V, III-IV). Stane Mokotar je s soplezalcem prosto ponovil S VOS (VI). Lenko Matejčič je soliral Žoharjev steber, Boris Čujič in Srečko Meič sta opravila 2. PP smeri za kleške čarovni (VI+). Vzpon so posneli z video kamero iz nekaj zornih kotov. Srečanje bo najbrž tradicionalno, letos jim nagajalo tudi vreme.
Iz poročil alpinističnih odsekov
AO Črnuče: Mirko Kranjc je v navezi z Jelko Tajnik prosto ponovil Akademsko smer v Vežici, v Koglu Zupanovo in Kamniško.
AO Matica: Gorazd Zrinšek in Ela Leskovšek sta v Skuti ponovila Mekinjsko smer.
AO Celje: nekaj članov in pripravnikov je bilo na bivaku pod Ojstrico. Polde Felicijan in Igor Izlakar sta 1. t. m. opravila verjetno 1. ponovil Maturantske smeri v Rjavčkem vrhu (V+, Al, 250 m). Rudi Podgoršek Jože Zupanc pa sta ponovila smer Herle-Vršnik v Ojstrici.
AO Kozjak: 12. t. m. sta Drago Branko Praprotnik splezala v Ojstrici Ogrin—Omersa, Herletovo v isti steni pa Zdravko Marin in Branko Verdnik. Naslednji dan so vsi štirje splezali še Desno. Teden dni kasneje sta Armand Polegek in Miroslav Duš splezala Centralno smer (VI, A2) Rjavčkem vrhu.
AO Škofja Loka: Jože Balon Marija Oblak ter Franc Balon-Bet Galičič so v Jerebici splezali Sivi ideal, Peter Šubic in Damjan Vidmar sta Vežici ponovila Akademsko. Boštjan Kekec je v navezi z Alenko Kole splezal prosto Desno in Pintarjevo smer v Dedcu, v navezi z Zdenko Demšar pa prosto Zupanovo smer Koglu.
Tomo Česen
V steno brez tehničnih pripomočkov
Proste plezalce ne zanimajo klasične stene in smeri — Njihovo zanimanje je usmerjeno na krajše kopne stene, v katerih se težavnost začenja pri sedmi stopnji
Tako, kot so v slovenski letalski zvezi več let razmišljali, ali naj zmajarje sprejmejo v svojo zvezo – ker jih s stereotipnim načinom mišljenja niso upali vzeti za svoje — pa so se le-ti med dolgotrajnim razmišljanjem izredno razmahnili, v svetu pa so celo opravili že s prvimi velikimi mednarodnimi tekmovanji, nekako tako se v Sloveniji ta čas počutijo alpinisti, ki so se specializirali za prosto plezanje. Ne zanimajo jih klasične stene in smeri, njihovo zanimanje velja krajšim kopnim stenam, vendar takim, v katerih se težavnost začenja pri VII. stopnji. Med njimi se je iz anonimnosti prebil zlasti Ljubljančan Tadej Slabe, 26-letni geograf in sociolog.
VSAKODNEVNI TRENING Tadej Slabe na Šancah na ljubljanskem Gradu. (Foto: N. S.)
Tadej se je pred leti navduševal za košarko. Kot zatrjuje, so ga venomer pestile poškodbe. V njegovem novem športu, s katerim se intenzivno ukvarja nekaj več ko tri leta, poškodb tako rekoč ni. Največja nevarnost je pretiravanje na treningu, posledica pa so vnete tetive prstnih mišic. Kljub temu, da večina vzponov poteka na meji padca, pa je varovanje skoraj po pravilu tako dovršeno, da padci ne pomenijo nikakršne nevarnosti.
DESETA STOPNJA – Tadej Slabe
Kaj je pravzaprav prosto plezanje?
»Za prosto plezanje bi lahko dejali, da je najbolj čista in športna oblika alpinizma. Steno premagujemo brez tehničnih pripomočkov, vendar pa z varovanjem. Postavljajo nam vprašanja, ali sploh sodimo v alpinizem. Menim, da odgovor na to vprašanje ni bistven. Vemo kaj hočemo, to je seveda bolj pomembno.«
Prvi ste prebili magično mejo in v tujini zlezli smer z oceno X. težavnostno stopnjo. Kako ste jo občutili?
»S prosto plezarijo je tako: Ko zlezeš devetico, enkrat, dvakrat, se pač lotiš še stopnje višje. Smer je treba najprej dobro spoznati, – opraviti kar pravo študijo. In ko se ti zdi, da bi smer obvladal miže, je običajno še vedno ni mogoče preplezati v prvem poizkusu. Če napredovanje ni tekoče in hitro se težave tako stopnjujejo, da najpogosteje sledi padec. Lahko povem, da tudi iz dvajset metrov dolge smeri pridem običajno skrajno utrujen. No, sedaj ko imam že nekaj desetic za seboj, bi morda lahko napravil primerjavo z diplomo na univerzi. Ko je nimaš, se ti zdi nedosegljiva, ko je za teboj, pa trezno ugotavljaš, da to ni zadnja in najtežja stvar na svetu, ki jo zmoreš.«
In kako je s treningom prostega plezanja?
»Doma sem pod ljubljanskim gradom in vsak prost trenutek, ko pač nimam možnosti, da bi se lotil stene, sem na Šancah. Topa seveda še nič ne pomeni, saj je prav za nas značilno, da preveč treniramo in premalo plezamo. Sodim, da se prav tukaj srečujemo z enim bistvenim problemom — kako trenirati, da bo prav? Dobil sem celo nekaj pisem mladih plezalcev, pa kaj ko jim ne morem svetovati nič natančnega. Naj se izogibajo pretiravanju in poškodbam. Nekajkrat sem bil v stanju, ko nisem več vedel, kaj še lahko naredim, da bi napredoval. Mladim plezalcem, ki prihajajo, bi veljalo prav tu nuditi strokovno pomoč.«
In kaj se vam zdi še pomembno za razvoj prostega plezanja?
»Smeri, ki bi bile primerne za prosto plezanje ni v izobilju. Na Črnem Kalu in Ospu so nekoliko kratke, Paklenica pa je že predaleč. Kljub vsemu pa bi morali smeri, ki so primerne, dobro opremiti, potem pa naj se fantje v njih preizkušajo. V Črnotičih sem opremil eno steno s klini in sedaj v njej preizkušam svoje znanje in sposobnosti. Nisem je še preplezal.«
Kaj pa v tujini, je izbira smeri večja?
»Seveda, zunaj prostega plezanja ne podcenjujejo. Ima svojo vrednost, poleg tega pa je veliko smeri dobro opremljenih, s svojo oceno, tako da , točno veš, česa se lotevaš. Tako v Fontanine Bleau, v Verdonu in Salevi v Franciji, v Frankenjuri (ZRN), tako je nad Monte Carlom, dobro organiziran pa je ta šport tudi v Italiji, Belgiji, Španiji in najbrž še kje.«
Kako pa tekmovanja prostih plezalcev?
»Na nedavnem tekmovanju v Italiji, kjer so se naši fantje dobro odrezali, je bilo takole: plezalci so po vrsti lezli vse težje smeri, ocenjujejo pa slog in hitrost. Slog je v prostem plezanju zelo pomemben in seveda bistveno povezan s pripravljenostjo tekmovalca. Tudi sam uživam v čisti plezariji, kjer se ni treba s celim telesom riniti k steni, trgati hlače na kolenih itd.«.
Mnogi znani plezalci povezujejo prosto plezanje z jogo. Kako je s tem?
»Pri izrednih naporih, ki si običaj sledijo na razmeroma kratki razdalji je potrebna koncentracija. Joga ni drugega kot svojstveno razgibava in trening koncentracije. Zanimivo je, da mnogi uspešni plezalci v tujini, ki se sicer ukvarjajo z jogo in dajejo večji pomen koncentraciji, tudi trenirajo v manjšem obsegu.«
Pozimi ste manj aktivni. Kaj pa trening v dvoranah?
»Za rodove plezalcev, ki prihaja bi bilo koristno, ko bi se kdo tudi strokovno lotil suhih treningov. Velikanske serije ponovitev različnih nalog so brez prave koristi. Prav zato bil dobrodošel skupen zimski trening.
V svetu se tudi že uveljavljajo umetne stene v telovadnicah. Dokazano je, da otroci izredno radi plezajo, če pa bi ob primernem varovanju še pridobili moči in spretnosti, bi učitelji telesne vzgoje dobili izredno zanimivo sredstvo za svoje cilje. Žal pri nas projektanti telovadnic o tem še ne razmišljajo.«
Namenjeni ste v Paklenico, težko smer Raz klina. Kako se jo boste lotili?
»Vem, da bo v steni ob pripravi treba pustiti vrsto svedrovcev, to pa je za nas precejšen strošek. Ne računam prevoza in vseh drugih izdatkov, preprosto rad plezam, pa vseeno pomeni akcija, kjer je treba steno šle opremiti z varovalnimi klini, precejšnjo denarno obremenitev. Prav zato bi si želeli nekaj več spodbude v alpinistični kategorizaciji. No, ne bi ho tarnati, saj se zavedamo, da s prostim plezanjem šele prodiramo, ampak vseeno je treba izrabiti vsako priložnost in opozoriti na problem.
Niko Slana
