Prvi vzpon na Vzhodni Jannu (7468 m)
Alpske jesenske razmere
V suhem jesenskem obdobju, ko nastopi stabilno vreme, je čas za visoke alpske stene. Mentorica novozelandske ekipe in gorska vodnica IFMGA Kim Ladiges je bila prejšnji teden v Chamonixu in je vodila klasične alpske ledne smeri. Nekaj misli o pogojih od Kim: »Na splošno so ledne razmere odlične nad 3000 m, nižje pa ne. Temperature so še vedno precej visoke, zato bodite previdni pred soncem. Za vzhodno usmerjene smeri, kot sta Modica ali Super Couloir, razmislite o začetku popoldneva, ko je stena v senci. Odlični pogoji na Aiguille Sans Nom, odlična priložnost za vzpon na Gabarrou-Silvy. Jorasses in Droites izgledajo odlično – pojdite in si jih oglejte!« Temu dopišimo le, da bodo rezultati bodo kmalu jasni, objavljeni, če je le kdo napolnil najprej nahrbtnik, potem prtljažnik in se zapeljal pustolovščini na(s)proti…
Povratek na sceno – Marek Holeček: med legendami, čeprav brez novega Zlatega cepina
Marek Holeček je bil znova blizu najprestižnejši alpinistični nagradi na svetu – Zlatemu cepinu. Dvakrat jo je že prejel, tretjič pa se je nagrada izmuznila na način, ki nas opominja, da je meja med zmago in tragedijo v gorah pogosto tanjša kot led pod nogami.
Zaradi izjemno zahtevnega in tveganega prvenstvenega vzpona po vzhodni steni na Langtang Lirung (7227 m) v Nepalu se je Holeček uvrstil na t. i. »Veliki seznam« najpomembnejših vzponov leta 2024. Skupaj s slovaškim alpinistom Ondreyem Húserko sta se povzpela v alpskem slogu – brez dodatnega kisika in fiksnih vrvi. Vzpon jima je uspel, spust pa ne. Ondra je med sestopom padel v ledeniško razpoko in umrl.
Organizacija Piolets d’Or je (sedaj) dokončno potrdila, da smrt med odpravo izključuje možnost glavne nominacije. »Žalostno je, a pravila so jasna. Vsak vzpon, ki se konča s tragedijo, se lahko pojavi le na seznamu izjemnih podvigov,« je dejal direktor nagrade.
Kljub temu Holečkov vzpon ostaja v središču pozornosti svetovne plezalne skupnosti in slovenske (zaradi smrti Tomaža Humarja na usodnem Langtang Lirungu) ne le zaradi tehnične zahtevnosti, temveč tudi zaradi poguma in dostojanstva, s katerim govori o dogodku, ki je razdelil mnenja.
Letos bo Zlati cepin ponovno podeljen v italijanskih Dolomitih, v San Martino di Castrozza. Med 74 izbranimi vzponi z vsega sveta – od Grenlandije do Južne Amerike – Holeček ne bo stopil na oder, a njegovo ime ostaja med legendami.
Medtem, ko se dogaja zakulisje za minulo, pa se Marek Holeček in njegov soplezalec Radoslav Radar Groh pripravljata na novo odpravo – v jugovzhodno steno Čo Oja (8188 m). Cilj je nova smer, po možnosti prvenstvena, v alpskem slogu.
»Turkizna boginja me kliče,« pravi Holeček. »Sanje, ki jih deliva z Radarjem, se skrivajo na koncu ledenika Gyazumba. Čo Oju je lepotica med osemtisočaki – z nepalske strani vitka, strma, skoraj prevzetna. Veselje za oči, pekel za telo.«
Ekipa je že na poti proti baznemu taboru, ki leži na slikoviti lokaciji med petimi ledeniki. »Oblikovala sva več možnosti, a katera bo prava, bo razkrita šele čez nekaj dni. Za zdaj pustimo našo »malo« Čo Oju spati v miru,« dodaja Holeček.
Posebna omemba za ženski alpinizem: Anja Petek in Patricija Verdev
Če še samo malo in povsem nekritično tudi tu dopišemo o prireditvi Piolets d’Or, ki bo potekala od 9. do 12. decembra bo San Martino di Castrozza. Slovenski alpinistki Anja Petek in Patricija Verdev sta (že) prejeli posebno omembo za ženski alpinizem za svoj prvi vzpon na Lalung I (6243 m) po vzhodnem grebenu (2000 m, M6+ AI5) v indijski Himalaji. Vzpon je bil tehnično zahteven in vremensko neizprosen — dan in pol sta preživeli zaprti v šotoru, zadnji večer izgubili palici šotora in prenočili v bivak vrečah. Po vrhu sta se spustili po zahodnem grebenu in severni steni ter po 13 urah hoje dosegle bazni tabor. Njuna zgodba je zgodba o vztrajnosti, odločnosti in spoštovanju narave …
OD TOD IN TAM
Spominski Slavčev tabor – 2025
Tržiški alpinisti so tudi obiskali Arco in izvedli še en tabor …
Jeseniški Arco
Nabrala se je lepa ekipa, ravno prave mešanice suverenih poznavalcev in svežih nadobudnežev: Matevž, Maša, Teja, Noel, Neli, Matic, Raf, Marko, Monika, Nanika, Alan, Mark, Luka, Sandra, Uroš in Kartarina. Prihajali so različno, čez dan so uživali v južnih stenah, potem pa jih je hitro premamila nakupovalna mrzlica središča, z obvezno postojanko na sladoledu – v nedeljo je bil že tak občutek kot, da je to neuradna zbirna točka. Z razlogom!
Kaj vse so plezali in kako zanimive sestope so doživeli, pa si poglejte v nadaljevanju, je napisal Katarina na klubski strani:
10. oktober 2025
Cime alle coste: Dinosauri, 6b, 450m – Neli in Matic
Le Laste: Via Zanetti, V-, 220m – Sandra in Nanika, Raf in Uroš
Costa del Anglone: La Luna Argentea, VI+, 300m – Noel in Teja, Matevž in Maša in Katarina
11. oktober 2025
Coste dell anglone: Due paretti, VII, 350m – Matevž in Matic
Laston di Dro: Sole e pioggia, 5b, 325m – Marko in Alan
Lastoni di Dro: Via dei ciclamini, V-, 320m – Sandra in Nanika, Raf in Uroš
Valle del Sarca: Amazzonia, 5c, 250m – Noel in Teja
Valle del Sarca: Moon Bears, VI, 265m – Neli in Maša in Katarina
Costa del Anglone: La Luna Argentea, VI+, 300m – Mark in Luka
12. oktober 2025
San Paolo: In memoria ugo ischia, VI+, 250m – Neli in Matic
Plate za brate ali Placche Zebrate: Via del 46° Parallelo, IV, 170m – Marko in Alan
Parete San Paolo: Selene, VI, 275m – Noel in Teja
Parete San Paolo: Linda, VI, 150m – Matevž in Maša in Katarina
Costa del Anglone: Archangelo, VII+, 350m – Mark in Luka
14. oktober 2025
Mandrea nord: Moana mon amour, 7a+, 350m – Mark in Luka
Ko so plezališča mokra … plezamo z orodji
Zapis, ki ga najdemo na AK Ravne in ga je pod-pisala Gozdna, govori o tem, da so v suhem jesenskem obdobju, nekje našli mokro skalo, se umaknili in plezali tako, da so namesto z dotiki prstov v skalo zatikali orodje. V plezališčih, ki so temu namenjena, se pleza s prilagojenimi cepini in špicami na podplatih. Tako se je pred tremi tedni Domen po makadamski cesti pripeljal v sicer nealpski svet Znojil (ime sicer bolj v sodobnem krščanskem svetu poznanega kraja je lahko izpeljano prek znojí(d)lo – sončen ali proti soncu obrnjen kraj, ki izhaja iz glagola znojíti – na sončni vročini pariti se, greti, sončiti, ro pa iz znòjь, ki se je v jezikovnem razvoju razvilo v slovensko besedo znój), kjer sta mu čare orodnega plezanja predstavila prvakinja v tekmovalnem lednem plezanju Maja in gorski vodnik Miha. Domen je prvič okusil orodno plezanje že v alpinistični šoli, tokrat pa se je navdušenje le še poglobilo. V torek, 14. oktobra, se mu je v Kamniku pridružil še Zdravko, ki je v plezališču Lavorček hitro spoznal, da je orodno plezanje resnično lep šport.
Če ne verjamete ali če vas res mika spoznanje Paulovega ali Titovega besa nad skrunjenjem skal, se lahko prijavite na Plezalni tabor Zasavje 2025 – plezanje z orodji. Priložnost za nove izkušnje, trdne prijeme in družbo …
Ledeniška tura na Cima Presanella – AAO
Septembra 2025 se je skupina alpinističnih pripravnikov pod mentorstvom Jana in Jurija odpravila na dvodnevno ledeniško turo v italijanske Alpe, natančneje na Cima Presanella (3558 m), najvišji vrh Trentina. Namen izleta je bil nadgradnja tehničnega znanja in izvedba vaj reševanja iz ledeniške razpoke.
Prvi dan je bil namenjen pristopu do koče Denza (2298 m), kjer je potekala razdelitev opreme, nato pa vzpon do ledenika in izvedba vaj. Udeleženci so vadili hojo v ledeniški navezi, izdelavo sidrišč, prenos obremenitve in reševanje padlega soplezalca. Dan se je zaključil s pogovornim predavanjem, večerjo in druženjem v koči.
Drugi dan je sledil vzpon na Cimo Presanello v dveh skupinah: ena po normalki z južne strani, druga po zahtevnejšem severovzhodnem grebenu (500 m, III/45°, AD). Obe navezi sta vrh dosegli v približno petih urah, razmere pa so bile idealne. Sestop je potekal po slikoviti poti, dan pa se je zaključil s povratkom v dolino in zasluženim počitkom.
Izlet je bil odlično organiziran, tehnično zahteven in poln lepih razgledov ter izkušenj. Vse pohvale mentorjema in udeležencem za uspešno izvedbo in pristop, ki je združil znanje, varnost in pristno alpinistično vzdušje, je podal Marcel Rus na odsekovi spletni strani …
Če maš maš – Aljaž Motoh / Kamniška Bitrica
Festival alpinizma – 2025
Nora publika, nora energija. Upamo, da naslednje leto spet
Komentar in zaključek za ta teden
Ob tem, ko alpinistke in alpinisti marljivo plezajo v južnih stenah Kogla in Rušice, Martin in Mateja iz SAO pa sta v soboto plezala po smeri Petnajstarca (180 m V-/II-IV) na Srednji vrh. V smeri leži veliko vojnih ostankov. Na težjih delih presenetljivo dobra skala. Bilo je mraz v prste, … in da ne omenjamo vsakega vzpona posebno, se dogaja precej tudi na področju usposabljanj. Če si to vsak razlaga po svoje dobimo tudi komentar, ki mu ne gre oporekati, ali pač?
Janez Toni – načelnik Komisije za alpinizem: »V Sloveniji imamo usposabljanje za alpinistične inštruktorje, ki sestoji iz različnih vsebin, prav tako je ob koncu vsakega dela (zima, letni del) izpobraževanja izpit. Ne gre samo za opravljanje izpita, ampak za pridobivanje različnih kompetenc, ki so potrebne za opravljanje poslanstva alpinističnega inštruktorja, kar pa ni enkraten dogodek. Prav tako se licenca podaljšuje z udeležbo na licenčnih seminarjih. Status inštruktorja alpinizma je urejen tudi v pristojni zakonodaji.«
Miha Potočnik je nekje zapisal potem pa so to objavili še v knjigi: »Z Jožem se preveževa: za naprej bo on vodil, češ dva – bosta lažje hodila naprej, ko(t) pa en sam. Kako dva? No, on in durak!«
ID
