Obe odpravi preimenovali
Nekaj podrobnosti o dveh hrvatskih alpinističnih odpravah v Himalajo – S smučmi navzdol
Skopo novico o vzponu na Kanguru, ki je bila pred dnevi objavljena v naših časnikih, lahko sedaj dopolnimo z nekaterimi podrobnostmi. Prišel je namreč tudi telegram, ki so ga – že iz Katmanduja – poslali člani hrvaške odprave, ki je iz Zagreba odšla pod imenom »Himalajska skijaška ekspedicija 1982«, v Nepalu pa jo je njihovo ministrstvo poimenovalo v »Yugoslav Kanguru expedition ’82«.
Pri koncu pristopnega pohoda so došli predhodnico, ki jim je povedala, da je dostop pod JV vesine Kanguruja za njihove bose nosače nemogoč. Zato so se odločili, da namesto prvenstvenega vzpona ponove smer prvih pristopnikov (Nemcev Lobbicherja, Steinmetza in Wellenkampa, ki so se na vrh povzpeli 3. julija 1955) prek zahodnih obronkov gore. Vzpon so tudi opravili. 12. t. m. so bili na 6981 m visokem Kangurju Stipe Božić, Vladimir Mesarič in Branko Šeparovič. Zadnji je z višine okoli 6800 m navzdol tudi smučal in to z elanovimi smučmi RC 04. Vemo nadalje tudi, da so imeli bazni tabor v višini 3600 m na kraju, ki se imenuje Meta in »enojko« na 5000 m. Na vrh pa so krenili iz T 3.
Za prenos tovorov do baznega tabora so imeli 47 nosačev, za pomočnike štiri Šerpe in seveda zveznega oficirja z imenom Naresh Pradham.
Kako je bilo z drugo odpravo, ki je iz Zagreba krenila skoraj hkrati z njimi (toda v drugem aranžmaju) in se je morala zadovoljiti z Anapurno IV (7525 m) v zameno za načrtovani Daulagiri VII (tudi Puta Hinančuli, 7245 m), pa še ni podatkov. Vemo le, da so jih tudi »prekrstiti«, in sicer v »Austrian comercial expedition«, ker so v Nepal pripotovali z mednarodno treking skupino, ki so jo organizirali v Gradcu. Njihov načrt pa je bil zavrt, ker so sodelovali v iskanju ponesrečenih hrvaških planincev, ki so v Nepal pripotovali kot treking skupina.
Selitev v nižje stene
Za predzadnji vikend je bil že dokaz, da so se alpinisti preselili v nižje tene. Izjema je bila naveza Stane Belak (Matica) – Lado Pavlina (Nova Gorica), ki sta 17. t. m. preplezala novo smer v Dovškem Gamsovcu. Belak je povedal, da se mu je s Sovatne zdela stena kopna, pa ni bila, spoprijeti sta se morala z ledom in snegom, na grebenu sta ga celo gazila do kolen. Prvenstveno sta imenovala Smer za opice (ker sta se morala ponekod dvigati tudi na vejah rušja), dolga je 40 raztežajev, ocena V+/III, poteka pa desno od Juvanovega grabna.
Franček Knez (Impol) je z Lidijo Painkiher (Akademski) plezal v Ospu Staro smer in Gobo, sam pa (že 16. t. m.) Žago in Pero. Sestopala sta po Medotu. Janez Jeglič je v navezi s Petrom Paulijem (oba AO Domžale) opravil drugo znano prosto ponovitev Kamniške v Koglu. Njegova ocena: mestoma VII-, in VI+, sicer V-VI, plezala pa sta pet ur, ker je zašel po polici malo preveč v levo. Sicer pa je v tej (južni) steni plezalo še več drugih navez, in sicer smeri Srakar-Češnovar, Virensovo, Spominsko in Rumeno zajedo. Kranjska naveza je opravila tudi drugo (znano) ponovitev variante Liliput (na Šolar-Zajec): IV-V, A0.
Tudi v steni Vežice in v ostenju nad Korošico je bilo živahno. Pavle Kozjek (Matica) je sam ponovil Neznano v Vežici, potem pa preplezal v Vršičih še devet smeri (v vsega petih urah in pol). Med njimi morda celo eno prvenstveno v stebru, ki se dviga v skrajno desnem delu (ob Vežici). Za konec je ponovil še Desno v Dedcu, kjer je bilo tudi največ snega ter ledu. Žal pa ga je opazil šele, ko je že bil v steni.
Seminar in zbor v Kamniški Bistrici
Komisija za alpinizem PZS se je na zadnji seji odločila, da bo zaradi sorodnosti tematike in skoraj istih udeležencev ter manjših stroškov jesenski zbor načelnikov AO in AS združen s seminarjem, oba sestanka pa bosta 13. novembra v Kamniški Bistrici. Pregled referatov bodo načelniki prejeli najmanj 14 dni pred tem datumom, da se bodo lahko nanje res temeljito pripravili.
Zbor načelnikov naj bi obravnaval predvsem koledar akcij v prihodnjem letu (uskladitev terminov, skupne področne akcije, posebno vzgojne) in še posebej problematiko šolanja strokovnih kadrov ter naraščaja, pregledal naj bi delo KA v preteklem obdobju in na kratko analiziral nesreče. Glede na nove pogoje potovanja na tuje in vse varčevalne ukrepe, pa bo najbrže potrebno spregovoriti tudi o tem, kako mladi generaciji zagotoviti kolikor toliko normalen kvaliteten razvoj.
Pred srečanji v Paklenici
Predstavniki PZ Slovenije in Hrvatske so se pred nedavnim pogovarjali o problematiki alpinističnega udejstvovanja v narodnem parku Paklenica. KA PZS je ponudila pomoč pri vzdrževanju snage, skrb za reševalno ekipo (in opremo) v času izven uradnih srečanj in obiskov večjih skupin. Predvsem pa bo potrebno uvesti ukrepe, da bodo vsi spoštovali predpise za varstvo okolja. Vsi pa se bodo trudili, da bo prvomajsko srečanje alpinistov v Paklenici uvrščeno v koledar PZJ kot redna zvezna akcija. Organizacija mednarodnega srečanja v Julijskih Alpah pa ni nikakršna ovira, da ne bi v Paklenici prihodnje leto pripravili ponovnega alpinističnega srečanja.
V BiH veliko plezajo
Dragan Ilič in Boris Kovačevič sta 18. t. m. v 18 urah opravila prvo ponovitev smeri Kaker-Pollak (A 2, V/III+) v Izgorjeli Grudi. Tehnična mesta sta večinoma preplezala prosto. Zanimivo je, da to niti ni prva ponovitev smeri, ki so jih letos poleti (»odprava« je trajala od 21. julija do 1. avgusta) preplezali Kamničani. Zeničan Mukrim Šišič je po povratku iz Zahodnih Alp, ves obložen z opremo takoj odšel pod steno Veleža. Hotel je dokončati smer, ki sta jo s prijateljem začela pred letom dni. Pa je uspel steno preplezati v vsega nekaj urah (računal je na dva do tri dni!) našel pa je sledove Kamničanov.
Iz Sarajeva javljajo tudi o težkem ;solo vzponu. Željko Rudam je v 16 urah (z bivakom) opravil 5. P Kavkaške smeri: V-VI/III, A 2-3) Redžep, Grabus in Oskar Prebarič pa sta preplezala Steber Izgorjele Grude in Bosansko v isti steni (v Prenju).
Čedalje več priznanj
Jugoslovanski alpinizem še ni bil deležen takšnih priznanj, kot zadnji čas, saj se laskave ocene kar vrstijo v tujih revijah.
V glasilu Hotejl, ki izhaja na Češkoslovaškem, je zapis o Daulagiriju, ki se končuje: »Jugoslovansko šestnajstdnevno turo prek južne stene lahko imamo brez zadržkov za vrhunec lanske sezone.« Vedeti pa je treba, da je samo v Nepalu vsako leto po 70 do 90 odprav, še več se jih skuša v Indiji in zadnji čas vse več tudi v kitajski Himalaji. Skupno torej kar številna, zlasti pa kvalitetna konkurenca.
Bolgarski Eho omenja pod značilnim naslovom »Alpinisti – šprinterji« Knezov solo vzpon prek S stene Eigerja, neopazen pa tudi ni bil podoben Zaplotnikov v Brenvi. Nadalje velja omeniti, da je Toni Hiebeler sporočil, da bo »Aconcagua-Story« dobila osrednje mesto v zadnji letošnji številki revije Bergsteiger-Mountanner«. Zgodbo je posebej za njih napisal Peter Podgornik.
OD TOD IN TAM
Zgodovina alpinizma
Karl Ziak je izdal knjigo »Človek in gore«, ki jo poznavalci štejejo med boljša dela o zgodovini alpinizma. Knjigo je avtor posvetil »prijateljem gora«, v njej pa je tudi veliko statističnih podatkov o aktivnosti v gorah vseh kontinentov.
Fotografski natečaj
Tradicionalni mednarodni planinski fotografski natečaj v tem mestu je tokrat posvečen 60-letnici sovjetskega alpinizma. Sodelujejo lahko domači in tuji fotografi ter snemalci z deli, ki prikazujejo pejsaže, življenje planincev in alpinistov ter gorjanov, etnografijo in podobno. Poslati je mogoče do pet fotografij (tudi barvnih) formata 30 x 40 cm ter filme 8, 16 in 35 mm, in sicer na naslov: Grusinski Alpinistski klub, Tbilisi, ul. Lenina 37.
Nanga Parbat
Zaradi velikega snežnega plazu 9-članska francosko-nemško-švicarska odprava ne samo, da ni uresničila prvenstvenega vzpona po JV grebenu Nanga Parbata (8125 m), temveč je izgubila tudi enega izmed dveh višinskih nosačev. Postavili so tabore I (5300 m), II (5800 m) in III (6500 m), greben pa zavarovali z vrvmi do višine 7100 m. Ta pa je bil precej drugačen, kot so pričakovali glede na fotografije in karte: neverjetno strme ledene vesine s skalnimi deli, pa polno ledenih slapov ter serakov. Zaradi velikih objektivnih nevarnosti sta dva Nemca odpravo tudi kmalu zapustila. 7. junija je nosač Šejk Ali, ko se je vzpenjal po vrveh blizu T 1, zdrsnil 1000 m globoko in umrl. Pa so kljub temu hoteli naprej. Potem je 11. junija Jean Affanassieff skoraj umrl pod ledenim slapom, 20. junija pa je bil ranjen še Yannick Seigneur. Tovariši so ga le s težavo prenesli v bazo, tri dni kasneje pa ga je helikopter odpeljal v bolnišnico. To je bil tudi konec odprave, ne pa tudi obleganja Nanga Parbata. Na gori sta namreč bili še dve švicarski odpravi, mednarodna pod vodstvom Karla M. Herrligkofferja in francoska (Pierre Mazeaud).
40 odprav v Nepalu
Med 40 odpravami, ki so letos jeseni prišle v nepalsko Himalajo, je največjo pozornost vzbujala kanadska. Podprla jo je njihova letalska družba Air Canada, zato so si privoščili lahko celo telefonsko (in TV) zvezo z domovino, pa še marsikaj drugega. Namenili so se preplezati novo smer v JZ steni Mt. Everesta. Toda začelo se je tragično. Najprej je umrl fotograf, potem je v Ledenem slapu našel smrt eden od alpinistov, z njim pa še troje višinskih nosačev. Zato je sedmerica članov odpravo zapustila. Preostali so spremenili cilj in se odločili za normalni pristop prek Južnega sedla. In 5. t.m. je prišel na vrh 34-letni profesionalni vodnik L. Screslet iz Calgaryja z dvema Šerpama. Eden njih je bil Sundare (29), ki je bil na vrhu že tretjič (1979 z zahodnonemško in lani z ameriško odpravo). Druga naveza ni prišla na vrli.
V zahodni steni Makaluja (8485 m) se je 26. septembra ponesrečil Poljak Tadeusz Szulz (48) iz Katowic. Poljsko-brazilsko odpravo, ki je skušala opraviti prvenstveni vzpon, je vodil inž. A. Bilczewski, nesreča pa se je zgodila nekako v višini 7400 m.
Slovenske »Gore«
V drugi polovici letošnjega avgusta je v Argentini izšla četrta številka glasila tamkajšnjega Slovenskega PD »Gore«. Za alpiniste je v knjižici zanimiv opis vzpona Jureta Skvarče na Cerro Moyanotv Patagoniji. Tonček Arko, že uveljavljen plezalec naše tretje generacije v tej deželi, je popisal »Moj prvi izlet z Dinkom« (Bertoncljem, znanim z Daulagirija, ki je sedaj predsednik SPD), še bolj pa je zanimiv članek njegovega očeta Vojka Arka, ki je ocenil Zaplotnikovo knjigo Pot. Zanimiv je tudi pregled »Slovensko gorništvo v Argentini« (1976-81).
Franci Savenc
Reševanje ob pomoči helikopterja
Vrata, 24. oktobra – Pod okriljem podkomisije za letalsko reševanje pri gorski reševalni službi se je danes v Vratih končalo usposabljanje za gorske reševalce-letalce. Triinosemdeset tečajnikov se je zbralo iz vseh šestnajstih slovenskih postaj GRS; med njimi je bilo sedem zdravnikov, gostje-piloti helikopterjev iz republiških sekretariatov BiH in Srbije, reševalci iz Sarajeva, zastopnik tamkajšnjega olimpijskega komiteja in zastopniki pilotov in reševalcev sosednje Avstrije.
Osnovni namen tečaja je bil: usposobiti v vsaki od 16 postaj GRS nekaj reševalcev, da bodo znali reševati tudi ob pomoči helikopterjev RSNZ v gorah, iz visokih stavb in v primeru elementarnih nesreč. Šestintrideset pripravnikov se je učilo začetnega reševanja, ekipa 14 reševalcev-letalcev pa je danes v triglavski severni steni »reševala« ob pomoči pilotov velikega helikopterja AB 212. Hkrati pa so letalci-reševalci-zdravniki prikazali, kako nuditi prvo pomoč ponesrečencem že med prevozom.
Mirko Kunšič
Visoko odlikovanje GRS Kamnik
Kamniški gorski reševalci praznujejo 60-letnico(ustanovitev rešilne postaje v Stahovici) – Častni znaki trojici
Kamniško postajo GRS, ki letos praznuje 60-letnico obstoja je predsedstvo Jugoslavije odlikovalo z odlikovanjem zaslug za narod s srebrnimi žarki. To visoko priznanje je kamniškim reševalcem v petek izročil predsednik občinske skupščine Kamnik mag. Ivan Justinek. Načelnik komisije za GRS pri PZS Albin Vengust pa je na proslavi izročil častne znake GRS Slovenije Tonetu Štritofu, Ivu Motnikarju in Tonetu Kuharju za njihovo 25-letno delo v kamniški postaji GRS.
Načelnik postaje Cene Grilc je v slavnostnem govoru orisal bogato zgodovino in dejavnost postaje, Albin Vengust pa je poudaril vlogo kamniške reševalne postaje v prvem obdobju razvoja slovenskega gorskega reševanja. Povedal je tudi, da je kamniška GRS postaja tretja najbolj obremenjena postaja v Sloveniji, saj je po številu reševalnih akcij takoj za postajama iz Mojstrane in Rateč. Opozoril je tudi na pomen stalnega usposabljanja reševalcev in na pomen planinskega izobraževanja za vse obiskovalce gora.
Miro Štebe
