Alpinistične novice 4/1994

Že peta smučarska smer v Velikem vrhu

Klinar, Paternu in Zorčič so v idealnih razmerah presmučali severno steno v grebenu Košute – Smuk so ocenili V in S6
9. januarja so Tomaž Klinar, Andrej Zorčič (oba Akademski AO) in Marko Paternu smučali v severni steni Velikega vrha (2088 m) v grebenu Košute. Začeli so na vzhodnem grebenu pri značilnem skalnem stolpu, ki se ga lepo vidi z mejnega prehoda na Ljubelju; nadaljevali so po širokem odprtem pobočju ob smeri v Škrbino, kateri so se priključili v spodnjem delu.
Spust je precej izpostavljen, saj se pobočje izteka v sto metrov visoko skalno stopnjo, nad katero so prečili desno v grapo, ki jih je pripeljala do vznožja. Težave se začnejo v vznožju zgornjih smučišč, najtežji pa je prehod po strmem žlebu tik nad gredino; na gredini so imeli nekaj težav z rušjem.
To je bil prvi smučarski spust po tej smeri kar je obenem peta presmučana smer v tej steni), ki so jo imenovali Tihotapska smer. Razmere v njej so bile za ta letni čas odlične, smuk so ocenili V, en prehod S6-, višina pa je 350 metrov.
Poleg tega so vsi trije decembra smučali po Osrednji grapi v Viševniku, Tomaž Klinar in Marko Paternu pa zadnji dan minulega leta še po grapi, ki se spušča s škrbine (1668 m) v grebenu Vogel-Šija proti planini V Prodih. S škrbine smučaš do polovice po osrednjem grabnu, nad skokom pa v desno grapo. Tik pred spodnjimi snežišči je treba skozi krajšo zožitev; kdor se ji hoče izogniti, mora na sredini še bolj desno. Tudi ta smuk utegne biti prvenstven, ocenila pa sta ga IV-, zgoraj S4+, 300 metrov.

ALEŠ BJELČEVIČ

Solo ponovitevSpominske smeri Jureta Bogataja
Sebastijan Semrajc (AO Matica) je 8. in 22. decembra sam ponovil smer Žalostna sova v Ospu, ki je ocenjena A3/A2, V+ in dolga približno sto metrov. Po podatkih, ki mu jih je uspelo dobiti, je to četrta ponovitev in prva solo; tretja sta jo 19. 12. ponovila Marko Lukič in Miha Praprotnik.
Semrajc je v prvem raztežaju po odcepu od stare pustil en klin, na stojišču pa je že bil en svedrovec; v drugem raztežaju je pet svedrovcev brez ploščic, v tretjem pa eden brez ter na varovališču dva svedrovca s ploščicama in klin. Drugi in tretji raztežaj je mogoče povezati v enega, za kar pa je potrebno imeti s seboj sedem ploščic. Četrti raztežaj gre proti levi do stika s smerjo Slepi jok. Odtod je splezal nekaj metrov nazaj in nad poličko zavrtal svedrovec, kjer je zdaj varovališče. Semrajc je uporabljal navadne kline, nekaj večjih in manjših profilcev ter dva tanka in dva specialna klina. Za smer je rabil šestnajst ur. Ocena se po njegovem sklada z ocenami drugih smeri v Ospu, v primerjavi z nekaterimi novejšimi tehnikami v naših hribih pa bi utegnila biti za približno eno oceno previsoka. Sicer pa predlaga tele spremembe: za drugi raztežaj, ki je bil prej ocenjen A2, oceno A2-3, za tretjega, prej A2-3, pa A2.
Matej Rupret, Sebastijan Semrajc in Simon Slejko (vsi AO Matica) pa so v nedeljo 9.1. preplezali Centralni slap v Tamarju; razmere v slapu so bile slabe, na dostopu in sestopu pa se je zelo udiralo. Čez druge slapove pa se ni dalo plezati, ker ni bilo ledu.

ALEŠ BJELČEVIČ

Izvidnica v Sikim
Komisija za odprave v tuja gorstva Planinske zveze Slovenije razpisuje kandiranje za udeležbo v izvidniški odpravi Sikim 94, na mesto vodje in 3-4 članov. Kandirajo naj tisti, ki bi se želeli udeležiti tudi odprave na to področje. Ta je predvidena v prihodnjem letu. Rok za prijave poteče 15. februarja t. 1. , odprava pa naj bi bila na poti od srede aprila do srede maja.
Odprava si bo za cilj izbrala vzpon na enega izmed šesttisočakov v zahodnem Sikimu, predvsem pa naj bi proučila še nepreplezano vzhodno steno Kangčendzenge (8586 m) in nekatere druge cilje v okolici. Šele ko bodo znani tudi ti podatki, bo namreč padla odločitev, kam 1995 – v vzhodno ali južno ostenje, obe sta še nepreplezani in prvovrstna alpinistična cilja.

Razglasitev najuspešnejših alpinističnih dogodkov
V četrtek, 27. t. m. . bo ob 18. uri v Okrogli dvorani poslovne stavbe Dela na Dunajski cesti 5 razglasitev najodmevnejših alpinističnih vzponov in smukov ter najuspešnejših alpinistov in smučarjev v minulem letu, kakor jih je razvrstila anketa med kategoriziranimi alpinisti, načelniki alpinističnih odsekov in klubov in nekaterimi poznavalci.

Mednarodni tabor za prihodnje voditelje odprav
Mednarodna zveza gorniških združenj (UIAA) je letos organizirala 2. mednarodni gorniški tabor za mlade gornike v dolini Hushe v Pakistanu. Namen tabora je bil izvesti model odprave kot trening za prihodnje voditelje odprav: načrtovanje odprav, sodelovanje z državami gostiteljicami, skrb za okolje, spoštovanje do domačinov itd. Tabora se je udeležilo petindvajset članov iz trinajstih držav, med drugimi iz Irana, Romunije in Južne Afrike, iz Slovenije pa doslej menda ne.

Obvestilo
Aleš Bjelčevič je odpotoval na študijsko izpopolnjevanje v tujino, zato bo februarja urejal Alpinistične novice Miha Peternel. Poročila in podatke o opravljenih vzponih lahko še vedno pošiljate na Bjelčevičev naslov, lahko pa tudi na naslov: Miha Peternel, Cesta na Brdo 11,61111 Ljubljana (tel.: 061 267-169 ).

M. P.

Planinski forum na Brdu
»Kranjski forum« je bil zelo odmeven, mišljenja o njegovem pomenu pa deljena – Tokrat je bila razprava na visoki ravni, predlogi konkretni
Predsednik PD Kranj Franc Ekar je ob odprtju 2. planinskega foruma, ki je bil v četrtek v klubu hotela Kokra na Brdu, nakazal, da je udeležba 80 %, da pa se jih je nekaj opravičilo. Ker se je potem število udeležencev še povečalo (na približno 30), lahko sklepamo, da so se foruma udeležili skoraj vsi povabljeni. Krog vabljenih pa so organizatorji namenoma zožili, da bi omogočili udeležencem aktivno sodelovanje in ne le poslušanje.
Uvodna informacija Andreja Tavčarja, sekretarja za gospodarstvo kranjske občine o Alpski regijski skupnosti, ki jo pripravljajo, še ni vzbudila posebne razprave. Vizije preventivne službe v slovenskem gorskem svetu oziroma GRS pa je že navrgla, da vsi z vsem le niso zadovoljni. Ozadje pa je bolj ali manj finančne narave. So pa tudi razmišljanja o samostojni GRS, toda zaenkrat tega v pripombah k pravilniku oziroma statutu še nismo načeli, je v razpravi med drugim nakazal načelnik Komisije za GRS Danilo Škerbinek.
Precej pripomb, kritik in sugestij, kako razmere izboljšati, je bilo tudi na statutarno ureditev PZS. Je pa vprašanje, če bo kaj veliko tega mogoče upoštevati že za to skupščino, ki je predvidena že v marcu. Bi pa lahko marsikaj pravočasno rešili, če bi bili boljši stiki, če bi bilo več strpnosti, predlogi bolje utemeljeni in odločanje ob konzultaciji vseh zainteresiranih oziroma prizadetih. Večkrat je bil omenjen Upravni odbor, katerega sestava (in funkcija ) ne omogoča pravega vpliva članov; člani PZS so namreč društva. Tudi kadrovska komisija ni bila ravno deležna priznanj. Nedorečena je bila tudi vloga društev, ki imajo postojanke v lasti v primerjavi s tistimi, ki jih upravljajo (četrtina postojank je namreč v lasti PZS), vseh teh pa do društev brez gospodarske dejavnosti in celo brez skrbi za pota.
Posebna točka foruma je bilo tudi varstvo planinskega sveta in financiranje tega; uvodne misli je nanizal direktor TNP Janez Bizjak. V planinski svet bo morala nazaj spet preprostost in skromnost, bolj odločen pa bo moral biti tudi vpliv ljudi iz planinskega sveta na odločanje. V Alpah so zadnji rezervati pitne vode, ne uničimo jih (dokončno)!
Razprava ob razpravi o »informaciji o zgodovini planinstva v luči resnice, objektivnosti in enakih kriterijev do dosežkov, dogodkov in časa «, pa je spet pokazala, da je informiranost, lahko bi rekli tudi razgledanost, vse prej kot zadovoljiva. Toda kako jo izboljšati, ko pa prav to področje zahteva največ strokovnosti in za planinsko zgodovinopisje ni dovolj le planinska zagnanost«. Je tu morda tudi vzrok (posledica), da je PZS ostala brez propagandne komisije, službe INDOK, da je očitno v krizi Planinska založba …?
Mislim, da ni odveč, če ponovim, da bi bilo mogoče prenekatero težavo (lažje) premostiti, če bi bilo takih forumov več, morda celo nekoliko bolj specializiranih, podprtih z več gradiva. Forumi naj bi bili tudi v drugih krajih, predvsem pa naj bi bili pravočasni, da bi svetovali, kako naprej, ne le gasili. Kranjski forum je po izjavi predsednika črpal predloge za razpravo prav iz pisem, ki prihajajo iz raznih strani in iz raznih pobud. Tudi to bi veljalo upoštevati, še posebej, ker je kar nekaj razpravljalcev zatrjevalo, da je »pismenost « PZS ena izmed njenih šibkejših točk.

FRANCI SAVENC

Planinski vestnik 1994/1
Je veliko zgodben in redkeje strokovno poučen. Alpinist in gorski reševalec France Zupan pripoveduje, ponekod že zabavno, o reševanju glasbenika, pisatelja in gornika Marijana Lipovška iz zasneženega in zamegljenega Vogla pred dvajsetimi leti; k zgodbi je pripeta še logiška uganka o tem, kako logično najti tistega, ki se je (seveda nelogično) zgubil. Rajko Slokar komentira lastninske spremembe v naši planinski organizaciji. Iztok Tomazin popisuje svoj vzpon na Šišo Pangmo lani jeseni in smučanje s pobočja pod vrhom, 7550 metrov visoko, Drejc Karničar pa zajame vso odpravo od prihoda na Kitajsko do zaključka v Bangkoku. France Mulej poroča o zasedanju lavinske komisije mednarodne gorsko reševalne organizacije IKAR lani jeseni v Kranjski Gori: o statistiki nesreč v snežnih plazovih, o enotni evropski lestvici nevarnosti snežnih plazov in o preskusih stabilnosti snežnih plasti Walterja Kellermanna. Objavljen je govor Marijana Krišlja na proslavi ob stoletnici rojstva Jože Čopa. Vlado Habjan pa je iz sedemdeset let starega Badjurovega vodnika po naših gorah nabral nekaj zanimivih napotkov in opisov običajev, od tega, na kateri strani kupeja je treba kje sedeti, da kaj vidiš, pa do damske higiene. Matjaž Kmecl pove nekaj o obisku kot Brižinski spomeniki starega macesna v Mali Pišnici (orientacijsko manj izurjenim priporoča tiste iz Trubarjevih, Linhartovih in Prešernovih časov). Aleš Potisk ponuja razmišljanja s silvestrskega dneva na Ojstrici, Helena Giacomelli z Velike planine, Sergeja Terpin pa kar tako. Marjan Bradeško pripoveduje o idrijskem koncu osojne Primorske, Damjan Slabe pa o plezalskem doživetju v zimskem slapu na Notranjskem. Urška Zupanc in Janez Korošec razlagata o vzponu na Kilimandžaro po zaključku štiriplezamesečne zdravstvene prakse v Afriki, Rajko Slokar o večdnevnem izletu Planinskega društva Nova Gorica v Italijo, v pogorje Lagorai in Pala, Ivanka Korošec pa o popotovanju od Litije do Čateža v snegu. Vojko Arko poroča o triinpetdesetdnevnem prečenju južnega dela Kontinentalnega ledu od fjorda Calena do skupine Paine – 400 kilometrov na smučeh in s sanmi, ki so ga opravili trije Španci in Argentinec. Mojca Kovač pripoveduje o enem biku na Raduhi, France Bernot pa o vremenu na Kredarici. Revija se konča z desetimi stranmi odmevov, pregleda knjig in društvenih novic.

ALEŠ BJELČEVIČ

Športno plezanje: uspešno leto
Mednarodni olimpijski komite podelil športnemu plezanju status priznane športne discipline – Največji dosežki minulega leta
Morda najpomembnejši dogodek v letu 1993 je bila odločitev Mednarodnega olimpijskega komiteja, da športnemu plezanju podeli status »priznane športne panoge«. Tako je športno plezanje postalo ena izmed 16 športnih panog s tem statusom in z možnostmi, da se vključi v redni program olimpijskih iger leta 2000.
To je nedvomno velik uspeh za mlado športno panogo, ki je leta 1993 končala šele 5. sezono v svetovnem pokalu. Tu je Francois Legrand ponovno dokazal, da zaenkrat le nima enakovrednega tekmeca, saj je slavil že tretjič zapored, poleg tega pa je zmagal tudi na svetovnem prvenstvu v Innsbrucku, kjer je po velikem boju premagal Štefana Glowacha. GIowach, ki ga nedvomno lahko štejemo med največje plezalce zadnjega desetletja, se je s svetovnim prvenstvom tudi poslovil od tekmovalnega športa. S tem pa še ni zaključil svoje športne kariere, saj ima še velike načrte v naravnih stenah. Od tekmovalnih aren se tako poslavlja podobno kot pred leti Catherine Destivele, ki se je preusmerila celo v klasični alpinizem, in nedavno Lynn Hill, ki ji je uspelo prvi prosto ponoviti legendarne smeri Nos v El Capitanu. To je izjemno dejanje, sploh če upoštevamo, da se pred njo to ni posrečilo niti Glowachu, niti njenemu soplezalcu Angležu Simonu Nadinu, ki je bil med drugim prvi zmagovalec svetovnega pokala.
Med ženskami je – enako kot lani – svetovni pokal ponovno osvojila mala, komaj 157 cm visoka, simpatična Američanka Robyn Erbesfield, druga pa je bila Švicarka Susi Good, medtem ko je bil na svetovnem prvenstvu vrstni red teh dveh velikih tekmic ravno obraten. Zelo so napredovale Rusinje, saj sta bili na svetovnem prvenstvu kar dve v finalu (6 najboljših). Elena Ovčinikova pa je bila celo 3. v skupni razvrstitvi svetovnega pokala.
V naravnih plezališčih vzpon čiste XI- stopnje (9a) še vedno nekako »visi v zraku«, saj je kar nekaj plezalcev svojim smerem pripisalo take težave, vendar še nobena taka ocena ni »splošno« potrjena. O vzponu Slovaka Juraja Recke v smeri (projektu) Chantier, ki bi si po mnenju nekaterih odličnih plezalcev, ki so v smeri že poskušali, tako oceno nedvomno zaslužila, pa se pojavljajo resni dvomi, da jo je Recka sploh preplezal (v skladu s pravili), saj doslej ni preplezal še nobene smeri podobnih težav, sumljiva pa je tudi fotodokumentacija o smeri. Morda pa bo tako oceno prejela Guellichova smer Action Directe, ki je bila prvotno ocenjena z 8c+, vendar je odbila poskuse številnih odličnih plezalcev, ali pa smer »Bain de sang« Frederica Nicola, ki je sedaj verjetno tudi najboljši balvanski plezalec na svetu.
Med našimi se je najbolj izkazala Trboveljčanka Metka Lukančič s 15. mestom na svetovnem prvenstvu in več uvrstitvami med 10. in 20. mestom v svetovnem pokalu. Morda še večji pomen pa ima njen vzpon v smeri Sonce v očeh (ocena 8a+, oz. X), ki ga je opravila v sedaj že evropsko in svetovno znanem in cenjenem primorskem plezališču Mišja peč nad Ospom. To je 1. slovenski ženski vzpon X. stopnje, s čemer je Slovenija vstopila v elitni krog doslej šestih držav, katerim je to do sedaj uspelo.
Napredovali pa so tudi fantje, saj so sedaj že vsi reprezentantje (Guček, Grom, Mejovšek) sposobni poseči v boj za točke svetovnega pokala. V naravnih stenah pa sta še najbolj izstopala Matej Mejovšek in Marko Lukič s serijo vzponov (zgornje) X. stopnje.
Tudi mladi so se lani izkazali s številnimi dobrimi rezultati. Tako sta 16-letnika Martina Čufar iz Mojstrane ter Ljubljančan Urh Čehovin odlično prestala »ognjeni krst« v svetovnem članskem pokalu, Martina pa je osvojila celo prve točke. Na mednarodnem mladinskem tekmovanju v Bolzanu pa je Slovenija prepričljivo zmagala pred Italijo, Nemčijo in Avstrijo. Odličen vzpon je v Italijanski »Meki« športnega plezanja – Arcu uspel Stanku Židanu v smeri Mid Killer (7c+, na pogled). Prav svojevrsten pa je bil dosežek komaj 9-letnega Blaža Ranta, ki je preplezal smer San Pedro, ocenjeno z zgornjo IX. stopnjo, kar je tudi v svetovnem merilu edinstven primer za tako mlade plezalce.
Slovenija pa se lahko pohvali tudi z dvema odlično organiziranima tekmovanjema. V Kranju se je – na sedaj že tradicionalnem – mastersu tako zbral doberšen del svetovne plezalske »smetane«, prvič pa je izveden tudi masters Mobitel v Pivki. Za organizacijo največjih tekmovanj (npr. svetovni pokal) pa žal še ne premoremo primerne plezalne stene. Organizirano pa je bilo tudi 12 tekmovanj za državni pokal in državno prvenstvo, in sicer kar v šestih starostnih kategorijah z 250 registriranimi tekmovalci iz 28 društev, v letu 1994 se bo tekmovalni sistem še razširil, saj po vsej Sloveniji pripravljajo kar 20 tekmovanj.
Na mednarodnem prizorišču so letos najpomembnejša tekmovanja, ki se jih bo udeležila tudi slovenska reprezentanca, evropsko prvenstvo v Ostravi (Češka, 28.-29. maj) ter svetovno mladinsko prvenstvo, ki bo junija (v Bolzanu ali Stuttgartu), na katerem bodo naši branili srebrno kolajno, ki jo je na prejšnjem prvenstvu osvojila Tržičanka Nataša Stritih. Najpomembnejša slovenska odprava pa bo v ZDA, kjer bodo naši najboljši plezalci poskušali preplezati najtežjo smer Amerike in eno najtežjih smeri na svetu s pomenljivim imenom Just do it (Stori!), ocenjeno z 8c+ oz. XI-. To tudi najviše ocenjeni slovenski plezalni vzpon sploh – poleg vzpona Tadeja Slabeta, katerega smer Za staro kolo in majhnega psa ostaja še naprej neponovljena.
Tekmovanja za letošnji svetovni pokal pa se bodo razvrstila takole:
– 8. – 10. april: Frankfurt (D),
– 16. – 17. april: Beljak (A),
– 29. april – 1. maj: Moskva (RUS),
– 8. – 9. okt.: Baltimore (ZDA),
– 4. – 6. nov.: Mannheim (D),
– 18. – 20. nov.: Grenoble (F),
– 26. – 27. nov.: Birmingham (GB),
– 10. – 12. dec: Barcelona (E).

BOJAN LESKOŠEK

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja