Marija Frantar druga naša alpinistka nad 8000 metri
Z Jožetom Rozmanom sta 31. julija uspešno končala vzpon na 8125 metrov visoki Nanga Parbat – Prva po smeri iz Rupala
KRANJ – Pretekli petek zjutraj so se z avtobusom iz Frankfurta, potem ko so imeli zaplet z letalskim prevozom, vrnili domov člani slovenske meddruštvene alpinistične odprave, ki je zadnjega julijskega dne uspešno osvojila deveti najvišji vrh na svetu, 8125 metrov visoki Nanga Parbat v Pakistanu.
Moštvo, ki ga je vodil Tone Golnar in v katerem je bilo kar 19 članov (dva med njimi sta bila trekingarja, ki sta se priključila odpravi), je na pot odšlo 22. junija, v bazni tabor pod Rupalsko steno Nanga Parbata, ki je komaj 3560 metrov visoko, pa so prišli 3. julija. Odprava si je izbrala Schellovo smer iz leta 1976, ki poteka po SZ grebenu. Postavili so štiri višinske tabore (tabor 1 – 5100 m, tabor 2 – 6100m, tabor 3 – 7100 min tabor 4 – 7500 m), na končni vzpon pa sta Marija Frantar (AO Rašica) in Jože Rozman (AO Tržič) odšla 24. julija. Tabor 4 sta dosegla 27. julija in tam zaradi slabega vremena ostala dva dni. Nadaljevala sta 29. julija, prečila prek grebena na diamirsko stran, kjer pa se je bilo potrebno spustiti celih 300 metrov. Splezati sta morala dolge prečnice, porabila zato ves dan in potem nekje na višini 7200 metrov imela prvi bivak (s seboj sta imela majhen šotor). Naslednji dan sta napredovala za naslednjih 300 metrov in bivakirala drugič (približno 7500 metrov visoko). Zadnji dan je bil ponovno zelo naporen in vrh Nanga Parbata sta dosegla šele ob petih popoldan, nazaj do bivaka pa sta prispela malo pred polnočjo. Prvega dne avgusta sta sestopila potem do tabora 3 in naslednji dan uspešno zaključila v bazi. Za celoten uspeh odprave so seveda zaslužni tudi drugi člani odprave. Med njimi je Robi Držan dosegel tabor 4, do tabora 3 pa so prišli Ivč Kotnik, Grega Justin, Tomo Jeseničnik in Silvo Babič. Slednji se je od tam v bazo spustil z jadralnim padalom.
Nanga Parbat je z osmimi različnimi smermi precej obdelan osemtisočak. Čeprav je v Pakistanu, spada Nanga Parbat v Himalajo. Dviga se namreč na drugi strani reke Ind, ki loči Himalajo od Karakoruma. Leta 1953 je bila osvojena prvič, in sicer je prišel na vrh 3. julija legendarni Herman Buhl. Zadnjih 1300 metrov vzpona je splezal povsem sam.
Ob Nanga Parbatu je treba dodati tudi to, da je izredno obsežna gora. Višinska razlika med baznim taborom in vrhom je prav tu največja. Na rupalski strani, od koder je naša odprava (ki je bila sicer že četrta naša na to goro) plezala proti vrhu, je ta razlika kar dobrih 4500 metrov. V Schellovi smeri so prve omembe vredne težave med enko in dvojko (III, IV), zlasti pa je v tem predelu nevarnost padajočega kamenja in ledu. Do trojke je snežni del, večinoma bolj položen z nekaj krajšimi strmimi mesti. Do štirke so težave III, IV, mestoma IV, V, naklonina ledu pa je včasih tudi med 60 in 70 stopinjami.
ŽENSKI VIŠINSKI REKORD PRI NAS – Marija Frantar.
NANGA PARBAT
Vzpon naše odprave po SZ grebenu.
Ob uspešnem vzponu Marije Frantar in Jožeta Rozmana še nekaj statističnih podatkov. Nanga Parbat je prvi osemtisočak za Marijo Frantar, ki je tako za Marijo Štremfelj naša druga alpinistka, ki je presegla mejo 8000 metrov. Njen vzpon je sedaj jugoslovanski ženski višinski rekord. Za Jožeta Rozmana pa je bil to drugi vzpon na osemtisočak. Prvič se je na takšen vrh povzpel 5. novembra 1988. Bil je to Co Oju (8201 m) po novi smeri v severni steni. Poleg tega je Nanga Parbat 11. osemtisočak za naš alpinizem, število tistih naših alpinistov, ki so osvojili kakšen tak vrh pa se je povečalo na 31. Slovenska meddruštvena odprava je opravila četrto ponovitev Schellove smeri, obenem pa je bil vzpon Frantarjeve tudi prvi ženski vzpon iz rupalske strani. Pred njo je bilo na vrhu pet alpinistk, vendar iz druge strani (prvi vzpon na vrh ima Liliane Barrard, druga je bila Laurence de la Fernere, potem pa so bile Poljakinje Anna Czerwinska, Krystyna Palmovska in seveda povsod znana Wanda Rutkiewicz. Poljske alpinistke so leta 1985 tako opravile prvi samostojni ženski vzpon).
TOMO ČESEN
Marija Frantar, profesorica geografije, sicer pa zaposlena kot referentka za kooperacijo pri Chemu, se je rodila leta 1956. Je članica Alpinističnega odseka Rašica in v njeni dolgoletni alpinistični karieri je bila odprava na Nanga Parbat peta po vrsti. Pred tem je bila že leta 1979 v Pamirju, kjer je opravila 1. ženski pristop na Pik Revolucije (6980 m), tri leta kasneje je splezala na vrh 7495 m visokega Pik Komunizma, prav tako v Pamirju. Leta 1985 je splezala veliko dobrih lednih smeri na odpravi v Tien Šan, leto kasneje pa je bila vodja naše prve ženske Himalajske odprave na Južno Anapurno (7219 m). Poleg odprav ima nekaj dobrih ženskih zimskih vzponov (Dularjeva v Jalovcu, Direktna v Štajerski Rinki, Helba v Triglavu), njen najboljši zimski vzpon pa je brez dvoma letošnji vzpon v severni steni Eigerja, ki je doslej sploh edini vzpon kakšne naše alpinistke v tej sloviti steni. Nanga Parbat pa je njen drugi letošnji višek.
V Idriji tudi kvalifikacija za kranjskiMaster
Prihodnji konec tedna bo v Idriji tekmovanje v športnem plezanju, ki bo posvečeno tudi 500-letnici mesta. V soboto bodo na vrsti kvalifikacije, v nedeljo pa bo na sporedu finale najboljših. Oba dneva se bo tekmovanje, ki bo potekalo na umetni steni pred dijaškim domom, začelo ob 10. uri.
Dva tedna za tekmo v Idriji, točneje v petek, 14. septembra ob 18. uri, pa bo v Kranju letošnji drugi Rock Master. Organizator te tekme, kjer se zberejo naboljši povabljeni plezalci in plezalke, ZTKO Kranj je vseh pet v ženski konkurenci že izbral. Med moškimi so jih že izbirali 8. Ker pa bo v Kranju nastopilo 10 plezalcev, so se v dogovoru z organizatorji tekme v Idriji, Alpinističnim odsekom Idrija, odločili, da bo tekma v Idriji obenem tudi izbirna tekma za preostala dva tekmovalca. Najboljša dva iz Idrije (ne upoštevaje uvrstitve že izbranih) bosta tako povabljena v Kranj. Več o kranjskem Rock Mastru, kjer bo tokrat še posebno zanimivo, pa v prihodnjih novicah.
TOMO ČESEN
»Sla vertikale« v Škofji Loki
ŠKOFJA LOKA – V ponedeljek, 27. avgusta, ob 19. uri bo v kinu Sora zanimiva multivizijska predstava pod naslovom »Sla vertikale«, namenjena ljubiteljem alpinizma, fotografije in proze. Avtor Damjan Vidmar bo na njej predstavil svojo 13-letno aktivnost v alpinizmu in aktivnost škofjeloškega plezalnega kluba. Ob glasbi bo prikazal 400 diapozitivov in kratkometražni film o življenju v vertikali. V predstavo bodo vključene tudi pesmi in prozni teksti, povezani s to tematiko.
L. S.
Pastirski dan in dan planincev
PD Nova Gorica se marljivo pripravlja na svoj pastirski dan, ki bo letos tudi osrednje srečanje slovenskih planincev (ob dnevu planincev). Prireditev bo v nedeljo, 9. septembra, ob 11. uri pri Planinskem domu pri Krnskih jezerih, v programu pa imajo za vsakega nekaj, malo za šalo, malo za res.
Kljub temu, da je v Planinskem domu pri Krnskih jezerih, ki stoji na Glavi med Dupeljskim in ovčarijo Duplje (1385 m), kar 170 ležišč (77 postelj v 19 sobah, ostalo v 19 skupnih spalnicah), za vse ne bo prostora. Kaže se pozanimati v društvenih prostorih, lahko tudi po telefonu (065/23-030) vsak torek in četrtek med 15. in 18. uro.
In kako priti do Krnskih jezer? Iz soške strani — iz vasi Soča po lokalni cesti (6 km), ki po dolini Lepenjice vodi do Doma dr. Klementa Juga v Lepeni (700 m) in še dve uri peš. Iz Bohinja, od Koče pri Savici (653 m) na Komno (1520 m) in naprej, pa je nekako pet ur razgibane hoje.
F. S.
Ponovno uspešni v Pamirju – Smučanje ni šlo po načrtu
Udeleženci odprave Planinsko smučarske zveze Vojvodine zvečine iz Slovenije – Zaledenelo na pobočju Pik Štirih
RADOVLJICA – tudi za drugi letošnji obisk Pamirja se je domenil in ga v grobem tudi pripravil Lazar Popara iz Planinsko-smučarske zveze Vojvodine, udeleženci pa so bili praktično le iz Slovenije. Na poti so bili od 23. julija do 19. avgusta, bivali pa so v taboru (4200 m) na ledeniku Moskvin.
Po aklimatizacijskih turah, med drugim so se Jamnik, Lešnikova, Šetina, Šnut in zakonca Zorič, povzpeli tudi na Pik Štirih (6400 m), je prišel na vrsto osnovni cilj — četrti najvišji vrh SZ. Pik Korženevske (7105 m). Kot prva sta se nanj 6. avgusta povzpela tehnični vodja odprave Matjaž Jamnik in Tomo Šetina, oba iz AO Šmarna gora. Za celotno turo iz baznega tabora na vrh in nazaj sta potrebovala le 28 ur. Naslednji dan so jima sledili še Marjeta Lešnik (AO IMPOL), Dejan Ogrinec (AO Črnuče), Miloš Šnut (AO Radovljica), Katarina Trontelj (Akademski AO) in Mira Zorič (AO IMPOL).
Smučarskega dela odprave pa niso uresničili, kot so načrtovali. Na okoliških vrhovih ni bilo primernih razmer za ekstremnejše smuke in celo Pik Štirih je imel pobočja preveč zaledenela. Kljub temu sta Dejan Ogrinec (AO Črnuče) in Andrej Zorčič (Akademski AP) opravila zahteven smuk. 11. avgusta sta namreč presmučala dve tretjini S stene najvišjega vrha SZ Pik Komunizma (7495 m). Začela sta pod velikimi seraki, smučala pa po objektivno zelo nevarni smeri Snežni konus. Turo sta ocenila s V, 50 st., 800 m.
Nad sicer uspešno akcijo pa vendarle leži senca. Ker ni bilo dejanskega organizatorja, je večkrat prihajalo do neizpolnjevanja dogovorjenega. Gostitelji (akcija je bila namreč pripravljena kot zamenjava) iz Minska niso v celoti izpolnili obljub glede prehrane, kuhanja, zdravniških uslug in transporta.
FRANCI SAVENC
Splezala steno Mt. Robsona
Iz Kanade je prišla novica, da sta Bojan Počkar in Simona Škarja (oba člana AO Železničar) preplezala prvenstveno Slovensko smer v severni steni Mt. Robsona. Vzpon sta opravila 21. t. m. v 8 urah, težave v smeri pa sta ocenila z ED-, 85 stopinj/50-60 stopinj. Sestopila sta po JZ steni (III + ).
Splezati novo smer v steni Mt. Robsona je bil njun glavni, vendar ne tudi edini načrt. Tako lahko pričakujemo še kakšnih novic iz daljne Kanade.
ALPINISTIČNE NOVICE
Srečanje pod Mangrtom
Konec tedna (točneje od 30. avgusta do 2. septembra) bo pod severno steno Mangrta v organizaciji AO Nova Gorica in pod vodstvom Petra Podgornika tradicionalni plezalni tabor. Vsa vodniška literatura za steno Mangrta in tudi za sosednjo steno Vevnice bo na razpolago.
Prva tekma na Poljskem
Športna akademija iz Krakova in alpinistična zveza Poljske v dneh od 21. do 23. septembra letos organizirata prvo uradno tekmovanje v (težavnostnem) športnem plezanju. Za izločilno tekmovanje načrtujejo smeri s težavnostjo 7b + , finalna smer naj bi bila 7c- do 7c+, superfinalna pa 8a. Naslov: Akademia Wychowania Fizycznego – Zaklad Alpinizmu, Al. Planu 6-letniego 62a, P131-5 71 KRAKOW (tel. 48-52-22, int. 1269).
Tri prvenstvene v Julijcih
Prva je bila splezana v severni steni Debele peči, in sicer med SV razom in smerjo Jesih-Potočnik. Slabih deset raztežajev dolgo smer sta 29. julija preplezala Iztok Tomazin (AO Tržič) in Tomo Virk (AO Domžale). Ključni raztežaj je v sredini smeri in sta ga ocenila z oceno VII-, ostale težave v 330 metrov visoki smeri pa segajo okoli VI. stopnje. Smer Pasat sta plezala 11 ur.
Tomazin se je potem skupaj z Jankom Megličem (prav tako AO Tržič) odpravil v malo obiskano JV steno Spodnjega Rokava (nad dolino Vrat), kjer sta 12. t. m. levo od smeri Krušic-Dimitrov (po desnem robu dveh značilnih previsnih sten) nad dvema velikima gredinama splezala novo smer z imenom Orel. Visoka je 600 metrov, ocena VI/IV-V, plezala pa sta 5 ur in pol. Zlasti lepo plezanje je v zgornjem delu smeri.
Zadnjo prvenstveno smer pa je Tomazin splezal ponovno z Virkom, in sicer v severni steni Rjavine. Smer Turkizna boginja vstopi v kotlu v najnižjem delu stene, izstopi pa raztežaj desno od vrha Rjavine. Novo smer sta plezala 13 ur, visoka je kar 900 metrov, ocenila pa sta jo VI+/V-VI, vmes pa je tudi veliko precej lažjih raztežajev.
Sicer pa povejmo še to, da sta Tomazin in Virk skupaj z Martino Župančič (AO Tržič) in Tatjano Cerar (AO Domžale) 24. t. m. odšla v kanadske gore. Poleg prvenstvenih smeri v Mt. Aassiniboine in Mt. Robsonu bodo poskušali priti tudi v kakšno manj raziskano ali vsaj alpinistično neobdelano področje na severu Kanade.
PD Železar Štore v ZDA
V Yosemite (ZDA) sta 20. avgusta odšla tudi člana PD Železar Štore Dušan Debelak in Avgust Robnik. Njun načrt je ponoviti eno najzahtevnejših tehničnih smeri v 1200 m visoki steni El Capitana, Lost in America, ki je ocenjena s 5.10. A5. Smer je vseskozi previsna, po 10. raztežaju ni več povratka, napredovati pa je velikokrat mogoče le s hudičevimi krempeljci. bakrenimi glavicami… Temu primeren je tudi čas za ponavljanje: naša dva računata na 10-12 dni plezanja.
Debelak (24-letni elektrikar v Šentjurskem Alposu, pleza od 1986. 250 vzponov) in Robnik (26 let, strojni tehnik, ki se je odločil za študij sociologije kulture in književosti, pleza pa od 1983, prek 300 vzponov, od tega 25 prvenstvenih) sta se na vzpon v El Capitanu temeljito pripravila. Veliko sta plezala skupaj, še posebno tehnične smeri; v Verdonu (Voyage de la Mandarin). Paklenici (Žrelo, Čas atomov), Robnik pa steno tudi že pozna z obiska pred dvema letoma. Odhod v ZDA so jima omogočili tudi sponzorji: Alpos Šentjur, ZTKO Šentjur, Zavarovalna skupnost Triglav iz Celja in Mohorjeva družba.
ID
Aconcagua in Ojos del Salado
Vprašanje, kateri vrh je najvišji v Ameriki, se pojavlja vedno znova. Lani se je z njim pričel intenzivno ukvarjati Francisco Santin s sodelavci. Upoštevali so številne satelitske meritve, triangulacijska merjenja na terenu, bili so na obeh vrhovih … na dokončne (uradne) rezultate pa bo še potrebno počakati. Sigurno je le da prvenstva Aconcagui ni mogoče vzeli, tako kot ne drugega mesta vrhu Ojos del Salado. Vprašljiva je le še njuna natančna višina.
Aconcagua je, kakor kaže nekoliko »zrasla«, saj navajajo sedaj višino 6962 m (doslej »uradna« 6959,7 m). Ojos del Salado, na katerega se je 1936 kot prva povzpela poljska odprava, pa je višji kar za okoli 15 m. Računajo namreč, da bo njegova višna okoli 6900 m.
Alpinisti na vseh straneh
Dobre novice tudi po Česnovem vzponu v Lotseju — Razplet dejavnosti nekaterih odprav šele v prihodnjih tednih in celo mesecih
LJUBLJANA – Vrhunska kakovost slovenskega alpinizma in upadajoča moč našega gospodarstva sta dejavnika, ki ju mora komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS (KOTG PZS) nekako uskladiti. Na srečo je prodrla zavest, da nas brez »zunanje« dejavnosti tudi v alpinizmu ne bi nikjer bilo.
Po Česnovem vzponu v Lotseju je nekaj dobrih novic prišlo tudi od drugod: Andi, Kanada in še posebej Nanga Parbat (nov ženski jugoslovanski višinski rekord in najvišja stena). V teku pa je nekaj akcij, katerih razplet je stvar prihodnjih tednov in celo mesecev.
Šola za nepalske gorske vodnike
K letošnji dejavnosti spada tudi obnova strehe šole za gorske vodnike v Nepalu. Inštruktorji, tečajniki in gradbeni material so že na poti v Manang. Tudi Nepal je postal draga dežela, tako bomo lahko obnovili le streho nad učilnico, pomožni prostori pa bodo morali počakati na negotovo prihodnost. Financiranje šole predstavlja za nas veliko težavo. Glavni partner – jugoslovanska država, ki je šolo in prve tečaje plačala, že dolgo ne sodeluje več. Z velikim razumevanjem del stroškov pokrivata slovenska ZAMTES in sekretariat za raziskovalno dejavnost. Naš del denarja za streho je prispeval JUB Dol, za stroške tečaja pa nekaj drugih sponzorjev in darovalcev. PZS je tudi izdala Bilten (10 let šole za nepalske gorske vodnike), prav tako namenjen zbiranju denarja. Žal so nekatera PD vrnila celo tiste 4 izvode biltena, ki naj bi jih odkupila za podporo akcije.
Na kratko: šola, prvotno akt mednarodne solidarnosti, vse bolj bremeni delo in sredstva za slovenski vrhunski alpinizem. Pri tem pa prav kliče turistične organizacije kot možno oporišče za vzpone na trekinške vrhove. Morda se bo navdušil kak novi podjetnik, naše klasične turistične sile so sodelovanje odklonile. Drugi del negotovosti se poraja v Nepalu. »Samoupravni« pančajatski sistem s kraljevo družino na vrhu razpada in se umika parlamentarni monarhiji, kar bo vplivalo tudi na prihodnjo sestavo NMA, našega partnerja v Katmanduju.
Bhagirati III (6454 m)
Drzni načrt Janeza Jegliča in Silva Kara, da svoje dejanje v južni steni Cerro Torre ponovita v precej višji, a prav tako previsni steni himalajskega vrha, je omogočilo predvsem podjetje SCT. Zapletlo pa se je pri indijskih vizumih, ko načelnemu dovoljenju IMF za odpravo ni hotelo slediti vstopno dovoljenje zunanjega ministrstva, verjetno zaradi neposredne bližine nemirne indijsko-pakistanske meje. Po prizadevanju Dušana Štefančiča (Intertrade) in veleposlanika dr. Ernesta Petriča je bilo tudi to urejeno, le da se je odhod zavlekel za dva tedna. Tik pred tem je prinesla nekaj preplaha novička v AN o vzponu Korejcev v tej steni, vendar je šlo za leto staro ponovitev vzhodnega raza. Korejci (južni seveda) so dobri alpinisti, a na tako steno le še ne morejo misliti, saj bo tudi za oba naša alpinista vzpon skrajno problematičen. Po Bhagiratiju se bosta priključila odpravi AA pod Everestom. Kako bosta vse načrte spravila v trimesečni okvir in čemu bosta dala prednost, je v njuni presoji. Skupaj z zdravnico dr. Mojco Zajc sta že 18. avgusta iz Delhija odšla naprej.
Alpe-Adria Sagarmatha
To je naša prva mednarodna akcija in vodja Tomaž Jamnik ima že na jezikovnem področju naporno nalogo. Tudi sicer je načrt zahteven, saj gre za ponovitev Ameriške smeri na Everest iz leta 1963 in še za klasičnismeri na Everest in Lotse. Za nas bi bil prestižnega pomena vzpon Marije Štremfelj kot 11. ženske na najvišji vrh sveta. Do pred kratkim je bila z Broad Peakom (8046) edina Jugoslovanka z vrhom nad 8000 m. Ko smo že pri mednarodnem sodelovanju, se pri tej odpravi lahko pohvalimo s pravo usmeritvijo: tokrat Zahod prispeva najmanj 2/3 materialnih sredstev, naša stran pa ves »know-how«. in večino izvedbe. Delo in uspeh pa bosta skupna, kot tudi vse težave in nevarnosti. Do 21. avgusta so uredili že vse formalnosti, včeraj, 25. avgusta: so vsi zapustili Katmandu. Polovica od 121. tovorov gre z nosači, pol pa z letali do Lukle.
TONE ŠKARJA