Alpinistične novice 35/1983

Smučali so s Pik Komunizma in dosegli dva sedemtisočaka

Kranjska odprava v Pamir je bila po izjavah alpinistov SZ ena najuspešnejših doslej – Visoko cenijo tudi našo ekipo iz leta 1979

13. julija so odšli na pot in 20. so bili že v bazi na stičišču ledenikov Moskvin in Walter. Pa je bilo potrebno kar nekaj prepriče­vanja, da niso z večino zašli v Fortamblek, od koder vodi običajen pristop na Pik Komunizma. Zavedali so se, da lahko vsaj večino svojih načrtov opravijo le ob dobri aklimatizaciji, zato so prvi odšli na Pik Vorobljova (5691 m) že takoj naslednji dan. Po osmih urah hoje (3b) so malo pod vrhom bivakirali in 22. julija so bili T. Česen, Karničar, Kranjc, Markič, Rehberger, Štremfelj in Tomazin že na prvem vrhu. Dan kasneje jim je sledil še Dolenc, preostala trojica pa se je morala še pokoravati zdravniškim zahtevam.
Pik Četverjoh (6399 m) je bil sicer še predviden za aklimatizacijo, toda tura nanj je že težja (4a) in tudi precej višji je, pa še smučati so hoteli z vrha. Pa je bilo slabo vreme in 24. minulega meseca je prišla na vrh le četverica: T. Česen, Markič, Rehberger in Štrem­felj. Tri dni kasneje jim je sledila še peterica: M. Česen, Dolenc, Jamnik, Karničar in Kranjc. Zadnja dva sta z vrha tudi smučala.
27. julija je bil za odpravo še en mejnik. Srečo Rehberger, Andrej Štremfelj in Iztok Tomazin so odšli proti vrhu E. Korženevske (7134 m). V štirih urah so se povzpeli do višine 5000 m, koder so si uredili tabor. Za naslednji dan so imeli namreč zelo ambiciozen načrt: po smeri Cetlin (5a) se povzpeti na sedlo (6100 m) ob Z steni, postaviti na njem šotorček in se še povzpeti na vrh ter sestopiti do zavetja. Toda uspelo je le Andreju in Iztoku. Srečo je omagal 300 m pod vrhom. Zgodaj zjutraj tretjega dne pa je bil na vrsti že sestop (izredno ne­varna prečnica pod Z steno) nazaj v bazo. Turo so opravili torej v poltret­jem dnevu, čeprav normalno traja 3-4, pri tem pa je bil Tomazin (kakor sploh ves čas odprave) zelo hudo ožuljen.
Potem je prišel na vrsto najvišji vrh SZ 7495 m visoki Pik Komunizma. Misel na prvenstveni vzpon prek S stene pa so zavrgli, ker so se po zamišljeni smeri rušili seraki (celo ponoči), kamen je pa leti »kot bi ga kdo s plato­ja metal z lopato.« Toda nekateri ra­zmišljajo, da bi se vendarle veljalo še kdaj vrnili in v boljših razmerah tudi poskusiti.
30. julija je sedem članov (M. in T. Česen, Dolenc, Jamnik. Karničar, Kranjc in Markič) začelo po smeri Borodkina (5a), ki je znana po uspeš­nem vzponu naše ženske odprave. Že prvi dan so preplezali ves steber (2000 m) in se z doseženih 6300 m spustili na Plato ter prečili tega do T l (6100 m). Plezali so namreč kar 11 ur in zaradi bolečin v križu je moral Do­lenc zaostati. Naslednji dan so čakali na helikopter, ki jim je prinesel smuči, tako da so se lahko povzpeli le do T 3 na 6450 m. Potem pa 1. avgusta – vrh Dušanbeja (6900 m), kjer so tret­jič prespali. Na vrh pa se jih je naslednji dan povzpelo le pet, Marko Česen je moral zaradi hude vročine iz T 4 takoj v dolino.

Prvi smuk s Komunizma
Zgodaj  popoldan sta si Luka Karnič­ar in Matej Kranjc na sedlu (nekaj več kot 7400 m) pod Pikom Komuni­zma pripela smuči in se po zelo trdem snegu (tako da sta morala uporabljati tudi cepin) spustila na Dušanbe (6900 m). Tu se jima je pridružil še Tomaž Jamnik in skupaj so potem smučali na Plato, kjer sta počakala preostala tova­riša, da so četrtič bivakirali.
3. avgusta je trojica Jamnik, Karni­čar, Kranjc nadaljevala s smučanjem po smeri Borodkina. Bil je to prvi smuk s Komunizma sploh in doslej najvišji jugoslovanski! V zgornjem delu so smučali po ledenem ozebniku prekritem z. mehkim (pomladanskim) snegom, spodaj pa je bilo potrebno prek cele vrste ledenih plazov. Pa se je vse lepo in v redu končalo (po smeri so smučali dve uri in pol). Tudi za njihove smuči. Uporabljali so nove Elanove, toda serijske izdelave.
Smer, ki jo štejejo za najtežjo v S steni Pik Komunizma, so Bezzubkin in tovariši preplezali šele leta 1972, po več neuspešnih poskusih. Do vrha so potrebovali kar osem dni in s to turo so si prislužili zlato kolajno na šampionatu SZ 1972. Od tedaj je smer doživela le še dve ponovitve (Čehi in Poljaki), čeprav jo najboljše ekipe SZ tako rekoč stalno oblegajo.
Smer je visoka 3100 m in vodi na sam vrh, sestavljajo pa jo trije povsem različni deli. Spodnji do Platoja (med 4400 in 6150 m) bi zaslužil (franco­sko) oceno ED-. Srednji del smeri (500 m vzhodne stene do sedla med Hablovim in Komunizmom) so strme ledne vesine (D ali D-), vršni greben (850 mi višinske razlike) pa ocenjuje­jo s II (PD). Toda ob prihodu naših so bile razmere v steni slabe, veliko snega in led.
Po dveh dneh počitka je trojica Rehberger, Štremfelj, Tomazin popol­dan 31. julija prišla pod S steno Ko­munizma. Naslednji dan, še pred ju­trom, so kar nenavezani (III-IV, led pa tudi do 80-stopinjski), da bi se kar najhitreje izognili padajočemu kame­nju, povzpeli do markantne zajede. Naslednji trije raztežaji po z ledom zalitih kaminih in žlebovih so bili med najtežjimi (VI-, V+, 70-90°) na vsej turi. Dalje pa v območju raza, toda v sila slabih snežnih razmerah, tako, da sto morali več raztežajev dobesedno odkopati od začetka do konca. Noč so prečepeli v višini 5300 m in to na sila neugodnem mestu. Niti v spalne vreče niso mogli zlesti, kaj šele, da bi si postavili šotor.
Drugi dan so se ves čas dajali s težko skalo v stolpih in z gnilim sne­gom. Ko pa se je znočilo, ni bilo mesta za bivak. Odločiti so se morali kar za nadaljevanje. Ponoči so plezali previsen serak, presenečal jih je prhek sneg, za konec pa so imeli še 300 m zelo delikatne prečnice na Pla­to. Po 22 urah neprekinjenega pleza­nja (od vstopa 37 ur) so se krepko zdelani odločili za dan počitka.
V četrtek, potem ko so tovarišem na Platoju pustili nekaj odvečne opre­me, so Andrej, Iztok in Srečo v štirih urah dosegli sedlo pod vršnim grebenom, od tam pa v sedmih urah še Vrh Komunizma. Še istega dne zvečer so bili že spet na Platoju. 5. avgusta, po vsega petih dneh torej, če upoštevamo še počitek (ali 48 urah samo plezanja) so bili spet v baznem taboru. Tomazin pa je ob tem izjavil: »Za mene je bila to doslej daleč najtežja tura. Pa ne toliko zaradi dolžine, višine, trajanja ali tehničnih težav, pač pa zaradi trp­ljenja, ki sem ga prestal zaradi poško­dovanih (gangrene) prstov na nogah, ki so bili krivi, da sem dobil še grozne žulje. Toda – namenil sem se priti na vrh, šel bi tudi po štirih! In čeprav imam še 90.000 din dolga za to odpravo, že razmišljam, da bi se vrnil. Z zmajem in rad bi tudi v zamišljeno prvenstveno, če bo le ostala.«
Potem so je vreme še nekoliko po­slabšalo, helikopter ni več mogel leteti vsak dan in iz baze so odšli že 11. av­gusta, dva dni kasneje pa so jih doma­či in prijatelji ob 20.30 že pozdravili na brniškem letališču.
Za konec pa še kratka ocena. Če­prav niso nameravane prvenstvene ni­ti poskusili, lahko trdimo, da je odprava »Pamir 83« več kot uspela. Vodstvo mednarodnega tabora jim je celo zatrjevalo, da so najuspešnejša tuja odprava sploh. Njim v bok da lahko štejejo le še eno našo, tisto, ki je bila pri njih leta 1979.

Okoli Kazbeka zanimive stene
Izmenjava z mladi­mi iz Gruzije je bila letos prvič tudi na planinskem področju. 20-člansko slovvensko zastopstvo, med njimi osem koroških alpinistov in trije člani So­škega AO, je odšlo na pot 22. julija, vrnili pa so se prve dni avgusta v dveh skupinah. In čeprav je bilo časa za zahtevnejše ture premalo, je osnovna ocena pozitivna: izmenjavo bi veljalo nadaljevati, le pod nekoliko drugačni­mi pogoji
Za začetek je vseh 11 alpinistov (25. julija) preplezalo JV ozebnik v Kazbeku (5033 m, 1200 m, 4a, 50-60°) in Igor Ježovnik in Rok Ko­lar sta po njem tudi sestopila. Potem je večina odšla v dolino, Ježovnik, Kolar in Stanko Mihev pa so ostali pod nepreplezano SSV steno Ortsverija (4200 m) z namenom, da opravijo prvenstveni vzpon. Toda Ježovnik je Zbolel in z načrti ni bilo nič.
Dva dni kasneje so bili spet v gorah. Pet (Ivančič, Kolar, Lukman, Rejc in Žalig) jih je odšlo poti S steno Čauhi (3800 m) s smermi, visokimi 500 do 1200 m. Toda ponoči se je poslabšalo vreme in nič ni bilo ne s ponovitvami, ne z vzponom po lepi 800-metrski še nepreplezani zajedi. Le malo več so imeli drugi alpinisti, ki so se namenili na prečenje vrhov nad ledenikom Rustavi. Preden jih je doseglo slabo vre­me, so dosegli vsaj višino 3000 m.
30. julija so bili že nazaj v Tbilisiju. Naslednji dan so jim gostitelji na krat­ko razkazali mesto, potem pa je prvi del (7 članov) skupine že odpotoval v Moskvo. Drugi pa so si izborili še dva dni bivanja v gruzinski prestolnici, potem pa so morali tudi oni z vlakom v Moskvo. 5. t. m. so bili še zadnji spet v domovini.

Še ena ženska naveza
Samostojne ženske naveze tudi v alpinistično najbolj razvitih deželah niso ravno pogoste. Razumljivo je, da so vsake, še posebno če je aktivna dalj časa, razveselimo tudi pri nas.
Marička Frantar in Alenka Frantar, obe sta članici ljubljanskega AO Ra­šica, sta v začetku meseca odšli v itali­janske Dolomite in to z lepimi načrti. Pa jima vreme ni bilo naklonjeno. 5. avgusta sta sicer preplezali znani Raz tančic (V-/IV), toda bilo je že pošte­no mraz in tudi pihalo je. Med sesto­pom pa je začelo še snežiti. In ker se je slabo vreme nadaljevalo, časa pa nista imeli na odmet, sta se vrnili do­mov. 14. avgusta sta potem v Špiku preplezali kombinacijo Skalaška – Krušičeva, dan kasneje pa krušljivo (in redko plezano) Aleksičevo smer v Dovškem Gamsovcu.

Šlosarska ter Peternel-Čop
Pavle Kozjek je s Stojanom Kejžar­jem (oba AO Matica) v soboto, 13. avgusta prosto ponovil (5. PP) Šlosarsko smer v Steni. Njegova ocena se (v glavnem) ujema z dosedanjimi: naj­težje mesto je VI – . Dan kasneje sta na enak način ponovila še Peternelovo smer s Čopovim stebrom. Za prvi del (vsaj tretja PP) je Kozjek sporočil oceno VI+, za drugi (četrta ali peta PP) pa VI. To je verjetno šele 2. PP te kombinacije.

Sam in v navezi
Stane Mokotar (AO Rašica) je zad­njega dne minulega meseca sam pre­pleza! (spominsko) Cizljevo smer v Špiku. 14. avgusta pa sta v navezi s Franetom Kemprlom (AO Kamnik) opravila 7. PP smeri JLA v Šitah (VI +,VI).

Alpinistična družina
Irena Komprej (AS Prevalje) in Stanko Mihev (AO Ravne) sta po povratku iz Kavkaza (Gruzije) odšla v Zahodne Alpe. Njuno prvo sporočilo je: »Ponovila sva Cassinovo v Piz Badile, odhajava v Chamonix.« Medtem pa nista počivala niti Irenina starša – Ivan in Ivanka Komprej. V dneh od 7. do 9. avgusta sta se povzpela na Mönch, Walcherhorn in Jungfrau, le­pe švicarske vršace.

Komemoracija v steni Raduhe
Pred 20 leti sta se v Mihovi smeri ponesrečila Ivan Burjak in Dora Šenk. Bilo je 11 avgusta in v njun spomin alpinisti vsako leto s plameni­cami osvetlijo steno Raduhe. Letos so jih prižgali 50, komemoracijo pa so pripravili v soboto, 13. avgusta. Milan Savelli pa je pred kočo na Grohatu za tem zavrtel nekaj svojih filmov s pla­ninskih popotovanj.

Alpinisti in turizem
Tudi alpinisti so se vključili v priza­devanje za lepši videz in urejenost Črne. V skalah nad rudarskim muze­jem so posadili planinsko cvetje, po­magali pa so tudi – vse seveda prosto­voljno – pri popravilu ure na cerkve­nem zvoniku. V četrtek pa je bil »dan planincev« v okviru 28. turističnega tedna v Črni. Alpinisti, člani AO Črna in Ravne so skupaj z reševalci postaje Prevalje v Obistovih pečeh prikazali plezanje in reševanje v gorah. Zvečer pa je Peter Podgornik (AO Nova Go­rica) prikazal film o prvenstvenem vzponu prek J stene Aconcague.

Zadnji zdihljaj in Ta hitra
Janko Humar in Žare Trušnovec (oba Soški AO) sta v nedeljo, 14. avgusta opravila kar dva prvenstvena vzpona in to v dveh različnih stenah nad Zapotokom v Bavškem Grin­tovcu sta izpeljala smer Zadnji vzdih­ljaj (V/IV, zgoraj II-III, 300 m) in sicer po izraziti zajedi desno velikega rdečega odloma. V Srebrnjaku pa je nova smer Ta hitra (V-/III, 350 m) v desnem delu SZ stebra.

AS v Ajdovščini
Alpinistična sekcija PD Ajdovščina šteje 14 članov (3 alpinisti), toda se­daj so aktivni le štirje. Drugi so v JNA, zaposleni z obveznostmi do PD in podobno. Upajo pa, da bodo načrte o aktivnosti vseeno izpolnili. Damjan Bandelj in Herman Dragin sta 7. av­gusta preplezala Zajedo in Smer pa­stirja Jozla v Nad Šitom glavi, Dragin pa 13. avgusta z Aleksandrom Preg­ljem Tržaško in dan kasneje Jugov steber, z Marjanom Lebanom pa (tudi 14. avgusta) Kovinarsko, vse v Steni.

Sedemnajstkrat v Vršacu
Peter Podgornik, načelnik AO No­va Gorica je sedaj najboljši poznavalec Vršaca. Preplezal ga je že 17-krat, nekatere smeri celo že po trikrat in le še dveh smeri ni ponovil. V sobo­to, 13. avgusta je s Pavlo Kurinčič preplezal kombinacijo Leva Ceklinova, varianta Juvan – Sazonov in De­sna Ceklinova. Naslednji dan sta v prvenstvenem vzponu zmogla steber (3 R, V/IV) levo od Skritega stebra nadaljevala po Puntarski do velike strehe, kjer je poiskal »metulja«, ki mu ja padel iz rok med enim od prejš­njih vzponov, izplezala pa sta po Po­poldanski smeri. Celotno kombinaci­jo, ki zasluži oceno V, 500 m, sta plezala le 5,30 h. Mirjam Bizjak in Milan Velikonja (prav tako AO Nova Gorica) pa sta 14. avgusta ponovila Mansardo v Planji.

Tabor AO Vipava
Med taborom, ki so ga imeli člani AO Vipava v Zadnjici, je bilo zelo slabo vreme in večino načrtov je »splavalo po vodi«. V presledkih med nalivi so opravili 17 vzponov in še to v glavnem krajše, v Rušici in Mali Moj­strovki. Le Darku Hrovatinu je v na­vezi s Petrom Podgornikom uspelo preplezati steno Vršaca. Vstopila sta po Levi Ceklinovi, nad koncem grape sta zavila v varianto bratov Podgor­nik, izstopila pa sta po Centralni sme­ri. Plezala sta prosto (nekaj manj kot pet ur) in težave ocenila z V+, V. V soboto, 13. avgusta so Vipavci plezali v Steni. Hrovatin in Naglost sta pono­vila Skalaško s Čopom, Fabčič in Ko­dele pa Prusikovo z Razom mojstranških veveric.

Skupna tura Soškega AO
Marko Kogoj in Nataša Leban sta od 7. do 10. avgusta plezala v Zaho­dnih Julijcih. Med osmimi smermi, ki sta jih ponovila, izstopajo ZSZ Raz cima alta di Riobianco (IV-V, 250 m), S Raz Cima del Valone (V-, 550 m) in V raz Viša (IV-III, 800 m).
Pred tednom dni pa so pripravili člani Soškega AO skupno turo na pla­nino Zapotok. V soboto, 13. avgusta so Edo Kozorog, Niko Kutin in Nata­ša Leban preplezali novo smer (Ta naša, IV/II-III, 300 m) desno od SZ raza v Srebrnjaku. Drugi pa so ponovili še nekaj zanimivih smeri: Likar – Markič, kombinacijo Bratovska – SZ Raz, Prečenje Zapotoškega vrha itd.

Franček Knez: 300 PrV
Franček Knez (AO Impol) pleza še naprej neumorno, da je kaj. 9. avgu­sta je najprej sam ponovil Centralno v Široki peči, potem pa v ostenju med Škrnatarico in Dolskim križem pre­plezal še štiri prvenstvene – pol jih je z oceno IV+ (Centralna in Desna poč), pol pa s III (Kaminska in Mimo votline). Pa še to: dve je preplezal v sestopu. Naslednji dan je v istem oste­nju preplezal še osem novih smeri. O njih je izjavil, da so vse zelo lepe in v dobri skali, imajo pa tudi nekaj težkih mest, kar pa ocene (III- do IV+) ne kažejo (če jih seveda jemljemo v pra­vem pomenu oznake). Toda vse to mu ni bilo dovolj. V sredo je nadaljeval z obdelavo Razorja, kjer je preplezal dve novi, potem pa še v Kriškem robu dve. Zadnji dan svoje štiridnevne tur­neje je preplezal še dve novi v Kriški steni in s tem dosegel za normalno pojmovanje neverjetno številko 300 prvenstvenih vzponov. Ti so mu re­snično postali osnovni smisel alpini­stičnega udejstvovanja, kot sam po­udarja.

Novo v Sfingi
Franc Intihar in Jože Repina poro­čata. da sta med ponovitvijo Raza mojstranških veveric v Sfingi opazila svedrovec takoj po prestopu z majave luske v prečnico. S tem je prvi raztežaj praktično povsem »tehničen«. Dare Juhant in Janez Savšek sta 30. julija ponovila Helbo, naveza Firm-Repina (vsi AS Litija) pa Skalaško z ladjo.

Stenar in Ortler
Iz poročil AO Matica je razvidno, da sta Belak in Kofol ponovila Ancljev steber v Stenarju, Alič s Tratnikom (AO Idrija) pa Zajedo spominov v isti steni. Bili so tudi na tujem. Bec, Dvoršek, Metljak in Senegačnik so se povzpeli na Ortler (3905 m) in pri tem za las ušli hudi nevihti. Temu primeren je bil tudi čas: za vzpon in sestop pet ur in pol.

Na kratko
AO Mengeš: Miro Šušteršič je sam ponovil Gradišnikovo v Planjavi, z že­no Tadejo sta preplezala Grintovčev steber, s Tonetom Burgarjem pa Veli­ki greb(e)n v povezavi z Direktno na Konja v J steni grebena Rinka-Skuta.
AO Mojstrana: Obisk avstrijskih gora se je ponesrečil: zaradi slabega vremena so se vrnili brez pomembnejših) tur. Brane Pečar je s Silvom Karom (AO Domžale) 13. avgusta ponovil Prusikovo z Razom veveric v Sfingi.

Prosti ponovitvi v Dolomitih
Postojnska alpinista Bogdan Biščak in Igor Škamperle sta 10. avgusta opravila 1. prosto ponovi­tev Direktne smeri v Stenarju (znan je le poskus Tomazina). Ključno mesto – prvo streho – sta ocenila s VII+, drugo streho s VII-, težave v obeh tehničnih raztežajih pa s VI, drugo IV in V, plezala pa sta sedem ur in pol.
Potem sta odšla v italijanske Dolo­mite pod steno Marmolade. 14. t. m. sta se poskusila s »klasiko«, toda na moderen način. Prosto (1. JPP) sta ponovila Smer ob 50-letnici FISI ali Gognovo smer. V pregledu smeri, ki je bil objavljen v Bergesteigerju, je ocenjena s VII, toda naša dva menita, da je to preveč, da zasluži tako oceno le eno mesto. Res pa je, da je dolga kar 25 raztežajev in ima precej mest VI in tudi VI+.
Za drugi vzpon sta si izbrala Don Kihota. Želela sta se namreč seznaniti vsaj z eno od Mariacherjevih (tako opevanih) smeri. Ta smer pa poteka v zgornjem delu po čudovitem stebru in slišala sta, da jo nekateri tudi štejejo za sedmico. Čeprav sta odšla v steno brez opisa, sta v smeri uživala; pleza­nje po ploščah, koder omogočajo na­predovanje le majhne luknjice, tega nista srečala še nikjer. Toda glede ocene imata spet pripombo: le en raz­težaj zasluži oceno VI+ in plezala sta jo le pet ur. Za sedmico jo torej ne bi mogla razglašati. Res pa je, da se vča­sih tudi po ves raztežaj ne da zabiti klina ali uporabiti zatiča.

In še novica, ki jima jo je posredo­vala Lidija Painkiher (Akademski AO) iz ZDA. 23. junija je z Jamsom Sanosom z dvema bivakoma ponovila smer Zodiak (A3, 700 m) v El Capitanu. Zapisala je tudi, da je zelo lepa, ves čas napeta smer, da se je seznanila že s številnimi vrhunskimi alpinist. itd.

Franci Savenc