Nov višinski rekord – Lep dokaz sposobnosti
Naša prva samostojna ženska alpinistična odprava je v sovjetskem Pamirju več kot potrdila svojo vrednost – Zelo izenačena ekipa
Čeprav so podatki v uradnem sporočilu sila skopi, lahko vendarle že ocenimo njihov uspeh, prva ženska alpinistična odprava »Pamir 82« je začrtala nov pomemben mejnik slovenskega in jugoslovanskega ženskega alpinizma. Tone Škarja, načelnik komisije za odprave v tuja gorstva PZS je brzojavko, da jih je 1. avgusta sedem doseglo najvišji vrh SZ 7495 metrov visoki Pik komunizma in to po smeri Borodkina v S steni, ocenil s tremi zelo karakterističnimi ugotovitvami: Izreden dokaz sposobnosti. – Zelo izenačena ekipa. – V prihodnje jih bo prav gotovo potrebno enakovredno upoštevati tudi pri izboru za najtežje himalajske odprave.
S sovjetskim Pamirjem so se naši alpinisti prvič seznanili leta 1967. Pod vodstvom dr. Mihe Potočnika je šest alpinistov v treh smereh priplezalo na Pik Lenina (7134 m), ki je za nekaj časa postal tudi naš ženski višinski mejnik (Barbka Lipovšek-Ščetinin). Tudi drugi obisk Pamirja – dve leti kasneje – je bil namenjen istemu vrhu. Še leta 1972 pa smo zabeležili prvi vzpon na Pik komunizma. Od petčlanske ekipe sta se na 7495 m visoki najvišji vrh SZ povzpela (30. julija) Franc Jeromen in Ludvik Rožič. Tri leta kasneje smo zaman pripravljali jugoslovansko odpravo. Leta 1976 se je četverica iz Sarajeva obrnila vsega 50 m pod vrhom Pik Korženevske (7105 m). Ta vrh pa je naveza iz BiH dosegla leta 1979, ki je bilo sploh najbolj uspešno doslej v Pamirju. Odprava je namreč preplezala še tri prvenstvene smeri, opravila prvi pristop na Pik 5741 itd. Tega leta je bila uspešna tudi odprava v Fanske gore, ki jih tudi lahko štejemo k Pamirju. Leta 1980 smo potem zabeležili še dva »privatna« vzpona na Pik Lenina (hrvatski planinci), lani pa odpravo Velenjčanov. Na vrh Pik komunizma so 9. avgusta prišli Lihteneker, Mesarič in Preradovič (2. JPR). Enako število jih je bilo tudi na Piku Korženevske.
Prvič same alpinistke
Ideja, naj tudi naše alpinistke same pokažejo, kaj zmorejo, se je porodila že leta 1979, ob prvih glasovih, da Wanda Rutkiewicz pripravlja mednarodno žensko odpravo na drugi najvišji vrh sveta K 2 ali Čogori. Bila je pripravljena sprejeti tudi dvojico naših alpinistk, toda v nadaljnjih stikih se je pokazalo, da bi na taki odpravi naša dekleta le težko prišla do izraza. Porodila se je (avgusta 1981) ideja o samostojni odpravi, cilj pa naj bi bil Pamir, kjer je še najmanj težav s transportom in podobnimi nevšečnostmi, doseči pa se da že zelo velike višine, sledil je razpis KOTG oziroma celo dva. Prijavilo se je 15 kandidatk in osem jih je bilo uvrščenih v končno selekcijo (poleg gostje iz Splita in novinarke). Potem je bilo potrebno zaradi sovjetske zahteve skrčiti »moštvo«, v S steni Malega Mangarta pa je zaradi podhladitve za vedno zastalo srce Tamare Likar, ene naših najbolj vsestranskih alpinistk zadnjega časa. 13. julija jih je potem osmerica odpotovala z vlakom v Moskvo in potem naprej v daljno Azijo.
Kako so doživljale višino pamirskih vršacev, točno še ne vemo. Za aklimatizacijo so menda prvič bivakirale na višini 4800 m in se potem povzpele še na 5700 m. Drugi poskus, da bi se povzpele na Pik štirih (6300 m) pa so morale zaradi slabega vremena prekiniti po nočevanju na 5800 m. Šele potem se je sedmerica (kmalu po prihodu v Bazo z želodcem) naših deklet in žena čutila dovolj sposobnih, da se spopade s severno steno Pik komunizma, ki je doslej naši alpinisti še niso poznali. (Oba prva vzpona sta bila opravljena po »klasični« smeri Burevestnikov.)
Nadalje vemo, da so naše alpinistke doživele nadvse prisrčen sprejem in da so jim organizatorji obljubili celo dostavo hrane (s helikopterjem) na vrh stebra, kjer se začenja Veliko firnovo plato. Poročajo tudi, da se je odpravila v S steno tudi švicarska ekipa, ki pa se je odločila za ekspedicijski način plezanja. In končno vemo, da je vseh sedem udeleženk odprave, ki je vzpon začelo, turo tudi srečno in nadvse uspešno opravilo. Tako homogene ekipe doslej ne samo, da še nismo organizirali, temveč je verjetno tudi še niso imeli priložnost spoznati v SZ, čeprav je prav ta država znana po odličnih alpinistkah. Njihov uspeh lahko povsem enakovredno uvrstimo tudi ob bok samostojnim ženskim odpravam v Himalajo, pa čeprav so nekatere dosegle tudi večje višine.
Jugoslovanski ženski višinski rekord
Čeprav nimam uradnega »registra« višinskih rekordov, ki jih dosegajo alpinisti, so taki podatki še kako zanimivi, saj po svoje kažejo tudi možnosti in dosežke v alpinizmu. Naš prvi zabeleženi ženski višinski rekord je dosegla dvajsetletna Rozalija Škantar, po domače Šestova iz bohinjske Srednje vasi leta 1870. Drugi tak mejnik bi bil lahko najvišji vrh Evrope, vendarle ime prve zmagovalke tega snežnika še ni dokončno ugotovljeno. Izven Evrope je rekordno višino prva dosegla verjetno Majda Žumrova, ki se je 2. julija 1965 povzpela na 5671 m visoki Demavend v Iranu. Naslednji večji »skok« je bil dve leti kasneje, ko se je Barbka Lipovšek-Ščetinin povzpela na Pik Lenina (7134 m), zadnji pa leta 1977, ko je (17. avgusta) Slava Mrežar-Suhač pristopila na 7350 m visoki zahodni vrh Nošaka (Hindukuš, Afganistan). Sedaj so rekordno višino naše alpinistke potisnile še za skoraj 150 metrov višje, velja pa za Slovenijo, Hrvatsko (Ana Mažar) in seveda Jugoslavijo.
Zmagovalke Pamirja
Marija (Sabolek) Frantar, 26-letna članica AO Rašica, je vodja odprave in tista, ki je bila doslej najvišje (1979: Pik revolucije, 6974 m). Je absolventka FF za geografijo-zgodovino. Pleza od 1976 in ima za seboj številne težke ponovitve in prvenstvene vzpone doma in na tujem, tudi v Pamirju.
Lidija Honzak, 26-letna članica AO Matice, je sicer dipl. inž. kemije, zaposlena pa je kot učiteljica na OŠ. Z alpinizmom se je resneje pričela ukvarjati leta 1978. Šele petkrat je bila pred odpravo nad višino 4000 m. V Zahodnih Alpah je opravila 11 vzponov, doma pa tudi več prvenstvenih.
Irena Komprej, 21-letna članica AS Prevalje, je študentka elektrotehnike, pleza pa od leta 1976, čeprav je že devetletna pričela redno hoditi v gore. Tudi ona je bila doslej najvišje le na Mt. Blancu (4807 m), čeprav redno obiskuje tudi tuje gore. Ima več prvenstvenih in težjih ponovitev.
Irena Markuš, 24-letna članica AO Kamnik, je zaposlena v otroškem vrtcu na Duplici, pleza pa že od leta 1975, čeprav ji tudi pred tem gore niso bile tuje. Bila je mladinski vodnik in delovala v GS. Je tudi alpinistični inštruktor in ima več priznanj, doslej pa je opravila že približno 180 tur, od tega 33 zimskih. Najvišje – pred odhodom v Pamir – je bila na Mt. Blancu.
Ana Mažar, 29-letna članica AO Mosor iz Splita, je po poklicu ladjedelniški tehnik. Pleza od 1977 in je bila že članica odprave »Kavkaz 81« ter dosegla 5500 m na vesinah Elbrusa. Ima precej tur tudi v evropskih gorstvih, največ pa seveda v domačih Dinaridih, tudi več prvenstvenih.
Lidija Painkiher, 27-letna članica Akademskega AO, je absolventka FNT (tehnična matematika). Pleza od leta 1977 in to precej intenzivno, tako da ima že prek 180 tur, od tega 33 prvenstvenih (7 na tujem), po enotni kategorizaciji jugoslovanskih športnikov pa ima priznan zvezni razred.
Marija (Perčič) Štremfelj, 25-letna članica AO Kranj je absolventka Biotehniške fakultete. Pleza od leta 1974, bila je že na odpravi v Ande, kjer je dosegla 6040 m visoki Kitaraju. Tudi ona ima že prek 180 alpinističnih tur, sodelovala je pri vzgoji, leta 1980 je dosegla zvezni razred itd.
Andreja Žagar, 24-letna članica AO Ljubljana-matica, je absolventka Visoke šole za telesno kulturo, sicer pa zaposlena kot učiteljica TV. Pleza od leta 1978, ima pa tudi že prek 170 tur v vseh razmerah in vseh težavnosti. Razen v domačih gorah je plezala tudi že v Italiji, Avstriji in Franciji.
Grand Pilier d’Angle
Radovljičani so v zadnjem času sicer pridno pomagali pri gradnji. Skupaj s člani drugih odsekov so delali na tovorni žičnici na Kriške pode. Potem pa so takoj odrinili v gore, najpreje v italijanske Dolomite. Zvone Andrejčič in Željko Perko (Tržič) sta teden dni vedrila pod Cinami, uspelo jima je ponoviti le Rumeni raz. Tam sta bila tudi Vili Božič in Bojan Stegnar, ki sta preplezala Dibonov raz Velike Cine in Preussovo poč. Štirje pa so (prav tako v slabem vremenu) plezali okoli Chamonixa. Borut Kersnik in Vili Tavčar sta 29. julija ponovila Gervasutijev ozebnik v Mt. Blanc du Taculu, Blaž Jereb in Miro Pogačar pa Jeagerjev ozebnik v isti steni. V noči od 1. na 2. avgusta sta Kersnik in Tavčar ponovila Klasično smer v Brenvi, Jereb in Pogačar pa smer Bonatti-Zapeli v Grand Pilier d’Angle. Za smer sta potrebovala le 7 ur, potem pa se je zataknilo in za sestop (prek vrha Mt. Blanca) sta potrebovala kar tri dni.
V italijanskih Dolomitih
Janko Humar in Žare Trušnovec, člana Soškega AO sta bila od 4. do 7. t. m. v italijanskih Dolomitih, kjer sta kljub slabemu vremenu preplezala nekaj lepih smeri. Prvi dan sta ponovila smer Frisch-Corradini (V+, 500 m, 5 h) in Pali del Rifugio in izstopila po Z razu (IV+, 200 m), dež pa jima je preprečil, da bi nadaljevala na vrh Sasso d’Ortiga. Dan za tem sta preplezala čudovito Buhlovo poč (V+, 500 m, 6 h) v Cima Canali. Nad gradino sta naredila še 3 R variante desno od direktne variante te smeri. V petek sta bila že pod Civetto in popoldan preplezala Tissijevo smer v Campanile di Brabante (VI/IV+, 100 m). Dan kasneje sta kljub dežju preplezala še Tissijevo v Torre Venezia (VI-, 500 m).
V Hochschwabu
Člani AO Kozjak iz Maribora v Hochschwabu (Avstrija) niso imeli sreče z vremenom. Navezi Bračko-Fidelj in Rihter-Djakovič sta 8. t. m. ponovili Zahodni raz Schartenspitzè (V, A 1, verjetno 3. JP) naslednji dan pa sta preplezali JZ steno istega vrha z redko plezanim direktnim izstopom (V+, A l).
14 vzponov po 6 smereh
Tudi v Franciji člani AO Kozjak niso imeli sreče z vremenom. V 15 dneh (druga polovica julija) je sedem članov opravilo le 14 vzponov po lažjih smereh. Dve navezi sta ponovili Gervasutijev ozebnik, plezali pa so še Pyramid de Tacul in Trident de Tacul in v steni Aig. du Plan.
Iz Bosne in Hercegovine
Goran Gvozderac in Mukrim Šišič (AO Dilber-Stjepanovič, Zenica) sta ponovila Bosansko in Diagonalno smer (obe V/IV, 550 m) v Izgorjeli grudi na Prenju. Od 15. do 30. julija pa se je skupina 5 alpinistov iz Zenice in 6 iz Sarajeva mudila v Chamonixu in njegovi okolici. Tudi oni zaradi slabega vremena praktično niso opravili nobenega vzpona, čeprav so nekajkrat poskušati. Le na vrh Mt. Blanca so pristopili, ko so vodili planince iz Sarajeva. Naveza Slobodan Andan – Antun Budja – Redžep Grabus pa je preplezala steno Fuscharkarkofa v Visokih Turah.
Tabor v Logarski dolini
Konec julija je bil v Logarski dolini tabor PD Vipava, ki so se mu pridružili tudi člani AO. Kljub slabemu vremenu so opravili nekaj vzponov. Tri naveze so preplezale Modec – Režkovo v Mali Rinki, ponovili so tudi Modec – Režkovo v Škarjah in Herletovo v Ojstrici. Poročajo pa tudi o dveh prvenstvenih: v Štajerski Rinki in Križu. 8. avgusta pa sta Marko Fabčič in Davorin Kodele preplezala Bavarsko v Steni in sestopila po Slovenski smeri.
Po izletu na Mt. Blanc
Tudi člani AO Trbovlje so bili v Franciji. Potem ko so pomagali voditi izlet planincev na Mt. Blanc, sta Bojan Pajk in Bojan Šprogar v noči med 28. in 29. julijem preplezala S steno Aig. du Plan, med 1. in 2. avgustom pa še Gervasutijev ozebnik.
V stena Jezerskega Stoga
Bojan Črv in Ivan Mrak, člana AO Idrija, sta 5. avgusta preplezala novo smer (II-III, 150 m) in še varianto (IV-, 150 m) Snežne smeri, vse v V steni Jezerskega Stoga.
Vesti iz celjskega AO
Franci Horvat in Marko Korenšek sta 2. avgusta preplezala še eno novo (Agonija: IV+/III-IV, 200 m, 3 h) v levem delu stene Mrzle gore. Hkrati z njima sta plezala tudi Marko Lihtineker (Šaleški AO, drugi AO Celje) in Marjana Korenšek, prav tako novo smer v Mrzli gori (Zapeljivka: IV, 250 m, 3 h). Teden dni kasneje sta Horvat in Zdenka Golavšek ter Dušan Golob s tečajnikom preplezali Steber Štajerske Rinke, Franc Čanžek s tečajnikom pa Cicovo v Turski gori.
Sedaj končno boljše razmere
Kot poročajo iz Chamonixa, se je vreme pred tednom dni končna izboljšalo in lahko v kratkem pričakujemo bolj veselih novic. Doslej namreč o kakih nadpovprečnih rezultatih nismo poročali, čeprav pravijo, da je bil »slovenski kamp« za pokopališčem včasih tako poln, da je bilo komaj še mogoče postaviti šotor. Alpinisti pa so v Francijo odhajali resnično dobro pripravljeni.
O nekaterih vzponih smo že izvedeli. Andrej Štremfelj (Kranj) in Marjan Manfreda sta ponoči od 4. na 5. avgust ponovila Frendojev steber (V/IV, 60/50 st., 1100 m, 3 h) v Aig. du Midi. Štiri dni kasneje, prav tako ponoči, sta preplezala (8h, verjetno 3.JP) še smer Bonatti-Zapeli v Grand Pilier d’Angle. Marko Česen in Nejc Zaplotnik (oba AO Kranj) sta zadnjega julija v 8 urah zmogla Siegnerjev steber (V+/V, do 55 st., 1100 m) , ki pod žičnico vodi na Aig. du Midi. V noči z 8. na 9. avgust sta v družbi z Vanjo Matijevcem (AO Rašica) in Danijem Tičem (AO Impol) potem preplezala še Švicarsko v Les Courtes. Stane Belak, Viki Grošelj in Matijevec so ponovili strm ozebnik, ki vodi na škrbino med Aig. du Plan in Aig. du Midi. Štirje Celjani so preplezali smer Major v Brenvi itd. Za uspeh torej – kaže – ni skrbi. F. S.
Novice z zamudo
Alpinistični odsek PD Idrija je v začetku julija organiziral tabor pod Rokavi, ki se ga je udeležilo po pet pripravnikov in alpinistov. Med 36 vzponi različnih težav velja omeniti ponovitev Leve zajede v Škarjah (V+/IV), ki sta jo opravila Ciril Močnik in Emil Tratnik. Ivan Menard in Mitja Praprotnik pa sta ponovila Ljubljansko v Steni. 18. julija sta Menard in Peter Poljanec ponovila Popoldansko v Vršacu. Od 18. do 23. julija pa so bili v italijanskih Dolomitih. V J steni Punta Fiames sta navezi Černilogar-Sedej in Kranjc-Praprotnik že prvi dan ponovili smer Castiglioni-Gilberti in Via Jori. Dva dni pozneje sta Černilogar in Sedej v 8 urah ponovila Via della Julia (V-VI, 850 m) v Tofani de Rozes, Kranjc in Praprotnik pa Via Pompanin-Alvera (V-, 450 m, 5 h) v isti steni. To smer sta 21. julija ponovila še Černilogar in Sedej, Slavko Svetičič pa je sam preplezal Via Dibona-Apolonio-Bedwards (IV, 850 m) in potem še Pompanin-Alvera. Za zaključek so 23. minulega meseca preplezali še smer Tissi-Andrich (VI, A O, 500 m). Najpreje Slavc Svetičič solo, za njim pa še Praprotnik in Sedej.
Tečaj GRS
Komisija za gorsko reševalno službo pri PZS organizira od 17. do 19. septembra republiški tečaj za pripravnike in pripravnike za inštruktorje GRS, ki bo na Okrešlju. Postaje morajo prijaviti svoje člane do 5. septembra na PZS ali direktno Marjanu Salbergerju (Tržič, Partizanska 17). Obvezna je popolna alpinistična oprema, zbor pa bo v petek ob 19. uri.
1. PP Kramarjeve v Koglu
Silvo Karo in Andrej Škofic, člana AO Domžale, sta 11. t. m. opravila prvo prosto ponovitev spominske smeri Ceneta Kramerja v Koglu. Prvi raztežaj sta ocenila s VI, zadnjega pa sta speljala v varianti (VII), in sicer pod prvo streho desno, potem po zajedi in pod drugo streho nazaj v originalno smer. Sestopila sta po Virensovi.
Oče in hči
V torek, 3. avgusta sta Aleš Kunaver in Tone Sazonov preplezala Zahodno zajedo v Steni, naslednji dan pa je Kunaverjeva hčerka Vlasta z Alešem Dolencem ponovila Jubilejno v Dolgem hrbtu. Bešlin in Marinčič sta 19. julija v 8 urah ponovila Steber Brenve (Mt. Blanc). Štiri dni kasneje je Dare Dolinar opravil prečenje Mt. Blanca. 1. avgusta pa sta Alič in Dvoršek (vsi AO Matica) ponovila Severni raz Male Mojstrovke.
Javili iz Cerknega
Slavko Svetičič poroča, da je 28. julija opravil (solo) ponovitev Pripravniške smeri v Trentskem Pelcu (V+/IV-V, 550 m 2h). Dan kasneje sta z Ivanom Menartom opravila še 1. P Cerkljanske smeri v Srebrnjaku (IV+/IV, 450 m, 3 h). 8. avgusta je z Milanom Černilogarjem preplezal Prusik-Szalayevo smer s Kunaver-Drašler v Sfingi, naslednji dan pa z Marijo Podnar Bohinjsko v Steni.
Šalečani v Raduhi in Franciji
Kljub slabemu vremenu sta navezi Avberšek-Kotnik in Cerjak-Vovk 29. julija ponovili Frendojev steber v Aig. du Midi, pet članov pa je bilo skupaj z mozirskimi planinci na vrhu Mt. Blanca. Doma pa so plezali v glavnem v Raduhi: Rok in Vid Preložnik 7. avgusta Kovačevo in dan za tem še ZZ in Plate. Uroš Lukič in Ivč Kotnik DD, ZZ in Plate, Ivo Avberšek in Tone Vovk (vsi Šaleški AO) pa Desno od plat in Zagorčevo.
Veliko zanimanje za Zahodne Julijce
Ker komisiji za alpinizem PZS še ni uspelo vsem zainteresiranim posredovati podrobnosti o alpinističnem taboru nad Mangartskimi (Belopeškimi) jezeri, navajamo še nekaj podrobnosti.
Tabor, ki bo od nedelje, 22. t. m. do nedelje, 29. t. m., bo vodil Peter Podgornik, načelnik AO Nova Gorica. Za vse, ki si bodo zaželeli plezanja v Malem Koritniškem Mangrtu ali Vevnici, ima pripravljene tri izvode »začasnega vodnička« z opisi in shemami. Opozarja pa, da bo morda nekaj težav s prenočevanjem, saj je to področje nacionalni park. Priporoča šotore, ki jih bo najverjetneje mogoče postaviti na travnikih pod stenami, ker so last kmetov iz Rateč.
Dostop ni dolg in ne težak. Z osebnimi avtomobili je mogoče vse do kampa ob zgornjem jezeru in še malo naprej. Za tiste, ki ne premorejo svojega vozila, pa priporočamo redno avtobusno zvezo do Rateč (ali do Fužin – Fusine Laghi na italijanski strani) in naprej peš. Ne bo prenaporno, če le nahrbtnik ne bo pretežak.
Štiri smeri AO Rašica
Janez Roš in Tone Štamcar sta 24. julija ponovila Čihulovo smer v Široki peči. 7. avgusta sta Tine Bucik in Stane Silan (vsi člani AO Rašica) preplezala Ljubljansko v S steni Triglava, dan kasneje pa še Zajedo spominov v Stenarju. Za posebno presenečenje pa je preskrbel Bucik, ki je 12. avgusta sam preplezal (6. SP) Čopov steber s Skalaško smerjo (4 h).
V Zahodnih Julijcih
Zoran Gaborovič in George Mejak sta 3. avgusta preplezala smer Deye-Peters v Stolpu Gamsove matere (V+, 700 m), dva dni kasneje pa ste George in Sabina Mejak preplezala še Metzgerjevo smer v Trbiški Krniški špici. Aleš Dolenc in Ničo Kregar pa sta 8. avgusta preplezala Trikot v Dolgem hrbtu, Stojan Kejžar in Gorazd Zrimšek (vsi AO Matica) pa Grintovčev steber.
Slabo vreme
Večina navez, ki je letos odšla v Zahodne Alpe, se je vrnila domov razočaranih nad vremenom. Iz AO Tržič so sporočili, sta od navez, ki so bile julija v Chamonixu, le Filip Bence in Franci Meglič uspela preplezati eno smer – Centralni (SSV) raz Les Courtes (1000 m, IV+).
Črnuški vzponi
Patarčič, Zajc in Žigon so 20. juliji preplezali Raz tančic v Cima della Madona, potem pa (zaradi slabega vremena) še nekaj smeri v Cinque Torri. Štiri dni kasneje sta Mirko Kranjc in Dejan Ogrinc ponovila Jubilejno v Dolgem hrbtu. Tine Kristan in Miha Kuhar sta naslednji dan preplezala zajedo Ekar-Jamnik, dan nato pa še spominsko smer dr. Zavrnika – obe v Dolški škrbini. Zadnji dan minulega meseca sta Mišo Jugovič in Dušan Žigon preplezala Herletovo v Ojstrici. Kristan in Ničo Kregar (AO Matica, drugi AO Črnuče) pa sta 3 avgusta ponovila JLA v Šitah (sestop po Jesihovi,) dan kasneje pa še Dularjevo v Jalovcu.
AS v Železnikih
Pri PD Železniki se pripravljajo na ustanovitev AS. Že v jeseni nameravajo začeti alpinistično šolo, v kateri bodo vzgajali tečajnike, saj je zanimanje za alpinistično dejavnost v Selški dolini zelo veliko. Večina članov je bila do sedaj vključena v AO Škofja Loka. Štirje člani sekcije, Stane Čufer, Tone Hiršenfelder in brata Miha in Nejc Prevc pa so se 4. avgusta v slabih vremenskih razmerah povzpeli na Matterhorn po grebenu Hörnli. Teden dni prej so preplezali tudi Kratko nemško smer z Zimmer-Jahnovim izstopom v Steni. Miha Prevc in Dorica Pogačnik pa sta 25. julija ponovila Deržajevo smer v Mali Mojstrovki.
Franci Savenc
Branje za prosti čas
Avgustovska številka Planinskega vestnika prinaša zanimive prispevke in fotografije, ki imajo tudi dokumentacijsko vrednost
Avgustovska številka Planinskega vestnika bo v teh vročih, poletnih dneh spremljala marsikaterega planinca na dopust v gore, na morje ali pa mu bo kar doma popestrila prosti čas. Številni članki spet prinašajo obilico zanimivega branja, več prispevkov in fotografij pa ima tudi dokumentacijsko vrednost, saj kažejo sedanji planinski trenutek in prinašajo številne podatke o planinski organizaciji, o gorah in življenju v njih.
Že prvi prispevek izčrpno govori o eni najpomembnejših služb Planinske zveze Slovenije, o Gorski reševalni službi, ki letos praznuje 70-letnico delovanja. Temu visokemu jubileju sta bila posvečena že dva članka v prejšnji, julijski številki planinskega glasila, avgustovska pa prinaša slavnostni govor načelnika GRS Slovenije Bineta Vengusta. Na proslavi 70-letnice pa tudi poročilo o tej proslavi in drugih letošnjih prazničnih akcijah GRS. V govoru Albina Vengusta še zlasti pritegne pozornost misel, da je nevarno, če se z večjim številom obiskov v gorah povečuje tudi število planinskih nesreč, vendar pa to ni nujno. Kot je poudaril Albin Vengust, si slovenski gorski reševalci prizadevajo zmanjšati število nesreč v gorah z boljšo vzgojo in preventivno dejavnostjo.
Tudi članek doktorja Ivana Pavšiča prinaša podatke, ki bodo pritegnili marsikaterega planinca. Doktor Pavšič piše o izletniški dejavnosti številčno najmočnejšega slovenskega planinskega društva – društva Ljubljana matica. Število planincev, ki se udeležujejo izletov tega društva, je vsako leto večje, le malo pa jih ve, kako se je razvijala izletniška sekcija Ljubljane – matice in kako na društvu pripravljajo program izletov.
Ljubitelje eksotike bo pritegnil članek Franca Hribernika, ki opisuje vzpon na najvišjo goro severne Afrike. 4165 metrov visoko Toubkal v visokem Atlasu. Potopis šegavo opisuje dogodivščine planincev med osvajanjem vrha, prinaša pa tudi kopico zanimivih podatkov o Maroku.
Tudi zapis Bogdana Biščaka popelje bralca k tujim goram. Član letošnje nadvse uspešne primorske odprave v južnoameriške Ande piše o svojih občutkih in vtisih z vzpona po Francoski smeri čez južno steno Aconcague. Bogdan je zelo plastično prikazal svoj odnos do te velike stene. Čeprav je članku dal naslov »Acononcagua, srečna gora« so bili trenutki sreče med plezanjem kratki, zmagoslavje in sreča sta prišla šele pozneje.
Ob prebiranju prijetnega članka Mateja Šurca se bo marsikateri alpinist z žalostjo spomnil Marka Šurca, enega izmed treh bratov, častilcev gora. Matej je opisal, kako je z bratoma Markom in Matjažem odkrival lepote Bohinjskih gora. Članek izvrstno prikazuje ljubezen in navezanost na svet gorskih vrhov in gorsko naravo.
Tudi avgustovska številka Planinskega vestnika prinaša odlomek iz planinskega dnevnika Sonje Lojen s poti po Slovenski transverzali. Hudomušni način pisanja te zgodbe je že pritegnil številne bralce, ki bodo z zanimanjem brali, kako je Sonjina družina obiskala Triglavska jezera in si je Sonja pri tem zlomila nogo.
Ali veste, kako so nadelovali Kopinškovo pot na Ojstrico, kako so gradili Dom na Okrešlju in kako se je pred desetletji razvijalo planinstvo v Zgornjesavinjski dolini? Valent Vider je po pripovedovanju Petra Plesnika zapisal vrsto zanimivosti, ki bi mogoče zašle v pozabo. Upamo da bo Planinski vestnik tudi v prihodnje objavil več podobnih člankov.
Da pa ne bi pozabili sedanjosti, Planinski vestnik prinaša vrsto prispevkov o letošnjih akcijah planinskih društev, planinskih odsekov in sekcij. V osmi številki je precej člankov o dejavnosti markacistov, o orientacijskih tekmovanjih, planinskih srečanjih in taborih, celo ljubitelji jamarstva bodo prišli na račun. Seveda pa glasilo prinaša tudi vrsto zanimivosti s sveta, alpinistične novice, razglede po planinski literaturi in poroča o akcijah in prizadevanjih varstvenikov okolja. Zato zanimivega branja tudi v osmi, številki ne manjka.
Miro Štebe
