Alpinistične novice 29/2024

Odlične razmere v nekaterih visokih severnih alpskih stenah

Alpinisti, ki so splezali smer bratov Schmid v severni steni Matterhorna, (s)poročajo, da je v teh dneh v odličnem stanju. Zgornji del je (pre)oblikovan zahvaljujoč naraščajočim temperaturam in omogoča hitro napredovanje (po stopnicah) na vrh, …

Prva izmed znamenitih treh alpski severnih sten, ki je padla v neuradnem predvojnem tekmovanju, je bila Matterhornova in treba je reči, da je od teh treh (Grandes Jorasses in Eiger) morda (vendar je to zelo odvisno od razmer, v katerih se pleza) sten “najlažja” oziroma najmanj težka. Dvema bratoma iz avstrijske šole, Franzu in Toniju Schmidu, je steno uspelo (v prvem poskusu) osvojiti leta 1931.
Gledano od daleč, je stena trikotnega videza in zelo elegantna in čista v svoji liniji, za katero je značilen strm ledni plaz v začetnem delu. V resnici (pa) je severna stena Matterhorna ogromna nestabilna gmota kamnov, postavljenih drug na drugega kot številni kupi plošč v negotovem ravnotežju, ki jih drži skupaj le “cementno” delo zmrzali in ledu. Gre za mešani teren “par excellence,” kjer je varovanje vedno naključno in predvsem moralno. Bistveno vlogo v tej steni igrajo gorske razmere, ki zadevo lahko naredijo enostavnejše in varnejšo ali pa zelo nevarno in skoraj nemogočo, odvisno od količine snega, ki prekriva skale. Večina ljudi, ki je plezala v severni steni Matterhorna, zagotovo ni obudila spomina na zabaven in eleganten vzpon, temveč na željo, da se čim prej reši iz tega kaosa nakopičenih blokov in žlebov, napolnjenih s prosojnim ledom. Vemo pa, da užitek teh podvigov ni v užitku plezanja, temveč v občutkih, ki jih lahko alpinistu da okolje v steni.

Skalni odlomi in manjši podori
Alpinisti, ki plezajo v senci severne stene Male Mojstrovke, sporočajo svoja opažanja o krušenju in lomljenju skal – podrlo se je precej kamenja v Kranjski poči, kjer sta dve navezi (k sreči nepoškodovani) prenehali z vzponom in se spustili pod steno.
Glede na to, da je bila ena nezgoda v tej isti smeri dober teden nazaj, je po zapisu Mire Petek mogoče pravi napotek, da se izogiba nevarnostim. Krušenje apnenčevih skal se v poletni vroči izdatno poveča, …

Nova v Lešarjevi peči

10. julija je Ana Baumagartner z Erikom Pavuso splezala novo smer v Z steni Lešarjeve peči. Smer začne levo od glave, poraščene z rušjem, v zadnjih treh raztežajih pa se priključi smeri Nasvidenje prihodnjič. Kljub nizki težavnosti (ocena V/III-IV, 470 m), je smer resna, saj je skala večinoma precej krušljiva, možnosti varovanja pa slabe (zelo neugodna skala za zabijanje klinov). Za zadnje tri raztežaja predlagata nekoliko drugačne ocene, kot sta jih podala avtorja omenjene smeri, predvidevata pa, da je smer od njenega nastanka še izgubila na kvaliteti skale, mogoče sta ponekod tudi ubrala malo drugačne prehode. Za celo smer sva porabila približno 8 ur, poimenovala pa sta jo Rozine v čokoladi, ki so bile pomemben predmet debate v smeri. V njej sta pustila en klin na začetnem sidrišču in en zatič v osmem raztežaju, ker ni hotel ven iz poke.
Plezalca opozarjata, da je v J delu stene od lani nastal skalni odlom, ki je po njuni oceni aktiven – teden poprej jima je namreč v eni od smeri čez glavo letelo kamenje in sta sestopila. Za morebitne interesente za te konce Julijcev sta zraven še Zidna stena Planje in seveda severna stena Planje.
Po spopadih s krušljivo skalo se nama je zaluštalo plezati nekaj malo bolj kompaktnega, zato sta v nedeljo že v popoldanskih urah splezala Gocce di Tempo v Pontebbi.

V Dolški škrbini
V soboto, 13 julija, sta Matej Zatler in Andrej Juvan plezala zajedo Ekar-Jamnik (350 m VI-/V). Po prečenju obeh ključnih delov smeri, balvanskega problema ter prečnice, je usoda premešala karte in na nju izlila nebo. Disciplino gibov iz prečke sta prenesla naprej in presenetljivo hitro odmerjala tekoče metre majavega apnenca. Nekdo zgoraj pa je uvidel, da se fanta ne bosta predala in na nanju usul vse, kar je premogel. Med strelami in slapovi ter centi sodre sta plezalca izborila sleherno ped in naposled zabila poslednji klin ob markaciji na grebenu.
Spodaj na ravnici ju je pričakalo turistično, poletno razposajeno občestvo. Lepo se je bilo vrniti po takšni iniciaciji v »dolinskost« drugačnih pravil.

Prečenje
Kristijan Vrhnjak, Patrik Krvina in Stjepan Dubac so v nedeljo 14. julija opravili prečenje: Goličica – Germlajt – Kanceljni – Prevčev stolp – Planja (V-/IV-II, 3000 m). Vrhnjak in Dubac sta temu dodala še Vrh Žlebičev (III-II, 200 m). – Kristijan Vrhnjak

Maja Leben in Gašper Ravnjak
Plezalca sta se 14. julija lotila “klasične trentarske avanture” v Pelcu nad Klonicami plezala sta smer Čaša opojnosti (V/IV, 400 m). Kot pišeta, je smer je še kar resna (neopremljena oziroma zelo malo) in po lepoti ne prekaša malo lepše sosedne smeri Zajeda v steni. Vseeno je vredna obiska, prisotne so pa tudi trave in cvetlice. Del sestopa je poplezovanje po grebenu, ki z lepimi razgledi in izpostavljenostjo doda k vrednosti ture. Klini v steni so prepevali kot že dolgo ne …

Poletno orodjarjenje na Bovškem – Tine Cuder

Smrtonosni masni tokovi in novi balvani

30. junija je ujma prizadela alpsko dolino Bavona – kraj številnih balvanov z najvišjo stopnjo težavnosti – pri čemer je umrlo sedem ljudi, pet pa jih je pogrešanih.
Uničujoči zemeljski plazovi so v nedeljo, 30. junija zjutraj po več urah močnega dežja zasuli švicarska kantona Ticino in Valais. V Ticinu je bilo uničenih več kot 100 zgradb in potrjenih je najmanj sedem mrtvih ljudi, nekateri zaradi utopitve v visoki vodi, drugi pa zaradi zasutja pod skalami in ruševinami. Število smrtnih žrtev naj bi še naraslo, saj še vedno pogrešajo več domačinov.
Plezalec Giuliano Cameroni (fotografija novega balvana) živi blizu ustja Bavone, ene od dolin, ki so jih prizadeli zdrsi masnih tokov. Skoraj 10 km dolga rečna dolina je kraj številnih svetovno znanih balvanskih problemov, vključno s Cameronijevim Poison the Well (V16), Danielom Woodsom 4-Lo (V15), Jimmyjem Webbom La Rustica (V15) in Primitivo (V15), Roadkill (V15) Shawna Raboutouja in Off the Wagon (V14) Nalleja Hukkataivala, ki je morda najbolj znan po sedečem začetku V16 Raboutouja. Pa vendar na plezalskem področju ni vse tako črno. Zdaj obstaja potencial za nove linije v Bavoni. Zaradi tokov se je v dolino “preselilo” okoli 10 večjih balvanov. Vsaj eden je pravi velikan, visok skoraj 40 metrov. Tako Guliano kot drugi plezalci bodo sedaj poiskali nove izzive, … Življenje gre dalje.

Pod Gašerbrumom III
Slovensko-britanska alpinistična naveza Aleš Česen in Tom Livingstone, ki je začela odpravo 21. junija in ima namen splezati zahodni raz na Gašerbrum III je že pod goro in se aklimatizira v okolici. Aleš Česen

V 15 urah in 15 minutah na Nanga Parbat

22-letni Francoz Vadim Druelle, sicer specialist za ultrahitro plezanje v Himalaji, se je brez pomoči dodatnega kisika povzpel na Nanga Parbat (8126 m), v samo 15 urah in 15 minutah (od baznega tabora do vrha), s čimer je izboljšal prejšnji rekord 20 ur in 20 minut, ki ga je postavil Francois Cazzanelli leta 2022.
Gre za izjemen podvig glede na dobrih 3900 metrov pozitivne višinske razlike v 20 kilometrih med baznim taborom in vrhom. Osupljiv čas, ki ga mora zdaj potrditi Himalayan DataBase..
Novico je njegova ekipa razširila prek družbenih omrežij takoj ko se je Vadim varno vrnil v bazni tabor.
Čeprav še ni sporočil vseh podrobnosti vzpona, je Vadim sporočil, da je poskus začel v torek zgodaj popoldne. Vzpon je trajal celo noč. Vadim je najvišjo točko gore dosegel v zgodnjih jutranjih urah v sredo.
Za Vadima je to tretji osemtisočak. Mladi francoski alpinist se je na svoj prvi osemtisočak Manaslu (8163 m) v tem hitrem slogu povzpel pri komaj 19. letih. Spomladi 2023 je splezal na Kangčendzengo (8586 m) v manj kot 19 urah. V začetku leta 2024 je Druelle načrtoval hiter vzpon na Anapurno, vendar je moral projekt prekiniti zaradi zastrupitve s hrano.

Hrvaška odprava iz leta 1979

10. julija leta 1979 so iz Zagreba poleteli v Nairobi člani hrvaške alpinistične odprave »Mount Kenija ’79.«
Po prvi hrvaški odpravi, organizirani leta 1971 na Grenlandiji, drugi leta 1975. na Aconcaguo je v pravilnem časovnem intervalu na vsaka 4 leta sledila nova. Za cilj so izbrali Mount Kenya, ki pa ni bila prvotni cilj, saj je bila tretja odprava načrtovana v Kavkazu v spomin na štiri naše alpiniste, ki so leta 1974 izgubili življenje med plezanjem na Ušbo. Vendar pa je bil zaradi težav s pridobitvijo dovoljenja cilj prestavljen v Kenijo, saj tam ni bilo potrebno pridobiti niti dovoljenja za plezanje niti vizuma.
Mount Kenya je masiv, sestavljen iz množice impozantnih stolpov, pečin, kompleksnih grebenov in vrhov, okamnelih ostankov velikega izumrlega vulkana. Čeprav se razteza čez ekvator, je dovolj visok, da lahko doživi znatne snežne padavine, obkrožen pa je z več ledeniki. Glavna vrhova sta dvojna vrhova Batian (5199 m), in Nelion (5188 m), ki ju je nemogoče doseči brez plezanja čez skale ali led. Zato je bila gora Kenija vedno v nekakšni alpinistični senci približno 300 km južno od Kilimandžara, tako da je bila najvišja točka gore dosežena šele leta 1899.
Na začetku leta 1979 ja Komisija za alpinizem PZH napovedala povabilo zainteresiranim alpinistom, ki so izpolnili zahteve. Za primarni cilj odprave pa je izbran izjemno zahteven ozebnik Diamant, prvič preplezan šele šest let prej (Phil Snyder in Thumbi Mathenge leta 1973, Yvon Chouinard in Michael Covington še direkten del). Med izbranimi udeleženci sta bila tudi dva Mosoračana, Nenad Pivac in Eduard Retelj, ki takrat ni imel niti 18 let. Ostali člani odprave pa so bili: Darko Berljak, Edin Alikaflić, Branko Ognančević in Boško Mrđen, vsi iz PDS Velebit, Branko Puzak in Gordon Jović iz PD Zagreb – Matica, Velimir Barišić in Branko Predović iz PD Željezničar ter člani PD Kamenja iz Reke, Vladimir Paušić, Damir Jasprica in Stojan Bognar. Komisija za alpinizem PSH je za vodjo odprave imenovala Branka Šeparovića. Odpravi sta se pridružila Dragutin Baruskin in Rikard Ballon, ki sta sama nosila vse stroške odprave.
Trening ture so potekale od marca do konca junija, organizirali in izvedli pa so jih predvsem v Julijskih Alpah, prav tako pa so – kot prvi plezalci iz Hrvaške – v začetku junija uresničili vzpon po Pallaviciniju na Veliki Klek.
Alpinisti so se najprej z avtobusom in potem z avtom prepeljali v narodni park. 16. julija so bili na Two Tarn Hut (4490 m) začetni točki vzpona na južni strani Mount Kenye, kjer so postavili bazni tabor. V naslednjih desetih dneh so opravili 27 plezalnih vzponov, tudi primarni cilj Diamantni culoir (VI) – 24. julija Retelj in Pivac ter Šeparović in Alikafić. – Denis Vranješ

alpinisticnenovice@gmail.com