Zvezdnate noči Dušana Jelinčiča nabite z dogodki in čustvi
Knjigo je izdal Tržaški tisk na 340 straneh — Avtor opisuje svoja doživetja odprave v Karakorum — Spremna beseda Marijana Krišlja.
»Megla završi okoli mene. Udari v mojo utrujenost. Naposled zagledam pred sabo Mojmira. Ne vem, zakaj me pogleda tako nejevoljno in reče: »Kako smotan je ta vrh!« Nato pa že hoče mimo mene v dolino.
»Kaj si bil na vrhu?«
»Bil. Pojdi še ti!«
»Kje pa je?«
»Tam. Ali ga ne vidiš?« in zamahne z roko nekam proti megli.
Pogledam trideset ali štirideset metrov naprej v meglo, ki prihaja in odhaja, ki se odpira in zapira, grozi in boža, ki slepi in ščemi, pada in raste, obstaja in ne obstaja…«
S temi uvodnimi stavki opozarjam na knjigo Dušana Jelinčiča o njegovem doživetju odprave Karakorum 86 in vzpona na Broad Peak (8047 m). Spomnimo se, da so prav tiste dni na sosednem K2 umirali mnogi alpinisti, da je bila lahko vsaka odločitev razpotje med biti in ne biti, vsako vztrajanje v nepravem času pot brez vrnitve. Jelinčič je prav v najbolj tragičnem času karakorumskih odprav na svoji prvi himalajski gori. Ne čisto pravi alpinist – po merilih vrhunskih — je vedno malo zamudil: aklimatizacijo, lep dan, dobro navezo, tako da sta z Mojmirom na vrhu, ko je vsa preostala odprava že v »bazi«,, na gori pa se začne vremenski pekel. Dela usodne napake, a jih nenehno kompenzira z neznansko voljo do uspeha; nobenih možnosti nimata za vrh, a ga dosežeta. Odnese ju plaz in ga preživita, izgubita opremo in jo najdeta, padeta v razpoko in splezata ven, zdrsneta po strmini in se »tik pred« ustavita, izgubita sebe in se najdeta, kar naprej umirata in se znova in znova vračata v življenje. Na koncu celo zadnjič v njegovo začasno dokončnost, a drugačna – zlomljena, srečna, večja in zrelejša v vseh dimenzijah bivanja
– navzgor, navzdol, vodoravno. Na eni turi Jelinčič preživi alpinistično začetništvo in ga stopnjuje do vrhunskega dejanja
– osvojitve osemtisočaka. Vrsta odličnih alpinistov hodi leto za letom v Himalajo, pa jim to ne uspe; mnogim celo nikoli. Tudi to mora slišati med iskreno prijateljskim sprejemom. A Jelinčič ni kriv za to. Življenje ne pozna pravice in krivice, le vzroke in posledice.
Knjiga zasluži, da jo vzamejo v roke kritiki »velike in resne« literature in jo ocenijo. Vsaj jaz sam imam zaradi te knjige Jelinčiča za pisatelja in ne za pisca. Najprej sem jo »požrl«, potem prebral, zdaj pa jo bom še lep čas nosil s seboj in odpiral. Nabita je z dogodki in čustvi, neusmiljeno odkrita in prežeta s poveličanjem in odrešenjem. Kljub temu pa na koncu nekje pravi: »Preveč ljubim svoje življenje,!! da ne bi šel spet na pot…«
Knjiga je pravkar prišla v naše knjigarne iz Tržaškega tiska. Na zunaj je izredno lepo opremljena, natiskana brez napake in zaključena s spremno besedo Marijana Krišlja. Na srečo nima barvnih prilog, ker bi fotografije preprosto ne mogle slediti dimenzijam vsebine. Dramatično dogajanje bi smela ilustrirati le kak Doré ali Dali, a sta oba žal že umrla. Merjeno z denarjem je knjiga poceni – za 340 strani bogastva le 250 din denarja. Morda j je to celo najboljša knjiga o na ših odpravah doslej.
TONE ŠKARJA
To sezono boljše obveščanje ob nesrečah v naših gorah
Komisija za GRS pri Planinski zvezi Slovenije okrepila povezavo planinskih postojank z dolino – Dodatne postaje
LJUBLJANA — Komisija za GRS pri Planinski zvezi Slovenije je v letošnji sezoni okrepila povezavo planinskih postojank z dolino. Na voljo ima nekaj dodatnih postaj za brezžične zveze, poleg tistih, ki jih že kar redno prispevajo organi republiškega sekretariata za notranje zadeve, bodo letos »v oborožitvi« GRS tudi aparati, ki jih je odstopil RTV Slovenije pa tudi Elektrotehna in morda še kdo.
Da bi se na sezono kar najbolj pripravili, sta odsek za zveze GRS in gospodarska komisija PZS organizirala tudi seminar za oskrbnike planinskih koč, ki je bil v Domu pod Storži-čem. Tako so tudi številni oskrbniki dobili nekaj več znanja o delu s postajami, da bi bile le-te v sezoni kar najbolj izkoriščene.
Če bo po sreči, bodo radijske UKV postaje v vseh važnejših kočah Julijskih Alp, Kamniško-Savinjskih Alp in Karavank, nekaj pa tudi v Škofjeloškem hribovju pa na obronkih Pohorja, na Uršlji gori in Smrekovcu – skupaj dobrih 33 postaj, ki so vezane na oddelke in postaje milice nekaterih občin ter na nekatere stalne službe uprav za notranje zadeve Maribor, Celje, Kranj. Planince opozarjamo, da naj v vseh kočah, kjer so na voljo UKV postaje, v primeru nesreče poročajo oskrbnikom, da bi ti nemudoma po brezžični zvezi poklicali na pomoč. Kjer ni radijske zveze, pa bo obveščanje – seveda – še na stari način.
Zveze GRS so namenjene samo obveščanju o nesreči, poizvedovanju za pogrešanimi osebami in za izvedbo iskalnih akcij, nikakor pa ne za zasebna obvestila. V te namene mednarodna komisija za reševanje v gorah že pripravlja projekt za planinsko radijsko omrežje za klic v sili. Soglasje za brezžični kanal si je od Zvezne uprave za radijske zveze pridobila že tudi slovenska GRS. Upamo lahko, da bo potem, ko stvar steče drugod, tudi pri nas že kmalu pričelo delovati omrežje, v katero se bo lahko – seveda na svoje stroške — lahko vključil vsak obiskovalec gora.
PAVLE ŠEGULA
10 let šole za gorske vodnike v Nepalu
Knjižica 10 let šole za gorske vodnike v Nepalu je naprodaj na Planinski zvezi Slovenije (Franjo Zupančič, 313 553), izkupiček pa je namenjen financiranju letošnjega tečaja. Zato naj se interesenti čim prej odločijo za nakup, ker morajo inštruktorji odpotovati že 7. avgusta, zbranega pa je šele 20 odstotkov potrebnega denarja. Po desetih letih si Slovenci zares ne moremo privoščiti, da prekinemo poceni in dragoceno pomoč, ki nas je proslavila v alpinističnem svetu. Prošnja velja za posameznike in podjetja. Knjižica je napisana v slovenščini in angleščini, zato je primerna tudi kot propagandno gradivo.
Planinski tabor v Bohinju
Mladinski odsek PD Vrhnika bo od 30. t. m. do 8. avgusta priredil v Bohinju planinski tabor, cena desetdnevnega taborjenja pa je 900 din. Prijave v četrtkih od 20. do 21. ure v pisarni PD, Cesta gradenj 1, Vrhnika.
Nova smer v zahodnih Alpah
Severozahodni steber Sattelhorna (3741 m) v Bernskih Alpah v lepem cikcaku prereže ozek in strm ozebnik, ki se 700 m visoko izteče na SZ greben. Prva sta ga 7. julija preplezala Simona (AO Železničar Ljubljana) in Tone Škarja (AO Kamnik). Zakaj je tako lep problem počakal do zdaj, je težko reči, vzrok je najbrž v dolgem dostopu in sestopu, kar je sploh značilnost teh Alp, in zaradi česar so — z izjemo Eigerja–nekoliko »iz mode«. Ob 1. uri zjutraj sta zapustila šotor, ob 7.30 vstopila, ob 15.30 v snežnem viharju dosegla vrh in bila ob 21.30 spet v taboru. Splošna ocena TD -, (V —), sicer pa 3 raztežaje III in IV, nato 50°-55°, srednji del ves čas med 60° in 80°, zadnja tretjina 60°, nakar še 200 m višine po SZ grebenu (III) do vrha in sestop po klasičnem S grebenu (600 m, 45°). Ledne razmere so bile z izjemo najstrmejših delov dobre, vreme pa najprej lepo, v drugi polovici dneva pa katastrofalno.
Sattelhorn 3741 Safte/Zücke 3375
Tudi video
Video kasete postajajo vse pomembnejše informacijsko sredstvo, ki gre dobro tudi v prodajo. Tega se od davna zaveda tudi Reinhold Messner. Seznam njegovih (ali o njem) video kaset je dolg in zanimiv. Zadnja na seznamu je »2400 km Antarktike«. Trikrat po 45 minut zanimivih posnetkov avanture, ki sta jo posnela z Arvedom Fuschem med velikopoteznim prečenjem ledenih pustinj. Cena (pravijo) niti ni pretirana – 49 DEM.
Nov alpinistični mejnik
Najnovejša številka Planinskega vestnika namenja uvodni zapis solo vzponu Toma Česna prek južne stene Lotseja
LJUBLJANA – Naloga, ki si jo je zadal Tomo Česen in jo tudi uspešno opravil – namreč preplezati južno Lotsejevo steno – je pred tem predstavljala vsekakor največji alpinistični izziv našega časa. Uvodni članek najnovejše številke Vestnika, izpod peresa Marjana Raztresena, med drugim poskuša postaviti ta podvig v časovne okvire.
Alpinizem ima več mejnikov, ki so pretresli svet; ki označujejo konec nekega obdobja, hkrati pa pomenijo tudi začetek novega — bolj drznega in »nemogočega«. Tone Škarja je ob prihodu Toma Česna v domovino, po uspešnem vzponu v južni steni Lotseja — kot je zapisano v uvodnem prispevku — označil za mejnike leto 1865, ko je bil osvojen Matterhorn; 1938, ko so alpinisti končno preplezali razvpite »zadnje tri probleme Alp«; 1953, ko je prvi človek stopil na Everest; in končno leto 1990, ki označuje omenjeni Česnov solo vzpon. Nemara utegnejo drugi poznavalci alpinizma iz različnih dežel drugače postavljati mejnike; toda po vsej verjetnosti bo med njimi tudi Česnov vzpon, ki je za nas še posebej dragocen. V članku se postavlja vprašanje, zakaj je Česen uspel, drugi — med njimi tudi najbolj zveneča alpinistična imena — pa niso. »Kdor se loti najvišjih in najtežjih sten, mora biti vsestransko uspešen alpinist in plezalec,« odgovarja Tomo Česen, ki mojstrsko obvlada praktično vse usmeritve sodobnega alpinizma.
Ob koncu prispevka avtor odgovori na vprašanje, kje smo zdaj mi na tem področju: »Leta 1975 smo se Slovenci z uspehom na Makaluju priključili svetovnemu himalaizmu, ta trenutek pa smo korak pred njimi.«
Marija Frantar v zapisu, ki sledi, podoživlja vzpon po klasični smeri v severni steni Eigerja. Letos pozimi je smer preplezala skupaj s soplezalcem Daretom Juhantom. To je druga jugoslovanska zimska in prva ženska ponovitev te smeri.
V nadaljevanju te številke najdemo, kot ponavadi, številne reportažne zapise o potepanjih po različnih svetovnih gorstvih; članke, namenjene občutljivim ekološkim problemom (očiščevalni akciji na Everestu in K2). Zanimivo in koristno bo najbrž prebrati nasvete dr. Andreja Dernikoviča o vplivih našega najpogostejšega zdravila – aspirina, ki je bržkone obvezna prtljaga v nahrbtniku slehernega planinca.
Kakšna pametna misel iz zbirke, ki jih za Planinski vestnik zbira France Malešič, bo verjetno pomagala komu, ki se v teh poletnih mesecih odpravlja na potepanja po hribih. »Zastonj letamo po svetu za lepoto. Če je ni v nas samih, je ne bomo našli,« je ena od misli. Za manj resne pa nekaj iz repertoarja Murphijevih zakonov v gorah: »Če vam je vseeno, kje ste, se niste izgubili.«
MATEJ ŠURC
Novosti Strelčeve peči
Janko Oprešnik (AO IMPOL) in Janko Peternel (AO Raduha) sta 1.1, m. preplezala novo smer, točneje varianto v steni Strelčeve peči. Začela sta sto metrov levo od začetka Simfonije in plezala naravnost navzgor po ploščah vse do izrazite vodoravne poti, kjer sta naletela na kopico svedrovcev zavrtanih v previsno ploščo (tu je verjetno slik s Knezovo smerjo Vzdih). Višino variante, ki stajo imenovala Ples komarjev, ocenjujeta na 1.50 m. težave VII- AO, plezala pa sta jo šest ur. Pa še nekaj; celotno smer sta zgledno opremila s svedrovci in drugimi klini, da bi bilo plezanje kar najvarnejše.
Oprešnik je 17. junija v isti steni opravil (najverjetneje) prvo solo ponovitev Sinfonije (V+, AO, 350 m, 5.30 h).
Mednarodni sestanki
Konec avgusta in prve dni septembra bo v Lausanni mednarodni simpozij o vodnih virih v gorah. Udeleženci se bodo seznanili tudi z nekaj praktičnimi primeri s terena, kajti organizator pripravlja tri petdnevne ekskurzije.
Novembra letos bo v Bangkoku mednarodna konferenca o gospodarjenju s podzemeljskimi jamami.
Aprila prihodnje leto pa bo v Lizboni mednarodna konferenca o onesnaževanju okolja in v Houstonu v ZDA že četrti simpozij o grezih in udorih, kar seveda zadeva tudi kraška območja in gradnjo na takih zemljiščih.
D. N.
Zbiranje podatkov
PD Onger, ki oskrbuje planinske poti na področju Krvavca, želi predstaviti to, ne le za smučarje, ampak tudi za planince zelo privlačno območje iz raznih plati. Upajo, da bodo iz zbranega materiala lahko pripravili razstavo ali celo natisnili zbornik. Glede na to, da z vrtoglavimi pozidavami v zadnjih letih Krvavec močno spreminja svojo podobo, se boje, da bo marsikaj tipičnega zatonilo v pozabo, zato prosijo vse, planince in prebivalce med Kokro in Kamniško Bistrico, da jim sporoče vse, tudi najbolj preproste zanimivosti, ki so jih srečevali, ali pa se z njimi še srečujejo na tem področju. Pismene podatke lahko pošljete na naslov Aleksander Čičerov, Bergantova 1, Novi Trzin.
Športnoplezalska liga BiH
Prvo tekmovanje v plezanju so v Bosni in Hercegovini pripravili že lani, letos pa so se celo odločili za (republiško) ligo, ki pa bo očitno podrejena možnostim.
Prvo kolo lige so pripravili na Romaniji. Ker pa je bilo v soboto 19. maja slabo vreme, se je vseh 18 tekmovalcev — med njimi je bilo pet deklet — pomerilo le v nedeljskem »finalu«. V smeri Pasje popoldne (VI+), ki sojo za tekmovanje posebej opremili, je med plezalkami zmagala Svjetlana Crepublja iz Banjaluke, pred Miro Stantič (Subotica) in Svjetlano Mičić—Todorovič (Tuzla). Pri plezalcih pa je bil vrstni red najboljših treh: Darko Raškovič (Zenica), Lavoslav Čaklovič in Krešimir Doždor (oba iz Zaereba).
F. S.
PS KRKA PD NOVO MESTO organizira v dneh od 10. do 18. avgusta planinski tabor v Prokletijah. Odhod izpred pisarne PD (avtobusna postaja) v petek, 10. avgusta, ob 19. uri. Potrebna je popolna visokogorska oprema in oprema za taborjenje. Do tabora ob Albanskem jezeru se bodo pripeljali z avtobusom. Povzpeli se bodo na Deravico (2656 m) ki je tudi najvišji vrh gorstva, na Maja e Rops (2501 m), na Žuti Kamen (2522 m) in na Bogdaš (2533 m). Med posameznimi vzponi si bodo ogledali še kulturno-zgodovinske in naravne znamenitosti tega dela Jugoslavije. Organizirana je delno tudi prehrana (zjutraj čaj in zvečer enolončnica) in poskrbljeno bo za družabno življenje. Cena je za zdaj še 900,00 din. Povišana bo, če bodo prevozni stroški višji. Informacije je moč dobiti pri Rezki Moretti – telefon (068) 22-441, interna 453, kjer je možna tudi prijava.
Prejeli smo
Še zadnjikrat o (športnem) plezanju
Tako kot Bojan Leskošek se tudi Andrej, Kokalj strinja z mojo trditvijo, da izraz »športno plezanje« strokovno terminološko ni najprimernejši, vendar vztraja, kot B. Leskošek, pri tem, da je iskanje razumnejše rešitve nesmiselno ter se tako zavzema za »obogatitev« slovenskega splošnega in strokovnega besednjaka z logično, semantično in strokovno oporečnim izrazom.
Tudi Andrej Kokalj šteje za dovolj »tehten razlog«, da vztrajamo pri izrazu »športno plezanje«, ker se ta izraz »splošno uporablja v svetu in pri nas«. Ob tem »tehtnem razlogu.« je treba reči vsaj dve stvari. Se danes bijemo bitko z imbecilnim izrazom »telesna kultura«, ki smo ga nekritično povzeli, čeprav je bil v »splošni rabi« domala v pol Evrope in še v sovjetski Aziji. Zato slepo posnemanje res ni »tehten razlog«. Tuj vzor lahko le osvetljuje lastna, domača razmišljanja. Resnici na ljubo je treba tudi reči, da izraz »športno plezanje« le ni tako »splošno uporabljen v svetu in pri nas« kot trdi A. Kokalj.
V Alpinističnih razgledih, ki jih izredno cenim, prevladujejo izrazi: plezanje, plezalci, plezalstvo, vrhunski plezalci, plezališča (tudi Petra Vencelj se je pred dnevi ustavila v plezališču Freyr v Belgiji), plezalno območje, plezalska področja, naravno plezališče, umetno plezališče, množično plezalstvo, plezalsko srečanje, plezalsko središče, plezalski centri, svetovni plezalski vrh in tako dalje in tako naprej. Iztok Tomazin, ki je eden od začetnikov novega vala, uporablja izraz prosto plezanje, Miro Štebe (AR, 87, št. 24) dosledno uporablja izraza plezanje in plezalci, Sreču Rehbergerju pa je ljubši izraz »športno plezanje«. V 28. številki AR (1988) KA objavlja »Kriterije za naziv (športni) plezalec« Atribut »športni« je v oklepaju, kar nazorno kaže, da tudi v KA obstaja dvom o izrazu »športno plezanje«. O »splošni uporabi« pri nas torej res ne more biti govora. Nekaj podobnega se dogaja tudi v svetu. Če se Andrej Kokalj že sklicuje na nemški »Sportklettern«, bi bilo pošteno predstaviti tudi izraze, ki so v rabi drugod po svetu. Na angloameriškem jezikovnem področju sta še vedno v rabi izraza »free-climbing« in »climber«, ne pa »sport clim-bing« in »sport climber«. Rusi ostajajo pri »skalolazenju«, pri Italijanih pa prevladuje »arrampicata libera« … Torej tudi o »splošni uporabi« v svetu ne moremo govoriti. In če se že zgledujemo po tuji pameti, zakaj se moramo po nemški in ne po angloameriški?
V športu imamo še dva podobna izraza. To sta športni ples in športna gimnastika. Seveda pa ju lahko le največji površnež istoveti z izrazom »športno plezanje«. V obeh primerih gre namreč za ločevalni atribut, ki loči športno od nešportnega. Izraz športni ples je utemeljen, ker atribut »športni« loči ta ples od ljudskega plesa in drugih plesov, ki jih štejemo za umetnost. Podobno vlogo ima atribut »športni« v izrazu športna gimnastika, ker loči to športno zvrst od gimnastike oziroma gimnastičnih vaj. Nikomur pa seveda ne pade na pamet, da bi uvajal športni nogomet, športno odbojko, športno plavanje, športno atletiko in podobno. Le plezalci so izjema.
V Odmevu na odmev sem predlagal izraza plezanje in plezalec, čeprav tedaj vanju še nisem bil docela prepričan. Ne nazadnje tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika (1986) uveljavlja izraze: plezanje, plezalec, plezalstvo, plezanja, plezalna oprema, plezalni čevlji, plezalniki, plezalna vrv, plezalna smer, plezalsko znanje in podobno. Andreju Kokalju izraz plezalec ni všeč, ker je »bistvena razlika med plezalcem v stenah El Capitana… in med »športnim« plezalcem v kratkih… smereh.« Te razlike seveda nihče ne oporeka, toda tudi med maratonskim tekačem in tekačem na kratke proge je bistvena razlika, oba pa vendarle tečeta oziroma se ukvarjata s tekom. Po Andrejevi logiki bi se maratonski tekač lahko imenoval »tekač«, sprinter pa bi moral biti »športni tekač«. Argument z »dolgim« in »kratkim« (dva do tri raztežaje) plezanjem torej ni uporabljiv. Tudi drugi Andrejev argument proti izrazu »plezanje«, namreč, »da je plezanje presplošen termin, ki označuje elementarno človekovo gibanje«, stoji na trhlih nogah. Mar ni enako s teki, skoki in meti v atletiki. Po Andrejevi logiki bi atletiko morali deliti na športne teke, športne skoke in športne mete?!
Če se že Andrej sklicuje na svojo diplomsko nalogo, poglejmo, kako tam opredeljuje »športno plezanje«. Takole pravi: »V okvir športnega plezanja pa spada plezanje v nižjih stenah oziroma urejenih plezališčih, ki so jih alpinisti uporabljali le za trening in jih tudi imenovali plezalni vrtci…« Potemtakem so se alpinisti že od nekdaj ukvarjali s »športnim« plezanjem, le da takrat niso vedeli, da gre za »športno« plezanje!? Znano je, da se alpinisti tudi danes in vedno bolj pripravljajo »v nižjih stenah oziroma urejenih plezališčih« za svoje alpinistične podvige. Mar ni nenavadno, da se alpinist s »športnim« plezanjem pripravlja na alpinistično (ne)športno plezanje? Tisto, kar je »športnemu« plezalcu že cilj (stena namreč), je alpinistu le priprava za nekaj drugega, za nekaj več (!), ki pa nima več atributa »športno«. In ker smo že pri Kokaljevi diplomski nalogi Razvoj prostega in športnega plezanja, je treba reči, da je ta naslovna sintagma logično nedopustna, ker je »športno« plezanje pravzaprav prosto plezanje (free climbing). Takšni rabi pojmov pravimo tudi pleonazem.
Vedno bolj sem prepričan, k temu pa sta prispevala tudi Leskošek in Kokalj s svojima odmevoma, da izraz »športno« plezanje sodi boj v Avgijev hlev, kot v urejen in dognan pojmovni sistem.
Če se Leskošek in Kokalj strinjata, da izraz »športno plezanje« ne ustreza, mar ne bi kazalo storiti še nekaj intelektualnega napora in »svetu« v ustreznih glasilih predstaviti pogled na izraz »Sportklettern«? To bi bilo na ravni stroke in znanosti, ki ju Leskošek in Kokalj poklicno predstavljata.
Če sem v Odmevu na odmev intimno še dvomil v izraz zgolj »plezanje«, sem po Kokaljevem odzivu v to vedno bolj prepričan. Ad hoc sestavljeni pojmovni sistem »plezanja« bi lahko bil takšenle:
Delitev glede na uporabo tehničnih sredstev: tehnično plezanje in prosto plezanje. Delitev glede na okolje oziroma zvrst: alpinistično plezanje, plezanje v naravni steni, plezanje v umetni steni, plezanje v peščenjakih. Delitev glede na smoter: plezalni tečaj, šola (podobno kot tečaj, šola smučanja), vadba, trening plezanja (smučanja), rekreativno plezanje (smučanje), tekmovanje v plezanju (smučanju). Zelo dopadljivo je bilo npr. poročanje dopisnika v Delu o »odprtem prvenstvu Domžal v prostem plezanju na umetni steni«.
V tekmovalnem plezanju pa lahko ločimo discipline »tekmovalno plezanje z varovanjem«, »težavnostno plezanje (minimalna višina 15 m), »hitrostno tekmovalno plezanje« in druge, ki jih bo razvoj še prinesel. Vsi izrazi v navedkih so povzeti po pravilniku plezalne komisije UIAA.
Seveda navedeni pojmovni sistem ni temeljito premišljen, pač pa je le ena od ad hoc zamisli (ki tudi ni nova) in terja nadaljnjega brušenja.
In še odgovor Andreju Kokalju o umetni steni na FTK, čeprav zadeva s terminološkim raziskovalnim delom nima nobene zveze. V celoti se strinjam, da bi FTK morala imeti umetno plezalno steno, očitno pa so pristojni ocenili, da je za slovensko športno kulturo pomembnejše (in za FTK donosnejše!) igrišče za tenis. Seveda tudi ne gre, da bi dvajset ali več plezalcev motilo dva igralca tenisa. Toda pravi naslov za te zadeve je drugje! Naj povem še to, daje eminenten športni strokovnjak, profesor in znanstvenik pred dvema mesecema ponovno načel vprašanje utemeljenosti turnega smučanja na FTK. To je že četrtič, da se na visoki kadrovski športni šoli na južni strani Alp, kjer je gorništvo del nacionalne identitete, postavlja vprašanje o upravičenosti tega študijskega sklopa.
SILVO KRISTAN
125-letnica prvega vzpona na Matterhorn
Proslaviti so jo z lepo slovesnostjo, na goro pa sta se povzpela tudi minister Ogiin starosta vodnikov
ZERMATT, 15. julija – Kamnita sfinga nad slovitim švicarskim turističnim središčem, ki ne pozna mrtve sezone, ker ga oblegajo pozimi in poleti, si ne bi mogla želeti lepše slovesnosti ob 125-letnici prvega vzpona. Jubilej osvojitve Matterborna, magične gore med Švico in Italijo, kije zaradi svoje skoraj pravilne piramidalne oblike postala gorski simbol švicarske države, je v Zermatt in pobočja okoli njega privabil na tisoče gostov, ki se sicer niso povzpeli na 4.478 metrov visoki vrb slavljenke, a tudi s 3.136 metrov, kjer se konča zobata železnica, ki vodi na Gornergrat, je bil užitek več kot popoln.
Matterhorn ob jubileju prvega vzpona kajpak ni ostal sam. Že ob štirih zjutraj se je na vrh napotila manjša skupina plezalcev, ki so sklenili ponoviti dosežek Britanca Edwarda Whymperja, ki je 14. julija 1865 prvi premagal bržčas najbolj znani vrh Alp. Ponovitve vzpona sta se lotila švicarski minister za transport, komunikacije in energijo Adolf Ogi in najstarejši aktivni gorski vodnik na svetu, 90-letni Zermattčan Ulrich Inderbinden, ter v družbi s še dvema plezalcema po dobrih štirih urah, kar alpinisti ocenjujejo kot povsem dober rezultat, stopila na vrh. Drugi član vlade, ki se je udeležil slovesnosti ob 125-letnici prvega vzpona na Matterhorn, gospodarski minister Jean-Pascal Delamuraz, je iz previdnosti ostal pri Schwarzseeju, kjer je nekdanji strasbourški škof Echlinger vodil slavnostno mašo. Na vprašanje, zakaj ni spremljal svojega vladnega kolega na vrh Matterhorna, je ministr Delamuraz odgovoril, da kolektivni upravni organ, kakršen je švicarska vlada, zahteva komplementarnost svojih članov.
Ponovitev vzpona na Matterhorn se je končala brez težav in tragedije, kakršne je pred 125 leti spremljala Whymperjevo dejanje. Britanska odprava je ob sestopu izgubila štiri člane, kajti Whynperjevi rojaki Douglas, Hadow in Hudson ter njihov vodič Michel Croz so se smrtno ponesrečili. Za njimi je na poskusu vzpona ali kasneje pri sestopanju izgubilo življenje okoli 1.500 alpinistov. Matterhorn, tako vsaj zagotavljajo poznavalci, po tehnični plati ni posebej zahtevna gora, terja pa zelo dobro fizično kondicijo, ki pride do izraza šele ob odhodu v dolino. To je včeraj najbolje občutila ekipa švicarske televizije, ki je slavnostni vzpon na Matterhorn spremljala s kamerami, njeni neizkušeni člani pa so ob prihodu v Zormatt priznali, da so imeli krepke težave pri sestopu. Ulrich Inderbinden, ki leze že v deseto desetletje življenja, a z gorami še ni opravil, je včeraj že tristoenainsedemdesetič premagal steno Matterhorna.
Magična gora je privabljala alpiniste, a tudi povsem amaterske ljubitelje. Na vrh Matterhorna se je vzpel Italijan Achille Ratti, ki je kasneje postal papež Pij XI, premagal ga je tudi belgijski kralj Albert I, italijanska vojvodinja Marie-Jose in japonski princ Čičibe. V Zermattu, kjer na prvega osvajalca Matterhorna opozarja spominska plošča z vklesanim portretom Edwarda Whymperja, zatrjujejo, da se je na sloviti vrh namenil tudi 19-letni Winston Churchill. A potem ko je za ogrevanje splezal na bližnja vrhova Wetterhorn in Monte Rosa je kasnejši britanski ministrski predsednik ugotovil, da mu je za Matterhorn zmanjkalo denarja, zato se mu je moral odpovedati.
BOŽO MAŠANOVIĆ
Slovenske planinske koče
Zbirka »Sprehodi v naravo« izhaja pri Cankarjevi založbi že četrto leto. Vse mogoče je najti v njej, od knjižice o oblakih in vremenu, o zvezdah, gozdnih živalih, kamninah… do tiste o Triglavskem narodnem parku in sedaj še »Slovenske planinske koče«. Po gradivu tujega založnika (da so pocenili naše izdaje), so prišle na vrsto že močno predelane izdaje, npr. Alpske rastline (dr. Tone Wraber), sedaj pa računajo predvsem na domače avtorje.
Knjižice so kot nalašč za v žep (9 cm X 16 cm in 80 strani), niso »preobremenjene« s tekstom, imajo pa lepe barvne fotografije, ne manjka tudi zaščitni ovitek PVC in sploh — prirejene so temu, da jih lahko nosimo s seboj v naravo. In izhajajo v za naše razmere velikih nakladah (Slovenske planinske koče 10.000), tako da je cena dokaj popularna – 56 din.
Knjižico Slovenske planinske koče je pripravil Kazimir Rapoša. V uvodu je na kratko nanizal osnovne podatke o razvoju našega planinskega gospodarstva, potem pa obdelal 76 postojank. Res jih je to komaj polovica, kolikor jih imamo (za vse je v drobni knjižici pač premalo prostora, morda pa bo druga polovica našla svoje mesto v eni od prihodnjih edicij!?), so pa dobro izbrane in dobro predstavljene. Za lažjo orientacijo so imena spodaj v pasicah različnih barv; modra označuje Julijce s predgorjem, rdeča Kamniške ter Savinjske itd. Fotografije, ki zasedajo kar polovico prostora, so lepe, barvne (vsa knjižica je na kvalitetnem papirju).
FRANCI SAVENC
