Alpinistične novice 29/1979

Vabijo na pohod po P-P
Komisija za alpinizem PZS vabi 21. in 22. t. m. na pohod po nemarkirani, pokrajinsko ter razgledno pa zelo zanimivi poti Planica-Pokljuka. Pohod bosta vodila pobudnika te poti Uroš Župančič in Dušan Vodeb. Stroške bo plačal vsak sam, zbor pa bo v soboto oh 5. uri pod skakalnicami v Planici. Prijave sprejema Komisija za alpinizem do petka 20. t. m. Nočitev bo bržkone v planinskem domu Tamar, pohoda pa se lahko udeleže le samostojne naveze (alpinisti in pripravniki) s popolno osnovno plezalno opremo (čelada, vrv, kladivo, klini, vponke itd.) ter derezami in cepinom. Na zadnji seji KA PZS so se tudi dogovorili, da bodo podobne akcije ob koncu tedna poslej poskušali organizirati pogosteje (nadaljevanje pohoda po poti P-P), po možnosti tudi v tujino.

Zahtevna kondicijska preizkušnja
Tržičana Matjaž Ivnik in Iztok Tomazin sta se predpretekli vikend lotila zahtevne kondicijske preizkušnje preplezati vse smeri v Storžiču. Začela sta v petek 6. 1. m. zvečer s ponovitvama Kifeljca in Halužanove smeri (3. ponovitev). V soboto sta preplezala se preostale v vzhodni ter vse v severni steni. In Tomazin je proti večeru opravil še nekaj solo vzponov v zahodni steni. Prav to mu je dalo določeno prednost. V nedeljo dopoldne sta namreč ponovila se vse preostale smeri v zahodni steni. Ivniku pa je poslabšanje vremena preprečilo popoldne, da bi nadoknadil zamujeno. Bilanca: Tomazin 21 in Ivnik 17 smeri od II do VI.

Aktivni člani AO Mežica
V začetku junija so člani AO Mežica organizirali tabor na Peci, ki se ga je udeležilo osem članov. Izmed vzponov velja omeniti prvo prosto ponovitev Vetrnega raza (V+, A 2), ki sta jo opravila Marko Golob in Janez Sešel. Ocena V+, eno mesto VI. Teden dni kasneje so plezali nad Okrešljem, 1. t. m. pa so Peter Branko, Milan Kolar in Janez Sešel v odličnih razmerah ponovili smer Welzenbach-Wien, medtem ko jim je plezanje v Wilder Kaiserju prekrižalo slabo vreme. 7. in 8.1. m. so popravljali zavarovane poti na Raduhi in Peci, med delom pa so lahko opravili tudi nekaj vzponov Kolar in Maklin sta v vpadnici vrha Glave, med Mežiško in Koroško smerjo, preplezala novo (centralno) smer, ki sta jo ocenila s IV+, 240 m. Že istega dne jo je ponovil Sešel s tovarišem.

Goričani nad Češko kočo
AO Nova Gorica je od 30. junija do 4. 1. m. pripravil alpinistični tabor v Češki koči. Žal pa so imeli primerno vreme le prva dva dni, ko je 12 udeležencev opravilo 20 vzponov vseh težavnostnih stopenj. Potem so lahko izkoristili le še zadnji dan, in sicer za vaje s tečajniki. Vadili so hojo po snežni strmini, varovanje in zaustavljanje padca, pa tudi reševanje in razpok. Od vzponov, ki so jih opravili pred tem, pa velja omeniti 3. ponovitev smeri Jeglič-Ščetinin v Lepem Špičju, ki sta jo opravila brata Podgornik 24. junija letos.

Ponovitve od vsepovsod
AO CELJE: 7. t. m. sta Knez in Stopar ponovila smer Dular-Juvan v Rzeniku, še istega dne je potem Knez sam ponovil tudi smer Mimo obraza v Vršičih in sestopil po smeri Črna jama, za zaključek pa je s Šrotom preplezal še prvenstveno – Predvojaško smer (IV, 2 uri) v Vršičih. Zadnja dva sta dan kasneje preplezala novo smer (Vsiljivko, IV, prosto, klini le za varovanje) v Vežici. V nedeljo so plezale še tri druge naveze: Čanžek in Mesarec sta ponovila Zmaja v Ojstrici, Lesjak in Vednik Steber Križa, Smodiš in Šrot pa Šarino poč in Levo smer Dedcu.
AO KAMNIK: V soboto 7. 1. m. sta Kregar in Pollak ponovila Perčičev steber. V nedeljo pa sta dve navezi Benkovič-Violeta Potočar ter Balantič-Plevel ponovili Direktno smer v Štajerski Rinki. Gladek in Čanžek (AO Celje) pa sta v eni uri prosto ponovila Centralno smer v Kalški gori.
AO KOZJAK: Od vzponov vemo le za ponovitev Bavarske z Dolgo Nemško smerjo v Steni, ki sta jo 5. t. m. opravila Golnar in Hansel. Že dan kasneje pa jih je pet odpotovalo v Prokletije, v dolino Grabaja, kjer so bili že lani.
AO KRANJ: Marko Česen in Kobal sta 7. t. m. ponovila Trikot v Dolgem hrbtu. Andrej Štremfelj sam (3 ure) pa redko plezano smer Šavelj- Zupančič v severni steni Triglava.
AO IMPOL SLOVENSKA BISTRICA: Ravnik in Tič sta 7. t. m. ponovila Levo in Šarino smer v Dedcu, dan kasneje pa Frešer in Pečovnik Zmaja v Ojstrici.
Rok Kolar (Prevalje) in Stanko Mihev (Ravne) sta 5. 1. m. prva ponovila Edijev steber (VI+, A2/V+) v Mali Raduhi. Dan kasneje sta plezala v Trikotu (zadnja velika trikotna stena Veliki Raduhi), kjer sta ponovila svojo smer, kjer preide v lažji svet, pa sta po delikatni (VI, nova varianta) prečnici prešla v Direktno smer in po njej nadaljevala do roba stene. V soboto pa sta preplezala še nove varianto (45 m poči široke 15 cm, varovanje z zatiči) smeri Desno od plat v Mali Raduhi. Milan Vošank (Ravne) in Davorin Žagar (AAO) sta 6. t. m. preplezala spodnji del Stebra v povezavi s smerjo Belač-Zupan v Sitah, dan kasneje pa še redko ponavljano Kovinarsko smer v Veliki Mojstrovki.
AO Rašica: nekateri člani AO Rašica so se predzadnji vikend mudili v Tamarju, kjer so opravili več vzponov, med njimi velja omeniti Zajedo Šit, ki sta jo preplezala N. Novak in Pozvek.

Obisk ameriške naveze
V zameno za obisk tržiške naveze Bergant-Tomazin lani v gorah ZDA, bosta 5. avgusta k nam, prek Brnika, prišla dva mlada, toda že uveljavljena plezalca-Earl Wiggins in Ajax Greene, stara 21 oz. 22 let. Njun spremljevalec bo Iztok Tomazin, pomagali pa mu bodo še nekateri naši alpinisti, s katerimi bodo obiskali predvsem Julijske in Kamniške Alpe ter nekaj plezalnih vrtcev in Paklenico ter Klek. Vsekakor najzanimivejša pa bodo srečanja s tema dvema plezalcema, ki se bodo prav gotovo sukala okoli prostih ponovitev ter ameriškega alpinizma.

Civetta in Pala
Tine Mihelič, član Akademskega AO iz Ljubljane, je že dolga leta znan kot neizčrpen rezervoar opisov plezalnih smeri v Zahodnih Alpah in italijanskih Dolomitih. Zadnji dve leti pa je pričel še z izdajo (v samozaložbi) plezalnih vodničkov, Resda le v omejenih nakladah, toda sila priročnih in doživeto sestavljenih, pa še opremljenih s preglednimi skicami. Pred dnevi je spet presenetil, tokrat z najobsežnejšim (126 strani) delom: Civetta in Pala. Kot je že iz naslova razvidno je v obeh zvezkih obdelal dolomitsko skupino Pala, katere obisk je vsekakor vsem priporočljiv ter skupino Civetta, ki pa terja že precej več. sicer pa je posebej najbrž ni potrebno predstavljati.

NAŠA SMER-Pogled s severa na Jugoslovansko smer po Zahodnem grebenu Everesta. Malo pod Zahodno ramo se vidi tabor 2 (6770 m) in malo višje tabor 3 (7170 m). Toda perspektiva vara, med njima je bilo za tri do štiri ure hoda. Potem se greben položi, saj je do tabora 4 (7520 m), tik pod vršno piramido, le poltretji kilometer. In tam, kjer se z leve proti desni vlečejo robovi snežne vesine v vršni grmadi gore, je bil tabor 5 (8120 m). Črtkano je označena smer dostopa, ki je bolj ali manj identična z Ameriško smerjo (1963), vendar pa na Zahodni rami zapusti greben, začenja pa v Zahodni globeli. (Foto: Stane Klemenc)

Ob himalajski beri 79 tudi tehten pomislek
Na knjižne police smo dobili pomembna dela, vprašanje pa je ali je bil pravilen izbor knjige, ki je pri nas izšla v prevodu – Več spodrsljajev

LJUBLJANA – Letošnje leto bo bržčas s krepkimi črkami zapisano v zgodovino planinske literature. Izšlo je ali še bo nekaj knjig počastitev 200-letnice prvega vzpona na Triglav in nekaj pomembnih zapisov o doživetjih v gorah, najbolj pa bo obogatela naša himalajska zbirka.
Resnično smo lahko zadovoljni z Jerinovo knjigo Himalaja, rad te imam, kar lepo dokazujejo tudi seznami uspešnic. Knjiga Danila Cedilnika Congma je hodil spredaj, je napisana (in ilustrirana) nadvse občuteno in z veliko ljubeznijo do gora. Tretja edicija s seznama letošnje himalajske literature Mount Everest Sagarmatha je, vsaj za naše razmere, svojevrsten založniški uspeh. Izšla je v vsega 22 dneh. Ob četrti, Messnerjevem Everestu, pa je najbrž upravičenih nekaj pomislekov.
Knjiga je na hitro ocenjeno izšla resnično ob pravšnjem času: ob velikem uspehu našega alpinizma na najvišjem vrhu sveta, uspehu, ki je lahko v ponos nam vsem. Toda je bilo delo tudi primerno izbrano? O Everestu so bile namreč napisane številne knjige. Samo lani jih je izšlo najmanj pet. Če bi hoteli našo javnost kar najbolj informirati o gori in njeni zgodovini, bi bile najbrž mnogo primernejši deli Herrligkofferja ali morda še bolj Indijca Ahluwalije. Zgodovino vzponov prikazujeta kompleksno in brez posebnih pretenzij. V Messnerjevi knjigi pa je celo vsa uvodna analiza odprav posvečena enemu samemu cilju: že pred samim opisom vzpona príkazati enkratnost dejanja. Odločil sem se, sklenil sem… biti prvi.
O zvezdništvu in superiornosti smo pri nas menda že razčistili in, če ga morda kje na tihem vseeno goje ali vsaj dopuščajo, si tega vsaj v planinski organizaciji, nihče ne želi. Zakaj bi ga potem uvažali in to celo od tistega, ki se je posluževal celo potvarjanja (po avstrijskem neuspehu v južni steni Makaluja), da bi upravičil svoj neuspeh – ob dosežku naših alpinistov?
Ob prelistavanju knjige se zato nehote vzbude misli, če niso pri založbi morda hoteli doseči predvsem poslovni uspeh. Izšla je namreč tik po uspehu naših Himalajcev, kar mora taki literaturi vsekakor dvigniti ceno. Pripravljena pa je bila kot kaže zelo na hitro. Celo ilustracije v knjižici Juša Kozaka Boj za Mount Everest, ki je izšla leta 1927 (!), so boljše. (To ne velja za barvne reprodukcije.)
To, da grafiki zamenjajo kak napis, kot npr. na skici s prikazom vseh (do tedaj) znanih smeri na vrh in to korektorji spregledajo, se dogodi. Precej huje in celo neodpustno pa je, če se vsem, ki so skrbeli za izdajo, verjetno ni zdelo vredno (ali potrebno) posvetovati se z nekom, ki pozna vsaj planinsko izrazoslovje. Kakšen je npr. skoraj navpičen previs? Kaj je to snežni hodnik? (Da si ne bi kdo po nepotrebnem belil glave – to je ozebnik). Katere so pritrdilne vrvi? In kakšna je vrhunska naveza? Tista, ki je kvalitetna, odlično pripravljena ali tista, ki je bila na vrhu? Kakšen je vrhunski greben, umetni kisik, spremni oficir itd. Vsi, ki le malo zasledujejo pisanje o alpinizmu in odpravah, prav gotovo vedo za primernejše (oziroma vsaj že uveljavljene) izraze.
Tujk je morda res vsak dan več, toda zakaj jih tako nasilno vrinjati? Zakaj npr. v predzadnjem poglavju uporabljati Camp (npr. Prebila dve noči v Camp VI)? Ob pisanju Exestern CWM za Zahodno globel bo najbrž marsikdo prepričan, da je zadnja kakšna kratica, pa ni! To, da je vprašanje ali se bomo držali angleške, nemške ali svoje transkripcije, še vedno aktualno, pa najbrž niti ni potrebno ponavljati. Toda brez tradicije pri tem pa le nismo.
Morda je k vsemu temu in v dodatno pojasnilo eni gornjih trditev, potrebno dodati še nekaj. Večini je najbrž jasno, da ima lahko tako velik (alpinistični) uspeh normalno nadaljevanje le v izidu knjige. Knjige, ki jo bodo seveda napisali udeleženci sami. Vemo tudi, da jo res že pišejo, celo dve. Eno, ki naj bi izšla že jeseni in bo pravzaprav bogat almanah odprav v Himalajo (in Karakorum), bogato ilustriran in s kompletno kronologijo. In drugo, ki bo izšla nekako konec leta in bo v celoti posvečena le Everestu. Glede na to, kaj se dogaja na našem knjižnem trgu, pa se kaj lahko zgodi. da bo slovenski planinec segel po sko- mercializirani knjigi na račun doma- čega dela. Dela, ki prav gotovo ne bo poveličevalo posameznika in bo šerpe (višinske nosače) prikazalo ne kot najemnike, temveč kot Serpe (pripadnike naroda) in tovariše v navezi.
Za konec pa morda še eno pojasnilo. Ameriška smer (preplezana leta 1963) ne poteka po Zahodnem grebenu, kot radi pišejo v (tudi drugi) tuji literaturi. Njihova smer Jugoslovanski greben pravzaprav le preči na Zahodni rami. V zgornjem delu sta obe naši navezi po njej kot prvi sestopali tako, da jo poznajo sedaj tudi iz izkušenj, ne le s fotografij.

FRANCI SAVENC

Čestitke Jugoslovanom
Sloviti angleški alpinist Doug Scott je, skupaj s poročilom, o odpravi poslal Franciju Savencu, še tole kratko pisemce z naslednjo vsebino:
Pošiljam naše poročilo s Kangčendzenge s prečudovite poti. Po prvih štirih tednih nisem verjel, da nam bo uspelo, toda po šestih tednih smo se privadili na višine nad 7,500 m in po dolgotrajnem prilagajanju, plezanje brez kisika ni nevarno niti neprijetno. Bilo je čudovito, da ni bilo treba tovoriti dodatnih dveh jeklenk, težkih 15 kg, maske in regulatorja na naših hrbtih.
Čestitamo Jugoslovanom za uspešen vzpon na Everest. Rad bi dobil poročilo vaše odprave za nas jesenski vzpon na Everest. Veliko sreče in uspeha pri plezanju, Doug Scott.

Britanci na 8585 m brez kisika
Uspela odprava četverice na tretji najvišji vrh sveta – Kangčendzengo

LJUBLJANA-V času, ko je naša letošnja himalajska odprava naskakovala Everest, je žepna angleška odprava skušala zavzeti tretji najvišji vrh sveta – Kangčendzengo (8.585 m).
Angleška odprava je štela samo štiri člane. Vendar so bila imena Peter Boardman (Everest 1975), Georges Bettemberg (alpski vzpon z Yannick Seigneurjem na Broad Peak 1978). Doug Scott (Everest 1975) in Joe Tasker (Dunagiri), že neke vrste zagotovilo za uspeh. Vsi štirje skupaj so imeli namreč za seboj že več kot dvajset himalajskih ekspedicij.
Na vrh naj bi se povzpeli po novi, izrazito plezalski smeri – po SZ steni, ki se dviga navpik z ledenika Kangčendzenga. 18. marca so krenili iz Dharana, prišli po 12 dneh hoje v Ghunzo in 4. aprila postavili bazni tabor na ledeniku Kangčendzenga. Jugoslovanska baza iz leta 1974 je bila na sosednjem, ledeniku Ramtang.
Peter Boardman si je nategnil vez na nogi in so ga morali nekaj časa celo nositi tako, da so v bazo prispeli dokaj nerazpoloženi. Naslednja dva tedna je bilo vreme zelo spremenljivo. Po steni je letelo kamenje, vendar jim je kljub temu uspelo napeti 1.000 m fiksnih vrvi do tabora III. na Severnem sedlu (6.900 m). Plezali so po mešanem terenu (skala-sneg-led) in po težavah se stena, po njihovi presoji, lahko meri s slovito SV steno Druja v montblanški skupini. Joeja Taskerja je pestil glavobol, nadaljevali so v troje in postavili T 4. Četrtega maja so se poizkusili vzpeti proti vrhu. Veter je pihal v sunkih do 110 in več km/h, zato so si poiskali zavetje na severnem boku gore, ki je obrnjen na kitajsko stran, in to na višini 8.300 m. Veter, ki je pihal od Everesta in Makaluja proti njim, sedaj ni bil več sunkovit, ampak stalen, s hitrostjo do 150 km/h. Trgalo jim je nahrbtnike z ramen. Naslednji dan je bil veter še močnejši. Spremenil je smer in znašli so se v pravem zračnem vrtincu. Uspelo jim je podreti zunanji šotor, vendar je spodnjo ponjavo odpihnilo v dolino. Zaradi nemogočih razmer in zmrzlin, ki so jih staknili, so se spustili v bazo in 11. maja vsi štirje poizkusili znova.
Tudi na Everestu je v tem času delo na gori zastalo zaradi zastrašujočega vetra.
12. maja so počivali ves dan v T4, 13. maja pa so že drugič odšli proti vrhu zaman. Vreme se je nezadržno slabšalo in 14. maja so bili zopet v T4.
15. maja so poizkusili še tretjič George Bettemberg ni verjel, da bo vreme držalo in se je spustil v bazo. Peter, Joe in Doug pa so prebivakirali noč iz 15. na 16. maj, visoko gori na grebenu, v snežni luknji. Zjutraj so splezali 700 m više in dosegli teren, po katerem se je že leta 1955 britanska ekspedicija, pod vodstvom Charlesa Evansa, povzpela na 8585 m visoko Kangčendzengo še kakih 230 m in bili so na vrhu.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja