Tamara Likar, Pavel Podgornik
Prejšnji teden so gore spet zahtevale žrtvi. Posegle so po dveh mladih življenjih – 23-letni Tamari Likar in leto starejšemu Pavlu Podgorniku.
Kljub mladosti sta oba dobro poznala umetnost premagovanja tudi najzahtevnejših smeri v skalnem svetu. Bila sta vrhunska mojstra plezalca. V domačih hribih zanju skoro ni bilo več skrivnosti, saj sta zadnjih nekaj let žrtvovala vsak prosti čas za skalne višine. Tudi francoske, švicarske, italijanske smeri sta zmagovala. Pavel je bil himalajec, skupaj pa sta se letos januarja pomerila z najvišjim andskim vrhom – Aconcaguo. Vsa uspešna primorska odprava na to goro se je vrnila zmagovito, v steno pa je vpisala ime za novo, jugoslovansko smer, ki je v očeh najboljših alpinistov sveta veljala za alpinistični problem, ki bo rešen šele okrog leta 2000 …
Tamara in Pavel sta bila iz tiste vrste ljudi, ki iščeta vedno nove probleme. Menila sta, da se človek ne sme nikoli ustaviti. Iskati mora in spoznavati vedno nove stvari in se ob tem kaliti. Kot človek in kot prijatelj planin.
V dneh, ko ju je stena za vedno obdržala, sta bila že spet polna novih ciljev. Tamara se je pripravljala na pot v Pamir, Pavel v Eigerjeve strmine.
Za njima je ostala boleča praznina. Na dveh delovnih mestih – v novogoriški enoti Ljubljanske banke ter v Vozilih Gorica. Pa v notranjosti številnih prijateljev in znancev, ki so ju imeli v čislih kot zelo dobra delavca in odkrita prijatelja.
Naša prva smučarska »odprava«
AO Kranj in Jezersko sta pripravila našo prvo smučarsko »odpravo« v Zahodne Alpe. Denarno sta jih podprli Iskra – Električna ročna orodja in Iskra – Kibernetika, Elan jih je opremil s smučmi RC 08, San Marco pa jim je omogočil cenejši nakup čevljev.
Na pot so odšli Marko Ažman, Mišo Jamnik in Matej Kranjc (v zadnjem trenutku je moral ostati doma Nejc Zaplotnik) iz AO Kranj ter Davo in Luka Karničar z Jezerskega. Njihova oprema je bila klasična smučarska, torej precej težka (poleg alpinistične), zato morebitnim posnemovalcem priporočajo posebno ekipo za podporo.
V Chamonixu pa ni šlo vse tako kot so računali. Za začetek so sicer opravili smuk z Mt. Blanca (po S vesini in mimo Valloja ter čez Boussons), toda – kot sami pravijo – je to le težji turni smuk. 9. junija so bili že navsezgodaj na vrhu Mont Blanc du Tacula. Prekopali so vršno opast in se spustili v Gervassuttijev ozebnik. Toda že po 150 m se je sneg začel umikati vodnemu ledu in smučanje kmalu ni bilo več varno. Davo Karničar in Kranjc, ki sta se spustila najnižje, sta imela celo kar precej težav, da sta se vrnila na izstop te klasične smeri. Zadovoljiti so se morali s smukom z Mt. Blanc du Tacula do Aig. du Midija. Potem pa se je dokončno pokvarilo še vreme in so odšli domov. Za daljše čakanje namreč niso imeli časa, še manj pa denarja.
V Travniku in Rzeniku
V nedeljo, 20. junija sta Irena Markuš in Marjan Kregar (oba AO Kamnik) preplezala Kamniško smer v Rzeniku, Stane Mokotar in Lado Vidmar (oba AO Rašica) pa Zajedo v Travniku.
Zanimivi vzponi v Ester Parku
V nekaj več kot tednu dni, odkar smo tukaj – sporoča četverica naših alpinistov, ki je odšla v ZDA – imamo povprečno že vsak po 20 vzponov, največ takih z oceno 5.9 ali po naše VI, VI+. Nekaj jih je med njimi tudi z višjo oceno (5.10 oz. VII). Preplezali so tudi 350 m visoko smer z oceno 5.9 v štiritisočaku Hallet Peak. Poročajo, da jim Steve Komito, ki je uredil izmenjavo, veliko pomaga, čeprav sicer plezajo predvsem samostojno in se morajo marsikdaj tudi sami znajti.
Verjetno bodo obiskali tudi Vedauwoo in morda Eldorado Springs Canyon, ki pa jih ni posebno navdušil. Pišejo, da je Paklenica dosti lepša in morda tudi divja. Te dni pa, če so se uredile razmere v Diamondu (Longs Peak), naj bi poskusili preplezati še to znano steno.
Elčeva v Planjavi
V soboto 26. junija sta člana AO TAM iz Maribora, Silvo Babič in Davorin Podrepšek v sedmih urah in pol ponovila redko plezano Elčevo (spominsko) smer v S steni Planjave. Ocena: spodaj IV-V, zgoraj II-III, 1000
Gredina v S steni Glocknerhorna
Naveze AO Črna Igor Radovič-Zdenko Žagar, Teodor Jelen-Milan Plesec in Marjan Emeršič-Alojz Kompan so 26. junija ponovile Gredino (V oz. 60-70 st., 460 m) v Glocknerhornu. Do polovice smeri so imeli lepo sončno vreme, potem pa jih je ovila megla, na SZ grebenu Grossglocknerja jih je presenetil še močan veter, med obema vrhovoma pa jih je pestila še huda snežna nevihta z udarci strele.
Dekleta odpotovala
Včeraj so v Alleghe (Italija) odpotovale Ines Božič in Sanja Vranac (obe Obalni AO) ter Meta Meh iz Celja in Andreja Žagar, članica AO Ljubljana-matica, ki bodo naše alpinistke zastopale na srečanju RHM. Naša prva alpinistična ženska odprava »Pamir 82« pa bo odpotovala čez teden dni.
Trije prvenstveni vzponi naveze Knez-Frešer
Iz Peruja še nismo dobili vseh podrobnosti o uspehu odprave AO Impol. Vemo pa že, da sta Franček Knez in Marjan Frešer opravila kar tri prvenstvene vzpone. 4. junija sta preplezala novo smer v J steni Pisca. Rekla sta, da za »aklimatizacijo«, toda smer Giljotina sta ocenila (po Knezovo?) s V, 50 st., 600 m, vodi pa naravnost na vrh. Štiri dni kasneje sta preplezala J steno Chacraraja. Spominsko smer Igorja Gollija sta ocenila s V, 60 st., 500 m, plezala pa sta jo deset ur. Sestopila pa sta kar po smeri. 12. preteklega meseca sta opravila še tretji vzpon, novo smer v SZ steni Chopicalqija »Strah in sreča« pa sta ocenila s V, 60 st., 1000 m. Plezala si 9 ur, sestopila pa po normalni smeri prek vrha.
Ledeniški tečaj bo šele jeseni
Komisija za alpinizem PZS se je na zadnji seji odločila, da bo letošnji ledeniški tečaj šele jeseni. Sprejemajo pa še prijave za poletni alpinistični tečaj, ki bo od 12. avgusta v Poštarski koči na Vršiču. Prispevek udeležencev je 2.000 din, enako vsoto prispeva matično PD, tretjo tretjino pa KA PZS.
Zavarovanje pred potjo na tuje
Planinska zveza Slovenije sporoča da alpinistom, ki so registrirani za letos (in so vplačali letni pavšal), ni potrebno vplačevati v sklad za pomoč pri plačilu stroškov za reševanje na tujem. Tisti, ki pa niso, a se odpravljajo na tuje, pa morajo nakazat (50101-678-47046) 250 din, če nameravajo plezati. Za pristope do 300 m je dnevni prispevek 10 din na osebo, za višje (v Evropi!) pa velja pavšal 170 din. Izpolniti pa je potrebno – velja za vse – tudi poseben formular (navedba cilja, tovarišev …).
Poročilo Šaleškega AO
Tudi člani Šaleškega AO iz Velenja so zadnji čas precej plezali. Navezi Avberšek-Cerjak-Lipnik in Vovk-Urbanc sta ponovili Igličevo v Mali Rinki. Ogrinovo v Ojstrici je 26. preteklega meseca preplezala naveza Cerjak-Preložnik-Vovk. V Raduhi pa so ponovili Kovačevo (Avberšek-Urbanc in Kotnik-Preložnik), Originalno (Slatner-Urbanc in Kotnik-Preložnik) in Plate (Lekš sam in Slatner-Urbanc).
Slabo vreme nad Chamonixom
Tatjana Eržen in Mirko Pogačar sta bila osem dni v Zahodnih Alpah, tri dni sta čakala na Col du Midi, pa sta vendarle lahko opravila le vzpon pod Gervassuttijevim ozebnikom, kjer pa sta imela odlične razmere. Doma so njuni tovariši iz AO Radovljica 26. junija preplezali smer Belač-Zupan v Šitah (Jereb-Kersnik) in Dular-Schara v Mojstrovki (Božič-Tavčar). Šest dni pred tem je Andrejčič s Seppererjem iz Beljaka preplezal Dolar-Kilar-Vavken v Trapezu.
Še eno mesto za Islandijo
V sredo, 21. t.m. bo na Islandijo odpotovala skupina 13 slovenskih planincev pod vodstvom Janeza Pretnarja iz Radovljice. Na tem nam malo poznanem otoku imajo v načrtu več pristopov na vrhove. V skupini imajo še eno prosto mesto (informacije na PZS 312-553).
Ledeniško strokovno izpopolnjevanje
Od 26. do 29. avgusta bo v skupini Venediger na avstrijsko-italijanski meji ledeniško strokovno izpopolnjevanje mladinskih vodnikov, mentorjev planinske vzgoje in planinskih inštruktorjev. Izhodišče za ture na 3499 m visoko Dreiherrnspitze, 3373 m visoko Malhamspitze in druge, bo koča Essener-Rostocker Hutte (2207 m). Udeleženci bodo preizkušali osnove tehnike hoje v ledu, granitu ter reševanje v ledeniških razmerah, opravili pa bodo tudi skupinske vzpone nad 3000 m.
Pravico do udeležbe imajo vsi, ki so aktivni, prijavljeni pa morajo imeti veljavni potni list, hrano za štiri dni, osebno in tehnično opremo za zimske razmere, zlasti pa ne smejo manjkati kvalitetni planinski čevlji, dereze, cepin in pa snežna očala. Zbor udeležencev bo 26. avgusta ob 10. uri pred PZS, Dvoržakova 9, od koder bo peljal posebni avtobus.
Lavinit – 100
Avstralska družba »Dinamit-Nobel« je pričela izdelovati novo razstrelivo, ki so ga imenovali lavinit-100. Pravijo, da bo posebno primerno za odstreljevanje snežnih plazov, ker deluje predvsem površinsko in ne tudi v globino.
Drugič pozimi na McKinleyu
Marca letos se je trem ameriškim alpinistom posrečil drugi zimski pristop na najvišji vrh Severne Amerike – Mount McKinley (6187 m) ali še bolje Denali, kar je prvotno ime, ki se spet uveljavlja. Prvi zimski pristop je znan iz leta 1967 in je bil tako kot letošnji opravljen v izredno hudih vremenskih razmerah, ki so sploh značilne za ta predel Kanade.
Za čiste gore
Na tisoče mladih fantov in deklet se je na pobudo CK socialistične zveze mladih ČSSR udeležilo sedaj že tradicionalne akcije, ki ima popularno ime »Za čiste gore«. Odšli so na planinske poti Slovaške in jih očistili odpadkov ter druge nečistoče, pomagali so pri pogozdovanju, urejanju postajališč, informacijskih tabel itd. To je odličen način vzgoje, ki bi ga lahko posnemali še marsikje.
Festival planinskih filmov
Festival planinskih filmov je v tem kanadskem mestu, ki bo letos 6. in 7. novembra že sedmič, si je pridobil že številne privržence. Dnevno pritegne tudi po 2000 in več gledalcev, po koncu pa izbor najboljših filmov predvajajo še v večini večjih kanadskih mest. Strokovna komisija pa podeli tudi vrsto priznanj in nagrad: za najboljši film, za najboljši planinski oziroma alpinistični film, najboljši film o planinski zgodovini, o varnosti v gorah. Nadalje dobe priznanje najboljši filmi o varstvu okolja, o športih, ki so v gorah (smučanje, kajakaštvo, zmajarstvo itd.), pa še najbolj komercialen planinski film. Predsednik letošnjega festivala je John Amatt, ki bo tudi član letošnje kanadske odprave na Everest, predsednik žirije pa F. R. Crawely, direktor filmske družbe iz Ottawe in producent filma »Mož, ki je smučal z Everesta«.
Južna stena Čo Oja
Čo Oju, 8153 m visoki vrh na meji med Nepalom in Kitajsko, imajo Avstrijci upravičeno za »svoj« vrh. Prvi se je namreč nanj povzpel dr. Herbert Tichy v družbi z Jöhlerjem in Pasang Dava-lamo 19. oktobra 1954, kar je bila ena najmanjših uspešnih odprav doslej, za tiste čase pa velika izjema. Letos spomladi so hoteli prvi preplezati še okoli 3000 m visoko južno steno, toda 19. maja je plaz ledu pokopal vrhnjo navezo. Reinhard Karl je umrl, vodja odprave Wolfgang Nairz je bil poškodovan, le Rudi Meier je ostal nepoškodovan.
Umetna stena tudi v Indiji
Planinsko društvo »Giri-Doot«, ki je doslej organiziralo že sedem odprav v Himalajo, se je odločilo za nov korak. V tem indijskem mestu nameravajo zgraditi prvo umetno steno, na njej pa naj bi vadili predvsem mladi. Umetne stene postajajo vse bolj pogost telesnokulturni objekt.
Priprava na velike višine
Japonski specialisti so pripravili novo aparaturo, ki naj bi omogočila pripravo na delo pod znižanim zračnim tlakom. Računajo, da bodo alpinisti po primernem treningu v tej napravi lahko opravili vzpone na osemtisočake enako kot doslej po aklimatizaciji.
Franci Savenc
Planinskega branja v PV za vsak okus
Julijska številka Planinskega vestnika prinaša zapisa ob 70-letnici naše gorske reševalne službe – Vrsta zanimivih prispevkov
Julijska številka Planinskega vestnika spet prinaša širok izbor člankov. Prispevki v sedmi številki posegajo prav na vsa področja planinskega življenja, tako da bodo v vestniku našli branje po svojem okusu ali o področju, ki jih zanima tako gorski reševalci, alpinisti, ljubitelji transverzal, nekdanji borci, mladi pa tudi starejši planinci, seveda pa prinaša tudi članke o domačih in tujih gorah.
Ob sedemdesetletnici slovenske GRS prinaša julijska številka Planinskega vestnika članka Mihe Potočnika in Pavla Šegule, ki pojasnujeta mesto, vlogo in pomen GRS v naši družbi. Prispevka govorita o organizaciji, načinu financiranja in nalogah te humane organizacije, katere člani so nesebično rešili že marsikatero življenje. Posebna priloga v sredini vestnika pa prinaša tudi podatke o lanskoletnih nesrečah v naših gorah.
Tone Andrejčič bo s svojim prispevkom o partizanskih veznih poteh prav gotovo za katero od teh poti navdušil kakega bralca, zanimiv pa je tudi njegov poziv, naj bi naposled uredili transverzalo »Štirinajste divizije«, ki za sedaj obstaja le na papirju.
V Planinskem vestniku sta tudi dve nadaljevanji opisov pohodov po planinskem svetu iz prejšnje številke. Dr. Lev Svetek je v sedmi številki končal svojo pripoved o potovanju v vojnem letu 1944 od Mrkpolja v Liki do Zakriža nad Cerknim. Sonja Lojen pa je nadaljevala simpatično, v hudomušnem jeziku pisano pripoved o doživljanjih svoje družine med pohodi po slovenski transverzali. Marsikoga bodo pritegnili tudi spomini Karla Bajda na planinstvo pred pol stoletja. Pritegne primerjava tedanjih razmer planinarjenja s sedanjimi. Kar čudno se nam zdi, da je bilo včasih treba v planinskih postojankah plačati vstopnino, da je bilo kolo tako pogosto prevozno sredstvo planincev in da so bili dostopi do gora tako dolgi.
Le malo planincev verjetno razmišlja o tem, da so v Evropi še gore, na katerih še ni stala človeška noga. Jurij Senegačnik nadvse slikovito in privlačno opisuje, kako se je s prijateljema povzpel na verjetno še neosvojeni vrh Middagsfjeleta na Norveškem. Opis arktične pokrajine na daljnem severu, v kateri je še vrsta neosvojenih vrhov, je res privlačen. Zanimiv je tudi opis Matevža Lenarčiča, ki govori o verjetno enem najtežjih letošnjih zimskih vzponov prek Aschenbrennerjeve smeri v Travniku. Še zlasti zanimivo je dejstvo, kako so v spominu na vzpon, ki je prav gotovo zahteval skrajne napore, ostali predvsem lepi občutki in trenutki, da so razpokane ustnice, krči v mišicah, mraz, težko tovorjenje nahrbtnika, težavna mesta, led in pršič omenjeni le tako, mimogrede.
O navezanosti in hrepenenju po domačih gorah, predvsem Raduhi, govori prispevek Miše Fele, ki na obronkih Sahare, v Libiji, obuja spomine na lepe trenutke v stari planinski druščini. Stanko Sreš je privlačno opisal izlet po Karavankah, ki ga je opravil s sinom Tomažem, Peter Markič pa je navedel nekaj podatkov o nalogah, ki se na alpinističnih odpravah postavijo pred psihologa.
Kot vrsto številk nazaj, velja tudi pri julijski opozoriti na krajše prispevke v stalnih rubrikah v drugem delu. Ti članki šele dajo reviji pravo aktualnost in bralca seznanijo z dogajanji in življenjem v planinski organizaciji. Med drugimi omenimo prispevek, ki prinaša nekaj misli Mihe Potočnika o mednarodnem festivalu planinskega filma v Trentu, zanimive alpinistične novice o letošnjih načrtih Japoncev za vzpon prek severne stene K 2 in Kanadčanov o neposrednem televizijskem prenosu vzpona na Everest. Seveda pa bo na teh straneh še vsakdo našel kaj zanimivega.
Miro Štebe
