Jugoslovani četrti s svojo smerjo na Mount Everestu
Poročilo Toneta Škarje, vodje jugoslovanske alpinistične himalajske odprave »Everest 79« Jugoslovanska smer edina samostojna od baznega tabora dalje – Najvišja V. stopnja
LJUBLJANA – Objavljamo povzetek poročila Toneta Škarje, vodje jugoslovanske alpinistične himalajske odprave »Everest 79«, ki ga je pripravil za Planinsko zvezo Slovenije
Cilj in priprave
Planinska zveza Slovenije je leta 1974 zaprosila Nepal za vzpon na Everest. Leta 1977 je bil določen glavni okvir odprave: prvi vzpon po Zahodnem grebenu na Everest – 8848 m, 25 članov, 20 višinskih nosačev. Objavljen je bil razpis in glavni pogoji za članstvo, ki se je izoblikovalo v treh zaporednih selekcijah in končnem izboru. K sodelovanju so bili povabljeni proizvajalci opreme in hrane. Spomladi 1978 smo poslali 5 – člansko izvidnico, ki je raziskala možnosti načrtovanega vzpona, preučila transportne razmere od Kathmanduja do baznega tabora in naprej, se pozanimala za dobro ekipo šerp in preizkusila nekaj tipov ključne tehnične in zaščitne opreme. Dovoljenje za Zahodni greben smo dobili februarja 1979.
Moštvo
Po dokončnem izboru je moštvo prevzelo vse naloge na organizacijskem in materialnem področju:
Tone Škarja, vodja odprave;
Stane Belak, namestnik vodje;
Tomaž Jamnik je vodil transport materiala od Ljubljane do zadnjega tabora pod vrhom;
Bojan Pollak je organiziral prehrano;
Štefan Marenče je konstruiral in postavil ročno žičnico;
Roman Robas je organiziral finančno in materialno poslovanje odprave;
Viktor Grošelj je vodil fizične priprave moštva;
Stane Klemenc je bil zadolžen za ekonomsko propagando;
Evgen Vavken in Igor Tekavčič sta rešila vsa vprašanja s področja zdravstva.
V teh resorjih so enakovredno in po potrebi delali tudi vsi drugi člani: Zvone Andrejčič, Borut Bergant, Stipe Božič (snemalec do vrha Everesta), Muhamed Gafič, Franček Knez, Ivan Kotnik, Marjan Manfreda, Vanja Matijevec, Vlado Mesarič, Dušan Podbevšek, Muhamed Šišič, Andrej in Marko Štremfelj, Nejc Zaplotnik in Jože Zupan.
Zaradi velikega zanimanja javnosti so z odpravo odšli tudi akademski slikar Franc Novinc, radijska poročevalca Matjaž Culiberg in Slavko Šetina, novinarja Rade Kovačevič in Marjan Raztresen ter TV snemalec Slavo Vajt.
Zvezni oficir nepalske vlade je bil Yogendra Thapa, sirdar Ang Phu pa je imel v ekipi 19 višinskih nosačev (Šerp), 3 kuharje, 3 kuhinjske pomočnike in 2 poštna sla.
Materialna sredstva
Odprava je bila oskrbljena z domačimi izdelki in je uvozila le tako opremo, ki pa je pri nas nihče več ne izdeluje.
Dostop
V drugi polovici februarja je odprava z opremo vred z letali odpotovala iz Jugoslavije, med 10. in 14. marcem s pomočjo 700 nosačev iz Kathmanduja in dosegla konec marca bazno taborišče, ki ga je že od 18. marca naprej opremljala skupina, ki smo jo s helikopterjem poslali naprej.
Vzpon
– Od 29 3. do 6. 4. smo opremljali steno med bazo (5350 m) in robom sedla Lho-La (6050 m), postavili 200 m dolgo ročno žičnico, s katero smo pozneje prepeljali okrog 6000 kg tovorov in postavili tabor (ALPINA) v šotorih in v snežnih votlinah s 40 ležišči. Težavnost skalne stene II-III, zgornjih 150 m pa IV in V,
– Od 7. – 14. 4. smo kopičili material na Lho-La, preplezali in opremili ledno (50°) in skalno (IV) steno nad njim ter postavili tabor II (INDUPLATI 6770 m) z 12 ležišči.
– Med 14. in 18.4. smo dopolnjevali zaloge ter nad zmerno strmino (40°) pod vrhom Zahodne rame postavili tabor III (RAŠICA 7170 m) z 12 ležišči.
– Od Zahodne rame se proti vrhnji piramidi Everesta vleče položen in lahek, toda 2,5 km dolg greben. Nanj pride z južne strani ameriška smer iz leta 1963, mu nekaj časa sledi in nato zavije v severno pobočje pod Hornbeinov kuloar. Na koncu snežnega grebena smo 27.4. postavili tabor IV (KRKA, 7520 m).
– Zaradi velike oddaljenosti od baze je material prihajal še precej počasi, med 3. in 7. majem pa je vihar s 150 km/h preprečil nadelavo smeri nad 8000 m, tako da smo tabor V (ENERGOINVEST, 8120 m) lahko postavili šele 9. 5. Težave v skali so bile tod II, III.
– 10. maja sta prva poskusila Grošelj in Manfreda. Iskanje smeri in okvara kisikovega ventila jima je preprečilo vzpon, vendar sta preplezala in opremila prvo ključno mesto (V. stopnja). Zaradi omrzlin sta morala 8200 m visoko obrniti.
– 12. maja sta Podbevšek in Robas nad Marjonovim kaminom zašla na grebenski stolp, potem sicer našla prehod, vendar sta morala zaradi pomanjkanja časa z višine 8300 m nazaj.
– 13. maja so v močnem vetru tabor V zapustili Andrej in Marko Štremfelj in Nejc Zaplotnik. Marko je moral zaradi okvare na ventilu nazaj, Andrej in Nejc pa sta zelo hitro napredovala po grebenu II in III stopnje, po nekaj poskusih preplezala 2. ključno mesto (1 raztežaj V in 2 raztežaja IV) ter ob 13.51 dosegla vrh Everesta 8848 m. Sestopila sta po ameriškismeri in pozno zvečer dosegla tabor IV, od koder ju je šel sam iskat Pollak.
– Zaradi sneženja so z enodnevnim presledkom 15. 5. odšli proti vrhu Stane Belak, Stipe Božič, ki je ves vzpon posnel s kamero, in Ang Phu. Kot trojna naveza so bili nekoliko počasnejši, vrh dosegli ob 14.30 in pri sestopu bivakirali na prostem preko 8200 m visoko v Hornbeinovem kuloarju.
– V taboru V je bila na vzpon pripravljena zadnja skupina plezalcev: Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec. Ker pa s sestopajočo navezo ni bilo radijske zveze, so ti trije alpinisti žrtvovali vrh in odšli na pomoč. Pri srečanju s sestopajočimi, ki so bivak dokaj dobro prestali, je na snežišču, nagnjenem 35°, spodrsnilo Ang Phuju. Ker se ni niti poskusil ustaviti, je drsel 1800 m globoko, kjer smo ga naslednji dan našli mrtvega.
Povratek
S tem je bil sklenjen ciklus vzponov vseh plezalcev, ki bi lahko dosegli vrh in potrebne zaloge kisika porabljene. Zato smo med 17. in 20. majem evakuirali višinske tabore, 21. maja zapustili bazo, 27. maja prišli v Kathmandu, 8. junija pa v Jugoslavijo.
Dosežek
Na Everest vodi 5 smeri, zadnja je Jugoslovanska. Je edina z nepalske strani, ki poteka samostojno že od baznega taborišča dalje. Upali smo, da bo zaradi izogiba Ledenemu slapupostala privlačnejša od drugih smeri, vendar je tehnično pretežka. S tem, da se takoj izredno hitro dvigne in potem poteka zelo dolgo po veliki višini; s tem, da so tehnične težave posejane skoraj vse do vrha – to je najvišja V. stopnja na svetu – in s tem, da je ves čas izredno izpostavljena vetru, je nedvomno tura, ki ji je težko najti par. Za primerjavo: vsak plezalec se je nad bazo povzpel 10 – 12 krat, kar je dvakrat toliko kot na prejšnjih odpravah.
Z vzponom na vrh Everesta spada Zaplotnik med manj kot deseterico svetovnih alpinistov, ki so dosegli najmanj 3 osemtisočake, po dva osemtisočaka pa imata odslej Belak in Andrej Štremfelj.
Uspeli smo zaradi izredno dobre preučitve smeri (izvidnica), popolne priprave in ostrega treninga vseh plezalcev, skoraj popolne medsebojne solidarnosti ter izredno dobrega sodelovanja Šerp. Čeprav smo amaterji, je bila odločilna prava profesionalna odgovornost nosilcev posameznih nalog: transport, tehnična oprema, konstrukcija žičnice, prehrana, medicina, finančno poslovanje itd. Upam si trditi, da bi bil izbor ekipe težko boljši. Preživela je ves čas v vzornem tovarištvu, čeprav je bila naloga od vseh doslej najbolj utrujajoča, najdaljša, in čeprav je bila obremenitev odprave – ker je bila pač odprava na Everest – tudi z obrobnimi problemi daleč večja od dosedanjih.
Od 13. 5 1979 naprej je na zemljevidu najvišje gore sveta začrtana nova – 5. smer – in mi Jugoslovani smo 4. država, ki ji je tak dosežek uspel.
TONE ŠKARJA
Odprava v Fanske gore
V petek 13. julija nekaj pred osmo uro bodo z brniškega letališča poleteli v Samarkand (SSSR): Ivan Auberšek, Mišo Čulk (ŠAO), Janez Lesjak, Stojan Verdnik (Celje), Janko Humar in Marko Šurc (Bohinj), Lado Vidmar (Rašica), Milan Kolar (Mežica) ter Željko Perko in Jože Rozman (Tržič). Njihov cilj, so stene in grebeni Fanskih gora. To je sorazmerno majhna skupina (obseg 30 -40 km) na zahodnem delu Tjan Šana, ki nima nič skupnega s sosednjimi (Terkestansko, Zeraušansko in Gisarsko) verigami. Toda poleg številnih štiritisočakov je tod tudi šest vrhov nad 5000 m s smermi v ledu. In morda bo kakšna možnost tudi za prvenstveni vzpon. Alpinisti se bodo domov vrnili 12. avgusta, kasneje pa bodo v zameno k nam prišli sovjetski alpinisti.
Prvi mešani ponovitvi
V soboto 23. junija sta Violeta Potočar in Janko Plevel preplezala Centralni steber (Dular – Juvan) Rzenika, dan za tem pa še Kamniško smer v isti steni. Oba vzpona sta 1. mešana ponovitev. Irena Markuš in Dušan Podbevšek sta preplezala Verino smer v Štruci, kar je verjetno sploh 1. ponovitev. Benkovič in Juhant (vsi so člani AO Kamnik) pa sta preplezala Skalaško smer z Ladjo v S steni Triglava.
Nova smer v Zadnji Raduhi
Brane Grošelj (Kozjak) in Davorin Podrebšek (TAM) sta v soboto 23. junija preplezala novo smer v Zadnji Raduhi (Mali Rt). »Čebelico« sta ocenila s IV, večinoma III, 200 m, 3 ure.
Tudi Novomeščani v stenah
Čeprav nekoliko oddaljeni od gora in brez dolgoletnih izkušenj mladi člani PD Novo mesto pridno zahajajo tudi v stene. Konec maja so plezali v steni Kleka (HPD in Smer za kitaro), sredi junija pa so imeli skupno turo na Korošico, kjer so plezali v Dedcu in Vršičih.
Hrvaški alpinisti v Steni
Čeprav je načrt, da hrvaški alpinisti letos obiščejo Kavkaz propadel, še naprej zavzeto trenirajo (in bodo najverjetneje odšli v afriške gore). Dne 23. junija sta Pivac in Retelj ponovila Peternelovo s Skalaško smerjo, navezi Berljak – Ognančevič in Mrdjen – Šeparovič, Skalaško s Čopovim stebrom, Predovič – Puzak in Jaspica – Pavšič pa Bavarsko smer.
Nekaj zanimivih ponovitev
Postonjčana, Fabjan in Ilašič sta preplezala Trikot v Dolgem hrbtu. Cerjak in Čulk iz Šaleškega AO sta opravila prvo letošnjo ponovitev Obraza Sfinge (v povezavi z Jugovim stebrom). Tržiški navezi Ivnik – Tomazin in Perko – Rozman sta preplezali Ancljev steber v Stenarju. Bence (Tržič) in Pogačnik (Radovljica) redko plezano smer Dular – Schara v Zadnji Mojstrovki, potem pa še celotno prečenje ostenja Mojstrovk. Gladek (AO Kamnik) in Miro Šušteršič (AO Mengeš) pa Črnolasko v Vežici. Vsi so plezali v soboto 23. junija.
Največ vzponov nad Okrešljem
Zadnji vikend v juniju je bilo v stenah nad Okrešljem izredno živahno. AO Rašica je organiziral skupno turo. V soboto sta Novak in Pozvek preplezala Direktno v Štajerski Rinki, Bucik in Fajgel Vzhodni steber Križa, Kastelic s tečajnikoma pa Vzhodno v Mali Rinki. V nedeljo pa sta Bucik in Fajgel plezala Modec – Režkovo smer v Turski gori, drugi pa Szalay – Gerinov greben.
Prevaljčani so opravili 16 vzponov. Zih in Žalig z Raven sta v soboto preplezala Direktno v Štajerski Rinki, dan za njima pa še Rok Kolar in Maklin. Ta dva sta v soboto v spodnjem delu plezala Modec – Režkovo smer v Štajerski Rinki, sredi stene pa sta zašla v Rdečo zajedoin le-to potem plezala (izredno krušljivo) do vrha.
Tudi Celjani niso počivali. 22. junija je Knez sam preplezal Golobovo smer v Škarjah (IV+). V soboto je z Mojco Čepič (Kozjak) najprej preplezal SZ razVežice, nato Lukovo smer v Dedcu, potem pa sta se po J grebenu povzpela na Ojstrico in sestopila po Nemški smeri v Ojstrici. V nedeljo sta plezala še Herletovo smer v Ojstrici. Plezali so tudi 26. junija. Čanžek in Trontelj ter Kovačič in Kostaunik (ŠAO) Igličevosmer, Bornšek in Črepinjšek Direktno v Štajerski Rinki, Dovžan in Kovačič pa Vzhodno v Mali Rinki.
Topolovec in Tučič (oba TAM) sta v nedeljo preplezala Debeljakovovarianto Igličevi smeri in Dušanov steber v Mali Rinki. Istočasno sta Jošt in Vovk plezala Modec – Režkovosmer v Štajerski Rinki, Gostečnik, Jezernik in Strozak (vsi člani ŠAO) pa Vzhodno v Mali Rinki.
Kranjčani pa so v nedeljo 24. junija plezali nad Korošico. Marko Česen in Kobal ter brata Štremfelj so ponovili Centralno v Dedcu, sicer pa je 12 udeležencev opravilo preko 20 vzponov.
Posvetovanje reševalcev v Tatrah
V Zahodnih Tatrah (Poljska) je bil med 11. in 13. majem letos tradicionalni simpozij zdravnikov – gorskih reševalcev. Med 50 udeleženci so bili tudi gostje iz Bolgarije, ČSSR in NDR. Ena od osnovnih tem je bila analiza primerov, ki jih povzročajo obolenja srca. Lani je bilo namreč med 50 smrtnimi primeri v Tatrah kar 25% tovrstnih vzrokov.
Samohodec v Piz Badile
MILANO – Prvi samohodec, ki je preplezal 650 m visoko SZ steno Piz Badile po smeri Bramani – Castiglioni je bil Italijan Franco Grigiotti, vzpon pa je opravil lani 30. julija v šestih urah.
Smer je sicer zaradi velike priljubljenosti Cassinove v SV steni le redko plezana, toda višina in ocena (V+/IV-V) ter imena prvih plezalcev so zagotovilo za velikopotezno turo. Franco Grigiotti se je z njo spoznal pozimi leta 1976, med prvim zimskim vzponom. Torej v letu, ko je sodeloval tudi pri prvem zimskem vzponu po Cengalo (SZ) grebenu.
B.A.
Planinski maraton (GB)
LONDON – Anglež Andy Colison je odšel na dokaj nenavaden »maraton«. Gore Anglije in Walissa, ki so visoke prek 2000 čevljev (nekako 630 m) želi prehoditi v enem samem zamahu. Celotna trasa njegovega prečenja pa znaša kar 1200 milj (1920 km). Prehoditi jo namerava v šestih tednih, kar pomeni, da bo moral na dan prehoditi skoraj 50 km. Vzponi in sestopi mu bodo krajšali čas.
F.S.