Na tretji tekmi v Kranju Grom in Lukančičeva
Aljoša Grom in Metka Lukančič sta na tekmi državnega prvenstva prvič letos stala na vrhu zmagovalnih stopnic – Nadaljevanje jeseni
KRANJ – Letošnje državno prvenstvo v športnem plezanju za člane se je nadaljevalo s tretjo tekmo v Kranju, ki je bila v nedeljo, 18. junija, na umetni steni ob letnem bazenu. Tokrat se je zbralo največ tekmovalcev v letošnjem letu, in sicer 25 fantov in 14 deklet.
Dopoldanske kvalifikacije za večerni finalni del so v glavnem potekale brez bistvenih presenečenj, razen da se pri moških Jensterle ni uvrstil v finale. Pri ženskah sta tako Lukančičeva kot Čufarjeva priplezali do vrha smeri, pri fantih pa je to uspelo le Gromu (Red buli, Veritas). Drugi so se lepo razvrstili za njim in za uvrstitev v finale je bilo potrebno splezati kar 77 odstotkov smeri.
V ženskem finalu tokrat Martina Čufar zaradi hude poškodbe gležnja ni mogla resneje konkurirati Metki Lukančič, ki si je po nekaj tekmah spet priplezala zmago. Mojstrančanka se je morala zadovoljiti z drugim mestom, tretja Katarina Štremfelj pa tako ali tako skoraj vedno zaključuje krog prvih treh naših najboljših plezalk. Na odličnem četrtem mestu je bila tokrat mlada 14-letna Saša Truden iz Tržiča, za katero je bil to prvi finale v članski konkurenci.
Pri moških tokrat Grom ni ponovil slabega plezanja iz prvih dveh tekem in tudi finalno smer splezal do vrha. To je uspelo tudi Mejovšku in Židanu, ki sta si glede na rezultate iz kvalifikacij prislužila srebrno oziroma bronasto kolajno. Četrti je bil Jure Golob, za katerega je bila to prva letošnja tekma, za njim pa sta se uvrstila Lukič in Guček. Slednji je še najbolj poslabšal rezultat iz kvalifikacij, kjer je bil takoj za Gromom.
Kranjska tekma je bila zadnja pred poletjem in državno prvenstvo se bo nadaljevalo jeseni, ko so na sporedu še tekme v Kamniku, Pirničah, Škofji Loki in Ljubljani. Za najboljše pa bo odmor po Kranju krajši, saj jih čaka 14. julija še nastop na največji tekmi pri nas Rock Master Kranj ’95. Jesenski del pa bo poleg domačega prvenstva zapolnjen še s štirimi tekmami svetovnega pokala.
Rezultati iz Kranja – članice:
1. Metka Lukančič (AO Trbovlje), 2. Martina Čufar (AO Mojstrana), 3. Katarina Štremfelj (PK Škofja Loka), 4. Saša Truden (ŠPO Tržič), 5. Urša Šeliga, 6. Špela Šeliga (obe Šaleški AO).
Člani: 1. Aljoša Grom (PC Pivka), 2. Matej Mejovšek (Šaleški AO), 3. Stanko Židan (AO Matica), 4. Jure Golob (AO Rašica), 5. Marko Lukič (AO Kozjak), 6. Vili Guček, 7. Borut Kavzar (oba AO Trbovlje), 8. Urh Čehovin (AO Matica), 9. Anže Šanca (ŠPO Radovljica) in 10. Matej Grilc (AO Matica).
Skupni vrstni red po treh tekmah – članice: 1. M. Čufar (AO Mojstrana) 280 točk, 2. M. Lukančič (AO Trbovlje) 245, 3. K. Štremfelj (PK Škofja Loka) 200, 4. Urša Šeliga 157,5. Špela Šeliga (obe Šaleški AO) 145 itd.
Člani: 1. M. Mejovšek (Šaleški AO) 280 točk, 2. V. Guček (AO Trbovlje) 207,3. S. Židan (AO Matica) 173. 4. A. Grom (PC Pivka) 169,5. M. Lukič (AO Kozjak) 142 itd.
TOMO ČESEN
Tudi srednje kategorije na polovici
KRANJ – V Kranju je bila v soboto, 17. junija, dan pred člansko tekmo, tretja preizkušnja državnega prvenstva za srednje kategorije. Nastopilo je 50 tekmovalcev v štirih kategorijah. Vsa dekleta (starejše deklice in kadetinje) so – kot je že v navadi – nastopila v isti smeri. Maja Šuštar je splezala največ in zmagala pri kadetinjah. Zelo malo sta za njo zaostali Blaža Klemenčič in Katarina Štremfelj, ki sta bili prva in druga v kategoriji starejših deklic. Na splošno so bile sicer starejše deklice boljše od svojih nekoliko starejših kolegic.
Največja konkurenca je pri starejših dečkih, kjer so nekateri mlajši, ki nastopajo v tej kategoriji, ponovno pokazali svojo vrednost. Prvič je zmagal Anže Štremfelj, za njim pa so si štirje razdelili drugo mesto. Pri kadetih je zmagal Matej Sova, ki je edini splezal smer tudi do vrha.
Rezultati – st. deklice: 1. Blaža Klemenčič, 2. Katarina Štremfelj .(obe PK Škofja Loka), 3. Staša Truden (ŠPO Tržič); kadetinje: 1. Maja Šuštar (AO Kamnik), 2. Rebeka Poček (ŠPO Radovljica), 3. Katja Šturm (AO Matica); st. dečki: 1. Anže Štremfelj, 2. Aleš Česen, Blaž Rant (vsi PK Škofja [Loka), Klemen Bečan (ŠPO Tržič) in Boštjan Potočnik (AO Impol); kadeti: 1. Matej Sova (ŠPO Tržič), 2. Aleš Strojan (PK Škofja Loka), 3. Peter Bračič (Šaleški
AO).
Skupni vrstni red po treh tekmah – st. deklice: 1. Katarina Štremfelj (PK Škofja Loka) 223 točk, 2. Saša Truden (ŠPO Tržič) 220,3. Blaža Klemenčič (PK Škofja Loka) 206 itd; kadetinje: 1. Maja Šuštar (AO Kamnik) 280, 2. Lenča Gradišar (ŠPO Tržič) 235,3. Rebeka Poček (ŠPO Radovljica) 210 itd.; st. dečki: 1. Aleš Česen 262,7, 2. Blaž Rant (oba PK Škofja Loka) 207,7,3. Boštjan Potočnik (AO Impol) 197 7 itd.; kadeti: 1. Aleš Strojan (PK Škofja Loka) 280. 2. Matej Sova (ŠPO Tržič) 204,3. Peter Bračič (Šaleški AO) 200 itd.
TOMO ČESEN
50 let Čopovega stebrav Triglavu
V soboto je bila pri Aljaževem domu v Vratih spominska slovesnost v spomin na plezalni vzpon po Centralnem stebru v severni triglavski steni. Vzpon sta pred petdesetimi leti opravila Joža Čop in Pavla Jesih, zato se je te smeri kasneje prijelo ime Čopov steber.
Joža Čop (1893 – 1975) in Pavla Jesih (1901 – 1976) sta sodila med najboljše slovenske alpiniste v dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja. Oba sta preplezala celo vrsto prvenstvenih smeri po naših gorah, nekatere skupaj, nekatere pa z drugimi soplezalci. Pavla Jesihova je skupaj z drugo odlično slovensko alpinistko, Miro Marko Debelakovo, okrog leta 1930 sodila v sam svetovni vrh. Njuna dejanja imajo še posebno težo, saj sta kot prvi v navezi plezali prvenstvene smeri pete, z mesti spodnje šeste stopnje.
Med vojno je alpinistična dejavnost seveda zamrla. Takoj po vojni, od 26. do 30. junija 1945, sta Joža Čop in Pavla Jesih preplezala svojo najtežjo smer – Čopov steber. Stena je od njiju zahtevala skrajne napore. Jesihova je omagala pod zadnjim težkim raztežajem. Čop je izplezal 28. junija zvečer, odhitel v dolino v pomoč in se 30. junija vrnil z reševalno ekipo, ki je pomagala iz stene še Jesihovi. Vse te napore sta zdržala že po svojih »najboljših« letih – Čop je bil tedaj star 52, Jesihova pa 44 let.
Smer je takoj postala zelo slavna. Prvo ponovitev sta opravila Daro Dolar in France Avčin. Kasneje je smer doživela še veliko ponovitev, tako da smer danes zelo dobro opremljena. Čopov steber je zato – pa tudi zaradi druge opreme, ki je danes neprimerno boljša – precej lažji kot je bil leta 1945. Še vedno pa ostaja resna in naporna plezalna tura, ki je cilj vsakega slovenskega alpinista.
Poglejmo še nekaj pomembnejših ponovitev Čopovega stebra. Prvo solo ponovitev je leta 1960 opravil Janez Zorko, drugo pa je istega dne (!) opravil Drago Zagorc. Barbka Lipovšek in Helena Lužar sta leta 1963 opravili prvo čisto žensko ponovitev. Prvo zimsko ponovitev so od 31. 1. do 7. 2. 1968 opravili Stane Belak, Aleš Kunaver in Tone Sazonov. Njihovo plezanje se je sprevrglo v pravo dramo, saj jih je v zgornjem delu stene zajelo dolgotrajno poslabšanje vremena Prvo prosto ponovitev je 2. 8. 1981 opravil Iztok Tomazin z Jožetom Rozmanom.
MIHA PETERNEL
Otvoritev prve umetne plezalne stene v Ribnici
RIBNICA – V telovadnici Športnega centra v Ribnici so odprli prvo umetno plezalno steno, na kateri lahko naenkrat plezata dva plezalca. Kot je povedal predsednik PD Jože Andolšek.je v njihovem društvu nekaj članov, ki bi radi gojili poleg klasičnega pohodništva tudi alpinizem: »Povezali smo se s plezalci iz Tržiča, zbrali sponzorske prispevke in naredili umetno steno.« Tako so zbrali 250.000 tolarjev, sponzorje pa so našli v Ribnici, Kočevju in Novem mestu. Vsa druga dela, od sestave konstrukcije in montaže, so člani PD opravili s prostovoljnim delom.
PRIDOBITEV – Prva umetna plezalna stena v Ribnici, na kateri lahko hkrati plezata dva plezalca, obeta razmah te športne discipline v kraju
Na krajši prireditvi ob otvoritvi so podelili tudi diplome prvim štirinajstim diplomantom plezalne šole. Ta je bila dobro obiskana, čeprav na OŠ Franceta Prešerna že vrsto let deluje planinski krožek. Letos pa je kar 44 učencev obiskovalo planinsko šolo in krožek.
Jože Andolšek je še povedal da so člani njihovega društva s klini in svedrovci že opremili na ravno steno na Sveti Ani, prav tako pa so uredili dostop do tega načrtovanega plezalnega vrtca, ki je oddaljen dvajset minut hoje od koče Planinskega društva Ribnica na Sveti Ani. Opremiti nameravajo še nekaj sten (npr. Bele stene ali Okamenele svate), prav tako pa bi bila za športno plezanje primerna stena, ki je ostanek gradu na Bregu pri Ribnici, vendar bo morala pred tem odločiti še stroka, ali steno dovolijo uporabljati v plezalne namene.
Ko bo plezalni vrtec v Ribnici ali okolici zaživel, bo s tem zbrisana tudi bela lisa na zemlje vidu plezališč Slovenije, saj vse od Iškega Vintgarja, novomeške Luknje in Vipavske Bele ta predel še nima plezalcem znanih sten.
SIMONA FAJFAR
ALPINISTIČNE NOVICE
Spominski tabor na Češki koči
AK Vertikala organizira plezalni tabor v spomin na svoja člana. Tomaža Petača in Miho Vreča, ki sta se februarja 1994 smrtno ponesrečila pri plezanju zaledenelega slapu Vikijeva sveča na Jezerskem. Spominski tabor bo 8. in 9. julija 1995 na Češki koči, organizatorji pa bodo poskrbeli tudi za podatke o novejših smereh na tem plezalnem območju.
(M. P.)
Izlet na Polinik
Komisija za mednarodno sodelovanje pri PZS prireja enodnevni izlet na Polinik (2784m), ki spada v Pot prijateljstva. Izlet bo v soboto, 8. julija, z odhodom ob 5. uri izpred PZS in s povratkom v večernih urah v Ljubljano.
Tura je primerna za planince z dobro kondicijo. Prijave s plačilom akontacije sprejemajo v pisarni PZS do torka. 4. julija, oziroma do zasedbe mest v avtobusu.
(M. P.)
Novice z odprave SKI8000
Vodja odprave SKI 8000 na Hidden Peak Janez Golob je sporočil, da so člani odprave 12. junija na višini 5800 m postavili tabor I, 16. junija pa tudi tabor II. 17. junija sta Iztok Tomazin in Marko Čar že vstopila v spodnji del Japonskega koluarja v severni steni, po katerem načrtujejo spust s smučmi. Urban Golob si je na dostopnem maršu poškodoval nogo in počasi okreva. Drugi člani odprave so zdravi, le Simon Čopi ima težave z višinsko boleznijo. Sneg in led na ledeniku je razmehčan, kar povzroča odpiranje lednih razpok in podiranje sneženih mostov. Golob je še sporočil, da je vreme dokaj stabilno in pričakovano hladno.
(M. P.)
Severna stena Gran Paradisa
Ekstremna smučarja Borut Črnivec in Andrej Terčelj sta 19. junija opravila prvi slovenski smučarski spust po severni steni Gran Paradisa (4061 m). Smučarska ocena te 600 metrov visoke stene je V+. Največja naklonina je 51 stopinj, povprečna pa približno 48 stopinj. V osrednjem delu stene so bili ledeni pasovi, zato sta smučala po desnem delu, ki je bil popolnoma zasnežen. Povedala sta še, da se po normalnem pristopu vsak dan povzpne na vrh veliko ljudi, saj so razmere za turno smuko trenutno idealne.
(M. P.)
Kamniška odprava v Peru
V perujske Ande, točneje v kordiljero Blanco je odpotovalo 8 alpinistov iz Kamnika. Najmlajša člana ekipe, Damjan Kočar in Klemen Mali se nameravata povzpeti na Alpamayo in Huascaran ter preplezati prvenstveno ni smer na kakšnega od šesttisočakov, ki jih v tej skupini ne manjka. Poleg njiju ki so v Peru odšli še Cene Berčič, Marjan Breščak, Cene Griljc, Dušan Humar, Janko Plevel in Jaka Škorjanc. Povzpeti se nameravajo na Pisco in Huascaran Odpravo so podprli AO, PD in ŠZ Kamnik, Zlatarstvo Burnik, Kalcit. Zlatarstvo Štern, Uršič d.o.o., Galma, gostišče Pod Gradom in Elektro Lj.
(M.P.)
Obudili so spomin na prvi vzpon na Triglavski steber
V Aljaževem domu so se alpinisti spomnili na plezalni podvig Joža Čopa in Pavle Jesih pred petdesetimi leti
VRATA, 25. junija – V soboto so se v Aljaževem domu v Vratih zbrali planinci in alpinisti različnih generacij ter sorodniki Joža Čopa, da bi se skupaj spomnili 50-letnice prvega plezalnega vzpona v Triglavskem stebru, ki mu alpinisti pravijo Čopov steber. O Joži Čopu je govoril njegov dolgoletni prijatelj dr. Miha Potočnik.
Joža Čop (ki je tedaj imel že 52 let) in Pavla Jesih sta vzpon začela 26. junija, vrnila pa sta se šele 30. junija. Ko je Pavla Jesih tretjega dne omagala, sta, kot je zapisal Evgen Lovšin, sklenila, »da bo Joža poskusil priti sam na vrh, da se bo čim prej vrnil in da bo prinesel kline s seboj.« O tem, kako je prišel na vrh in nato v Aljažev dom, pa je Lovšin dodal: »Po pičli uri počitka so se odpravili na Luknjo in na Bambergevo pot. Popoldne so bili na Plamenicah. Tu, potrpežljivi čitatelj teh vrstic, snemi klobuk pred neugnano vzdržljivostjo in izredno zmogljivostjo Jože Čopa, ki je po štirih prečutih nočeh in po vseh zgoraj opisanih težavah še istega dne sestopil in skoraj brez počitka spet vstopil in preplezal že samo na sebi naporno Bambergevo pot.« Jesihovi se je odpravila na pomoč skupina alpinistov.
»Le znana naravna inteligenca, moralna sila in brezpogojno, tudi na smrt pripravljeno tovarištvo Čopovega Joža so zmogle tako veliko dejanje,« je zapisal France Avčin v knjigi Kjer tišina šepeta. Po njegovih besedah je šlo pri najdrznejši smeri, kar se jih vzpenja čez Triglavsko severno steno, za izredna dejanja izrednega človeka. Dejanja Joža Čopa so opisovali številni pisci, spomin nanj je ostal tudi v pesmih. Sam o tem ni govoril veliko. Kadar so se čudili ob stvareh, ki jih je zmogel, je bil kratek: »Sila kola lomi,« o slovesnosti v njegov spomin v Vratih pa bi najbrž rekel: »Pa bohlonej, k smo prjatl!«
VLASTA FELC
V gorah umrla dva planinca
IDRIJA, BOVEC, 25. junija – Čeprav je bilo vreme ta konec tedna vseskozi neprimerno za obisk gora, pa so nekateri najbolj zagrizeni planinci vseeno tvegali in se podali na nevarno pot. Za dva izmed njih se je pot končala s smrtjo, eden pa jo je odnesel z zlomljenim gležnjem.
Tako se je v četrtek okoli poldneva po trim stezi, ki vodo skozi gozd nad naseljem Spodnja Idrija, odpravil 25-Ietni Idrijčan Ivan Sedej. Na približno polovici poti je zavil v kraj, imenovan Pod slapom, kjer je plezal po steni, visoki približno deset metrov. Med plezanjem mu je zdrsnilo in padel je na skale ob vznožju stene. Pri padcu je z glavo večkrat udaril ob steno, ob njenem vznožju pa je mrtev obležal na večji skali.
Danes pa je tragična vest prišla izpod Krna. Tam so zjutraj našli mrtvega mladega planinca, o katerem še ne vedo kdo je. Kaže pa, da se je ponesrečil in čez noč pod Krnom zmrznil.
Več sreče je v soboto imel 23-letni študent Matjaž Pogačnik iz vas pod Šmarno goro v Ljubljani. Ta je skupaj s še štirimi prijatelji pri šel v soboto dopoldne v kraj Kluže pri Bovcu. Tam je treniral spuščanje in dviganje po vrvi, kar mu korist pri jamarstvu, s katerim se ukvarja. Okoli poldneva se je tako z mostu že tretjič spustil približno 60 metrov globoko v strugo Koritnice. Pri sestopu pa mu je na mokri skali zdrsnilo in padel je pet metrov nižje v reko. Pri tem si je zlomil gleženj leve noge. Z vrvjo, na katero je bil še privezan, so ga prijatelji dvignili do police, kjer je počakal na reševalce
J.P., M.S.
V soboto pa se je huda nesreča zgodila tudi v Logaški jami pri Logatcu. Tridesetletna nemška državljanka Ute Wolfram, sicer jamska vodička, si je želela ogledati omenjeno jamo. Na pot se je odpravila s spremljevalcem – jamskim reševalcem. Pri spustu pa je Wolframova nesrečno omahnila in padla 30 metrov globoko. Takoj je stekla reševalna akcija, v kateri je sodelovalo 15 logaških jamarjev. Do ponesrečenke so najprej spustili zdravnico, ki ji je nudila prvo pomoč in ugotovila, da si je ta pri padcu hudo poškodovala hrbtenico. Nato pa so jamarji obe potegnili iz jame in Wolframovo odpeljali v Klinični center.
(M. S.)
O svetosti športnega življenja
Ante Mahkota: Nacionalna televizija nas že nekaj mesecev razveseljuje z nadaljevanko »Presodite«. Objavljajo jo vsako nedeljo zvečer v »prajmtajmu«.
Oddaja je zastavljena tako, da o življenjski zgodbi, ki je dramatizirana in zaigrana, v treh nadaljujočih se prizorih presojajo trije porotniki, pa še gledalci v studiu in predvsem vesoljni publikum, ki po telefonu glasuje, kako bi protagonisti iz zgodbice morali ravnati in živeti.
Slovenci telefonirajo nadvse zagnano – v eni sami uri sprejme TV na desettisoče klicev.
Mimogrede povedano: ideja je licenčna. Najprej so porotniki in gledalci presojali o angleških življenjskih dramicah, potem pa se je TVS odločila posneti tudi nekaj originalnih.
Zadnji »PRESODITE« pred počitnicami, minulo nedeljo, so zaigrali slovenski igralci.
Zgodba je bila pa tale:
Znamenita slovenska športnica zablesti v ljubljanskem odbojkarskem klubu. Tako dobra je, da ji italijanski menedžerji ponudijo po 150.000 mark, če se za njihov klub zaveže s triletno pogodbo. Življenjska šansa! Športnica, zvezdnica ima fanta, ki konkurira za ameriško štipendijo, ker bi rad magistriral iz življenja amazonskih Indijancev.
Do sem gre vse kot po maslu. Italijani pridejo s pogodbo, fant dobi ameriško štipendijo – toda športnica prav tisti dan izve, da je s fantom, ki ga nadvse ljubi, zanosila.
»Presodite«, reče voditelj, »kaj naj deklica stori. Ali naj splavi, ker sicer ne bo mogla v profesonalni klub, ali naj postane mati?«
Porotniki, ki so sodili pred kamerami v studiu so bili (od leve proti desni) ginekologinja in poslanka ZLSD dr. Mateja Kožuh-Novak, Jože Snoj, pesnik in pisatelj, ter evropska prvakinja, atletinja, lepotica Brigita Bukovec.
Kaj vse so porotniki v nadrobnostih povedali, ni treba posebej popisovati, saj je oddajo gledala vsa Slovenija.
V najbolj grobem približku povedano, pa je dr. Kožuhova presodila, da se bo moralo dekle odločiti samo, saj gre samo za njeno življenje in za življenje njenega otroka. Gospod Snoj je menil, da je življenje najsvetejše na tem in božjem svetu, Brigita Bukovec pa je rekla, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi njej, kar sicer komaj verjame, da pa bi se, tako misli, odločila za otroka.
Trije porotniki, posebej ginekologinja in pesnik, so se v razpravi zelo razvneli. In Jožetu Snoju – to si bom drznil zapisati, ker sem bil pač v mladosti drugače vzgojen – ni šteti v čast, da je zdravnico, ki ji je na oddaji sicer izrekel »javno priznanje«, da mu je pomagala spraviti na svet petega otroka, nekajkrat grdo užalil. Pa doktorica ni niti z očesom trenila, da smo vsi, ki smo oddajo gledali, opazili, da je pač nekateri gospodje ne morejo užaliti.
Na koncu so gledalci z velikansko večino presodili, da naj športnica obdrži otroka.
Zdaj pa mi, prosim, spoštovani bralci, dovolite, naj pojasnim, zakaj se pravzaprav v
to zgodbo sploh mešam.
Prva reč, ki me je k temu spodbudila, je resnica, da sem podobno zgodbo doživel sam. Leta 1964 sem nekaj mesecev po poroki odšel za vojnega dopisnika v Vzhodno Afriko. Žena, umetnica, je pričakovala otroka. – In še nikoli v vsej karieri, mislim, ni bila boljša, kot je bila takrat.
Jaz pa sem šel – čez nairobijski vikend – sam samcat po ledeni steni na Kilimindjaro in niti za trenutek nisem pomislil -objektivnih težav, tistih, da ti lahko nepredvideno pade kamen na glavo, na vulkanu ni pričakovati – da ne bom uspel.
Drugič:
To je tisto odločilno, zaradi česar sem se (sicer s težkim srcem) odločil popisovati svoje stare osebne štorije.
Zapisano je v naslovu:
O svetosti športnega življenja?
Zakaj v tistih starih časih, ko sem se ukvarjal z vrhunskim športom, še ni bili kontracepcijskih tabletk. In mladi fantje, ki nas je razganjalo od ljubezni in moči, smo seveda imeli dekleta. In z njimi tudi spali. Da pa bi bil na svetu kakšen cepec manj, bi rekel Janez Menart, smo si pomagali s tisočletja staro metodo izmikanja. In povedati moram, da se nobeden od mojih alpinističnih prijateljev ni poročil, kot se je takrat reklo, »na mus«.
Če pa že kdo ima moralne zadržke – dekle, športnica, fejst fant – da se tako ne sme nečistovati, potem naj pač ne nečistuje!
Kolikor se jaz spoznam na vrhunski šport, vzdržnost celo pomaga do najboljših rezultatov.
Ali, kakor smo rekli alpinisti, ko smo zvečer na bivaku urejali kline in pripravljali vrvi za velike vzpone prihodnjega dne: »Zdajle bi lahko prišla tudi Marylin Monroe, pa se je še pritaknil ne bi.«
In zdajle, ko sem vse tole stresel s srca, se veselim, da bom jutri, ko bodo morda pričujoče objavili v Delu, že v Aljaževem domu v Vratih, kjer bomo pod Triglavsko steno stari kameradi proslavili petdeseto obletnico, odkar je Joža Čop s Pavlo Jesihovo preplezal znameniti Centralni steber.
In zapeli si bomo, kar je napisal Oton Župančič:
V bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tam, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.
To bomo mrmrali, zaradi lirike, na forte pa bomo pritisnili:
Joža, pod dotikom tvoji raskavih rok, Triglav se spomni, da je Bog!
(S.O.)