Alpinistične novice 25/1985

Leto 1984 – v Himalaji: odprave z vseh koncev

Zanimiv pregled alpinističnih dosežkov tujih himalajskih odprav, ki se niso vse srečno vrnile – Poljaki po »naši«

Leto 1984 v je bilo zelo živahno. Številne odprave z vseh koncev sveta so se izkazale z izjemnimi podvigi, nekaj odprav pa seje vrnilo domov tudi z žalostjo v srcu.

Kangchenjunga (8598 m)
Roger Marshall (43) je 18. oktobra sam dosegel vrh brez kisika. V spod­njem delu je doloma uporabljal fiksne vrvi poljske in francoske odprave, ki sta delovali na tem področja. Prvi po­skus se je končal s slabim vremenom na 8000 m. Po uspehu je pri sestopu na višini približna 8300 m padel 10 m in si poškodoval nogo, tako da je imel precejšnje težave do baze.

Gaurishankar (7145 m)
Japonski Alpine Club je organiziral odpravo s 13 člani. Štirje Japonci in dva šerpa so dosegu južni vrh po še nepreplezanem J V grebenu. Na glav­ni vrh zaradi pomanjkanja časa niso nadaljevali.

Himalchuli (7893 m)
Michael Yager, Dan Langmade, Rick Jackson (vsi ZDA) in Pemba Dorje Šerpa so dosegli vrh 22. oktobra. Plezali so po SZ grebenu, imeli tri tabore in en bivak. Šerpa je bil prvi na vrhu.

Jannu (7902 m)
Pet od šestih članov švicarske od­prave je doseglo vrh po francoski sme­ri iz leta 1962. Plezali so v alpskem stilu brez fiksnih vrvi, brez taborov in brez šerp ter kisika. Po treh bivakih je 25. oktobra uspelo Danielu Ankerju in Brunu Rankwilerju, dva dni pozne­je pa so bili uspešni še Martin Fischer, Cristian van Almen in Andreas Le­ibunggut. To je bil prvi švicarski vzpon na ta vrh.

Kang-Guru (6981 m)
Južna Korejca Hee Dong Park in Young Duk Yang sta splezala zahod­no steno in dosegla vrh 19. sep­tembra.

Dhaulagiri (8172 m)
Dvajset članov češke odprave je uspelo v nevarni in doslej še nepreplezani zahodni steni, ki je visoka 4500 m in najbrž najvišja stena na svetu. Imeli so pet taborov, vrh pa so dosegli ko­nec oktobra Karel Jakeš, Jan Simon in Jaryk Stejskal. Simon se je med sestopom ponesrečil.

Manaslu (8163 m)
Poljska odprava je preplezala južni greben, sedaj je to 5. smer na ta vrh. Poljaki so začeli na ledeniku Pungen. Ta greben je poskušala pred njimi že nekaj odprav, med njimi tudi naša leta 1983, na kateri pa se je zgodila nesre­ča. Poljaki so postavili dva tabora, imeli pa so še en bivak. Opravili so 68. vzpon na vrh.

Nepal – zima 84/85 Kangchenjunga (8598 m)
Chris Chandler (ZDA) in njegova žena Louise Bremer Kemp sta dose­gla višino 7900 m v severni steni. Chandler ni mogel nadaljevati in ta­koj, ko sta začela sestopati, je od izčr­panosti umrl.

Jannu (7902 m)
Po francoski smeri je bil uspešen Ki-Heyg Kim. Vrh je dosegel 9. de­cembra z dvema šerpama kljub hude­mu vetru. Postavili so štiri tabore nad bazo. Bil je to prvi zimski vzpon na ta vrh.

Pumori (7161 m)
Ameriška odprava po južnem gre­benu je bila uspešna. Toda doživeli so katastrofo, ko sta Richard Pierce in Richard Wilson izginila, potem ko sta dosegla vrh. Na sestopu ju je ujel vremenski preobrat.

Dhaulagiri (8167 )
Poljska ekspedicija je opravila drugi zimski vzpon na vrh. Andrzej Czok iti Jerzy Kukuczka sta prišla na vrh 21. januarja. Poljaki so prvi, ki so opravili vzpon v pravi zimski sezoni. Japon­cem je leta 1983 uspelo 13. decembra.

Cho Oyu (8153 m)
Poljsko-kanadska odprava, ki jo je vo­dil Andrzej Zawada, je preplezala JV steno in opravila prvi zimski vzpon. V bistvu so plezali vseskozi po smeri, ki so jo začeli naši alpinisti iz AO Impol in so vse bistvene težave že preplezali. Poljaki so uporabljali tudi njihove fiksne vrvi. Vse so seveda zamolčali. Vrh sta dosegla 12. februarja Maciej Berbeka in Maciej Pawlikowski, dva dni za njima pa še Zygmunt Henrich in Jerzy Kukuczka, ki je dobil manjše ozebline. Bil je to njegov osmi osemtisočak.

V Paklenici prevladujejo Nemci
Dušan Hrnjak in Ivica Matkovič, člana AO Mosor, sta se javila iz Paklenice. Prve dni tega meseca sta po­novila Funkcijo, Forma vivo, Klin, Ljubljansko in Šubaro direkt. Zanimi­vejše pa je nadaljevanje njunega poro­čila. Na Aniča luci so zdaj največji problem osli. Pasejo se prosto in po­škodovali so številne šotore, sicer pa sta bila edina od naših. Prevladovali so Nemci, nekaj manj je bilo Avstrij­cev, manjkali pa niso seveda tudi Itali­jani in tudi zastopniki ČSSR.

Tomo Česen

Športno plezanje je pomembna tema novega Planinskega vestnika
Slovensko planinsko glasilo je prvič poseglo na to področje – Dvakrat o TV Kugyju
Naslov uvodnega članka junijske številke Planin­skega vestnika Planinstvo danes – planinstvo jutri načenja temo, ki je v pogovorih med planinci in še zlasti alpinisti sicer dokaj pogostna, na strani sredstev množičnega obveščanja pa ne pride velikokrat.
Članek je pravzaprav povzetek po­ročil s simpozija v Brixnu, kjer so se sešli predstavniki treh velikih planin­skih organizacij z nemškega govorne­ga območja. Na srečanju so obravna­vali žgoče probleme v planinstvu, ob tem pa posebno pozornost namenili usmeritvam v alpinizmu in še zlasti v športnem plezanju.
Na športno plezanje so tudi v dru­gih alpskih državah precej časa gledali postrani in šele v Brixnu so potrdili, da ta dejavnost sodi na področje pla­ninstva in da ji je treba nameniti več pozornosti. Športno plezanje se je v zadnjem desetletju razvijalo precej sa­mostojno, nekako vzporedno s klasič­nim alpinizmom. Ponekod je postalo že tako množično, da to preprosto ni bilo več mogoče prezreti. Še zlasti veliko privržencev ima med mladimi. Ti včasih celo trdijo, da planinske or­ganizacije pravzaprav ne potrebujejo. Zaradi številnih stičnih točk, še zlasti ker ima športno plezanje korenine v alpinizmu in ker so stene, kjer se uve­ljavljajo športni plezalci običajno v gorskem svetu, je le prav, da ta zvrst alpinizma ostaja znotraj planinske or­ganizacije. V Brixnu je športno pleza­nje doživelo priznanje, vendar so ude­leženci seminarja ob tem hitro poudarili, da za zdaj športni plezalci od pla­ninske organizacije ne morejo priča­kovati kaj več kot moralno podporo.
Ob branju članka se pojavlja vpra­šanje, kakšno mesto si lahko prosto plezanje zagotovi pri nas. Mirno lah­ko trdimo, da se v naši planinski orga­nizaciji le občasno spomnijo in potrdijo, da alpinizem s svojo dejavnostjo predstavlja kvalitetni vrh planinskega udejstvovanja. Naša planinska organi­zacija ima vse preveč problemov z gospodarstvom in množičnostjo. Tudi pri nas večina starejših alpinistov, predvsem pa planincev, še ne pozna bistva prostega plezanja in nanj gleda bolj kot na nekakšen cirkus ali muho enodnevnico. O prostem oziroma športnem plezanju je doslej izšlo le nekaj člankov v Alpinističnih razgle­dih in v Alpinističnih novicah v Delu. Prav je, da je tudi osrednje slovensko planinsko glasilo poseglo na to po­dročje. O športnem plezanju in ugoto­vitvah simpozija v Brixnu govorita še dva članka v najnovejši številki PV. Dietrich Hasse v svojem prispevku z naslovom Plezalna »scena« in modna smrt govori predvsem o vprašanjih varnosti pri prostem plezanju, članek v rubriki Razgled po svetu Vsakdo naj hodi v gore kot mu srce narekuje pa govori o tem, kako so udeleženci se­stanka v Brixnu ugotavljali, da je raz­voj alpinizma neustavljiv in da s poja­vom plezanja spet prestopa eno od meja človeškega bivanja in spoznanja. Planinski vestnik bi moral tudi v pri­hodnje pozorno spremljati nove smer­nice v planinstvu in alpinizmu, prav pa bi büo, da bi o teh stvareh sprego­vorili tudi domači strokovnjaki, alpi­nisti in plezalci. Vsi trije omenjeni članki so namreč prevodi zapisov iz nemških planinskih revij.
V junijski številki PV moramo ome­niti tudi dve razmišljanji ob televizij­ski nadaljevanki o življenju Julijusa Kugyja. Mitja Košir opozarja, da na­daljevanka ni dala prave vrednosti tu­di drugim pionirjem odkrivanja Julij­skih Alp, da je zanemarila pomen do­mačih gorskih vodnikov in da ni pri­kazala prave podobe Julijusa Kugyja. Viktor Konjar pa piše o tem, kako je nadaljevanka razpeta med dokumen­tarnim in umetniškim, kako je že sam način koprodukcije narekoval zasno­vo ekranizacije življenja velikega gor­nika, opozarja pa tudi na to, kje so v nadaljevanki pomanjkljivosti in nedo­rečenosti po strokovni plati.
Junijski PV popelje bralce tudi na potepanje po Prokletijah, čolnarjenje po kanjonu Morače in na druge pla­ninske pohode.

Miro Štebe

Vzpon na Makalu II
Trije člani francoske al­pinistične odprave so uresničili zastavIjeni cilji – preplezali so JZ steno Makaluja II (7678 m). Uspelo jim je 22. aprila, uspešna naveza pa je startala iz T 3 (6850 m) in bila na vrhu ob 12.45. Naslednji poskus naveze dveh nadaljnjih članov odprave se je zau­stavil na višini 7500 m. Vzpon jima je preprečil hud veter.

OD TOD IN TAM

Trimski planinski pohodi
Alpinistični odsek PD Kamnik skupaj z ZTKO Kamnik tudi letos (že sedmo leto!) pripravlja trimske pohode. Prvi je bil 2. junija skozi Stahovico in čez Pasje pečine na Veli­ko planino, s sestopom čez Konjščco in Dol na Kopišča. Naslednji bo 4. avgusta, in sicer na Kamniško sedlo, tretji 22. septembra na Kokrsko, četr­tega pa bo pripravil mladinski odsek – 23. in 24. novembra po poteh II. grupe odredov.

V velikih stenah
Duško Jovanovič in Željko Marić, člana AO Bukovik sta preplezala novo smer v Velikih stenah (Velikim Stijenama) na Romaniji. Vodi med Plavo smerjo in Desno počjo, ocenila pa sta jo s V+, A0.

Na vse osemtisočake
Z vso podporo so tukajšnji alpinisti začeli veliko akcijo: v petih letih se moramo po vzpeti na vse osemtisočake (teh je pa 14). Vo­dja Agostino d´Polenzza in pet njego­vih tovarišev, ki jim bo občasno delalo družbo še po nekaj alpinistov, bo se­veda morala biti naslednjih pet let nenehno v Himalaji in Karakorumu, zelo na roko pa jim bodo morale biti tudi oblasti. Letos so si zadali cilj, da začno z dvema najlažjima, z Gašerbrumom I (8069 m) in II (8035 m).

Reški alpinizem
Osnovna društvena aktivnost čla­nov AO Rijeka je šolanje mladih. Ob poletni in zimski šoli jim zato ostaja bolj malo časa za vzpone izven doma­čega okolja. Največ plezajo kar v Gor­skem Kotarju, kjer je (smer Platak—Risnjak) tudi njihovo smuško in zimsko vadišče.
Za letošnji spomladanski tečaj se je prijavilo 16 kandidatov, toda uspešno ga je zaključilo samo osem. V času od 27. marca do 19. maja so imeli šest predavanj (večino jih je pripravil vod­ja Stanko Gilič) in osem vaj. Najbolj obiskana je bila tista v Paklenici, med katero so opravili tudi največ vzpo­nov. Za poletna meseca sedaj priprav­ljajo še tabor v Val Montanai (Dolo­miti) in Chamonixu. Razmišljajo pa tudi o manjši društveni odpravi (1986) v peruanske Ande.
Med zimskimi vzponi velja omeniti 1. P Lovske smeri v Lazačkoj glavici, ki sta jo opravila Eris Maretti in Vla­do Paušič. Maja so plezali tudi v Ospu, kjer so (Paušič) opravili PP Ita­lijanske smeri. Veliko 1. PP so opravi­li tudi v Medvejski steni in Risnjaku.

Srečanje v Španiji
V španskem centru Documentado v Sabadellu v Barceloni je bila od 27. do 30. aprila mednarodna konferenca Gore v dokumentaciji in informaciji. Glavne diskusije so se vrtele o geo­grafski razdelitvi Karakoruma. Spre­jeta je bila razdelitev Jarzyja Wale (Poljska), ki so jo priporočili, da bi jo uporabljali v poročilih ekspedicij in v informacijah za tisk. Avstrijski Alpenverein se je izrekel za zbiranje vseh ekspedicijskih poročil, ki jih bodo zbi­rali v Innsbrucku, kjer bodo uporabili računalniški sistem. Na srečanju je bi­lo prisotnih dosti znanih imen, med njimi Silvia Buscaini Metzelin, pred­sednik komiteja UIAA za odprave itd. Naših zastopnikov zopet ni bilo, ta amaterski pristop do vsega v alpi­nizmu se nam bo prej ali slej hudo maščeval.

Razstava na Poljskem
Letošnjo pomlad je bila v Varšavi velika razstava oljnih slik, ki prikazu­jejo sceno visokih gora. Svoje delo je predstavil mlad talentiran slikar (in alpinist) iz Krakova Wojciech Serafin.
V njegovih slikah prevladujejo Visoke Tatre, prikazuje pa tudi Himalajo in Karakorum (med njimi odpravo na K2). Veliko del prikazuje plezalce v akciji.

Nad Okrešljem
V torek, 4. junija sta Milan Romih in Simon Unuk (oba AO Impol) pre­plezala Varianto Igličeve smeri v Mali Rinki in Direktno zajedo v Turski go­ri. Naslednji dan sta ponovila še Di­rektno smer v Štajerski Rinki. Romih je vse smeri splezal prosto.

V Krmi je malo snega
Benjamin Ravnik (AO Jesenice) je 29. maja ponovil Kamenkov kamin v Nad Šitom glavi, prvo junijsko nedeljo pa je z Matjažem Prezljem prosto po­novil Skrajno levi steber v V. Draškem vrhu. Stene so bile v glavnem suhe, tudi snega je malo.
Ravnik je potem 5. junija ponovil Smer pastirja Jozla, nato pa sestopil po smeri Perčič-Zaplotnik (obe v Nad Šitom glava). Plezal je prosto in za varovanje uporabil 2 m dolg prusik. Za previsno poč v tretjem raztežaju meni, da bi zaslužila oceno VI. Sicer pa tudi tu snega ni več.

Skupna tura AO Idrija
Pred 14 dnevi so idrijski alpinisti plezali v J steni Novega vrha. Devet članov je opravilo 32 vzponov, predv­sem so plezali s tečajniki. Slavko Svetičič in Hine Kranjc sta ponovila Smer pojoče travice (PP, VI) in Centralno poč (VI-).

V Vežici in Vršičih
Andrej Kokalj (AAO) je z Mihom Lamprehtom 25. maja prosto ponovil Hunikino, prvi dan v juniju pa na enak način še smer Geršak-Grčar. Naslednji dan sta ponovila še Kamni­ško v Vršičih.

Indija odprla svoj del Karakoruma
Za tuje ekspedicije je indijska vlada odprla 16 vrhov v Karakorumu. Vsi ti vrhovi so razdeljeni v tri skupine in v vsaki se lahko mudi le ena odprava na leto. Vsaka odprava mora poleg svo­jih članov imeti tudi Indijce, število tujih udeležencev odprave ne sme biti večje od 7 in tudi vodja odprave mora biti Indijec. Veliko pogojev torej, to­da začetek je le.

Karakorum tudi pozimi?
Nepal je bil prvi, ki, je dovolil tudi zimsko plezalno sezono v Himalaji. V Karakorumu so Poljaki že dvakrat za­prosili za K2, toda v Pakistanu so jim prošnjo zavrnili. Zdaj je vprašanje zimskega plezanja v Karakorumu in Hindukušu v razpravi pakistanskega ministrska za kulturo in turizem. Mi­nistrstvo je že najavilo, da bo omejeno število odprav lahko dobilo dovoljenje za zimsko sezono 1985/86.

V alpskem slogu čez južno steno Anapurne (8078 m)
Španska plezalca Nil Bohigas in Enric Lucas iz Barcelone sta na­pravila nekaj neverjetnega. V či­stem alpskem slogu sta se prek impozantne južne stene Anapurne 1 povzpela na vrh. Dokončala sta smer, ki jo je začel že McIntyre, ki se je v tej steni smrtno ponesre­čil. Srednji vrh Anapurne (8078 m) sta dosegla 3. oktobra in zato potrebovala 7 dni plezanja. Na višini 7100 m sta imela težave V+, A2. Prav tuje moral McInty­re obrniti leta 1982. Imela sta do­sti padajočega kamna. Na 7800 m sta imela precej orientacijskih te­žav, polagala sta si z zvezo z bazo, kje so jima pri tem lahko pomagali. Tu sta preživela šesti in sedmi bivak, imela sta 160 m tež­kega sveta, okoli V+. Spuščala sta se v območju Poljske smeri, ki so jo Poljaki ocenili za zelo zah­tevno in so se v njej kar precej namučili. Španca pa sta za spust rabila 16 ur. Uporabljala sta vrv 8 mm — 80 m, s seboj sta imela še eno 80 m – 7 mm. Kaj takega, kar sta opravila Španca doslej, še ni bilo v kakšni od glavnih sten v Himalaji.

V Raduhi
Silvo Babič in Vlasta Dobrila sta 1. junija v Srednji Raduhi preplezala no­vo smer (Miškolin, V+, IV+, 100 m), ki poteka desno od Frdamane luknje (med smerema 11 in 12 v vodniku).

Dobrodošel plezalni vodnik
Plezalni vodnik Možnica in Koritnica sta izdala Škamperle in Kozorog Eden izmed najboljših doslej — Tudi popusti

PRIDOBITEV – Pregledna karta v plezalnem vodniku o Možnici in Koritnici

V zadnjem času je izšlo kar nekaj podobne literature na tem področju se – kaže – položaj izboljšuje. Že omenjeni plezalni vodnik Možnica in Koritnica sodi med najkvalitetnejše, z njim se lahko meri le še Mangrtska dolina.
Edo Kozorog in Igor Škamperle sta to odmaknjeno, toda lepo in za alpiniste divje področje predstavila na nekaj več kot 100 straneh. Opisanih je nekaj več ko 100 smeri, velika večina jih ima tudi skice, ki so res kvalitetne, takšne bi lahko samo želeli. Glavne stene so predstavljene s fotografijami (SV in J stena Jerebice, Loška stena), ki so takšne, kot morajo biti. Prav fotogra­fije so bile doslej v vodnikih precej slabe. Druge stene so predstavljene z zelo dobrimi shemami(vse je risal Kozorog) in tudi slapovi so narisani tako, kot jih zna samo on. Format je A5, platnice so plastificirane, papir pa je kvalitetnejši od dosedanjega. Tudi za pregledno karto na zadnji strani bi lahko izrekli le pohvalo. Veliko vzpo­nov je pravih, alpskih, saj je poleg smeri zahteven tudi dostop in sestop. Nekaj napak v tekstu bodo prav goto­vo še našli in avtorja se priporočata za popravke.

PRIVLAČNO DELO – Na­slovnica vodnika.

Vodnik stane 500 dinarjev, za naro­čilo več kot 10 komadov pa 450 dinar­jev. Lahko jih naročite na naslov: Kozorog-Škamperle, Študentsko naselje. Blok 5, Ljubljana ali pa E. Kozorog, Šavlijeva 5, Tolmin. Oba sta priprav­ljena v jesenskem času z diapozitivi predstaviti ta, za večino nekoliko od­maknjen del naših gora, ki pa je vsekakor vreden obiska.

Franci Savenc  

Nadaljevanje in konec dnevnika o IX. JAHO Yalung Kang 1985

Po velikem uspehu se je nenadoma zgodila nesreča — Na najtežjem mestu na sestopu je Bergant zdrsnil in brez glasu izginil v noč — Bivak na 8300 m — Iskanje je bilo neuspešno

SLEDI NA VRH – Pogled z vrha Jalung Kanga proti Kangčendzengi (levo na grebenu so sledi, kjer sva prišla na vrh).

Naši alpinisti so z vzponom po Jugoslovanski smeri na Valung Kang (8505 m) zopet dosegli velik uspeh v Himalaji. Tokrat so za to plačali ogromno ceno: Borut Ber­gant je za vedno ostal na gori.

22. april: na vrhu Yalung Kanga sva ostala dobre četrt ure. Ponavadi se je popoldan zjasnilo, ta dan pa je bilo drugače. Vsa zahodna stran je bila v oblakih, ki so zakrivali celo Makalu, Lotse in Everest. Tudi Kangbačen pod nama je bil v megli. Le proti vzhodni strani, proti Kancu, sva imela lep razgled. Nisva imela na voljo veliko časa, sestopala sva, kolikor hitro se je dalo. Kmalu sem pri Borutu opazil, da deluje precej utrujeno, večkrat se je ustavljal, moral sem ga priganjati, saj je bila pomembna vsaka minu­ta. Na grebenu med Kangchenjungo in Yalung Kangom 8450 m naju je ujela noč. Na prehodu iz južne na severno stran je želel, da ga varujem, kakih 20 m pod grebenom, potem ni bilo več tako strmo. Po snežnem razu sem dosegel polico in kar hitro našel klin z vponko, ki sva ga pustila za spust že pri vzponu. Borut je prišel malo za mano in čeprav je bila polica dobra, se je počutil precej nesigurnega. Pritrdil sem vrv za spust in Borutu namestil dulferja, ker se mu samemu ni posrečilo. Ko sem šel za njim, sem opazil, da se je vrv nekje zataknila. Borut je stal na dobri polici v zajedi, sam pa sem rešil vrv, vendar sem zelo slabo stal. Zato sem mu rekel, da bom poskušal zabiti klin, se pripeti in mu potem pomagati. Ko sem v temi iskal razpoko, se je Borut nenadoma spustil in brez glasu izginil v noč. Sam sem se potem spustil do konca, imela sva še približno 20 m do lažjega sveta, do police, na kateri me je Borut varoval ob vzponu. Nad taborom štiri je bilo nekaj ledeniških razpok, zato si nisem upal sestopiti še tisto noč, ker bi sicer gotovo padel v kakšno od njih. Tako sem tisto polico v snegu še nekoliko povečal, uspelo mi je tudi zabiti klin, da sem se lahko pripel. Pred mano je bil bivak na 8300 m, noč je bila izredno mrzla, na srečo pa ni bilo veliko vetra. Vedel sem samo, da ne smem zaspati, sicer bo vsega konec.

23. aprila: Takoj, ko se je zdanilo, sem začel sestopati. Gledal sem, če bi opazil kakšne sledove zdrsa, vendar je bil sneg izredno trd in sledov ni bilo mogoče opaziti. V bližini štirice sem pogledal še v ledeniške razpoke, tudi nižje na platoju nisem videl ničesar. Nog nisem več čutil in tudi videl sem slabo, zato sem takoj odšel na tabor štiri. V bazo nisem mogel sporočiti ničesar, ker je walkie-talkie imel Borut v nahrbtniku. Ko sem si v šotoru noge spet ogrel, sem odšel proti trojki. Iz baze so videli, da sestopa samo eden in tako so navezi v taboru tri naročili, da mu gredo naproti. Kakih 100 m nad trojko sem se srečal z Bencetom in Podgornikom, nižje pri šotoru je bil še Jeglič. Na kratko sem Škarji po zvezi opisal nesrečo, potem pa smo sestopali naprej do dvojke in potem še do tabora 1.

24. april: sestopili smo v bazo, kamor sem prišel že kar utrujen. Izgubil sem dobrih 10 kg teže in zdravnik Meško mi je dva dni zatem z infuzijo pomagal iz dehidracije, sicer pa ni bilo prav nobenih posledic.

28. april: v ogromen skalni blok v bližini baze smo vklesali Borutovo ime in imeli komemoracijo. Čez dva dni smo bazni tabor zapustili in čez štirinajst dni smo bili v Katmanduju.

Jugoslovanska smer, ki sva jo zaključila z Bergantom 22. aprila, je prvi pristop na Yalung Kang s severne strani.

Prvič so se iz te strani povzpeli na Kangchenjungo šele leta 1979, pred nami pa so po severni steni skušale splezati na Yalung Kang štiri odprave, kate­rih člani so bili kvalitetni alpinisti. Nobeni ni uspelo in to veliko pove o vrednosti in kvaliteti našega prvenstvenega vzpona. Smer, ki je visoka 3500 m, smo ocenili VI, V+,70°-9074/IV, 40°-60°. Nekaj delov je bilo brez posebnih tehničnih težav, plato nad taborom 1 in pa vršno snežišče do tabora 4, ki pa je bilo izredno dolgo in na višini okoli 8000 m. Težave VI. stopnje so bile na višini 7500 m, na višini 8350 m pa led 70°-80° in skala V+. Smer je bila objektivno varna, le nad strmim komarjem med taboroma ena in dve so bili seraki. Vendar so se nam zdeli popolnoma varni in izkazalo se je, da smo imeli prav.
Vse to pa seveda ni vredno življenja Boruta Berganta. Čita, kot smo ga klicali, je vse svoje napore in moči vlagal, da nam bi uspelo. Uspeh, ki smo ga dosegli na Yalung Kangu, je trdno povezan z njim.
Nekoč mi je v bazi rekel, da je nekje prebral: »Bolje je živeti en dan kot lev, kakor vse življenje kot ovca.« Borut je tako živel najbrž vsak dan.

Tomo Česen