Alpinizem v znamenju Lotseja in velikega Česnovega dosežka
Vzpon prek južne stene Lotseja vse bolj odmeva v svetu — Tuje televizijske postaje so že pred časom spoznale vrednost alpinizma
KRANJ — Po vsem sodeč, si je Tomo Česen od vzpona prek južne stene Lotseja že povsem opomogel, še nekaj časa pa bo trajalo, da se bo spočil od številnih intervjujev in zadostil zanimanju javnih medijev. Čeprav že tudi trenira in vodi organizacijo tekme v Kranju, za katero pripravlja tudi tekmovalno smer, seveda na veliko piše (med drugim tudi knjigo), mora vsakih nekaj dni še na tuje. Kličejo ga od vsepovsod. Samo v Milanu je bil ta mesec, že petkrat.
Njegovi stiki z javnimi mediji in prominentnimi alpinisti pa so se začeli pravzaprav že takoj po povratku iz stene. Eden prvih, ki mu je čestital, je bil sir E. Hillary, s katerim sta se srečala v Lukli. Na poti je dal intervju za Nepal Travelling, pravo obleganje pa gaje čakalo v Katmanduju. V hotel so ga klicali tudi že prvi novinarji iz Evrope. Članek v francoski reviji Montagnes Magazin je izšel še pred njegovo vrnitvijo v domovino. »Najbolj pa mi je ostal v spominu nek Južnokorejec. O čem vse me ni spraševal! Komaj sem se ga otresel. Temeljito me je izprašala tudi Miss Hawley, himalajska kronistka iz Katmanduja, ki mi je potem v zameno dala vse svoje zapiske o južni steni. Vertical je s telegramom zaprosil za ekskluzivno pravico prve objave v francoščini… Se in še bi lahko našteval.«
Najbolj so ga okupirali njegovi italijanski sponzorji Scarpa, CAMP in Great Escapes, oz. njihov marketinški studio. Najprej so organizirali srečanje z Walterjem Bonattijem po tiskovni konferenci v Milanu s Riccardom Cassinom… Imel je intervjuje za italijansko, švicarsko in francosko TV, koliko je bilo razgovorov z novinarji pa sploh ne ve več. Samo izrezkov objav v italijanskih časopisih so mu zbrali za debelo knjigo. Kar petkrat je moral v Milano in če ne bi imel podpore Alpetourove rent-a-car službe s svojo katrco vsega prav gotovo ne bi zmogel.
Prav v Italiji je tudi spoznal, kakšen pomen pripisuje alpinizmu (tuja!) televizija. Za RAI Uno oz. njihovo oddajo Jonatan, so pripravili obsežen intervju, Canale S pa še dokončuje oddajo, ki jo bo mogoče videti na TV Koper 14. junija ob 20.30 (Campoba-se). Dolžan je še obisk na rimski TV itd.
Tudi v Franciji je že bil. V Grenoble ga je povabilo uredništvo revije Vertical, odgovarjal je za Paris Match, M. Colonel pa je prišel celo v Kranj, da bi pripravil res ekskluzivno reportažo za L’Ecuipe Magazine.
»In festival v Trentu! Bil je povsem v znamenju jugoslovanskega alpinizma. Bili smo štirje (ob Česnu še Ines Božič, Silvo Karo in Peter Podgornik), pa smo vseeno komaj zmogli odgovarjati na vsa vprašanja o našem alpinizmu. Tudi tam ni manjkalo televizijskih ekip. Celo češkoslovaška TV je poslala svojo ekipo, ki jo je vodil njihov znani himalajec J. Novak. Le našo s(m)o vsi pogrešali, čeprav bi gledalcem doma imeli kaj pokazati. Le en film je bil, ki je dobil dve priznanji – naš Cerro Torre. Edino nagrado mednarodne planinske zveze UIAA in prvo nagrado v zvrsti alpinističnih filmov. Kaj še hočemo več? Na vseh 38. dosedanjih festivalih nismo dosegli niti približno toliko. Dobili smo že vabila na nove festivale. Jeseni nas pričakujejo v Španiji, prišli naj bi tudi s filmom o J steni Lotseja.«
Tudi novinar Aipi Rando je že bil v Kranju. Pripravlja zanimivo srečanje Česna s Benoitom Chamouxom, vodjo »Espirit de L’Ecuipe«, akcije, ki je (pod sponzorstvom multinacionalke Buli) nasledila Coto 8000. Kako živita, kako se pripravljata in kakšne možnosti imata…
Bili bi krivični, če ne bi omenili, da je bilo precej zanimanja tudi med jugoslovanskimi časnikarji. Če tokrat ne omenjamo slovenskih občil (katerih objave več ali manj poznamo), velja omeniti bogato reportažo v Areni, pa v sarajevskem Oslobodjenju… Tudi RTV hiša v Splitu je hitro reagirala, prav tako v Novem Sadu. Preveč je vsega, da bi lahko našteli vse.
Seveda se rojeva tudi knjiga. Če bo šlo vse po sreči, bo najprej izšla v slovenščini. Zanjo pa se zanimajo tudi že v Španiji, Italiji in Franciji, pogovori potekajo v Veliki Britaniji… Skoraj vsak dan pride kako novo sporočilo.
FRANCI SAVENC
PREJELI SMO
SILVO KARO: »Zahvaljujem se slovenski TV za kaseto z našim filmom o Cerro Torreju, da smo lahko sodelovali na festivalu v Trentu. Organizatorjem, ki so potem želeli še film, pa smo morali žal sporočiti, daje film v lasti slovenske TV… Oba z Janezom Jegličem sva uspeha seveda izredno vesela. Ni pa bilo lahko. Kot prva sva se spopadla s tako težko steno, pa še s filmanjem poprej nisva imela pravzaprav nobenega opravka. Toda očitno sva vedela tisto, kar filmski ljudje (o alpinističnem filmu) ne vedo. In uspela. Nekateri so mi celo »priznali«, da odkar hodijo v Trento še niso videli tako atraktivnih — realnih, nekaj drugega so seveda prizori v igranih filmih — plezalskih posnetkov. V posebno zadovoljstvo mi je tudi priznanje UIAA. Doma tudi od naše organizacije doslej še nismo bili deležni takega priznanja. (Mislim predvsem na uspehe v Patagoniji.) Kaže, da so na tujem manj obremenjeni s primerjavami, da jim je pomembno predvsem dejanje.«
Letošnji Trento je bil tako povsem v znamenju slovenskega alpinizma in filma. To pa nam daje upanje, da bo morda zanj sčasoma kaj več razumevanja tudi doma. Nismo namreč še pozabili, kakšne zvrsti sta bila prva slovenska celovečerna filma, vemo kakšno vlogo ima planinstvo in alpinizem na TV v deželah, ki niso nič bolj alpske kot naša…
Prireditve v Chamonixu
Od 13. do 17. t. m. bo v Chamonixu vrsta prireditev v počastitev 40-letnice prvega vzpona na osemtisočak — 3. junija 1950 sta se M. Herzog in L. Lachenal, člana francoske odprave, povzpela na 8091 m visoko Anapurno v nepalski Himalaji.
V petek, 15. junija, ob 8. uri bodo sklenili »živo verigo« po grebenih Mont Blanca, v soboto ob 20.30 bodo slovesno podelili priznanj – Messnerjevo nagrado »Snežni lev« in francosko »Match d’Or« itd.
Slavja bodo seveda tudi izjemen medijski dogodek, ki ne bo minil brez direktnih prenosov, reportaž in posebnih izdaj, okroglih miz, razstav in podobnega.
Najvišja priznanja bo dobil Tomo Česen z njim pa tudi naš alpinizem in ves jugoslovanski šport. Ne gre pozabiti, da je z lanskoletnim vzponom prek severne stene Kumbakarne in letošnjim v južni steni Lotseja Tomo Česen postal ne le ta čas vodilni svetovni alpinist, temveč eden najuspešnejših doslej sploh.
FRANCI SAVENC
Letos drugič rock masters v Kranju
Tekmovanje plezalcev na letnem kopališču v petek, 22. t. m., zvečer
KRANJ – Na kranjskem letnem kopališču že tečejo pospešene priprave na tekmovanje v športnem plezanju YU rock master Kranj ’90. V organizaciji Zveze telesnokulturnih organizacij občine Kranj bo to drugo tekmovanje master pri nas, na katerem ime-jo pravico nastopa le povabljeni tekmovalci. Umetna stena bo letos stala ob letnem bazenu na štadionu Stanka Mlakarja. V glavnem je konstrukcija enaka lanski z nekaj popravki, ki bodo omogočili bolj razgibane smeri.
V Kranju bodo gledalci letos lahko gledali pri delu S plezalk in 10 plezalcev, tekmovanje pa se bo začelo v petek, 22. t. m. ob 20. uri.
V Kranju glede na lanskoletni odziv pri publiki tudi letos pričakujejo veliko gledalcev. Zato so se tudi odločili, da bo tekmovanju v tem mesecu sledila še ena Master preizkušnja jeseni.
V petek, 22. t.m., bo poleg plezanja tudi veliko dobre glasbe, posamezne odmore bodo zapolnile točke plesne skupine, poskrbljeno pa bo tudi za jedačo in pijačo. Tako lahko pričakujemo v Kranju živahno in atraktivno prireditev.
TOMO ČESEN
Po smeri Kaj ti je deklica novi desetki Sreča Rehbergerja
OSP — Za našo plezalno sceno je že vsaka nova smer dogodek, če pa gre za smer desete stopnje, velja to še toliko bolj. Potem, ko je Srečo Rengberger pred dobrim mesecem preplezal novo smer v Mišji peči — Kaj ti je deklica (X/X+), kije tudi najtežja v Sloveniji, je dodal še dve desetki v isti steni pri Ospu.
Pred tem je v Bohinjski Beli ponovil smer Adria (7c+) in v Dolžanovi soteski Climbers only (7c+). Druga smer se mu zdi ocenjena realno, prva pa nekoliko previsoko, obakrat pa gre za tretji vzpon.
Konec maja se je zopet lotil možnosti v steni Mišja peč pri Ospu. Najprej je preplezal smer, ki poteka med dvema izrazitima belima sigama in jo imenoval Veseli tobogan (IX+/X-) in je kot projekt bila znana pod imenom Kiki-riki. Sprva je kazalo, da bo smer še za najmanj stopnjo težja, nato pa se mu je tik pod vrhom odlomila drobna luskica. Smer je s tem postala lažja, vendar bolj tekoča, brez ekstremno težkega detajla. Je edina smer v Mišji peči, ki ni previsna, vendar pa je zelo gladka. Največ pove Rehbergerjeva izjava: »To je smer z najmanjšimi oprimki v Sloveniji.« Po težavah in načinu plezanja spominja na Lojtrco domačih v Bohinjski Beli, le da je nekoliko težja. Če vemo, da Lojtrca kljub številnim poskusom še ni ponovljena, bo očitno tudi Veseli tobogan trd oreh za naše plezalce kljub le desetim metrom višine.
Povsem nekaj drugega pa je smer Chiquita (X-/X), ki poteka levo od Preobrazbe do vrha stene. To je pravzaprav šele peta smer v Mišji peči, ki poteka čez celotno steno in je dolga kar 33 m. Prvi del (do višine, kjer se končata Preobrazba in klobasa) nudi verjetno eno najlepših plezarij pri nas. Težave tega dela so IX+. Po počitku med kapnikoma (brez rok) pa se plezanje nadaljuje po močno previsnem pravokotnem robu, tik ob veliki strehi. Ključ predstavlja šestmetrski odstavek, kjer ni mogoče niti namakati rok v magnezijo, niti vpenjati vrvi. Posledica tega so najdaljši možni padci pri nas (več kot 10 m, seveda daleč v zrak), saj je ključni gib čisto na koncu. »To predstavlja le dodatno poslastico« je bil Rehbergerjev komentar po enem izmed takih poletov.
Rehbergerjevi dosežki tako edini konkurirajo Manolovima smerema Maratoneti (Paklenica) in Malvaziji (Istra)! Merilo za kvaliteto plezanja v neki deželi so vsekakor smeri, ki so v tej deželi preplezane, oziroma niso preplezane.
N. R.
