Alpinistične novice 24/1990

Alpinizem v znamenju Lotseja in velikega Česnovega dosežka

Vzpon prek južne stene Lotseja vse bolj odmeva v svetu — Tuje televizijske postaje so že pred časom spoznale vrednost alpinizma
KRANJ — Po vsem sodeč, si je Tomo Česen od vzpona prek južne stene Lotseja že povsem opomogel, še nekaj časa pa bo trajalo, da se bo spočil od številnih intervjujev in zadostil zanimanju javnih medi­jev. Čeprav že tudi trenira in vodi organizacijo tekme v Kranju, za katero pripravlja tudi tekmovalno smer, seveda na veliko piše (med drugim tudi knjigo), mora vsakih nekaj dni še na tuje. Kličejo ga od vsepovsod. Samo v Milanu je bil ta mesec, že petkrat.
Njegovi stiki z javnimi mediji in prominentnimi alpinisti pa so se začeli pravzaprav že takoj po povratku iz stene. Eden prvih, ki mu je čestital, je bil sir E. Hillary, s katerim sta se srečala v Lukli. Na poti je dal intervju za Nepal Travelling, pravo obleganje pa gaje čakalo v Katmanduju. V hotel so ga klicali tudi že prvi novinarji iz Evrope. Članek v francoski reviji Montagnes Magazin je izšel še pred njegovo vrnitvijo v domovino. »Naj­bolj pa mi je ostal v spominu nek Južnokorejec. O čem vse me ni spra­ševal! Komaj sem se ga otresel. Teme­ljito me je izprašala tudi Miss Hawley, himalajska kronistka iz Katmanduja, ki mi je potem v zameno dala vse svoje zapiske o južni steni. Vertical je s telegramom zaprosil za ekskluzivno pravico prve objave v francoščini… Se in še bi lahko našteval.«
Najbolj so ga okupirali njegovi itali­janski sponzorji Scarpa, CAMP in Great Escapes, oz. njihov marketinški studio. Najprej so organizirali sreča­nje z Walterjem Bonattijem po tiskov­ni konferenci v Milanu s Riccardom Cassinom… Imel je intervjuje za ita­lijansko, švicarsko in francosko TV, koliko je bilo razgovorov z novinarji pa sploh ne ve več. Samo izrezkov objav v italijanskih časopisih so mu zbrali za debelo knjigo. Kar petkrat je moral v Milano in če ne bi imel pod­pore Alpetourove rent-a-car službe s svojo katrco vsega prav gotovo ne bi zmogel.
Prav v Italiji je tudi spoznal, kakšen pomen pripisuje alpinizmu (tuja!) te­levizija. Za RAI Uno oz. njihovo od­dajo Jonatan, so pripravili obsežen intervju, Canale S pa še dokončuje oddajo, ki jo bo mogoče videti na TV Koper 14. junija ob 20.30 (Campoba-se). Dolžan je še obisk na rimski TV itd.
Tudi v Franciji je že bil. V Greno­ble ga je povabilo uredništvo revije Vertical, odgovarjal je za Paris Match, M. Colonel pa je prišel celo v Kranj, da bi pripravil res ekskluzivno reportažo za L’Ecuipe Magazine.
»In festival v Trentu! Bil je povsem v znamenju jugoslovanskega alpiniz­ma. Bili smo štirje (ob Česnu še Ines Božič, Silvo Karo in Peter Podgornik), pa smo vseeno komaj zmogli odgovarjati na vsa vprašanja o našem alpinizmu. Tudi tam ni manjkalo tele­vizijskih ekip. Celo češkoslovaška TV je poslala svojo ekipo, ki jo je vodil njihov znani himalajec J. Novak. Le našo s(m)o vsi pogrešali, čeprav bi gledalcem doma imeli kaj pokazati. Le en film je bil, ki je dobil dve priz­nanji – naš Cerro Torre. Edino na­grado mednarodne planinske zveze UIAA in prvo nagrado v zvrsti alpini­stičnih filmov. Kaj še hočemo več? Na vseh 38. dosedanjih festivalih nismo dosegli niti približno toliko. Dobili smo že vabila na nove festivale. Jeseni nas pričakujejo v Španiji, prišli naj bi tudi s filmom o J steni Lotseja.«
Tudi novinar Aipi Rando je že bil v Kranju. Pripravlja zanimivo sreča­nje Česna s Benoitom Chamouxom, vodjo »Espirit de L’Ecuipe«, akcije, ki je (pod sponzorstvom multinacionalke Buli) nasledila Coto 8000. Ka­ko živita, kako se pripravljata in kakš­ne možnosti imata…
Bili bi krivični, če ne bi omenili, da je bilo precej zanimanja tudi med ju­goslovanskimi časnikarji. Če tokrat ne omenjamo slovenskih občil (katerih objave več ali manj poznamo), velja omeniti bogato reportažo v Areni, pa v sarajevskem Oslobodjenju… Tudi RTV hiša v Splitu je hitro reagirala, prav tako v Novem Sadu. Preveč je vsega, da bi lahko našteli vse.
Seveda se rojeva tudi knjiga. Če bo šlo vse po sreči, bo najprej izšla v slo­venščini. Zanjo pa se zanimajo tudi že v Španiji, Italiji in Franciji, pogovori potekajo v Veliki Britaniji… Skoraj vsak dan pride kako novo sporočilo.

FRANCI SAVENC

PREJELI SMO

SILVO KARO: »Zahvaljujem se slovenski TV za kaseto z našim fil­mom o Cerro Torreju, da smo lahko sodelovali na festivalu v Trentu. Or­ganizatorjem, ki so potem želeli še film, pa smo morali žal sporočiti, daje film v lasti slovenske TV… Oba z Ja­nezom Jegličem sva uspeha seveda izredno vesela. Ni pa bilo lahko. Kot prva sva se spopadla s tako težko ste­no, pa še s filmanjem poprej nisva imela pravzaprav nobenega opravka. Toda očitno sva vedela tisto, kar film­ski ljudje (o alpinističnem filmu) ne vedo. In uspela. Nekateri so mi celo »priznali«, da odkar hodijo v Trento še niso videli tako atraktivnih — real­nih, nekaj drugega so seveda prizori v igranih filmih — plezalskih posnet­kov. V posebno zadovoljstvo mi je tudi priznanje UIAA. Doma tudi od naše organizacije doslej še nismo bili deležni takega priznanja. (Mislim predvsem na uspehe v Patagoniji.) Kaže, da so na tujem manj obreme­njeni s primerjavami, da jim je po­membno predvsem dejanje.«

Letošnji Trento je bil tako povsem v znamenju slovenskega alpinizma in filma. To pa nam daje upanje, da bo morda zanj sčasoma kaj več razume­vanja tudi doma. Nismo namreč še pozabili, kakšne zvrsti sta bila prva slovenska celovečerna filma, vemo kakšno vlogo ima planinstvo in alpini­zem na TV v deželah, ki niso nič bolj alpske kot naša…

Prireditve v Chamonixu
Od 13. do 17. t. m. bo v Chamonixu vrsta prireditev v počastitev 40-letnice prvega vzpona na osemtisočak — 3. junija 1950 sta se M. Herzog in L. Lachenal, člana francoske odprave, povzpela na 8091 m visoko Anapurno v nepalski Himalaji.
V petek, 15. junija, ob 8. uri bodo sklenili »živo verigo« po grebenih Mont Blanca, v soboto ob 20.30 bodo slovesno podelili priznanj – Messnerjevo nagrado »Snežni lev« in franco­sko »Match d’Or« itd.
Slavja bodo seveda tudi izjemen medijski dogodek, ki ne bo minil brez direktnih prenosov, reportaž in po­sebnih izdaj, okroglih miz, razstav in podobnega.
Najvišja priznanja bo dobil Tomo Česen z njim pa tudi naš alpinizem in ves jugoslovanski šport. Ne gre poza­biti, da je z lanskoletnim vzponom prek severne stene Kumbakarne in letošnjim v južni steni Lotseja Tomo Česen postal ne le ta čas vodilni sve­tovni alpinist, temveč eden najuspeš­nejših doslej sploh.

FRANCI SAVENC

Letos drugič rock masters v Kranju
Tekmovanje plezalcev na letnem kopališču v petek, 22. t. m., zvečer

KRANJ – Na kranjskem letnem ko­pališču že tečejo pospešene priprave na tekmovanje v športnem plezanju YU rock master Kranj ’90. V organi­zaciji Zveze telesnokulturnih organi­zacij občine Kranj bo to drugo tekmo­vanje master pri nas, na katerem ime-jo pravico nastopa le povabljeni tek­movalci. Umetna stena bo letos stala ob letnem bazenu na štadionu Stanka Mlakarja. V glavnem je konstrukcija enaka lanski z nekaj popravki, ki bo­do omogočili bolj razgibane smeri.
V Kranju bodo gledalci letos lahko gledali pri delu S plezalk in 10 plezal­cev, tekmovanje pa se bo začelo v pe­tek, 22. t. m. ob 20. uri.
V Kranju glede na lanskoletni odziv pri publiki tudi letos pričakujejo veli­ko gledalcev. Zato so se tudi odločili, da bo tekmovanju v tem mesecu sledi­la še ena Master preizkušnja jeseni.
V petek, 22. t.m., bo poleg plezanja tudi veliko dobre glasbe, posamezne odmore bodo zapolnile točke plesne skupine, poskrbljeno pa bo tudi za jedačo in pijačo. Tako lahko pričaku­jemo v Kranju živahno in atraktivno prireditev.

TOMO ČESEN

Po smeri Kaj ti je deklica novi desetki Sreča Rehbergerja
OSP — Za našo plezalno sceno je že vsaka nova smer dogodek, če pa gre za smer desete stopnje, velja to še toliko bolj. Potem, ko je Srečo Rengberger pred dobrim mesecem preplezal novo smer v Mišji peči — Kaj ti je deklica (X/X+), kije tudi najtežja v Sloveniji, je dodal še dve desetki v isti steni pri Ospu.
Pred tem je v Bohinjski Beli pono­vil smer Adria (7c+) in v Dolžanovi soteski Climbers only (7c+). Druga smer se mu zdi ocenjena realno, prva pa nekoliko previsoko, obakrat pa gre za tretji vzpon.
Konec maja se je zopet lotil možno­sti v steni Mišja peč pri Ospu. Najprej je preplezal smer, ki poteka med dve­ma izrazitima belima sigama in jo ime­noval Veseli tobogan (IX+/X-) in je kot projekt bila znana pod imenom Kiki-riki. Sprva je kazalo, da bo smer še za najmanj stopnjo težja, nato pa se mu je tik pod vrhom odlomila drobna luskica. Smer je s tem postala lažja, vendar bolj tekoča, brez ekstremno težkega detajla. Je edina smer v Mišji peči, ki ni previsna, vendar pa je zelo gladka. Največ pove Rehbergerjeva izjava: »To je smer z najmanjšimi oprimki v Sloveniji.« Po težavah in načinu plezanja spominja na Lojtrco domačih v Bohinjski Beli, le da je nekoliko težja. Če vemo, da Lojtrca kljub številnim poskusom še ni ponov­ljena, bo očitno tudi Veseli tobogan trd oreh za naše plezalce kljub le dese­tim metrom višine.
Povsem nekaj drugega pa je smer Chiquita (X-/X), ki poteka levo od Preobrazbe do vrha stene. To je prav­zaprav šele peta smer v Mišji peči, ki poteka čez celotno steno in je dolga kar 33 m. Prvi del (do višine, kjer se končata Preobrazba in klobasa) nudi verjetno eno najlepših plezarij pri nas. Težave tega dela so IX+. Po počitku med kapnikoma (brez rok) pa se ple­zanje nadaljuje po močno previsnem pravokotnem robu, tik ob veliki stre­hi. Ključ predstavlja šestmetrski od­stavek, kjer ni mogoče niti namakati rok v magnezijo, niti vpenjati vrvi. Posledica tega so najdaljši možni pad­ci pri nas (več kot 10 m, seveda daleč v zrak), saj je ključni gib čisto na koncu. »To predstavlja le dodatno po­slastico« je bil Rehbergerjev komen­tar po enem izmed takih poletov.
Rehbergerjevi dosežki tako edini konkurirajo Manolovima smerema Maratoneti (Paklenica) in Malvaziji (Istra)! Merilo za kvaliteto plezanja v neki deželi so vsekakor smeri, ki so v tej deželi preplezane, oziroma niso preplezane.

N. R.

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja