Nov poskus naskoka na Lhotse
Poslabšanje vremena je zadržalo napredovanje jurišne naveze
Člana jugoslovanske himalajske odprave Lotse 81 Franček Knez in Vanja Matijevec sta v nedeljo krenila proti zadnjemu taboru odprave (6) z namenom, da poskusita naskok na 8.511 m visoki vrh Lotse.
Očitno je poslabšanje vremena vnovič zadržalo napredovanje te jurišne naveze. Poročali smo sicer, da sta Knez in Matijevec že v zgornjem taboru, kakor kaže, pa je bila to pomota, ki je vsekakor posledica napačnega tolmačenja šifriranega radijskega sporočila naše odprave, pa tudi sprejem je bil zelo slab.
Vse naveze naše odprave. ki so se doslej lotile odločilnega naskoka na vrh Lotseja, je pestilo skrajno slabo vreme z močnim vetrom in padavinami, vreme pa ne prizanaša tudi dvojici Knez-Matijevec.
Južna stena Lotseja ima že bogato zgodovino
Italijani so pod vodstvom slavnega Riccarda Cassina poskušali toliko bolj levo, da to na fotografiji sploh ni mogoče prikazati, na glavni vrh so potem hoteli po dolgem grebenu. Po povratku domov je Reinhold Messner že pisal o direttissimi kot o problemu leta 2000. Japonci so poskušali v smeri, ki je vrisan s pikčasto (J), ob drugem poskusu (prvi se je končal že kar takoj ob vznožju stene) so se znašli v brez-izhodnem položaju, saj dvoje iskanj ni prineslo rešitve.
Alel Kunaver se je z južno steno Lotseja ukvarjal že vse od leta 1962, ko si je steno prvič ogledal. Načrti so bili različni. V končni izbor pa je prišel le osrednji del stene, najvišji (kar 3200 m!). Sledil je študij variant. Prvotno je bila v ospredju dilema (C), od katere so odstopili, leva varianta (A) pa je še ostala v rezervi. Med vzponom pa je potem načrtovana smer doživela se korekturo: narisana je s polno črto, črtasta pa je zamišljena smer.
Na sliki je lepo viden tudi Srednji vrh (S), edini še neosvojen osemtisočak. Višja kota meri 8.426, nižja pa 8.376 m. Toda doseči ju bo moč le s prečenjem, najverjetneje prek Lotse Sara, kar pa bo sila nevarno. Tura, primerna za ekstremno navezo.
Kota 5757, tudi Vrh nad baznim taborom (črna gmota na levi), kot so ga imenovali naši alpinisti, je bila odlična opazovalnica za spremljanje napredovanja in usmerjanja navez, ki so iskale prehode.
432 alpinistov na osemtisočakih
Pri premagovanju gora nad 8.000 m najbolj zagnani Avstrijci
Samostojnih gora višjih od 8000 metrov je 14, o tem ni dvoma, čeprav nekateri štejejo zraven še Lotse Šar – Vzhodni Lotse (8383 m). Z malo več širokogrudnosti pa lahko naštejemo tudi 22 osemtisočakov. Med temi je deviški le še Srednji Lotse (tudi Južni) s 8426 m.
Pri premagovanju teh osemtisočakov so bili najbolj zagnani naši sosedi Avstrijci, ki imajo kar pet prvih pristopov. Slede Poljaki in Japonci s po tremi, Angleži, Francozi in Švicarji pa imajo po dva prva pristopa. Jugoslovani smo to pionirsko dobo zamudili in nimamo nobenega prvega pristopa na tako visok vrh.
Vsega skupaj se je na osemtisočake (do letos!) povzpelo 432 alpinistov. Največ je med njimi Nepalcev in Tibetancev, in sicer 63, kar pa je do neke mere razumljivo, saj so sodelovali skoraj pri vseh odpravah, največ kot višinski nosači – šerpe. Izmed pravih alpinistov pa so na prvem mestu spet Avstrijci (56). slede Nemci (53), Japonci (51), Poljaki (32), Švicarji (26) itd. Pa tudi Jugoslovani nismo povsem na repu: na Makaluju (8481 m) jih je bilo sedem, na Gašerbrumu (8068 m) dva, štirje pa na Mount Everestu (8848 m).
Kar 54 alpinistov je bilo že na več osemtisočakih. Rekorder je seveda Reinhold Messner, ki ima za seboj že sedem takih vzponov (na Nanga Parbartu in Everestu je bilo celo po dvakrat). Kurt Diemberger je bil na petih (na dveh kot prvopristopnik!). Po štiri imata za seboj Michael Dacher in Hans Kaenel. V četrto skupino, med tiste, ki imajo po tri take uspehe pa že spada tudi naš Nejc Zaplotnik, v peto (z dvema) pa Stane Belak in Andrej Štremfelj in letos se jim je pridružil še Viki Grošelj.
60 let vzponov na Mt. Everest
Pred 60 leti, sredi maja 1921 je iz indijskega Darjeelinga odrinila devetčlanska 1. britanska odprava, ki jo je vodil polkovnik Howard Bary, njihov cilj pa je bil najvišji vrh sveta Mt. Everest. Bullock, Mallory in Wheeler so 19. septembra dosegli 6005 m visoko Severno sedlo (Čang La), ključ severnega pristopa. Pričela se je doba velikih osvajanj v Himalaji.
Uspešen konec tedna
Janezu Saboleku (Akademski AO) navpičnih sten v Paklenici med prvomajskimi prazniki ni bilo dovolj. Že 8. t. m. je bil z Lidijo Painkiher (AAO) spet v Anić kuku. Preplezala sta že nekaj dni prej začeto novo smer med Ljubljansko in Čarovnico. Črna vrana je vseskozi samostojna smer, visoka okoli 300 m, ocenila pa sta jo s A 2/IV-V, A 1, 12 h. Že dan za tem sta preplezala drugo prvenstveno, ki ima vstop isti kot za Črno zarezo, toda po njej je potrebno plezati le 5-6 m. potem sta prečila levo do Bukove, še malo po njej, naprej pa samostojno do vrha: okoli 200 m, A1, IV-V, 7h. Za konec pa sta v Glavici, levo od Slovenske smeri (pravzaprav že v ste- ni levo od Glavice čez strehe), preplezala še Žrelo: A 2e. V+, 200 m, 12 h. Prvi dan sta preplezala le dve dolžini in ker sta mislila, da bosta morala bivakirati, sta potem sestopila. V ponedeljek pa sta ugotovila, da bi šlo v enem dnevu. Zabiti sta morala pet svedrovcev (enega na varovališču), ki so vsi ostali v steni, zadnja dolžina nove smeri pa je enaka s Slovensko. Sabolek je vmes sam preplezal še pet različnih smeri.
V steni Kleka
Udeleženci zagrebške alpinistične šole, ki jo je tudi letos priredil AO Velebit, vodi pa jo Jerko Kirigin, so 9. in 10. t. m. obiskali steno Kleka, kjer so plezali SVOS, Dragmanovo in podobne smeri. Bago in Šeparović sta ponovila Žoharjev steber, Ganza in Ognančević Plafonjerko, Alikalfić in Bago Željezničarsko in Brankovo smer, ki sta jo plezala tudi Predović in Mesarić, Draganić in Ognančević pa Zoharjev steber. V steni Kleka je predzadnji vikend plezal tudi član AO Domžale Stanislav Šikonja (osem smeri).
Jeseniška AŠ
Jeseniški alpinistični odsek je v petek že zaključil s teoretičnimi predavanji v okviru letošnje alpinistične šole, sedaj pa imajo le še vaje v plezalnem vrtcu ter seveda skupne ture. Tečajniki so po oceni vseh zelo vestni.
Nesreča v zasneženem Kavkazu
Znana poljska alpinistka Wanda Rutkiewicz, ki bi morala biti sedaj že v Karakorumu, da bi spremljala vzpon mešane odprave, ki se namerava v alpskem slogu povzpeti na drugi najvišji vrh sveta K2 ali Čogori, je med poskusom zimskega pristopa na Elbrus v Kavkazu (SZ) pred sestopanjem s tovarišem zdrsnila in si težje poškodovala desno nogo. Povejmo še, da pripravlja Poljakinja knjigo o svojih turah, pa tudi povsem žensko odpravo na K 2, ki naj bi odšla na pot prihodnje leto.
Sarkofag v steni nad Ospom
Bor Štrancar (Akademski AO) in Andreja Žagar (Matica) sta 7. t.m. preplezala še eno smer v steni nad Ospom, in sicer v desnem delu (v) vpadnici treh izrazitih streh) levo od Italijanske smeri. Menita, da je smer visoka 119-120 m (pet raztežajev). Imenovala sta jo Sarkofag, ocenila pa s A3e/A1e, IV-V, 9 h. V desno sta zavrtala kar 30 krat in ker sta imela premalo ploščic, sta jih morala veliko izviti. Za ponavljalce je pomembno, da so svedrovci kronski, premera osem milimetrov. Dan pred tem je Štrancar s Tinetom Kristanom (Črnuče) preplezal Gobo, z Žagarjevo pa 10. t. m. še Staro smer.
9. in 10. t. m. sta v Ospu plezala tudi Blaž Jereb (Radovljica) in Tanja Kocjan (Impol). Prvi dan Pero, drugi pa Medota. V nedeljo sta Staro smer ponovila Beznik in Štraus, Kocjančič in Pšenica (vsi AO Jesenice) pa Gobo. Teden dni pred njimi sta Žago ponovila njuna tovariša Jeršin in Volontar. V soboto pa sta nad Ospom plezali tudi dve navezi iz AO Postojna. Biščak in Mezgec sta ponovila Gobo, Krivic in Vošank pa Staro smer.
Še o Paklenici 81
Deset članov AO Domžale je v stenah Paklenice opravilo 111 vzponov. Najbolj zagnan je bil Stanislav Šikonja, ki je opravil kar 29 ponovitev. Marko in Stanka Grad sta 27. aprila preplezala Tašino smer (90 mA1/IV-V) v Malem Čuku, ki se končuje skupaj s Smokvo. Ta dan sta Borut in Matjaž Veselko ponovila Klin, dan za tem pa sta opravila 1. P. Tašine smeri. Janko Kos in Ciril Homar sta ta dan preplezala novo smer v Mali Paklenici (Pomladanska: II-III, 200 m). Dva dni za tem sta jima (prav tako v Mali Paklenici) sledila Borut Veselko in Jože Sitar (Metina smer: V, 300 m). Marko Grad in Miro Štebe pa sta 1. t. m. ponovila Raz Klina.
Na prvomajskem srečanju jugoslovanskih alpinistov je bilo tudi 17 članov AO Impol iz Slovenske Bistrice, ki so opravili 112 vzponov. Med drugim so ponovili tudi Albatros, Diagonalko, Slovensko, Klin, Raz za kladivce in druge.
V stenah Paklenice sta med prvomajskimi prazniki plezala tudi člana AO Martuljek Ingo Robič in Kostja Jerovšek, ki sta med drugim ponovila Raz za kladivce, Karabore, Saleško in Akademsko smer.
Člani AO Ljubljana-matica so v Paklenici razen že prejšnji teden omenjenih smeri ponovili tudi Formovivo (Bešlin-Marinčič), Ljubljansko (Lidija Honzak – Marinčić), Funkcijo (Bešlin-Lidija Painkiher, član AAO), Diagonalo v Glavici (Beršlin-Durjava in Honzak-Marinčič) in Albatros (Honzak-Marinčič). V dneh od 25. aprila do 3. maja jih je bilo na srečanju skupno deset, opravili pa so prek 40 vzponov. Povejmo še, da sta Drobnič in Kozjek opravila (v dveh delih, 29. in 30. aprila) prvo ponovitev smeri Rio, ene najtežjih v tamkajšnjih stenah.
Za izmenjavo izkušenj
Glasil planinskih društev je vse več in vsak posebej se ukvarja s svojimi problemi, predvsem pa, kako čim bolje shajati s skromnimi sredstvi. Pobudo, da bi se sestali vsaj enkrat letno, je dal v prvi letošnji številki Informatorja PD Viharnik urednik Miha Lesar. Resnično izmenjava izkušenj bi bila verjetno zelo dobrodošla za vse. Ko bi spoznali težave in zamisli drugih, bi se svojih lotili dela še z več veselja in bilo bi tudi več izvirnosti.
Puhč v Kaminskem pogorju
Samo Lozej (Soški AO) je 9. t. m. preplezal prvenstveno smer v južni steni Stadorja (2126 m. Kaninsko pogorje). Novo smer je imenoval Puhč, ocenil pa s IV/II-III, 300 m. Sestopil je po Razu Stadorja.
Nove meritve B. Pollaka
Bojan Pollak (AO Kamnik) je opravil spet nekaj novih meritev višin pomembnejših smeri v Paklenici. Meni, da so meritve že dokaj točne. V Anić kuku: Kamasutra 80, Propeler 115, Ljubljanska 200, Vražja 250, Jenjava 305, Velebitaška 290, Raz Kli- na 290, Mosoraška 280, Šaleška 105, Raz za kladivce 115. Karabore 100 m. V Čuku: Malena 100, Kanjonska 230. Rampa kamin 130 m.
Drugi pristop na Kreni Petro
Člani AS Delo Roman Cerar, Slavo Milosavljević, Lojze Pleš, Drago Perši in Valerija Rožanc ter članica AO Domžale Barbara Kašnik so bili od 25. aprila do 10. t. m. v Meteori, znanih grških peščenih stolpih. Opravili so 38 vzponov v Doupiani (Južna smer II, Vzhodni raz V+, A 1, Zajeda čez ploščo IV+), stolpu Nune, v Kastrakiju, Menihovi kapi in Ypsiloteri Vsi vzponi so prve jugoslovanske ponovitve, saj je v tem predelu doslej plezal le Peter Ščetinin. Nemec Stutte, ki je preplezal že večino smeri v Meteori, skupaj s Hassejem pa sta izdala tudi plezalni vodnik za to področje, je v treh dneh preplezal do sedaj še neosvojeni stolp Kreni Petra, enega zadnjih problemov Meteore. Naši navezi Cerar-Kašnik in Peršl-Milosavljević sta njegovo smer (V+, A2) dan kasneje tudi ponovili.
Za vse, ki jih zanima ta plezalsko sila zanimiv svet: AS Delo ima vodnik že v svoji knjižnjici, posneli pa so tudi polurni film, ki ga bodo prav gotovo radi pokazali.
NUNA – Zanimivi stolp, ki ima oceno IV +. V ozadju Kalampaka.
Kombinacija za hodce in smučarje
Spremenjena pravila VTK memoriala – Tokrat spet za prvenstvo alpinistov
VTK memorial (v spomin na Vavpotiča, Tominca in Kovačiča, člane AO Univerza, ki so se ponesrečili v steni Jalovca) je eno najstarejših planinskih smučarskih tekmovanj pri nas. Pred letom dni so ga sicer izločili iz kroga treh tekem, ki vsako leto veljajo za smučarsko prvenstvo slovenskih alpinistov, letos pa je VTK memorial spet v okviru prvenstva, vendar veljajo spremenjena pravila.
Tekmovanje bo v nedeljo 24. t. m. (in ne šele zadnjo nedeljo v maju kot je tradicija, ker prehitro kopni sneg). Start in cilj bosta na izteku plazu. kontrolna točka pa zgoraj nekje, najverjetneje blizu spominske plošče pod Jalovcem za moške, za ženske pa nekoliko nižje. Zmagal bo tisti, ki se bo najhitreje povzpel do kontrole, si pripel smuči in potem še presmučal veleslalomsko progo.
Tekmujejo lahko le registrirani člani (dokaz je potrjena izkaznica) slovenskih alpinističnih odsekov in sekcij. Prijave pa bodo člani Akademskega PD, ki so organizatorji, sprejemali le v Planinskem domu Tamar v soboto 23. t. m. do 20. ure.
Alpinistični razgledi z zamudo
Zanimiva nova številka glasila komisije za alpinizem pri PZS
Že ovitek da vedeti, da je bila 10. številka AR predvidena za čas, ko je bilo aktualno plezanje lednih slapov, uvodnik pa kaže, da gre za novoletno številko.
V serijo Pionirji alpinizma je Mlač vključil sestavek o razvoju vodnikov in ocenjevanja. Brezavšček se je postavil po robu razmišljanju (objavljenem na naših straneh in ponatisnjenem v AR) o pogubnosti dirke, ki so jo lani uprizorili nekateri naši alpinisti s solo vzponi. Nadaljujejo se dopolnila in pripombe k razmišljanju o problemih planinskega pisanja tako. da se že kar zastavlja vprašanje: ne bi morda potrebovali nekakšno Planinsko jezikovno razsodišče, še posebno ker bi imelo veliko dela ob nekaterih zadnjih izdajah planinskih knjig. Zapis o Grandes Jorasses bo marsikomu lahko dal potrebno osnovno za boljše razumevanje pojmov, kot so Trije zadnji problemi Alp. Walker itd. Ne manjkajo seveda tudi ne sheme in opisi, tudi smeri izven naših meja (Ines Božič o Pali di San Martino). Kot dodatek (droben tisk) pa pregled tur, ki so jih naši alpinisti doslej opravili v Franciji.
Franci Savenc
Samo znanje in oprema zagotavljata uspešnost
Dvodnevni mednarodni strokovni seminar s prikazom uporabe alpinistične in reševalne opreme na Kaninu – Gostitelj Slovenijašport
Uporaba alpinistične in reševalne opreme – to sta bili temi seminarja s teoretično in praktično vsebino, ki ga je za širši krog uporabnikov na pobočjih Kanina z demonstracijami v letnih in zimskih razmerah pripravil Slovenijašport (SS) iz Ljubljane ob sodelovanju proizvajalcev alpinistične in reševalne opreme Stubai (Fulpmes), Teufelberger (Wels) in Tyromont (Innsburck), vsi iz Avstrije, in naših kolektivov Alpine, Topra, Metke in Pletenine.
»Namen naše akcije je bil, da na enem mestu zberemo vso alpinistično in reševalno opremo in hkrati vse (potencialne) uporabnike in proizvajalce, torej poleg alpinistov in planincev se reševalce, JLA, zastopnike RSNZ in TO, skratka vse, ki opremo lahko koristno uporabijo, če jo poznajo in znajo ravnati z njo. Tehnično skupino so pripravili alpinisti in reševalci, ki so bili hkrati tudi najboljši predavatelji, je o nadvse koristni akciji, tudi velikega družbenega pomena, povedal direktor zunanje trgovine SS Milan Jolt, ki je skupaj s sodelavci Zelinko, Kranjcem, Leničem in Tičarjem spretno držal v rokah vse niti zahtev ne organizacije.«
Prikaz je bil prvi dan na Kaninu. kjer je tehnična ekipa, sestavljena predvsem iz pripadnikov JLA, pripravila n. pr. žičnico za prevoz poškodovanca in materiala. Pri tem so dosegli rekord: postavili so jo v najkrajšem možnem času. Potlej so se udeleženci, vseh je bilo več ko 60, prepričali, kako z njeno pomočjo lahko rešiš življenje poškodovanca v gorah. Tokrat je žičnica prišla prav tudi pogumnemu televizijskemu snemalcu.
V steni in ob Soči zanimivo
Na isti steni so požrtvovalni alpinisti prikazali se razne načine plezanja in reševanje človeka, ki je padel v globel. S pomočjo najsodobnejših tehničnih sredstev in metod se je ponesrečenec rešil celo sam. Te in druge akcije v steni so pokazali znani domači in tuji strokovnjaki, ki v tej zvrsti dandanes nekaj pomenijo, zanimive pa so bile za vrhunske alpiniste in tudi tiste, ki so opremo in njeno uporabo videli prvič. Kajpak tudi ni manjkalo demonstracij z raznimi reševalnimi čolni, najrazličnejših vrvi, sondiranje terena, različnih inačic klinov, cepinov, derez in drugih pripomočkov do reševalnih vreč, raznih pasov itd., prikaze pa so izvajalci demonstrirali tudi s helikopterjem; to kombinirano reševanje je bilo še posebno poučno in zanimivo za vse.
Drugi dan je prizadevna tehnična ekipa pripravila forsiranje reke (Soče), z improviziranim mostom iz vrvi, prek katerega so transportirali ljudi in tovor. Priprava mostu iz priročnih sredstev je seveda tudi privabila snemalce za film, ki bo opozoril na podružbljanje obrambnih sposobnosti; Kanin in Soča naj bi bila kamenček za ta mozaik. K uspehu dvodnevnega seminarja je prispeval tudi vodja JAHO Tone Škarja z zanimivim predavanjem o Himalaji in seveda sproščen pogovor z vsemi udeleženci, nabitimi z novimi spoznanji: vsak med njimi zdaj ve, na koga se bo obrnil v sili. Sicer pa poslušajmo nekaj prvih, se docela neurejenih vtisov o dvodnevnem srečanju na Kaninu in ob Soči, kakor so nam jih pripovedovali aktivni in pasivni udeleženci srečanja SS.
Član tehnične ekipe in predavatelj, podpolkovnik Špiro Niković: »Kot starešina JLA sem zelo vesel, da smo vsem tovarišem iz drugih organiziranih enot učinkovito predstavili uporabo alpinistične in reševalne opreme: in ne zgolj reševanje in transport, marveč tudi naše tehnične dosežke, kako jih uporabljamo in sploh, kaj vse znamo v alpinizmu.« Sila zanimiva je bila primerjava s tujimi proizvajalci in tudi inštruktorji. Demonstracije so lepo uspele, naši vrli fantje niso zaostajali za ničemer.
Povsem enakovredni so bili tujim osvajalcem sten, raven demonstracij je bila visoka. Mobilizacijo opreme smo približali vsem, ki jo že imajo, na kar najbolj dopadljiv način. Dolgo smo se poprej trudili za koncept seminarja. Zdaj vidimo, da ves trud ni bil zaman; seminar – upamo ni bil zadnjič, z njim moramo še izven Slovenije na Šaro, Durmitor, Kopaonik.«
Za vsakogar nekaj
Gorski vodnik in inštruktor GRS Roman Robas: »S praktičnimi, zanimivimi demonstracijami smo prek zainteresiranih oglednikov o novostih in uporabi seznanili kar najširši krog uporabnikov. Skušnje bodo namreč prenašali naprej vsem, ki jim bo oprema prišla prav. To je pravi način seznanjanja s to opremo. Demonstracije z dobro zamišljenimi akcijami ne bodo terjale veliko dopolnitev; morda bi v prihodnje kazalo ločiti letno in zimsko opremo, saj je je veliko, ljudje pa z različnih področij. Kajpak smo se prilagodili ravni strokovne izobrazbe udeležencev seminarja. Ideja o takem zboru je nad vse dobrodošla.
Sekretar planinske zveze Makedonije Pančo Leov: »Vsekakor pozdravljam to srečanje vseh odgovornih činiteljev alpinizma in reševanja v gorah. Temeljito smo spoznali vso novo opremo, njeno uporabo v goli steni in na snegu. Take zbore bo treba prirediti še drugod. Z njimi bomo širili gorniško kulturo, reševalci bodo učinkovito obnovili znanje in se zbližali; Slovenijašport naj bi bil tudi pobudnik, da bi se vsi zainteresirani lahko oskrbeli s potrebno opremo, saj je sedaj mnoge službe še nimajo. Iz Bovca sicer odhajam z najlepšimi vtisi in spodbudami za nadaljnje plemenito delo.«
Zastopnik RSNZ Makedonije Tade Pepkovski: »Novosti smo spoznali, to šteje za nas, ki rešujemo v gorah. Podoba o pripomočkih je sedaj popolna, zapolnili smo vrzeli v znanju. glede manjkajoče opreme pa bo to se treba v prihodnjih dneh.«
Ne samo za planince in alpiniste
Adolf Križnar (Alpina, Žiri): »Dobra obutev, kakršno izdelujemo v naší tovarni in smo z njo zasloveli po vsem svetu, je sila pomembna za alpinistične podvige, pravzprav je poglavitni dejavnik. Dobro počutje alpinista, s suho nogo, odloča marsikdaj, kakor je to primer ob osvajanju najvišjih gora na svetu, v Himalaji in drugod. V Našem delovnem kolektivu se bomo trudili tudi v prihodnje, da bomo na tem področju šli v korak z najnovejšimi dognanji po svetu. Srečanje SS je odlično uspelo, zelo koristno je bilo in želim si jih še več.«
Bojan Kopač (RSNZ Slovenije): »Slovenijašport je dobro organiziral dvodnevni seminar. Naš sekretariat je bil zanj še posebej zainteresiran, miličniki sodelujemo pri reševanju, tudi s helikopterjem. Zato je spremljanje novosti na tem področju neogibno potrebno, pri tem pa ugotavljamo, da je domača industrija, denimo proizvodnja čevljev, novih šotorov, puhovk. spalnih vreč, plezalnih hlač in perila itd. pokazala izjemen napredek. In ko bo osvojila še kak proizvod, ki ga sedaj uvažamo, bo cenejši za nas.«
Miloš Bregar (TO Gorenjske): »Tehnična demonstracija tehničnih dosežkov je zmeraj dobrodošla, z njo novi dosežki hitro pridejo v širšo uporabo, med množico, kar pa ni pomembno zgolj za planinca in alpinista: prav pride tudi pri reševanju v izrednih razmerah, denimo potresih, drugih elementarnih nesrečah in morebitni vojni. To spoznanje je pomembno Se zlasti za SLO na Gorenjskem. Dobrodošlo je, da so bili med nami tudi proizvajalci. Učinkovito smo se seznanili tudi z odstopanji od standardizacije: to je dobro, zbrali so kar najdragocenejše skušnje o najsodobnejši opremi, ne nazadnje tudi zaradi odprtih dialogov, tudi s tujimi gosti.«
In kaj so dejali Avstrijci? Presenečeni so bili nad izjemno ravnijo seminarja, ki jih prirejajo tudi sami. Zastopniki Tyromonta (g. Zechel). Teufelbergerja (g. Brillinger) in Stubaia (g. Falschlunger) so pobudnikom akcije Slovenijašportu in tehnični ekipi dali vse priznanje, srečanje je minilo brez spodrsljajev. Zavzeli so se, da bi bili seminarji še drugod po razmerah in željah. Vsi so pri nas dobili kar najlepši vtis, želijo si še sodelovanja – ne zgolj zaradi komercialnega učinka.
Henrik Übeleis
