Namesto uvoda
Kaj imajo skupnega gozdarji in drytoolarji?
Oboji prav radi označujejo s »spreji« in puščajo svojo sled. Če se (tokrat) omejimo samo na te znake – pike, lahko zapišemo, da imajo skupen: slab odnos do narave. Primer:
Drytooling v Val dei Coali: ko luknjice in oznake izgubijo smisel
V športnem plezanju smo vajeni, da magnezij razkrije logiko gibov. V drytoolingu pa se, kot kaže, dogaja nekaj novega: umetne lukn(j)ice in celo barvne oznake, ki naj bi plezalcem kazale smer in kam naj zataknejo kovino. Kot piše Riccardo Mazzi v skupini IcE CliMbiNg…CuoRi di GhiAccio so v zgodovinski steni Val dei Coali pri Ferrari di Monte Baldo plezalci decembra 2025 z zaskrbljenostjo opazili posege, ki spreminjajo značaj smeri in odpirajo vprašanja o etiki discipline. Najbolj očitna sprememba je nova luknjica v smeri Miriam (D7+), ki je povsem spremenila naravo prvih gibov. Kratek balvanski začetek, ki je nekoč zahteval odločen razteg v desno, je zdaj prekinjen z umetnim vmesnikom. Poleg tega so se na več delih stene pojavile barvne oznake, vidne že s parkirišča – nekaj, kar je v drytoolingu prej veljalo za nesprejemljivo.
Podobne oznake so se pojavile tudi na težjih smereh, kot sta Graffiti (D9+) in Perversi (D10), čeprav jih plezalci praviloma ne uporabljajo, saj veljajo za nezanesljive in moteče. Do zdaj so bila »vzdrževalna dela« v Val dei Coali omejena na zamenjave fiksnih varoval, utrjevanje s Siko – izvedena brez poseganja v naravni značaj smeri. Dodajanje novih luknjic ali izboljševanje obstoječih prijemov pa po mnenju mnogih plezalcev prestopa mejo dopustnega.
Eden najglasnejših kritikov takšnih posegov, italijanski plezalec Riccardo, že leta opozarja, da drytooling izgublja svoj smisel, kadar se v skalo vrtajo nove luknje ali označujejo prijemi. Po njegovem je bistvo discipline prav v tem, da se plezalec sooči z naravnimi omejitvami stene: »Če giba ne moreš narediti, to ne pomeni, da je smer napačna. Morda moraš le izboljšati tehniko.« Mazzi poudarja, da je kakovost kamna omejena, še posebej na suhih pečeh, kjer je vadbenih območij malo. Vsak poseg v skalo zato pomeni trajen poseg v avtentičnost smeri in dolgoročno škodo za celotno plezališče.
Plezalci, ki Val dei Coali obiskujejo že vrsto let, opozarjajo, da je to edino vadbeno območje za drytooling v širši okolici Verone. Prav zato je toliko pomembneje, da ostane v izvirni obliki, brez nepotrebnih prilagoditev, ki bi ga spremenile v umetno igrišče.
Malo smo še brskali in odkrili plezališča namenjena orodjarjenju, kjer so bile oznake našpricane z zeleno, potem pa smo prenehali, ker ima(jo) pač (vedno) nove generacije malo drugačen odnos (glej še spodaj) … V novem letu je mraz marsikje stisnil vodo v leden objem, hitro je nastal (še) ne preveč kakovosten led in po kvaliteti vzponov se bo dalo (v)pogledati, koliko trening suhega orodjarjenja doprinese k rezultatom.
OD TOD IN TAM
Le clin d’œil (M7 WI3 850 m)
Dva (zelo mrzla) dneva plezanja (28. in 29. december 2025 – v enem najbolj oddaljenih nacionalnih parkov v Alpah) so za novo smer v SZ steni Dent Blanche potrebovali Filippo Sala, Olivier Kolly in Silvan Schüpbach. Začeli so po Gabarroujevi (še) v lahkem terenu, nato zavili desno in prečili najstrmejši del stene ter se na koncu zadnjih 150 metrov snežnega pobočja do vrha ponovno pridruži obstoječi smeri. Zahtevne razmere v nekaterih delih stene so celo »lahke« raztežaje spremenile v nekaj zelo težavnih plošč, poleg tega pa so mrzel bivak, nizke temperature in dejstvo, da niso bili aklimatizirani, naredili pustolovščino, resnično!
Stopničasti del stene spominja na ogromno oko in od tod tudi ime nove smeri! Zadeva pa sodi v »pozabljene severne stene Alp« – dolgoročni projekt Silvana …
Basique – nova smer v severni steni Grandes Jorasses
V severni steni Grandes Jorasses, eni najbolj slovitih sten Alp, je konec leta 2025 nastala nova težka smer. Léo Billon, Nicolas Jean, Enzo Oddo in Amaury Fouillade so splezali Basique, ki se zaključi na Pointe Whymper in poteka v kombinaciji težavnosti V+ A2+ M5 z odseki, ki segajo vse do M7/M8. Nova smer se tako pridružuje elitni družbi najzahtevnejših v steni, med njimi tudi La Directe de l’Amitié.
Selle et rat (4 M7 6b/A2 1300 m)
Aiguille du Plat de la Selle je vrh v Franciji, ki se nahaja v gorovju Écrins in doseže nadmorsko višino 3596 metrov. Gre za najvišji vrh, ki se v celoti nahaja v departmaju Isère in ločuje dolino Vallon de la Selle od doline Vénéon nad Saint-Christophe-en-Oisans. Severna stena je redko obiskana, a prihajajoči mladi rod francoskih alpinistov nenehno raziskuje. Še pred uradnim začetkom zime je Yanis Cherqaoui, ko se je vračal z drugega projekta v najlepši dolini masiva Écrins, opazil narejeno linijo in čas je bil, da to preveri! Éric Bazot je bil njegov soplezalec v smeri, ki je na koncu izpadla čudovita divja linija v velikem osrednjem koluarju, ki seka severno steno, na dva dela. Tipičo mešano plezanje, ki ga omogoča le mraz in zadostne količine snega ter ledu, …
Barre des Écrins – La Gamma: Dubouloz in Bouqueret v štiridnevni zimski epopeji
Pri Francozih ni popuščanja. Kar so nekoč splezali Desmaison, Terray in njihovi sodobniki, kot kaže, ostaja v genih novih generacij.
Francoski alpinist Charles Dubouloz, eden najprodornejših zimskih plezalcev zadnjih let, ki smo v prvi etapi spremljali na: Divine Providence na Grand Pilier d’Angle, je konec decembra 2025 skupaj z Antoinom Bouqueretom opravil izjemno zimsko ponovitev smeri La Gamma v severni steni Barre des Écrins. Vzpon, ki ga je Dubouloz opisal kot »nepredviden, brutalen in popolnoma neizbežen«, je trajal štiri dni – od 28. do 31. decembra.
Dubouloz je prvotno načrtoval solo vzpone v okolici Pic Sans Nom in Ailefroide, a so bile vse severne stene »prepojene s snegom«. Po njegovih besedah je že »(za)smrdelo po neuspehu«. A namesto da bi se umaknil v Pireneje ali čakal na nov anticiklon, je dvignil pogled proti Barre des Écrins – gori, ki je do tistega trenutka sploh ni imel v načrtu.
Smer Gamma je v zadnjih tednih večkrat prišlo do njegovih ušes, čeprav je Cambonov vodnik vzpon naravnost odsvetoval. A ko je Dubouloz opazoval steno, se je linija začela risati sama od sebe. »Razumel sem potek. V trenutku me je potegnilo v to nepričakovano idejo.«
Ko je pogledal Antoina Bouquereta, ki mu je že štiri ure pomagal nositi pretežke nahrbtnike, mu je preprosto rekel: »Kaj praviš, da to poskusiva skupaj? Če sva že tukaj, naj bo nekaj ambicioznega.«
Bouqueret je okleval, a ni odstopil. Sledila je reorganizacija opreme, dodatni spust v Pré de Madame Carle po manjkajoči material in ob 13. uri sta že vstopila v steno.
Dubouloz je predvideval dva dni plezanja. Potrebovala sta štiri. Za tri bivake sta imela 100 gramov pireja. To je bil Duboulozov osmi bivak v steni v treh tednih.
Dubouloz priznava, da v tej steni ni nameraval plezati navezan. A razmere, velikost stene in nepredvidljivost linije so narekovale drugače. V navezi sta našla nov ritem, novo dinamiko in novo dimenzijo prijateljstva. »Na dnu teh velikih gora je najpomembnejše ustvariti priložnost, se prilagoditi in deliti avanturo z nekom, ki mu zaupaš,« je zapisal po vzponu.
Duboulozov slog – improvizacija, trma, sposobnost preklopa iz poraza v priložnost – je (skoraj) neverjeten. In kaj sledi?
Dubouloz zaključuje z značilno ironijo: »Moje telo je izmučeno, moj um raztrgan… in zdaj se začne resno: Pireneji!«
Nova smer v Vallacciji
Misty Mountains (410 m, M5+/M6, IV) v severni steni Mezza Lune
Če smo kdaj v dvomih ali napisati v ali na steni, tu zagotovo nismo. Italijanska alpinista Emanuele Andreozzi in Fabio Tamanini sta tik pred koncem leta 2025 opravila verjetno prvo ponovitev oziroma prvo smer v izraziti, a doslej komaj raziskani severni steni Mezza Lune v Vallacciji. Nova linija, poimenovana Misty Mountains, poteka 410 metrov po divjem in res globokem kaminu, nepredvidljivem terenu, ki ga zaradi neugodne skale in zahtevne morfologije večina navez doslej ni niti opazila. Andreozzi opisuje, da z daljnogledom in fotografijami nikakor nista mogla razbrati, kaj se skriva v globoki zajedi gore. Lahko bi bil le dolgočasen snežni žleb, morda ledna sveča — ali pa nekaj povsem izven njunih zmožnosti. Odločila sta se za pristop brez informacij, »na slepo«, kar je vzponu dalo izrazit raziskovalni značaj.
Prvi raztežaji so potekali po širokem, globokem kaminu z visokimi stranskimi stenami, kjer sta plezala več raztežajev mešanega terena. Višje pa se je stena zaprla in naveza je dobesedno izginila v drobovje gore, kjer so ju pričakali štirje temni raztežaji. Najbolj dramatičen del vzpona je bil 60-metrski skoraj vodoraven raztežaj v izjemno ozkem delu, ki ju je pripeljal v dno temnega kamina. Kljub dnevni svetlobi sta morala prižgati čelki — v notranjosti je bilo popolno temo. Sledilo je plezanje in gvozdenje skozi labirint zagozdenih blokov, kjer nista vedela, ali se bo dalo splezati naprej. Strah, da bi ju na vrhu kamina ustavil previs ali preozek prehod, je bil ves čas prisoten. Šele po štirih raztežajih v temi sta našla izhod in ob 15. uri ponovno stopila na dnevno svetlobo. Čeprav se je ob kasnejšem »računu« izkazalo, da so tehnične težave zmerne (M5+/M6, IV), je bila psihološka komponenta zaradi popolne neznanke bistveno večja. Andreozzi zaključuje, da ju je prav ta negotovost nagradila z globokim občutkom pristne avanture: »Do zadnjega zagozdenega kamna nisva vedela, ali nama bo uspelo. Ta vzpon nama je pokazal, da je raziskovanje v Dolomitih še vedno povsem aktualno.«
DOMAČI OD TOD IN TAM
Gašper Pintar ponovil Slap v Kanjavcu
28. decembra 2025 je Gašper Pintar plezal eno najmarkantnejših in najresnejših zimskih linij v osrednjem delu Julijskih Alp. Slap, ki se dviga v zgornjem delu Kanjavca in je v celoti visok približno 400 metrov, predstavlja osrednji del sicer okoli 800 metrov dolge smeri.
Gre za smer, ki jo odlikujejo izraziti nakloni, kombinirano plezanje in izpostavljenost, ocenjena pa je na IV+/4+, WI (90°+), 90°, 45°–60°.
Prvi vzpon (celotna smer) sta plezala Marko Čar in Peter Mežnar, 21. marca 1996 (9 h). 1. ponovitev: Giovanni Bazzo in Erik Švab, zima 1996. 2. ponovitev in 1. solo poskus: Marko Čar, 14. marec 1998
Znana ponovitev: Aleš Koželj ter brata Anže in Tine Marenče, 8. maja 2005 (Tine Marenče je kasneje pripravil tudi video predstavitev smeri).
Smer je zaradi svoje lege, dolžine in zahtevnosti redko obiskana, ponovitve pa so razpršene skozi skoraj tri desetletja. V spodnjem delu smer sledi Uporniški smeri, ki jo zapusti tam, kjer ta zavije izrazito levo. Nadaljuje se po široki grapi še približno 200 metrov, dokler se ne postavi pod mogočen, skoraj 200-metrski slap, ki predstavlja srce smeri. Slap se zaključi v bližini prečne poti Dolič–Prehodavci, ki poteka po policah Kanjavca.
Gašper je do slapu pristopil od zgoraj, s strani Prehodavcev. Od tam se je spustil po vrvi preko celotnega slapu do vstopa, prvi raztežaj je splezal na samovarovanje od zgoraj, nato pa samostojno in brez varovanja nadaljeval do vrha slapu.
Gre za tehnično in psihično izjemno zahteven način vzpona, ki zahteva popolno obvladovanje razmer, natančno presojo in visoko stopnjo samozaupanja.
Slap v Kanjavcu ostaja ena tistih smeri, ki se pojavi le v najboljših zimskih razmerah in zahteva izkušenega plezalca, ki zna brati led, teren in tveganje. Solo ponovitev Gašperja Pintarja tako predstavlja pomemben dosežek v sodobnem zimskem alpinizmu pri nas.
Miks v Kanjavcu (WI5, M6+, R za prvi raztežaj, 250 m, 6h)
Na prvi dan novega leta je trojica Ana Baumgartner, David Debeljak in Gašper Pintar v Kanjavcu opravila prvi vzpon po desni varianti slapu, ki se dviga nad zgornjim delom Zadnjice in predstavlja eno najizrazitejših zimskih linij v tem delu Julijskih Alp.
Ledni slap je bil presenetljivo dobro narejen, kar je omogočilo prehod čez sicer zelo strme odseke. Brez takšnih razmer bi bila linija verjetno nepreplezljiva.
Prvi raztežaj je ponudil tanek, občutljiv led, zaradi česar je bil psihično najzahtevnejši del smeri.
Prehod čez previs je bil lažji, kot se zdi od daleč: obe sveči sta bili masivni in kompaktni, kar je omogočilo varno napredovanje.
Linija je bila dobro vidna tako iz doline kot s police, kjer je ekipa opravila prvi spust po klasičnem Slapu v Kanjavcu in se nato vrnila na izhodišče nove variante.
V previsni zapori so pustili štiri kline, ki bodo olajšali orientacijo prihodnjim ponavljalcem.
Ekipa je do vstopa v smer prišla od zgoraj, iz Zadnjice čez Prehodavce, nato do vrha slapu, ki leži tik ob prečni poti Dolič–Prehodavci, od tam pa so se spustili po smeri Slap v Kanjavcu do vstopa v novo varianto. Od Prehodavcev do vrha slapu je približno ena ura hoje, večinoma po Debelakovi poti.
Opis in skica smeri, ki so jo pripravili Gašper Pintar, David Debeljak in Peter Podgornik, sta povzeta s spletišča Primorskih sten …
Novo upanje
Kot smo že lahko opazili, so med Grintovci odločno vstopili v novo leto. 1. januarja 2026. Marsikomu nostalgična Rumena zajeda in nadaljevanje po Virensu med snežinkami in vetrom je bil za nadobudna plezalca J.M. in N.H. ravno pravi preizkus … Včasih se je v teh novicah bralo: Rumena zajeda s protezo v Koglu, danes pa; v pravih zimskih razmerah z enim plezalnikom. Bravo za mladi rod …
Krofička – Zvitorepson (M6+ 200 m) in ledna pokušina
Marko Volk in In Mihael Vajda sta sedem zimskih decembrskih ur plezala v steni nad Spodnjo Jamo …
Severna stena Nad Šitom Glava – Riba
Priljubljeno poletno smer, ki ponuja plezalne težave do ocene V-, v zimskih razmerah pa je smer resnejša in zahteva koncentracijo od vstopa do izstopa. Razmere so odvisne od količine in predelanosti snega, M5+, D6. Plezala: Jakob Skvarča in Rudi Nadlučnik …
Izlet v Z. Alpe
Miha Habjan – Mifi in Alina sta nad Chamonixom v super razmerah našla Petite Viking (TD- 4, III, 500 m) v Pointe du Domino ter Charlet goulotte (TD 4, III, 600 m) v Mont Dolent. V Charlet-Ghilini (ED1 5, III, 500 m) v Pre de Bar pa sta obračala v detajlu, ker še nista pojedla dovolj žgancev …
Tečaj drytoolinga na Planini pri Sevnici
V sklopu alpinistične šole AO Grmada Celje je pred koncem lanskega leta na Planini pri Sevnici potekal tečaj drytoolinga, ki ga je vodil alpinistični inštruktor Peter Robič. Udeleženci so na zimski solsticij opravili zadnji sklop letošnjega programa in se prvič preizkusili v tehnikah plezanja z uporabo cepinov in derez na skali.
Po vtisih tečajnikov je bilo vreme idealno, vzdušje pa sproščeno in delovno. Že uvodna smer, imenovana Ognjeni krst, je poskrbela za resen ogrevalni izziv. Kljub splošnemu prepričanju, da je drytooling nezanimiv ali neprijeten, je večina udeležencev ugotovila nasprotno – le dva sta se v eni izmed smeri nekoliko preizkusno »odfrikala«. Največ navdušenja je požela Božičkova smer, ki je ustrezala prazničnemu času.
ID
V Rumeni zajedi sva se obrnila pred zadnjo zajedo. Bilo je premrzlo.