Poljak Berbeka prvi pozimi na 8047 m visokem Broad Peaku
Mednarodna odprava, v kateri so bili Angleži, Kanadčani in Poljaki, je 80 dni čakala v baznem taboru pod K 2 – Le malo lepih dni
Mednarodna odprava (Angleži, Kanadčani in Poljaki) pod vodstvom Andrzeja Zawade je bila prva, ki se je pozimi poskusila z drugo naj višjo goro sveta, K2 (8611 m). Niso uspeli, nabrali pa so si veliko novih izkušenj. Omeniti pa velja tudi prvi zimski vzpon v Karakorumu sploh – Berbeka se je sam povzpel na Broad Peak, 8047 m. V baznem taboru pod K2 je bila odprava kar 80 dni. Le deset dni pa je bilo vreme primerno za alpinistično aktivnost. Toda žal nikoli več kot dva dni skupaj, tako da se je večina poskusov končala brez posebnega uspeha.
Alpinisti so bili obsojeni na čakanje. Sredi februarja sta Macziej Berbeka in Aleksander Lwow zato predlagala, da poskusila vzpon na Broad Peak. Po nekaj dneh se je vodja omehčal in ker so tudi pakistanske oblasti (po radiu) dale soglasje, sta se 4. marca preselila v vznožje izbranega vrha. Na smučeh, s prek 25 kg težkimi nahrbtniki… Naslednji dan je pihal močan veter, bila je gosta megla, vrvi, ki so ostale na gori od prejšnjih odprav, so bile primrzle v sneg… A sta vendarle začela. Varovala sta se klasično in kakih 200 m pod običajnim mestom za T2, nekako na višini 6500 m, sta prvič postavila šotor. Drugi dan sta dosegla že vznožje vršne grmade (okoli 7200 m). Dobro sta se počutila in bila sta v odlični formi.
7. marca je bilo jasno in veter je ponehal. Zaradi hudega mraza pa sta šotor zapustila šele ob 8.30. Napredovanje je bilo sila utrudljivo, ker je bilo prek 30 cm svežega snega, ob 14. uri pa sta naletela še na veliko razpoko.
Ob 16. uri sta bila na sedlu med srednjim in glavnim vrhom, le sto metrov od cilja. Toda spet je začelo hudo pihati in še pooblačilo se je. Lwow se je odločil za povratek, Berbeka pa, da bo nadaljeval, toda le do 17. ure, ne glede do kam se vzpne, s seboj pa je vzel tudi edini radioaparat.
Na vrh pa je Berbeka prišel šele ob 18. uri. Zaradi vetra ter slabe vidljivosti je sprejel nenavadno odločitev: bivak. Šele ob 19. uri naslednji dan se je vrnil v tabor na 7200 m, koder ga je v veliki negotovosti čakal tovariš. Bil je zmagovalec, toda povsem izčrpan ter ozebel, šotor je našel le po zaslugi svetlobnih signalov tovariša.
Lwow mu je takoj nudil vso možno pomoč, iz baze pa je medtem tudi že odšla na pomoč trojica tovarišev, ki je napela 200 m vrvi na najbolj izpostavljenem mestu. Priletel je tudi poseben helikopter in Berbeko so odpeljali v bolnišnico v Skardu. Nekaj dni kasneje so odšli proti domu tudi drugi.
Le dva vzpona
Za zadnje obdobje skorajda nismo dobili sporočil o pomembnejših vzponih. Kot da so se vsi pripravljali na tekmovanje Osp 88? Omeniti pa velja četrto ponovitev Preobrazbe (IX+), ki jo je 17. aprila opravil Rok Kovač.
V celoti se strinja z mnenjem svojih predhodnikov: to je vzdržljivostni problem. Saj težave praktično na nobenem mestu ne presegajo VII+, je pa vseskozi napeto. Vsa čast tej smeri v Mišji peči.
Drugi pomembni vzpon pa je opravil Uroš Grilc. Ima zanimivo ime »Poročna noč«, ocena je IX in kaže, da je bila to šele prva ponovitev. Je v pečevju nad Ospom, tam med novejšimi smermi, prvi pa je smer preplezal Miha Kuhar.
Na planino Polšak
Janko Oprešnik in Branko Verdnik, oba sta člana AO Kozjak iz Maribora, sta 17. t. m, opravila zanimiv smuk na planino Polšak. Začela sta po grapi, ki vodi (le nekaj metrov levo) od staje pod Križevnikom na Belškovi planini in naravnost navzgor (mimo Turnca), na sedlo, kjer se začne planina Polšak. Ko ni snega, je tod mogoče slediti slabo shojeni stezi.
Diagonalna smer
Zeničana Edin Durmo in Jurica Miljak sta opravila prvo zimsko ponovitev Diagonalne smeri v SV steni Izgorjele grude na Prenju. Ocena te smeri je V+ Al-2,650m. Za celoten vzpon sta potrebovala 29 ur, v smeri pa sta posamezne prehode ocenila z naklonino do 90 stopinj.
Iz Sarajeva pa poročajo, da je alpinistični tečaj AO Bjelašnica vsestransko uspešen. V Bijelih stijenah Dive Grabovice (Čvrsnica) so opravili celo dva prvenstvena vzpona. Res so ju ocenili le kot »dobra trojka« in tudi visoki sta smeri le po 110-120 m, toda vmes je bilo tudi nekaj tehničnega plezanja.
Pozabil je plezalni pas
Igor Tiefengraber, med prijatelji bolj znan kot Tic, nas je poprosil za pomoč. V nedeljo, 17. t. m. je na Črnem Kalu pozabil plezalni pas tovarne Camp. Tisti, ki kaj ve o njegovi usodi, naj sporoči na Akademski AO ali direktno lastniku (tel. 061/572- 683). Obljublja, da mu ne bo žal.
Nov zemljevid za Baturu
Jerzy Wala, verjetno najuspešnejši kartograf novejšega časa za področje Himalaje, je prijetno presenetil z orografskim prikazom področja Baturu, Pasu Sar in Šispare v Karakorumski Himalaji. Zemljevid v merilu 1:100.000 je pripravil po podatkih številnih odprav, še posebej poljskih, veliko pa mu je pomagal tudi lani umrli švicarski poznavalec Himalaje Anders Bolinder. Zemljevid je resnično lep primer, kaj zmore dober strokovnjak, pa čeprav dela sam, brez podpore moderne opreme, kakršno imajo veliki tovrstni inštituti. Jerzy Wala zaključuje tudi pripravo zemljevida celotnega Karakoruma, ki naj bi izšel pri švicarski fondaciji za planinska raziskovanja v merilu 1:200.000.
Katmandujsko deklaracijo so morali nedavno dopolniti
Mednarodna zveza planinskih organizacij (Union Internationale des Associations d’Alpinisme, na kratko UIAA) je leta 1982 sprejela tako imenovano Katmandujsko deklaracijo, nekakšen kodeks obnašanja v gorskem svetu. Deklaracija zajema predvsem zaščito gora in življenja v njih. Toda zaradi neslutenega razmaha ekspedicionizma (in sploh obiskovanja tujih gora) so se ta pravila hitro izkazala kot pomanjkljiva. Na predlog komisije za odprave UIAA je zato generalna skupščina na nedavnem zasedanju v Marakešu sprejela »osnovna načela obnašanja«. Načela so razdeljena na posamezne točke:
1. Upoštevajte pravila, ki so jih izdale države gostiteljice. To pa pomeni, da morajo vsi udeleženci akcije že pred odhodom poznati ta pravila in da morajo imeti tudi vsa potrebna sredstva, s katerimi jih bodo lahko uresničevali.
2. Še naprej veljajo vsa določila Katmandujske deklaracije iz leta 1982.
3. Uresničujte akcijo v čistem športnem duhu. To pa pomeni:
-uporabljajte sodobno logistiko in taktiko, upoštevajte sodoben koncept odpravarstva;
-izogibajte se nesorazmerni porabi (finančnih in materialnih) sredstev, ne da bi se pri tem odpovedovali osebni in kolektivni opremi, ki jo narekuje izbira cilja;
-ne uporabljajte za dosego ciljev ne trikov ne mamil ali poživil.
4. Ne glede na izbrano logistiko in taktiko delajte tako, da varujete varnost in zdravje udeležencev akcije, še posebno tistih iz dežele gostiteljice (dolinski in višinski nosači, delavci za oskrbo taborov itd).
5. Sodelujočim iz dežele gostiteljice nudite kolikor je mogoče priložnosti sodelovanja v alpinistični aktivnosti (za njihovo osnovno in nadaljnje izobraževanje).
6. Ob koncu akcije morate oddati resnično, objektivno in natanko po zahtevah pripravljeno poročilo o poteku, problemih in dosežkih.
7. Izogibati se morate pretiravanj ali celo ponarejanja dejstev, do katerih prihaja predvsem zaradi reklamnih obveznosti ali ob stikih s predstavniki obveščanja.
8. Vedno in povsod mora vladati solidarnost ter medsebojna pomoč, ne le med člani odprave, temveč tudi do domačinov in sosednjih odprav.
9. Opremo in sploh vso lastnino drugih odprav je dovoljeno uporabljati le z njihovim dovoljenjem.
10. Gore je potrebno zapustiti čiste, kot je le mogoče, še posebej pa je potrebno pobrati pritrjene vrvi in urediti višinske tabore, na kar se nemalokrat kar prerado pozabi.
Problemi, zaradi katerih je bilo potrebno objaviti ta pravila, so poznavalcem že nekaj časa znani, žal pa so proti tistim, ki jih kršijo, neredko (skoraj) brez moči. Tudi pri nas si ne smemo zatiskati oči, saj bi za marsikatero točko lahko navedli celo dokaj svež primer.
Letošnji načrti Planinske založbe
Prvi trije letošnji ponatisi planinskih zemljevidov so že izšli: Bohinj in Triglav v merilu 1:20.000 ter Škofjeloško hribovje 1:40.000. Z nekaj zamude je izšel tudi Koledar planinskih akcij 1988, ki vsebuje tudi pregled vseh planinskih postojank v Sloveniji.
Priprava zemljevida Storžič z okolico je v zaključni fazi, še letos pa naj bi izšla tudi karta Gorski Kotar 1:100.000. Zemljevid Rogaške Slatine s širšo okolico bo letos sicer že pripravljen za tisk, izšel pa naj bi šele prihodnje leto, tako kot tudi podobni karti za Idrijo in Hrvatsko Zagorje.
Pred izidom je plezalni vodniček za levi del Kamniške Bistrice, začele so se priprave za ponatis Vodnika za slovenski planinski poti, žal pa so še vedno težave z zaključnimi deli za planinski vodnik po Primorski. Do konca leta pa bo zbrano vse gradivo za povsem nov vodnik Planinske postojanke Slovenije. Vse je že gotovo tudi za natis koledarja Naše gore, ki bo prihodnje leto krasil stene. Ob sedmih posnetkih slovenskih gora jih bo pet tudi iz drugih republik: Velebit, Korab, Durmitor, Prokletije in Komovi. Ob veliki fotografiji bosta še po dve manjši (gorsko cvetje), tekst pa bo v štirih jezikih: slovenskem, srbohrvaškem, makedonskem in angleškem.
Franci Savenc
Dodatno zavarovanje Triglava
Tone Strojin se v uvodnem članku aprilskega Planinskega vestnika zavzema za posebno zaščito triglavske stene in Aljaževega stolpa
Avtor se v Vestniku oglaša zato, ker v srednjeročnem načrtu Triglavskega narodnega parka, objavljenem v decembrskem Delegatskem poročevalcu skupščine SRS, Triglav kot naravna znamenitost ni predlagan skupaj s severno steno niti z Aljaževim stolpom (kot kulturno znamenitostjo), oba pa sta neločljivo povezana ne le z našim najvišjim vrhom, ampak tudi z narodnostno zgodovino slovenskega naroda.
V nadaljevanju dr. Tone Strojin objavlja predlog za izdajo odloka o razglasitvi Aljaževega stolpa za kulturnozgodovinski spomenik ter vršnega dela Triglava in Severne stene za naravno znamenitost. Predlog je kajpada umesten, ker Triglav z ožjo okolico postaja vse bolj predmet različnih neokusnih veseljačenj, nesmiselnega in celo za okolje škodljivega rekorderstva, stolp na vrhu se spreminja v reklamni pano, triglavski »zeleni sneg« in snežišča pod Steno si prilaščajo smučarski klubih kamor nameščajo hrupne in smrdljive vlečnice in še bi lahko naštevali nepravilnosti. Zato naj o predlogu dobro razmislijo predvsem na upravi TNP, regionalni zavodi za spomeniško varstvo in seveda pristojne upravne službe in naj ga dodelajo ter pravnomočno ovrednotijo. Pisec se namreč zaveda, da predlog še ni popoln.
Poglobljenega branja je vreden tudi članek Marjana Krišlja z naslovom Planinstvo kot pojav v prostoru. Za obiskovalca gora sta značilna dva odnosa; do okolja na eni ter do sočloveka na drugi strani. Misli pisec najprej naveže na neplaninske, sprevržene pojave v planinskem okolju, razmišlja pa tudi o »športizaciji« planinstva. Tu citira tudi H. Tumo ter poudari, da je bil ta začetnik našega alpinizma (kot predvsem športne dejavnosti) že pred 60 leti zelo podobnega mnenja (tudi glede »množičnosti«) kot je veliko današnjih gornikov.
Gotovo bo bralce, še posebej alpiniste, pritegnil prispevek H. Čauševiča (povzet je po hrvaškem glasilu Naše planine), ki razmišlja o nekaterih planinskih dejavnostih kot o poklicnem športu. Med drugim omeni, da je bil za alpinizem že od nekdaj značilen profesionalizem, saj so prav alpinisti vodili prve znanstvene odprave po Alpah in pozneje tudi po svetovnih gorstvih in so bili zato dobro plačani. Potem se je alpinizem rešil svoje podrejene vodniške vloge, a je vseeno skušal obvarovati samostojnost, čeprav (še danes) nastopa kot sestavni del planinske dejavnosti. Čauševič ne pozabi jamarstva, podzemskega alpinizma, saj ti pogosto služijo znanosti, gospodarstvu in zlasti turizmu, tako da ta del alpinizma ni več daleč od profesionalizma. Podobno se dogaja s plezalstvom, odpravarstvom. Zlasti slednji je drag šport. Vedno več podjetij in trgovin izrablja privlačnost alpinizma; prevzemajo pokroviteljstvo na njimi, alpinisti predstavljajo in preizkušajo njihovo opremo, propagirajo ostale izdelke… Pisec hkrati opozori na nekatere nepravilnosti, celo goljufije. Omeni, da obstajajo tudi menedžerji, ki nekoliko zahtevnejše pohode predstavljajo kot vrhunske alpinistične odprave in tako velike denarce spravijo v svoj žep, hkrati pa škodijo resnim odpravam z velikimi cilji. (V Sloveniji imamo takšne izkušnje s PD Planjo). Pisec pa na koncu opozori tudi na nedoločen status planinstva v naši družbi, ki je ovira za odločnejši prodor profesionalizma na to področje, hkrati pa izrazi možnost, da bi bila priložnost za oblikovanje močnejšega, bolje organiziranega planinstva.
Tudi tokrat je v Vestniku še cela vrsta privlačnih zapisov: Edo Kozorog predstavlja precej neznano gorsko skupino Paine v Patagoniji; iz revije Alp je povzet zanimiv intervju s Sirom Edmundom Hillaryjem – današnjim »svobodnim ujetnikom Everesta«. Med literarnimi prispevki bo gotovo najbolj pritegnilo doživetje hude nevihte v steni, ki jo opišeta Damjan Slabe in Mire Steinbuch. Sledi nekaj krajših del in na srečo je kratek tudi članek Boža Jordana. Škoda, da vsa društva, ki upravljajo krožne in vezne poti, ne izdajo tudi vodnike po njih.
Slabe splezal najtežjo v Napoleonovi cesti
V bližini Trsta, onstran meje, je precej znanih in priljubljenih plezališč, kot so Glinščica, Costiera in Napoleonova cesta. V slednjem se je pred dnevi mudil tudi Tadej Slabe (Matica, Avventura Trst) in tod preplezal najtežjo smer. Le-ta je »last« najboljšega tržaškega plezalca Archija Vernerina, ki je bil uspešen dober teden pred Slabetom. Poimenoval jo je Orcobaleno in jo ocenil z 8a+ (Italijani uporabljajo francosko lestvico), kar ustreza X-.
Stenica je visoka okoli 15 m in je pravzaprav umetna. Nastala je pri gradnji stare ceste. Značilne so gladke previsne plošče, ponekod obmetane s cementom, in čvrsti, a zaobljeni oprimki. Sabe je smer zmogel že po nekaj poskusih. Ni se mu zdela preveč zahtevna – malo težja je le orientacija – zato predlaga nekoliko nižjo oceno.
Tod je plezal tudi Andrej Kokalj, in sicer smeri do težavnosti VII+.
Matej Šurc
Vzhodna stena Krna
Viki Grošelj pravi, da je čakal kar deset let, 17. t. m. pa je presodil, da so razmere ugodne, tako da je presmučal vzhodno steno Krna. Začel je v vpadnici vrha. Najprej je smučal po žlebu (50 st., skok visok kaka dva metra, nato pa 55 st., 80 m), za katerega se mu zdi, da je le redko zapolnjen s snegom. Nadaljeval je desno (južno) po snežni vesini (45 st., 80 m, močno izpostavljeno, spodaj je kakih sto metrov skalovja), končal pa spet po žlebu (50 st., 100 m, slabe razmere: na senčni strani je bil led, na drugi pa skorjast sneg), ki se izteče v snežno vesino. Po njej je smučal še okoli sto metrov, tja pod skalno steno.
Prvomajska turna smuka
PD Kranj je za praznike pripravilo zanimiv program turnih smukov v okolici Komne. Udeleženci bodo vsak dan odšli na eno turo – na Krn, v dolino Sedmerih jezer in na Podrto goro. Tisti, ki jim je tridnevna tura preveč, pa se lahko odločijo le za enega ali dva izmed izletov. Udeleženci se lahko prijavijo v tajništvu PD Kranj, tel: (064) 22-823, kjer posredujejo vse potrebne informacije, vendar najkasneje do 26. t.m.
Idrijski alpinisti se pripravljajo na dve odpravi
Člani alpinističnega odseka idrijskega planinskega društva se pripravljajo na dve odpravi v tuja gorstva. Maja bosta člana odseka Andrej Lužnik in Zlatko Gantar odpotovala z meddruštveno odpravo v perujske Ande, Oba alpinista sta že imela izkušnje z visokimi gorami, Lužnik se je udeležil uspešne idrijske odprave Peru 87, Gantar pa je bil član večjih odprav v Severni in Južni Ameriki ter Aziji (Pakistan).
Odprava Peru 88 bo tudi odlična aklimatizacija za prihodnje leto, ko bo idrijski alpinistični odsek organiziral odpravo na Nanga Parbat. To je 8254 m visok vrh v pakistanski Himalaji. Avgusta letos pa bo skupina alpinistov odšla v ZDA. Skupino sestavljajo Leo Svetličič, Ezio Mlakar, Jože Krapež in Boris Sedej. Fantje se bodo preizkusili v gigantskih stenah El Capitana v Kaliforniji in v drugih centrih prostega plezanja Severne Amerike.
Filip Šemrl
