Nad tisoč tur dolenjskih alpinistov
Alpinistična sekcija PD Novo mesto je prerasla v odsek
Decembra lani je alpinistična sekcija PD Novo mesto tudi formalno postala AO, ustanovili pa so jo leta 1975 na pobudo planinske sekcije v tedanji gimnaziji. Na začetku so delovali pod pokroviteljstvom AO Radovljica, s katerim so izvedli tudi prvi plezalni tečaj na Vršiču Potem pa so ostali osamljeni, vendar so se kmalu znašli.
Doslej se je v AO Novo mesto vključilo že 56 članov, takih, ki so se odločili za alpinistično šolo, ali pa so z njimi opravili kak vzpon. Kakor kaže odlična evidenca, imajo že 1037 tur. Razen v domačih gorah so plezali tudi v Komovih, Mosorju, Biokovu, Kleku, Prenju in seveda v Paklenici ter pripravili dve društveni odpravi, v Prokletije (1978) in Montblanško skupino (1980). Z letos pa imajo v načrtu obisk Durmitorja, pa tudi francoskih gora.
Treningi članov AO Novo mesto (sedaj jih je 21, od tega en IA, dva alpinista in ena alpinistka ter 8 pripravnikov) so največkrat kar na železniškem mostu, zahajajo pa tudi v svoje vrtce: Luknjo, Rogljeve skale in Jelenov skok. Sicer pa so v njihovih vrstah mladi s skoraj vse Dolenjske. Razen iz Novega mesta so iz Trebnjega, Črmošnjic in Brežic, imeli pa so jih tudi že iz Mirne peči in Dolenjskih toplic.
Pripravljajo film o Sfingi in Skalaših
Lani poleti so v Steni posneli veliko gradiva za alpinistična filma
Čeprav sta temeljna kamna slovenske kinematografije prav planinska filma, na tem področju nikakor ne gremo v korak z dogajanji po svetu. Je potem kaj čudnega, če z nestrpnostjo pričakujemo vsako napovedano delo? Lani 25. julija je bilo v Sfingi in na Plemenicah sila živahno. Plezala je naveza Aleš Kunaver – Andrej Štremfelj, Marjan Manfreda pa z njima, toda kot snemalec. Z vrha so na jeklenici spustili snemalca ljubljanske TV Janeza Hrovata, s police v steni pa ga je dopolnjeval njegov tovariš Slavo Vajt. Če ob teh omenimo še režiserja Igorja Koširja, organizatorja Zdena Sotoška, montažerko Olgo Meglič in Heleno Koder, ki je pripravila scenarij, lahko dobimo že popolnejšo sliko. Na delu je bilo seveda precej več ljudi, pomagali pa so si tudi s helikopterjem.
Gradivo, ki so ga posneli v Sfingi in še marsikje, sedaj v uredništvu dokumentarnega programa TV Ljubljana oblikujejo v dva filma. Eden bo menda povsem plezalski, drugi pa bo obudil spomine na TK Skala.
Računajo na mlade
Bohinjski AO ima v zadnjem času kar precejšnje kadrovske težave. Premalo imajo aktivnih alpinistov, inštruktorja pa sploh ne, zato so se odločili, da ne organizirajo alpinistične šole. Tečajniki bi namreč ostali brez praktičnega vodstva. Vendarle pa je potrebno k temu dodati, da niso čisto brez podmladka. Imajo nekaj dobrih pripravnikov. Mirka Rimahazija pa so celo že sprejeli med alpiniste. Lansko leto, ko jih je bilo vseh skupaj le 18, so opravili 223 tur, med njimi je bilo tudi šest prvenstvenih. Plezali so največ v domačih gorah, nekaj pa tudi v drugih predelih Julijcev. Obiskali so še Paklenico ter italijanske Dolomite. Aktivni pa so bili pretežno le poleti. Med njihove redne akcije spada turni smuk z Rodice. Bolj se bodo potrudili pri delu z bivaki. Še posebej računajo na ureditev stana na Mišeljski planini.
Odšli so iz Katmanduja
Janez Majdič, član RK Kričač iz Ljubljane, nam je sporočil, da so prestregli sporočilo: Odprava »Manaslu 83« je 21. marca odpotovala iz Katmanduja. Vse OK. Le licence nista dobila radioamaterja in sedaj dela tisti, ki bi moral skrbeti za stik s svetom, kar prek »katmandujskega patra«, ki ima edini pravo nepalsko dovolilnico.
Prosto preplezal Netopirja
27. preteklega meseca je v Osapski steni spet plezalo precej alpinistov. Naveza Akademskega AO Matej Kobilica-Rok Kovač je skušala opraviti prosto ponovitev Netopirja. Uspelo pa je le Kovaču (verjetno 2. PP).
Še v času zimske sezone
Rado Markič in Srečo Rehberger sta 19. preteklega meseca opravila 1. ZP Centralne smeri v Kupu (Jezerska Kočna). Višina smeri je 700 m, ocena V/IV, plezala pa sta 12 ur. Istega dne sta Cveto Cerkovnik in Iztok Križnar preplezala Grapo med V. K. Babo in Ledinskim vrhom, Igor Jelovčan in Karmen Erzetič JV greben Kočne, Franci in Peter Markič pa sta opravila turni smuk z Ankogla. Dan kasneje so Matjaž Beguš, Igor Kalan in Franci Pogačnik (vsi AO Kranj) preplezali Rožičevo smer v Begunjščici.
Iz Soškega AO pa so sporočili, da sta David in Vili Černuta 13. marca plezala v JV steni Vršičev (Mangrt). Smer Bovčanom ni znana, sta pa 15 m nad vstopom našla dva klina (ocena: IV+/III, 130 m). Georgij Hvala in Tomo Štrukelj sta tega dne opravila 1. ZP »Črne jame« v SV steni Stadorja (V-/IV, 55°, 250 m). V soboto 19. marca sta Vlado Lukman in Boris Ivančič opravila 1. ZP Cerkovnikovega stebra (V-VI/III, 350 m, 8 h) v Z steni Krna. Pravita, da jima smer ni delala prevelikih težav, saj je bila skoraj kopna, dostop pa je bil hudo naporen. Georgij Hvala in Milan Nikolič pa sta tega dne opravila prvenstveni vzpon v S steni Hudega Vršiča, torej že na italijanski strani. Ledenega pajka sta ocenila: 1. R 70, 2. R 85 in 3. R 80, ostali 60°, 300 m, 3,30 h)
Zdenka Demšar in Boštjan Kekec (oba AO Škofja Loka) sta 19. preteklega meseca preplezala Centralno smer v Veliki Babi. Dare Božič in Frane Kemperle, člana AO Kamnik, pa sta istega dne preplezala novo (Zimsko III, 1.30 h) smer v J steni Dolgega hrbta. Naslednji dan je Kemperle sam ponovil še Desno grapo v Kalški gori in po njej tudi sestopil.
Mišo Rus in Mira Uršič sta 19. marca preplezala Sestopno grapo v Matkovem Grintovcu, Marjan Frešer in Irena Tič (vsi AO Impol) pa Aprilsko smer v Klemenči peči.
Miro Šušteršič je 19. preteklega meseca opravil 1. P smeri Plavi ponedeljek v JV steni Planjave (za njim so jo potem preplezali še Dušan Kralj, Miran Martinjak, Janez Slokan in Tone Špenko, vsi so člani AO Mengeš). Malo za tem je v Zeleniških špicah preplezal še Namizni prt in sestopil (prvenstveno ?) po Paralelni grapi (65/45°, 120 m).
Še korektura. Vzpon domžalske naveze Jeglič-Karo v Steni ni bil 1. temveč 2. ZP. Helbo sta v dneh od 22. do 24. decembra 1977 prva pozimi ponovila brata Andrej in Marko Štremfelj (AO Kranj).
Prvi vzpon
Janko Humar (Soški AO) in Slavko Svetičič (AO Idrija) sta 13 marca opravila prvi vzpon prek V stene Črnega vrha (sosed Črne prsti nad Bohinjem). Vaško smer sta ocenila s V, A2/IV, 110 m, 3,30 h.
Trenirali so ob morju
Štirje člani AO Impol so šest dni plezali v ostenju Kozjaka in Markizine grede nad Splitom. Da so bili res zagnani ne dokazuje le, da so opravili deset prvenstvenih vzponov in več PP, temveč tudi število vzponov: Tone Galuf in Dani Tič po 30, Vlado Leva 37 in Franček Knez 50. Za dva dni so nato skočili še v Paklenico. Tu sta Galuf in Knez opravila še dva prvenstvena vzpona (Prečenje Anič kuka, IV+ dolžina 900 m, drugi je v Jurasovi glavici) in dve ponovitvi.
Triglavski turni smuk 10. t. m.
Gornjesavska PD vabijo 10. t. m. na tradicionalni – letos bo že 14. – Triglavski turni smuk. Staničev dom in Kovinarska koča v Krmi bosta odprta in zasilno oskrbovana od petka dalje, v primeru večjega obiska pa bo mogoče prenočiti v Triglavskem domu na Kredarici. Organiziran odhod bo v soboto okoli 6. ure iz Krme. V primeru slabega vremena bodo odpoved pravočasno objavili po radiu.
Skupni odhod v Ande
Da bi kar se le da pocenili letalski prevoz vsem, ki letos nameravajo v Ande (tudi le na treking), so se organizatorji odprav domenili za skupen odhod, ki bo 28. maja, povratek pa 9. julija. Na razpolago za polet v Limo je še nekaj mest.
XXXI. festival v Trentu
Od 5. do 8. maja bo v Trentu že XXXI. festival planinskega in raziskovalnega filma. Na to znano prireditev in okroglo mizo o pogledih na sedanji in pretekli alpinizem, so organizatorji povabili tudi nekatere naše predstavnike.
Radi bi na Aconcaguo
Edini aktivnejši črnogorski alpinistični kolektiv, ki deluje pri PD Javorak v Nikšiču, je lani pripravil zimski.
in poletni tabor na Durmitorju, na katerem so opravili 15 ponovitev in sedem prvenstvenih vzponov. Od 6. do 13. marca se je 18 začetnikov iz raznih krajev v Žabljaku seznanjalo z zimskim alpinizmom, pa tudi organizacijsko so se utrdili. Prihodnje leto pa bi radi tudi na prvo odpravo. Toda z vzponom na Aconcaguo najbrž ne bo nič, saj še nihče nima izkušenj v tujih gorah.
Nesreča med pripravami
Iz Makedonije poročajo, da se je med treningom v steni Veštice (Šar planina) smrtno ponesrečil eden izmed kandidatov za prihodnjo himalajsko alpinistično odpravo. To je manj kot v letu dni že druga žrtev makedonskega alpinizma.
Novice iz BiH
Naim Logič, Muhamed Šišič in Alirizah Vatrenjak so preplezali novo – Lavinsko mer (60/40°, 600 m) v S steni Zubca na Prenju. Draženka Hlebar in Željko Rudan sta 5. marca ponovila bosansko-banijsko smer v Zeleni glavi, ponoči istega dne pa sta Slobodan Andan in Redžep Grabus opravila 1. P lavinske smeri. Toda med povratkom jima bi jo kmalu pošteno zagodel plaz. Na srečo pa je ostalo samo pri zviti nogi. V dneh od 4. do 6. preteklega meseca sta Logič in Šušič opravila (115 km dolg) turni smuk z Bjelašnice prek Hojte, Treskavice, Lelije in Zelen gore do Tjen- tišta. Hlebarjeva in Rudan sta 12. marca ponovila še smer Brezovečki-Ceraj (in sestopila po Odmevu) v Z steni Otiša, Dragan Ilič in Boris Kovačevič pa 2. ZP Severnega grebena Kaoca. Dan kasneje sta Grabus in Muhamed Gafič opravila še 1. ZP Medvedjega ozebnika (IV-V, 70/50°, 700 m) v S steni Cetine na Prenju.
Cinkarnar o alpinizmu
Marsikdo pozna celjsko Cinkarno predvsem kot »onesnaževalko« okolja, manj pa je znana skrb te DO za rekreacijo. V njihovem glasilu najdemo številne članke o planinstvu in njihovi delavci vodijo PS na osnovni šoli. V zadnji številki njihovega glasila Cinkarnar je celostranski članek, v katerem je Lojze Cajzek tik pred smrtjo popisal svoja doživetja med zimskim vzponom v Travniku. Celjski alpinisti so si s pleskanjem tovarniškega dimnika prislužili dobršen del denarja za odpravo na Gaurišankar (7145 m) v nepalski Himalaji. V njihovi tiskarni so jim natisnili ličen poster Gaurišankarja, ki ga sedaj (poleg serije treh značk) prodajajo.
O slapovih pri nas
Čeprav je zimska sezona že mimo in bo potrebno počakati kar lep čas, da bodo spet zaledeneli slapovi, si velja zapomniti: V letošnji 3. številki Proteusa je dopolnilo članka (št. 43, 1981) »Kako visoki so slovenski slapovi. Iz obeh sestavkov ni moč zbrati le, kje so najvišji naši slapovi, temveč tudi kako se imenujejo – da ne bo preveč novih (umetnih) imen.
557 tur AO Velebit
Podatki o dejavnosti hrvatskih alpinistov so redki, zato ne bo odveč kratek povzetek iz letnega poročila AO Velebit iz Zagreba. Lani so imeli 27 članov, ki so opravili vsaj po tri ture, vseh pa so opravili 557. Najbolj aktivni so bili: Alikalfič (64), Janko (52), Cvitkovič (49), Čujič (41), Bago (39) in Ognančevič (34). Najboj so bili aktivni spet v Paklenici (Blizu 180 vzponov) in Kleku (154), v naših gorah pa so opravili le 71 vzponov in v Zahodnih Alpah 30. Kar devet njihovih članov pa je bilo v lanskih dveh hrvatskih odpravah v Himalajo. Med akcijami, ki so jih opravili, pa velja omeniti prvenstvo (prvo!) Zagreba v hitrem plezanju, ki so ga pripravili na G. Zrcalu.
Novo diplomsko delo
V četrtek je bil na Fakulteti za telesno kulturo v Ljubljani nov zagovor diplomskega dela s planinsko vsebino. Delo je uspešno zagovarjal Janez Šorc, naslov pa ima »Povezanost nekaterih antropometričnih mer z uspehom v alpinizmu«. To je že deseta »planinska« diplomska naloga na tej ustanovi.
O poimenovanju smeri
V prvi (dvojni) letošnji številki hrvaškega planinskega glasila Naše planine, je za alpiniste zanimiv članek Veliborja Stanišiča, enega izmed starost srbskega alpinizma, o problematiki poimenovanja smeri. Ne manjka pa tudi drobnih zanimivosti in opisov (s fotografijami, toda brez shem) prvenstvenih vzponov. Takoj za tehničnim poročilom (namesto uvoda) pa je podroben opis »Prve jugoslovanske ženske odprave«, ki ga je prispevala Ana Mažar.
Franci Savenc
Skalarji in Sfinga
Leto, v katerem slavi slovensko planinstvo pomembno obletnico, bodo v televizijskem sporedu obeležili tudi z dokumentarno oddajo, ki je zdaj v montaži, nastaja pa po scenariju Helene Kodrove in Igorja Koširja. I
Govori o »Skali«, slovenskem turistovskem klubu, ki so ga leta 1921 ustanovili mladi plezalci, ki so jim bili okviri Slovenskega planinskega društva pretesni in pomeni začetek organiziranega alpinizma na Slovenskem. »Skala« je delovala do druge svetovne vojne in je poleg alpinizma sistematično gojila tudi opisovanje tur. Po njeni zaslugi so Slovenci dobili prvo lastno teoretično delo o alpinizmu. Njeni člani so organizirali stalna predavanja oziroma skrbeli za izobraževanje članstva, gojili planinsko fotografijo, zimsko planinstvo in alpinizem ter širili smučanje. V okviru »Skale« je prof. Janko Ravnik leta 1931 posnel tudi prvi slovenski celovečerni film »V kraljestvu Zlatoroga«. Oddaja je zasnovana na pričevanjih nekaterih starejših članov, njihove dosežke pa ponazarjamo z dosežki sodobnega slovenskega alpinizma, ki bi ga v taki obliki najbrž ne imeli brez delovanja predvojne »Skale«.
Snemali so v smeri Sfinginega obraza, v severni triglavski steni. Plezala sta Andrej Štremfelj in Aleš Kunaver med njima pa je bil v navezi plezalec – snemalec Marjan Manfreda.
Ob tem snemanju je nastal tudi kratki dokumentarni film, ki bo ta zahtevni vzpon čez Sfingo prikazal v celoti.
Nared je slovenski alpinistični film
O plezanju vemo premalo
Alpinizem je šport, ki nima navijačev pa tudi gledalcev ne. Športniki se bore za nove športne dosežke s surovo in nevarno naravo sami, in šele če v tem uspejo, zve svet za rezultate. Največkrat si je ob suhoparnih podatkih kar težko predstavljati, kaj taka zmaga pravzaprav pomeni, kako je plezalec do nje prišel in kakšne žrtve zahteva, čeprav se načelno vsi strinjamo, da je alpinizem eden najtežjih športov. Ko se ime naše dežele po njihovi zaslugi omenja v svetovnem časopisju, ko nas občudujejo, smo sicer ponosni na naše plezalce, vendar pa zaradi tega še vedno ne vemo o plezanju samem nič več. Tedaj ko naj bi spretnosti naših alpinistov ovekovečili na filmskem traku, smo namreč nenavadno – skromni. Vsak narod, ki ima vsaj malo tradicije v tem športu, premore več alpinističnih filmov kakor Slovenci.
Toda vselej ni bilo tako. Spomnimo se samo na prva dva slovenska filma, ki sta bila prav alpinistična. To sta bila filma V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine. Oba sta imela izjemen uspeh. Zato je tembolj čudno, zakaj kljub izrednemu razmahu nismo več dobili filma s to tematiko. In to kljub temu da so se glavni uspehi in velika imena slovenskih alpinistov šele porajali. Prava škoda bi bila, da jih ne bi predstavili širši javnosti in ne ohranili poznejšim rodovom, kakor to počne svet.
RTV Ljubljana poskuša sedaj popraviti to napako. Julija lani 90 v Triglavski severni steni posneli veliko gradiva za nov slovenski alpinistični film, pri tem pa so jim bili v glavno pomoč trije stebri jugoslovanskega alpinizma – himalajci Marjan Manfreda-Marjon, Aleš Kunaver in Andrej Štremfelj. Za protiutež prvima slovenskima filmoma, ki prikazujeta naše skalaše v tedanjih velikih podvigih s preprosto opremo, so želeli s sedanjim filmom prikazati današnji moderni alpinizem, opremljen z zahtevno plezalno tehniko.
Film Sfinga so posneli v eni najtežjih sten v Sfingi, kjer so posneli celotno, osem ur trajajočo plezanje čez tako imenovani Sfingin skrivnostni obraz. Ob predstavitvi tega filma bodo zavrteli še kratki film o skalaših in odlomke iz prvega filma, V kraljestvu zlatoroga, Miha Potočnik, eden izmed naših vodilnih skalašev, in Pavel Kunaver pa naj bi ob tej priložnosti malce tudi obudila spomin na alpinistične podvige Slovencev v tridesetih letih tega stoletja: morda bi ob tem kakšnega gledalca tudi prepričala o pravem čaru tega zahtevnega športa.
Oba filma — Sfinga in Skalaši — naj bi bila na sporedu kmalu, menda pa natančnega datuma še ne vedo. Zahtevne posnetke v steni je naredil Marjan Manfreda, snemalca Janeza Hrovata so spustili z jeklene vrvi, s police pa jima je pomagal snemalec Slavo Vajt. Delo je teklo pod taktirko režiserja Igorja Koširja, medtem ko si je scenarij zamislila Helena Kodrova.
DM
Navpična in krušljiva stena Rzenika
Kranjska naveza Tomo Česen in Andrej Štremfelj je letošnjo zimsko sezono končala še z enim odličnim vzponom. V četrtek, 17. marca, sta alpinista preplezala Centralni steber v steni Rzenika, ki je visok 410 metrov in ocenjen VI, A1. To je bila že 7. zimska ponovitev smeri.
Od doma sta odšla ob 5. uri zjutraj in po treh urah dostopa začela s plezanjem. Razmere so bile dokaj ugodne, zato sta hitro napredovala. Od 15 raztežajev v smeri sta se nekoliko dalj zadržala v zadnjih štirih, ki so bili deloma pokriti s snegom. Povsod drugod je bila stena popolnoma kopna. Tako sta že po 5 urah plezanja dosegla rob stene.
Prvi zimski ponovitvi
Rado Markič (AO Jezersko) in Srečo Rehberger (AO Kranj) sta 12. marca v 3Z steni Jezerske Kočne kot prva pozimi preplezala Spominsko smer dr. Chodounskega, ki je visoka 250 metrov, ocena smeri pa je VI, A1 III-IV. Za vzpon sta zaradi odličnih razmer potrebovala le 3 ure in pol.
Ista plezalca sta 19. marca opravila tudi prvo zimsko ponovitev Centralne smeri v Kupu (Jezerska Kočna). Višina stene je 700 metrov, ocena smeri pa V/IV. Plezala sta 12 ur.
Vzponi v lažjih stenah
Tudi drugi člani kranjskega alpinističnega odseka ne mirujejo. V soboto, 12. marca, sta navezi Igor Kalan-Rudi Lanz in Bine Šter-Janez Triler preplezali Deržajevo smer v Mali Mojstrovki. Naslednji dan so Igor Kalan, Srečo Rehberger in Drago Šegregur opravili prvi vzpon v severni steni Bašeljskega vrha (III-IV, zgoraj 30-35 stopinj, 200 m), Karmen Erzetič in Igor Jelovčan pa sta preplezala JV greben Kočne.
V soboto, 19. marca, je Matjaž Beguš s soplezalcem preplezal v steni Begunjščice Desno smer, Cveto Cerkovnik in Iztok Križnar sta plezala po grapi med Koroško Babo in Ledinskim vrhom, Franci in Peter Markič pa sta opravila turni smuk z Ankogla v Avstriji. V nedeljo, 20. marca, so Matjaž Beguš, Igor Kalan in Franci Pogačnik preplezali Rožičevo smer v Begunjščici, Janez Triler se je s soplezalcem povzpel na Storžič po Kramarjevi smeri, brata Andrej in Marko Štremfelj pa sta preplezala Centralno smer v Brani ter sestopila no Šiji v Brani.
Tomo Česen
Štajerski Ikar s Kilimandžara
Karel Artinger bo sodeloval na svetovnem srečanju zmajarjev v Keniji – Navdušeni mariborski zmajar je globoko segel v žep
Navdušeni zmajar iz Maribora bo segel globoko v žep, zato da bo lahko zastopal jugoslovanske barve na svetovnem srečanju zmajarjev – s predvidoma 270 udeleženci – ki bo maja na Kilimandžaru v Keniji. Karl Artinger, 40, strojni ključavničar, zaposlen v mariborskem Swatyju, ki je hkrati predsednik mariborskega zmajarskega kluba, bo namreč prvi Jugoslovan, ki bo poletel z najvišje gore Afrike.
»Čeprav sem bil pisal na več koncev, da bi mi kdo pomagal nemara s kakšno reklamo pri tej moji ekspediciji,« je povedal štajerski Ikar in eden od pobudnikov ustanovitve kluba, ki ima že 23 članov, »nihče ni kazal zanimanja za to, pa bom moral tako iz lastnega žepa odriniti tistih 90 tisočakov, kolikor bo predvidoma veljala moja udeležba na srečanju. Samo JLA mi je pomagala z nekaterimi pripomočki – na primer s padalom.«
To je kajpak terjalo lep čas varčevanja v družini, vendar je navdušenje za letenje z zmajem že prešlo še na sina, ki ta čas služi vojaški rok v letalstvu.
»Letel sem že veliko prej,« se spominja Artinger, »ker sem bil dolgo jadralni letalec, toda zdaj mi je zmaj bolj pri srcu.« Nabavil je najsodobnejšega iz ZDA (znamka grifon 180) in prijatelj, ki je že letel z afriške »strehe«, mu je dal vse potrebne napotke. »Najbolj kritičen bo prehod iz zimskih termičnih pogojev v tropske, zato moram imeti s seboj kisik vsak primer.« Ne zdi se mu nevarno posnemanje grškega vzornika (»verjetno je to letenje manj nevarno, kot šofiranje pri nas«), zdi pa se mu nerazumljivo, da nihče ne mara zmajarjev in na primer mariborska Zveza za tehnično kulturo sploh ne odgovarja na pisma, ki jih pošilja klub. »V Tolminu je namreč enaka Zveza naše kolege sprejela in jim solidno pomaga.«
OK
Prva planinska transverzala je nastala na Slovenskem
Zamisel profesorja Ivana Šumljaka je rodila sadove, kakršnih ni pričakoval nihče – Podobne poti tudi v tujini – Težave s pregledom
Zamisel se je, kakor kaže, rodila leta 1950, kmalu nato pa je prof. Ivan Šumljak, ki je bil tedaj na čelu mariborskih markacistov, Planinsko zvezo Slovenije obvestil, da je glavna grebenska pot prek Pohorja dodatno označena s številko 1. Spomladi naslednje leto je na zboru podrobneje obrazložil celotno zamisel: označiti planinsko pot, ki naj bi šla v velikem loku prek vse Slovenije. Zanimivo pa je, da nihče ne ve natanko, kdo je pravzaprav predlagal ime transverzala, prvotni Šumljakovi predlogi so namreč govorili o magistrali.
Predolgo bi bilo, če bi hoteli popisati (vsaj pomembnejše) nadaljnje dogodke. Eno pa je zanesljivo: danes gre število tistih, ki hodijo po transverzalah, veznih, spominskih, točkovnih in drugih poteh, na tisoče, take in podobne poti imajo tako rekoč v vseh naših republikah in pokrajinah in ne manjka jih tudi na tujem. Nihče pa žal nima pregleda nad njimi, da bi dajal potrebna pojasnila in nasvete.
Po podatkih, ki jih je zbral Anton Andrejčič (Studenčice 8, 64248 Lesce), ki se vsem priporoča za nasvete, zanima ga tudi, kdo pri nas je prehodil 30 in več takih poti, v Sloveniji je zdaj 39 »transverzal«, pa še vsaj štiri pomembnejše trimske poti in tri spominske pohodne poti. Na Hrvaškem je transverzal 34, v Bosni in Hercegovini 25, v Srbiji 11, Črni gori 1, za Makedonijo ni podatkov, na območju AP Kosovo pa naj bi bila ena. Dve vodita po ozemlju vse države (Planine Jugoslavije in Transverzala PDŽ Jugoslavije). Pot prijateljstva pa je mednarodna. Skupno torej najmanj 17 transverzal.
Ker je vse več ljubiteljev hoje po teh poteh, ki so jih prehodili po 20, 30 in več, je PD Željezničar iz Zagreba organiziral nekakšno »tekmovanje« in udeleženci pridobe za prehojenih 10, 20 in 30 transverzal posebne značke.
Josip Korlaet iz Zagreba, ki je tako kot Andrejčič že 15 let v pokoju, je zbral izredno zbirko transverzalnih značk (155), izdal posebno brošurico »Slovenske planinske transverzale« s seznamom vseh kontrolnih točk in še marsikaj. Verjetno je tudi najboljši poznavalec tega našega fenomena – prehodil je namreč že nič manj kot 115 transverzal. Le popolne zbirke vodnikov in druge spremljevalne literature o naših transverzalah nimata. Poti ustanavljajo društva, združenja, zatakne pa se pri izdaji dnevnikov ali pa celo pri dokončanju markiranja. Še malo in zmeda bo pričela povzročati težave nam vsem. To, da je ena kontrolna točka stičišče šestim in tudi več potem, ni več nič čudnega. Huje je, ko se je treba znajti ob množici raznih črk in oznak ob našem (Knafeljčevem) značilnem belo rdečem krogu ob planinski stezi.
