Letos najtežja tura v Steni je »neznani« Sanjski ozebnik
Češkoslovaška naveza Mrozek – Ullsperger je v severni steni Triglava preplezala dolgoletni problem v naših gorah
Vsa leta smo vestno spremljali kaj se dogaja v gorah med obiskom organiziranih skupin tujih alpinistov, še posebno, kadar so prišli pozimi. Po odličnih vzhodnonemških, so bile najpogostejše češkoslovaške. Tudi letos so bili v naših gorah alpinisti iz ČSSR, ki so uresničili svoj večletni sen. Njihov vzpon v območju Črnega grabna ter po kotu med Veliko črno steno in Skalaško je največji dosežek letošnje zimske sezone pri nas.
SANJSKI OZEBNIK – Uspeh češkoslovaške naveze. (Foto: arhiv INDOK)
Leta 1983 je Jan Krch-Honza, ki je tedaj že tretjič pripeljal k nam »zimsko odpravo«, povedal, da so njihove želje usmerjene predvsem v Črni graben, ki naj bi jih pri vedel v sistem lukenj v desnem boku Črne stene. »Tam prek bi pozimi moralo iti, če bo le dovolj snega.« Skupaj še z dvema tovarišema je tudi poskusil. Prišli so – peti dan – do Črne stene, koder se jim je pridružila še naveza, ki je priplezala po Peternelovi smeri, zavili so že pod Ladjo, potem pa so se komaj še rešili s spusti po Skalaški smeri, tako hudo se je poslabšalo vreme. Tudi lani niso imeli sreče. Letos, ko naj bi sedaj že 37-letni Honza vodil doslej najmočnejšo selekcijo v naše gore in naj bi znova poskusil, pa je zadnji trenutek zaradi bolezni moral ostati doma. Zamenjal ga je Jožef Rakoncaj, slavni zmagovalec drugega najvišjega vrha sveta K2.
20. januarja so pripotovali k nam in že naslednji dan so bili v Vratih pod Steno. Bohuslav Mrozek (29) in Ivan Ullsperger (25), ki sta si izborila priložnost, da poskusita problem št. 1, sta bila že popoldan pri vstopu. Toda pred tem je zapadlo okoli meter snega in nič kaj dobro ni kazalo. Potem pa je še poslabšalo, pršelo je, snežilo …
30. januarja pa so se razmere bistveno izboljšale in Bohuslav ter Ivan sta težko otovorjena zagazila navzgor. Hrane sta imela za štiri dni, 20 vponk, 9 in 8 mm vrv, pet Titanovih vijakov, pa še 25 skalnih klinov, bivak vreča, kuhalnik s tremi bombicami in še vse kar spada poleg.
Začela sta nekako tako, kot že ob prejšnjih poskusih – v vpadnici Črnega grabna. Strmo snežišče z ledom je bilo premehko in hitro sta spoznala, da tega dne še ne bosta videla kotla pod Črno steno. Res ta morala bivakirati že po 150 metrih. Tudi drugi dan sta zmogla le tri raztežaje, toda bili so vsaj pretežno skalni (A2, V, V+) in se je dalo varovati.
Namesto spalnih vreč sta imela vsaj za štiri kilograme težko mokro kepo perja, ko sta po neprespani noči tretjič krenila kvišku. Po eni vrvni dolžini (V, AO) sta bila v snežnem kotlu, naprej pa je šlo mnogo hitreje. Sledila so namreč tri snežišča z naklonino okoli 50 stopinj, med njimi pa strmejši odsek (85/75 st in V+). Tretji bivak sta si uredila že nad višino Skalaškega turnca.
Sobota 2. februarja. Skoraj jima je že zmanjkalo hrane. Kombinirano plezanje, skalna mesta in sneg. Bližala sta se gornjemu delu ozebnika, kjer se začenja sistem votlin. Potem pa previsi, pa spet sneg, vreme se je slabšalo… Nič jima ni dišalo, da bi ponovno bivakirala, toda če sta še tako hitela, izplezati nista mogla. Tudi vreme se je poslabšalo. Nedelja pa se je začela z lepim vremenom. Toda za razgledovanje ni bilo časa. Hitela sta kolikor sta mogla. Še sedem dolžin sta morala preplezati in ko je bilo konec, 37., sta dosegla police, bila sta takorekoč že iz stene. Izpolnil se je davni sen. Katero ime bi bilo za to primernejše kot »Kuloar snu, Sanjski ozebnik«. S kompleksno oceno V+, A2. 75-85, st, 1000 m, bo ostali še dolgo v vrhu; najtežje preplezljivih v severni steni Triglava.
Ko sta Mrozek in Ullsperger čez Luknjo sestopila v Vrata, sta izvedela, da sta uspela tudi njuna tovariša Jiri Večera in Mira Vosecky ali Večou in Čahoun, kot ju kličejo prijatelji. Od 31. januarja do 3. februarja sta opravila drugi zimski vzpon (tudi prvega so opravili alpinisti ČSSR) po bavarski smeri. Potem pa sta uspela le še Čermak in Rešl. 3. in 4. februarja sta ponovila Kratko nemško smer. Vseh osem drugih poskusov, tudi tistih v Špiku, se je končalo brezuspešno.
Seminar za vodnike
Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS, ki v dneh od 22. do 24, marca v Erjavčevi koči na Vršiču pripravlja seminar za obnovo znanj planinskih vodnikov, nas je obvestila, da bo skupen odhod izpred hotela Erika v petek ob 18. uri.
Izpiti za inštruktorje
Komisija za alpinizem PZS bo letos pripravila vse za verifikacijo novih inštruktorjev alpinizma. Kot kandidati se lahko prijavijo (do 31. marca) vsi, ki imajo najmanj dve leti staža po alpinističnem izpitu, seveda če vodstvo njihovega AO/S meni, da so sposobni za tovrstno delo. Izpiti bodo v treh delih. Najprej bo pripravljalni seminar na Vršiču, da bi kar najbolj poenotili »šolo«, 10. aprila (ali tri dni kasneje, kandidati morajo datum predlagati sami ob prijavi) bodo teoretični izpiti v prostorih PZS, nato pa še praktičen del v Dovžanovi soteski.
Ozka grapa nad Predilnico
Mitja LoDuca je 10. t. m. spet opravil enega od svojih »raziskovalnih« prvenstvenih vzponov. Nad reko Predilnico v Rušji glavi je preplezal ozko grapo (okoli 2 m) med dvema stenama. Vrh vsega so bile še zelo slabe razmere in obe ledeni sveči že prelomljeni. Posebno na izstopu (90 st., 15 m) si je komaj še izboril prehod.
Pa tudi pred tem je Mitja veliko plezal. 14. februarja je v Logu pod Mangrtom sam preplezal slap, ki so ga imenovali Kaskade (80/60 st, IV-V, 250 m), z Jelkotom Flajsero pa je potem opravil še 2. V po Reščevem slapu. Ob tej priložnosti sta tudi prva preplezala izstopno svečo, tako da je sedaj preplezan v celoti (90/80 st., V-, 120 m). Naslednji dan je potem sam preplezal slap »Gak« v Možnici, ki ga ocenjuje s 90/60 st., V+/IV-V, 220 m, in Prejšnik (80/60 st., IV, 110 m). Za konec sta tega dne s Flajsem preplezala (1. V) še slap nad novim mostom (preden se zavije v Možnico). Spodnji skok sta morala obiti zaradi slabega ledu, sicer pa je ocena 85/60 st., IV-V, 150 m.
Vabijo v Atlas
Zveza PD Novega Sada, oziroma njihove komisija za odprave, organizira letos (maj-junij) planinsko popotovanje v Maroko – »Atlas ’85«. Tako kot pri njihovih prvih dveh tovrstnih akcijah (Perzija, Turčija) so tudi tokrat za vse, ki jih zanima, pripravili bogat bilten. Predvidevajo prečenje maroških štiritisočakov od Büguinnovssene (4002 m) do Ybel Ighil M Goun (4071 m), izpustili pa seveda niso tudi najvišji tamkajšnji vrh Ybel Toubkal (4165 m). In za »nameček« še možnost vzpona na vrhove Valeta (4328 m). In za »nameček« še mož nost vzpona na vrhova Valeta (4328) m) in Mulhacen (3481 m) v španski Sierra Nevadi. Prijave sprejema komisija do 30. aprila na naslov SPD, Cara Lazara 6, 21000 Novi Sad. Kandidati pa morajo imeti opravljen najmanj poletni in zimski alpinistični tečaj in primerno aktivnost.
Zbor gorskih vodnikov
Podkomisija za gorske vodnike pri PZS vabi vse gorske vodnike, pripravnike in kandidate, da se udeleže zbora GV, ki bo 4. aprila ob 17. uri v prostorih centralne planinske knjižnice v Ljubljani, na Dvoržakovi 9/1. Dnevni red bo običajen: poročilo, načrt dela, volitve in razno.
Franci Savenc
Vabijo v Pireneje
Francoski alpinistični klub (CAF) bo tudi letos pripravil srečanje plezalcev, tistih, ki se spopadajo predvsem s prostim plezanjem v kopni skali. Kotizacija je 250 Ffr, rok prijave je 15. april, srečanje pa bo v Pirenejih. Ali bo naša KA sodelovala pri izboru (in finansiranju) za sedaj še ni znano. Podatke je namreč posredoval Tadej Slabe, ki so ga povabili osebno.
Priprave na odpravo »Nanga Parbat ’85«
Čeprav lanska odprava v Karakorum ni bila uspešna, kot so računali, mladi v Akademskem planinskem društvu ne mirujejo.
Računajo, da bodo v začetku septembra spet na poti v Pakistan. Tokrat je njegov cilj Nanga Parbat (8125 m), ki je našim alpinistom doslej znan le iz literature. Dobili so že dovoljenje, vedo, da jih bo spremljal Ashraf Aman, s katerim so se lani dobro spoznali, je pa tudi eden najboljših njihovih alpinistov (bil je z Japonci na K2). Kamion s prtljago bo vozil Marinko Pintar, ki je enako nalogo opravljal že pri tržiški odpravi »Gašerbrum’77«, drugi pa bodo potovali najverjetneje s kombijem. Ekipo bo tudi letos vodil Janez Skok, dokončen seznam udeležencev pa bodo objavili v mesecu dni, ko bo tudi znano, kateri zdravnik jih bo spremljal.
V Chamu ni bilo sreče
Letošnji poskusi naših alpinistov, da bi v Zahodnih Alpah, točneje v Montblanški skupini, opravili kak dober zimski vzpon, so žal ostali brez uspeha.
Lepo število se jih je v začetku meseca za teden dni preselilo v evropsko metropolo alpinizma.Le ob prihodu je bilo lepo. Priložnost so izkoristili le člani AO Gorje Andrej Beg, Franci Ferjan, Slavko Klinar in Cveto Podlogar. Preplezali so Cordier-Anderegg (III, 800 m) v Les Courtes. Med sestopom so jih že zasipali plazovi. Potem pa je deževalo in snežilo.
Zadnji v Peklu
Trije člani Akademskega AO za 22. feb. preplezali zaledenele slapove v Peklu (pri Borovnici). Med vzponom so našli rokavice, ki so pri Boštjanu Lovšinu, Tbilijska 36, Ljubljana.
Še je čas za filme
Organizatorji 12. MFAF — mednarodnega festivala amaterskih filmov, so nas obvestili, da so rok za prijavo planinskih filmov izjemoma podaljšali (festival je namreč namenjen tudi jugoslovanskemu izboru za tovrstni mednarodni festival, ki bo že junija v San Vito di Cadore, Italija) do 8. aprila. Prijave je potrebno poslati na naslov: Filmska skupina ODEON, 64270 JESENICE, p.p. 46. Festival na Jesenicah bo od 15. do 21. aprila 21. aprila ob 10. uri pa bo tudi posebna projekcija planinskih filmov. Kandidirajo lahko filmi, ki niso daljši od 20 minut, formatov 8 in super 8 ter 16mm, morajo pa biti ozvočeni.
Jedrnato o smeri v Fitz Royu
V marčevski številki Planinskega vestnika poročilo o uspehu naših alpinistov v Patagoniji – Vrsta zanimivih prispevkov
Slovenska smer ( VI+, A2), ki so jo naši alpinisti utrli na Fitz Royu, je ena najtežjih smeri v tej ekstremno zahtevni gori na južnem obrobju Andov. Prispevek o domžalski alpinistični odpravi iz leta 1983 je Stane Klemenc napisal v obliki poročila – obilica podatkov in jedrnat telegrafski slog, a kljub temu pritegne. Že podatek, da je to dežela, kjer »vetrovi, ki dosegajo 200 km na uro, prinašajo sneg, da včasih pokrije tudi navpične stene z debelo ledeno-snežno plastjo« pove vse. Kronologija vzponov pa sama po sebi priča, kako neizprosen je človekov boj z naravo v teh daljnih patagonskih gorah.
»Plezam mimo bivakov s čudnimi imeni, a se ne dam motiti. Trudim se, da bi pozornost čimbolj ohranil za plezanje, saj bi že majhna napaka pomenila katastrofo«, razmišlja Slavko Svetičič med vzponom po klasični smeri v Eigerju. Kolikor je plezanja, toliko je tudi v njegovem pisanju zagnanosti, lahkotnosti in želje po neznanem skalovju in ledu. V tej Svetičičevi Trilogiji je ena sama vrhunska plezarija, ena sama volja do premagovanja mogočnih alpskih vrhov po najtežjih smereh.
S prijateljem premaga najprej težak Walkerjev steber – v Grandes Jorasses, a na vrhu jima oči že iščejo naslednji cilj – Chmidova smer v Matterhornu je preplezana v enem samem zamahu. Trilogija se zaključi s Svetičičevim solo vzponom prek Eigerjeve stene. Vrhunska fizična pripravljenost, tehnično znanje, izpopolnjeno do potankosti ter spoštovanje gora in… »Uspelo mi je, kar sem načrtoval že dolgo in za kar sem živel in delal vse leto,« pravi na koncu naš mladi alpinist, ki se prav zdaj s tovariši preizkuša na Jalung Kangu v Himalaji.
Pot skozi Ozebnik, ki jo opisuje Marjan Kordaš, je bila težka. Obremenjena s spomini, ki so se vzdramili ob zamolklih udarcih padajočega kamenja. Da, spomini na Črni sneg in na »odmev, ki je naznanjal prihod njene smrti, in potem jo je zagledal, kako je malo nad črnim ledenim dnom ozebnika njegove poti treščila ob levo steno in se razdrobila in razklala…« Kot, da bi se na Črni sneg Ozebnika zvalila skala. In padel je težak kamen, zdaj po tolikih letih – kot da bi padala ona? Se motim? Potlej se nisem poglobil v Kordaševo pripoved. Njegova pot je orisana nekoliko zmedeno, morda dvoumno, meni nerazumljivo. Je tako napisan, Spomin na Črni sneg, da bralca pač ujame v razmišljanje. Od njega zahteva, da se v pripoved poglobi, če jo hoče dojeti. Mislim, da zgodba ni berljiva v vsakršnem razpoloženju.
Markiranje poti je koristen posel, včasih mogoče malce siten, ko nevednežem razlagaš, kakšen pomen ima okrogla rdeča Knafeljčeva pogruntavščina in čemu jo rišemo po drevesih, skalah ali plankah in hišah. Pa tudi zabavna je takšnale malarija ob gorjanskih poteh. Če ne verjamete, preberite Radosti in tegobe dolenjskih markacistov, avtorja Antona Trunklja. Sestavek prinaša kratkočasne, s šalami in anekdotami obarvane zgode in nezgode članov markacijskega odseka pri PD Novo mesto Prav več takih in podobnih člankov, torej kratkočasnih in »zabeljenih« s pristnimi domačimi dovtipi pogrešam (in gotovo še kak bralec) v Planinskem vestniku.
Novi vestnik prinaša koristen članek, ki naj nekolikanj oživi po krivici zapostavljeno podzemno jamo pod Babjim zobom in njene čudovite posebnosti (npr. zelo redki helaktiti, katerih ni niti v Postojnski jami).
Na zadnjih straneh Planinskega vestnika pa tuja državljanka Ingeborg Heinrichsen v prispevku Zagledana v Trento in Julijske Alpe obuja spomine na počitnice v naši deželi. Sestavek je hvalnica lepoti – reke Soče s svojimi drznimi soteskami, slapiči, brzicami: zelenim neomadeževanim jezerom in pisanemu gorskemu cvetju. Njeno pisanje je prežeto s hrepenenjem po vrhovih Jalovca, Prisojnika, Triglava, Bavškega Grintavca, Krna (te je tudi obiskala), spis pa zaključi z željo: »Rada bi nadaljevala svoja romanja in utrdila komaj spočeta iz prijateljstva.«
Matej Šurc
