Na Škotskem so naši plezali v ledu tako kot gostitelji
»Škotska petica« ni več tabu – V Veliki Britaniji imajo blizu 60.000 plezalcev, vsi pa plezajo ne glede na vreme
LJUBLJANA – Škotska petica (V) je kot sinonim za skrajne težave ledu v ospredju še marsikje. Britanski plezalci so na zaledenele škotske gore ponosni, k njim prihajajo takorekoč od vsepovsod, da bi se preskusili in tudi kaj naučili. Letos so imeli prvič v gosteh tudi šest naših, ki so jih z znanjem, tehniko in opremo, prijetno presenetili.
Za začetek so se ustavili v najbolj alpinističnem angleškem mestu Shefildu, se spoznali z urednikom revije Mountain, obiskali so slavnega Dougha Scotta… Potem so plezali v treh (od petih; najpomembnejših področjih za ledno plezanje: v Caingormu, Craig Meaghidhu in Ben Nevisu. V petih dneh so opravili 130 vzponov, čeprav je bilo vreme spremenljivo, sonce, megla, sneg in dež, veter, ledne razmere pa povprečne. Vse to plezalcev z Otoka nič ne moti, da ne bi plezali, čeprav si morajo včasih celo s kompasom pomagati do stene.
Smeri, ki so jih plezali Bogdan Biščak, Janko Humar, Rok Kovač, Marjan Kregar, Igor Škamperle in Žarko Trušnover, so visoke povprečno 150 do 200, najvišje ( The North Post) pa 500 metrov. In lepo število jih ima oceno V, ki je pravzaprav najvišja za led na Škotskem. (Nekateri sicer terjajo za nekaj kombiniranih smeri oceno VI, toda večina se ne da.)
Razveseljiva je ugotovitev, v kateri so si naši alpinisti enotni: plezali so v glavnem povsem enakovredno gostiteljem, čeprav so bili med njimi tudi nekateri najboljši in tudi profesionalni inštruktorji. Nekatere smeri, ki imajo oceno V (škotsko, ledno), so plezali tudi nenavezani. Ugotovili so, da so nekateri slapovi pri nas morda celo težji. Razmere za tovrstno plezanje so namreč na Škotskem (v glavni sezoni, ki traja po dva, tri tedne) lahko kar precej boljše. Namesto čistega vodnega ledu je tudi prekristaliziran sneg, zasneženi led in podobno.
Gostitelji – našim alpinistom je namreč bivanje na Otoku plačala britanska planinska organizacija, zato tudi nameravajo predlagati, da bi njihove predstavnike povabili k nam v Peklenico, Črni Kal in v Julijce – so jih za konec odpeljali še v Wales, kjer imajo tudi najtežje kopne smeri. Plezali so v obmorskih »klifih« Tremadog in Gogarth, kjer so smeri visoke 80-100 metrov in nekatere začenjajo takorekoč naravnost iz morja. Tu pa so naši spoznali, da Britanci kljub napredku, ki je bil dosežen v zadnjih letih, še zelo zaostajajo. Preplezali so sicer tudi smer z oceno 6a, ker bi ustrezalo VIII – po UIAA, mnogo višje pa najbrž ne bi šlo. V Veliki Britaniji, kjer imajo 55-60.000 alpinistov (od tistih, ki plezajo le v umetnih stenah, do tistih, ki so specialisti na balvanih ali pa plezalcev v ledu, klasičnih alpinistov itd.) ter kakih 800.000 planincev, je namreč sposobnih preplezati smeri ocenjene z IX in tudi več, kar nekaj stotin plezalcev. Njihova 7b je enakovredna ameriški 5,13 ali X po naše! Je pa res, da je tam marsikaj drugače, da nekateri le plezajo, da za nekatere sploh ne bi mogli reči, da so gorniki in podobno. Ozka specialnost tudi ni nič posebnega, prej normalen pojav.
Britanski alpinisti se strogo drže pravil prostega in čistega plezanja in izredno pozornost posvečajo varovanju. (V 20 letih se je menda le enkrat zgodilo, da je padla celotna naveza). Imajo veliko število plezalnih vrtcev, tudi pokritih (climbing walls), številne šole s profesionalnimi inštruktorji.
Osnutek tabele za primerjavo
• Alpinisti, Id so bili na Škotskem, so se veliko pogovarjali tudi o ocenjevanju. Že dolgo je jasno, da samo ocene naklonine niso dovolj, da bi bila potrebna še nekakšna »kompleksna« ocena. In ker ni potrebno, da bi uvajali (naše ali celo francoske) črkovne oznake, pridejo v poštev le rimske številke. Predlagajo tudi nekaj zamrznjenih slapov z ocenami za vzorec.
III Vis-a-vis (Soteska)
IV Sinji slap
IV+ Slapovi v Peklu V— Nad votlino (Tamar)
V Srednji slap (Tamar)
V+ Lucifer
VI- Blatni graben
VI Peričnik
VI+ Peračica (pri Nomenju) Sveča v Centralni grapi (Z stena Brane)
FRANCI SAVENC
OD TOD IN TAM
V Nepalu 42 odprav
KATMANDU – 1. marca se je začela v Nepalu spomladanska sezona (predmonsunska) za himalajske odprave. Nepalsko ministrstvo je sporočilo, da ima dovoljenje 42 odprav, ki so se namenile na 34 vrhov. Največkrat omenjajo indijsko, četrto, ki se je namenila na najvišji vrh sveta Everest. Vzpon prek Južnega sedla bodo skušali opraviti vzporedno z bolgarsko, ki bo šla po Z grebenu.
N. Uemura je izgini!
ANCHORAGE – Eden najbolj znanih alpinistov in popotnikov sedanjega časa, Japonec Naomi Uemura, je izginil v gorah Aljaske. 12. februarja se je povzpel na najvišji vrh Severne Amerike Denali (Mt. MacKinley, 6193 m), v baznem taboru pa ga potem niso pričakali. Takoj so sprožili poizvedovalno akcijo, sodelovala so letala, reševalci so se razkropili na vse strani, toda brez rezultatov. Ugotovili so le, da Uemura med sestopom ni dosegel višinskega tabora na 4270 m in da se je tedaj razdivjal vihar.
Trije poskusi
PARIZ – Jannick Seigneur, vodja francoske lanske jesenske odprave na Everest, je povedal nekaj podrobnosti o poteku odprave. V načrtu so imeli- po Zahodnem grebenu gor in po Severnem nazaj v Tibet. Vseh je bilo 11, med njimi Jean Affanassieff. Bazni Labor so postavili na višini 5600 m. Potem, ko so v taboru 200 m višje preživeli, pet dni, so postavili bivak v višini 7100 m in še enega na 7500 m. 8. oktobra je Seigneur s še tremi tovariši prvič poskusil. V treh dneh so dosegli peti ameriški tabor (8200 m). Potem pa jih je neurje zavrnilo in morali so nazaj v bazo. Od 14. do 19. oktobra je bil drugi poskus. Erick in Stefan Schafter sta dve noči prebila na višini 8200 m, potem pa sta morala nazaj. Sledil je še tretji poskus, toda alpinisti so bili že na koncu z močmi in dosegli so le višino 8000 m. Večina jih je bila že ozeblih in po nasvetu zdravnika, so se nadaljnjim poskusom odpovedali.
Predor skozi Kavkaz
MOSKVA – Končana so osnovna dela v predoru, ki bo skozi glavni kavkaški greben povezoval Rusko in Zakavkazijsko republiko. Nova transkavkaška magistrala bo za razliko od »Vojno gruzinske poti« omogočala promet skozi vse leto, kar bo tudi za turizem izrednega pomena.
Gornikov letopis
LJUBLJANA – Planinsko društvo Gornik iz Ljubljane je izdalo že svoj četrti letopis – Gornikov letopis 1983. Kot so napisali že v uvodu, so v njem zbrali predvsem (vabila, opise in poročila o izletih), da bi oživljali spomine na prehojene poti, na doživetja v gorah, obenem pa morda še koga pritegnili, da se jim bo pridružil. Čeprav društvo ni veliko, šteje le 120 članov, so vendarle pripravili 17 izletov. Letopis pa je izredno ličen in grafično zanimiv.
Nove »Planinske postojanke«
SARAJEVO – Planinska zveza Bosne in Hercegovine (S. Milutinoviča 10, 71000 Sarajevo) je podaljšala rok za prednaročila knjige Ševke Hadžialiča »Planinarske kuče i domovi u Bosni i Hercegovini«. Cena je 120 din.
Dvajset največjih PD v Sloveniji
Na vrhu PD Ljubljana – Matica z 8248 člani, izstopa pa tudi Maribor – Matica s 3533
LJUBLJANA – Podatki o članstvu planinske organizacije so znani tudi v podrobnostih. V Jugoslaviji je 221.189 planincev, v Sloveniji pa 104.059 ali približno 47 odstotkov. Zanimivo je, da je v Sloveniji največji delež med starejšimi, tistimi, ki plačajo polno članarino: 61.396 jih je v Sloveniji, v primerjavi s 117.611 v Jugoslaviji. Komaj 30 odstotkov pa je v SRS mladincev (14.815 od 48.520), zato pa 50 odstotkov pionirjev (27.848 od 55.058.) Pomeni to, da je slovenska planinska organizacija že stara in da bomo morali počakati na pionirje?
Med 174 planinskimi društvi, kolikor jih je v pregledu PZS za lansko leto, je še naprej v vrhu PD Ljubljana-Matica z 8248 člani. Tudi Maribor-Matica izstopa s 3533 člani, toda gorenjska metropola Kranj je zelo blizu, saj imajo 3050 članov. PD Radovljica je na četrtem mestu z 2286 člani, železarske Jesenice jih imajo 2085, sledi Titovo Velenje z 2010 člani, Zagorje ob Savi s 1944 člani, Javornik – Koroška Bela s 1900 člani, PD Črna na Koroškem jih ima 1715, Prevalje pa 1673. To je deset največjih v Sloveniji.
V drugi desetini si sledijo: PD TAM iz Maribora (1664), Ravne na Koroškem (1589), Trbovlje (1557), PD PTT Maribor (1500), Zabukovca (1498), Škofja Loka (1460), Ilirska Bistrica (1388), Kanal-Valentin Stanič(1387), Nova Gorica (1371) in Ruše (1317). Takih, z več kot 1000 člani pa je še enajst, skupno s štirišteviličnim članstvom jih je torej bilo lansko leto kar 31.
Seveda so pa tudi planinska društva, ki imajo majhno število članov. Takih, ki jih imajo manj kot sto, jih je kar 23. Najmanjše je bilo v lanskem letu PD Žičnica iz Ljubljane, ki šteje samo 15 članov, deset odraslih in pet mladincev. Samo enega več imajo v Šentvidu pri Stični, v Trebnje pa 23, toliko kot v Kidričevem. F. S. ( glej AN 26.3. 84 )
Zgledi z Jezerskega vlečejo
Se nam obeta tudi preporod alpinističnega smučanja – Iztok Tomazin uresničil enega svojih načrtov – Presmučal je S steno Storžiča
LJUBLJANA – Vzgledi vlečejo tudi v alpinizmu in alpinističnem (ekstremnem) smučanju. Že prve novice z Jezerskega so rodila vprašanja, kdo bo sledil Karničarjema.
Borut Bergant in Iztok Tomazin (oba AO Tržič) sta 9 t. m. opravila 3. ZP spominske smeri Pavla Janca v S steni Begunjščice (V/II-III, 550 m). Potem pa je Tomazin opravil še zanimivo in zahtevno smučarsko turo. Smučal je namreč po SZ grebenu (smer ocene III/I-II, 300 m). Ključni kamin je skušal preplezati sicer kar s smučmi na nogah, toda v spodnjih 10 m si jih je potem moral vendarle sneti. Pa tudi v smučarskih čevljih ni bilo prav preprosto.
Že naslednji dan je Tomazin uresničil še enega svojih najstarejših načrtov – presmučal je S steno Storžiča. Vzpon je opravil v štirih urah, saj se mu je udiralo do pasu in čez, po Kramarjevi smeri, po kateri je v zgornjem delu tudi smučal. Pri Razvalinah pa je potem prečil po strmih, poledenelih vesinah (pomagati si je moral s cepinom) do spodnjega dela Črnega grabna, po katerem je smuk končal. Nekaj poledenelih skokov je moral tudi preskočiti. Ocena: mestoma 75, sicer 40-60°. (S steno Storžiča sta prva in edina doslej presmučala Jože in Milan Rozman leta 1980, toda ves čas po Kramarjevi smeri in enkrat sta se morala spustiti ob vrvi.)
Tudi Jezerjana Davo in Luka Karničar nista počivala. 10. sta presmučala Smer izgubljene rokavice (poprej sta jo še preplezala 50-70°, 320 m) v S grebenu Kočne. Njuna ocena S5, kompleksna pa ZT (zelo težko, nekateri predlagajo, naj bi raje označevali z rimskimi številkami, torej V), saj je zelo izpostavljena. Davo je dva dni kasneje presmučal še spodnjo polovico Spomladanske smeri v desnem delu Velikega Kupa (Kočna). Zanimivo in dominantno vesino je za smučanje ocenil s S4+.
Oglasil se je tudi Andrej Zorčič, ki za INDOK službo PZS končuje pripravo seznama, v katerem bodo vse pomembnejše doslej opravljene alpinistične smuke (objavljen bo predvidoma že v enih letošnjih številk AR, morda tudi kot separat). Z Nikom Moletom, oba sta člana Akademskega AO iz Ljubljane, sta 11.1. m. presmučala eno od grap, ki se spuščajo od Rjave skale k Bohinjskemu jezeru. Začela sta pri Ski hotelu, se spustila desno na sedelce, potem pa smučala (15 m sta se morala spustiti tudi ob vrvi) vzporedno z »Mihovo grapo« oziroma gondolsko žičnico na Vogel. Najtežje mesto, ocenjujeta ga s 70/60°, je visoko okoli 60 m, sicer pa svojo smer (poimenovala sta jo Črni tulipan) ocenjujeta s 50/30°, za smučanje pa S6/S4, V— (torej zelo težko, spodnja meja), 900 m. Orientacija je bila zelo zahtevna, posebno v njem delu, razmere še kar ugodne, smučala pa sta tri ure.
FRANCI SAVENC
V stenah Aljaske
ANCHORAGE – David Black, Mike Graber in George Schunk so preplezali novo direktno smer v V steni Kichatna Spire na Aljaski. Za vzpon so potrebovali šest dni in tri noči, ocenili pa so smer s VI, 5.10, A5, 1000 m. To je šele četrta smer v tej steni. Ista naveza je opravila tudi štiri prve pristope v isti skupini, za razmere pa pravijo, da so podobne tistim v argentinski Patagoniji. M.G.
13 prvenstvenih vzponov v 23 dneh
BRATISLAVA – Osemčlanska slovaška znanstveno-alpinistična odprava, ki je lani pod vodstvom Josefa Palastyja obiskala Atomfjellsko gorsko skupino na Svalbardu (Spitzbergei), je v 23 dneh opravila 13 prvenstvenih vzponov. Smeri so v glavnem srednjih težav: III-IV, oziroma 50-65°, visoke pa so do 800 m. Bilo je izredno vetrovno, od 23 so imeli le 5 dni mirnih in sončnih. Gorovje, ki so ga prvi raziskovali Poljaki, nudi še obilo možnosti za take vzpone, zelo zanimiva in neraziskana pa je tudi narava.
ALPINISTIČNE NOVICE
V nedeljo na Komno
V planinskem domu na Komni bo 25. t. m. ob 19. uri zbor vseh udeležencev letošnjega zimskega začetniškega alpinističnega tečaja. S seboj je potrebno prinesti popolno zimsko alpinistično in smučarsko opremo, ki je bila podrobneje našteta v razpisu. Tečaj bosta vodila Jani Bele in Tone Sazonov, tečajnikov je prijavljenih 26, tečaj pa bo trajal do 31. t. m.
Kramarjev smuk
Športno društvo Lom je sporočilo, da bo Kramarjev smuk tudi letos. Prevzeli so ga od AO Tržič in nameravali pripraviti že 25. t. m. Toda snega je na planini Javornik (koder bo po novem) še preveč. Kakor kaže bo smuk 15. aprila, razpis pa bi morali že kmalu objaviti.
Vodniček pred izidom
Tullio Piemontese obljublja, da bo plezalni vodniček »Glinščica« izšel že v kratkem. Vodniček bo izšel pri založbi Lindt in o njem je bilo v preteklosti slišati veliko različnih novic. Celo to, da bo v njem obdelana Osapska stena.
Podgornik že pleza
Peter Podgornik, načelnik AO Nova Gorica, se po plastični operaciji (ozebline iz J stene Lotseja) zelo dobro počuti in že tudi pleza. Z Jelkom Flajsom (SAO Bovec) sta za začetek preplezala slap pod Logom (pod Mangrtom) ob križišču poti v Možnico; 80°/65-70°, 100 m. 10. t. m. sta z Markom Gašparičem opravila 1. P Dušanovega slapa v Kuku pod Krnom (85/65-70°, 200 m, 2 h), v nedeljo pa sta z Milanom Velikonjo in navezo Mirjan Bizjak-Gašparič (vsi AO Nova Gorica) preplezala še Tamarino v Stadorju.
Goranov memorial
Mojstranški alpinisti vabijo 24 tega meseca na Goranov memorial. Zbor bo ob 6. uri na Dovjem, nato pa bodo krenili na (Dovško) Babo, kjer se bodo pomerili še v slalomu. Sicer pa bo z Babe tudi dobra smuka, zato priporočajo vsem, da poleg planinske opreme, ponesejo s seboj tudi smuči. Prireditev je v spomin na Gorana Rabiča, ki se je smrtno ponesrečil leta 1974.
Odprava na Grenland
Člani Zgomjesavinjske alpinistične sekcije že dalj časa zavzeto pripravljajo svojo prvo veliko akcijo – odpravo na Grenland. Vodja odprave bo Silvo Jošt (Šaleški AO), v 7-8-članskem moštvu pa bo tudi Ludvik Petek iz AO Celje. Na pot naj bi odšli okoli 20. maja, iz Angmasalika pa bodo s helikopterjem poleteli kakih 300 km v notranjost otoka. Sekcija sedaj res šteje le 14 aktivnih članov – lani so opravili 450 tur – vendarle so dobro zastavili. Izdali so že ličen poster in značke »Grenland 84«.
Malo vzponov
Podatkov o vzponih tokrat ni bilo veliko. Filip Bence in Borut Bergant sta preplezala Ipsilon (V/III, 350 m) v SZ steni Velikega Vrha. Dan kasneje (11. t. m.) pa sta Bergant in Dušan Markič ponovila Prontarsko smer (V- /II-III, 350 m) v isti steni, nekaj ur za njimi pa jo je preplezal tudi Iztok Tomazin (vsi AO Tržič).
V Osapski steni sta Žago preplezala Irena Komprej (AS Prevalje) in Stanko Mihev (AO Ravne). Dare Božič in Edo Pavlič sta ponovila Staro in Italijansko, Danila Golob in Rado Nadvešnik (vsi AO Kamnik) pa Prečenje, Žago ter Pero.
Andrej Kmet in Bojan Šprogar sta 10. t. m. preplezala Skriti slap v Logarski dolini in potem še slap pod tunelom, Šprogar sam pa slap pod Sušico. Naslednji dan sta preplezala tudi Palenk. V noči od 13. na 14. pa sta Matjaž Kmet in Šprogar (vsi AO Trbovlje) preplezala Bobnarja v Brani. Le spodnjemu skoku sta se nekoliko umaknila, zgornjega pa sta zmogla v celoti. Sestopila sta po Bosovi grapi.
Alpin Magazin 2/84
Messner je v »pismu«, ki je tudi v drugi letošnji številki Alpina takoj za uvodnim delom, spregovoril o plezanju po železu, steklu in betonu mestnih ulic – to ni od danes. Tema meseca pa je posvečena vse bolj delikatnemu področju: vodja skupine, pa čeprav ni GV, je tudi pred zakonom odgovoren za člane skupine.
Vse več je ljudi v gorah tudi pozimi. Turno smučanje je na pohodu. Dva Švicarja sta v treh dneh opravila vzpone na šest vrhov med 5000 in 5700 m, brez tekaških smuči pa bi za to potrebovala 10-15 dni. Turno smučanje
Chamonix – Zermatt so za prenekaterega sanjske želje. Je pa tudi veliko zanimivih novic. Tako o enem najpomembnejših dejanj lansko sezono: vzponu ameriške odprave (vodja dr. J. Morrisey) prek V stene Everesta. Težave v spodnjem delu so bile kar 5.9, A4. Kje je literatura modernega alpinizma, sprašuje Andreas Kubin? Kaj res drvimo v čas, ko bodo alpinisti kot trenirane gorile, brez »telovadbe« za možgane? Ne manjka pregled vseh odprav v nepalsko Himalajo (jesen 1983). In »ekskluzivna« novica: M. Piola je s tovariši v eni sezoni zavrtal kar 251 svedrovcev. S. Saudan je izjavil, da bo poskusil smučati z enega od treh najvišjih vrhov sveta. Ne manjka tudi novosti s področja opreme – španski plezalniki FIRE so za sedaj nenadkriljivi (najboljše trenje), le hudo hudo dragi so.
Hiebeler v novi službi
MÜNCHEN – Toni Hiebeler, odličen alpinist in prvi urednik Alpinismusa ter avtor številnih knjig, ki je pred dvema letoma skušal dvigniti na svetovno raven tudi Bersteigerja, je šel med »turiste«. Zaposlil se je pri družbi Radiant Orbit AG, smučarsko – vodniški organizaciji.
Trije tedni lepega vremena
BERN – Daniel Anker in Thomas Wüschner sta prva, ki sta opravila tri odlične vzpone v eni patagonski sezoni. Preplezala sta Ameriško na Fitz Royu in Mestrijevo na Cerro Torre, v Pionte Guillaume pa deloma novo smer. Pravita, da so imeli letos srečo – tri tedne (kolikor toliko) lepega vre mena.
—————————————————————
Karnevali (tudi državni) pa še kar so…
Bravo, Jug Grizelj! Vendar se je nekdo upal lotiti tudi tega »tabuja« in res žebljico zadel na glavico. Prav pa bi bilo, da bi naštel še več konkretnih primerov raznih »izletov« v antipodne dežele.
O teh »izletih« potem navadno beremo v sredstvih javnega obveščanja stereotipna poročila:
»Razgovori so bili zelo plodni, ugotovljeno je bilo, da imamo do glavnih mednarodnih problemov enaka ali zelo podobna gledišča in v razgovorih smo obravnavali tudi bližnjevzhodno krizo ter zastrašujoče stanje atomske oborožitve.«
ali:
»V Franciji, na Kitajskem, na Japonskem, v Pakistanu, v Mehiki, v Peruju je tovariš ta in ta predaval o našem samoupravljalskem, delegatskem sistemu.«
Da, naš delegatski sistem! Pa še nikdar ni bilo slišati, da bi kak delegat poročal svoji bazi, koliko deviz je bilo potrošenih za take izlete, medtem ko deviz za zdravila, limone, nafto itn. ni bilo.
Grizeljevi predlogi za posplošenje stabilizacije so zelo verjetno deležni pritrjevanja in odobravanja 98 odstotkov bralcev.
Članek »Karnevali (tudi državni) pa še kar so…« v resnici zasluži vso pohvalo. Le v nečem (res morda le obrobno) pa ni dosleden.
Leto – ali kaj več – bo tega, kar je naš ugledni družbenopolitični delavec Dagmar Šuster v intervjuju (v Stopu ali Teleksu) dejal približno takole: »Moji dirkaški podvigi niso stali družbo nič: Četrtino stroškov sem kril sam iz svojih prihrankov, ostalo pa sem dobil od gospodarskih organizacij.«
In v Grizeljevem članku berem: »..: naj si poišče kakšnega gospodarskega zaščitnika« in … razen če ne bi našli pokroviteljev iz gospodarstva«.
Ko sem bral Dagmarjev intervju, sem vzdihnil: »Čuden družbenopolitični delavec.«
Nimam za to primerne in potrebne izobrazbe, vendar po svoji pameti menim, da ni prav velike razlike, če se troši denar, ki se zbira z davki in prispevki, ali pa denar, ki ga neposredno da gospodarstvo. Gospodarstvu ne pade denar kot mana z neba. Ali ga ustvari proizvajalec z delom svojih rok ali pa ga da kupec izdelkov v obliki višje cene, ki jo plača ob nakupu proizvodov, ki jih nudi gospodarstvo. Torej vsekakor družba.
Menim, da bi bila naša stabilizacija uspešnejša, če bi bilo treba za vse primere trošenja družbenega denarja malo več javno povedati. V našem družbenem sistemu bi to morala biti obveza. Samo kot primer: poročilom o uspešnih ekspedicijah na Himalajo, v Ande, na Kilimandžaro bi morali obvezno v časnikih dodati še »nepomembne« podatke; kot stroški ekspedicije so znašali toliko in toliko dinarjev. Udeleženci ekspedicije so prispevali v odstotkih toliko, drugo so krile te in te organizacije. Potrebne devize, z navedbo vsote, je iz tega ali tega sklada odobril ta ali oni siseot oziroma ta ali oni organ.
Mislim, da bi se ob takem načinu obveščanja javnosti ne dogajalo, da je bil nekdo že (menda) dvajsetkrat na Himalaji!
Vzemimo še en primer – kot pravi Jug Grizelj – karnevala. Po lanskem praznovanju dneva mladosti je bilo slišati glasove, naj bi se to praznovanje nekoliko modificiralo, z drugimi besedami pocenilo. Po letu dni je ostalo, kot vse kaže, pri starem. Le zakaj nikomur ne pride na misel, da bi zahteval od organizatorja prireditve, da v tridesetih dneh po prireditvi javno v časnikih pove: parada na stadionu je stala toliko denarja, štafeta toliko. Prav bi bilo, ko bi kdo ocenil tudi, koliko ur so zamudili zaposleni v podjetjih in ustanovah zaradi sprejemanja oziroma spremljanja štafete!
Več kot 2000 let je star pregovor Inter armis Musae silent. In naša stabilizacijska prizadevanja in stremljenja so neke vrste vojno stanje.
Če bi z Jugom Grizeljem poleg vsega tega pomislila še na to, kar je bilo v sredstvih javnega obveščanja – resda zadržano-povedano o raznih čudnih privilegijih nekaterih ljudi v naši družbi, bi upravičeno potožila s Hamletom: Nekaj gnilega je v deželi.
Franc Štular, Portorož
