Organiziranost alpinizma v Jugoslaviji močno šepa
Kljub izvrstnim uspehom naših alpinističnih odprav in posameznikov povezovanje med AO in komisijami ter republikami ni dobro
Čeprav si je naš alpinizem v svetu pridobil že velik ugled, na področju ekspedicionizma pa se upravičeno štejemo celo med najuspešnejše, z organiziranostjo ne moremo in ne smemo biti zadovoljni. Še vedno imamo veliko področja brez organizirane alpinistične dejavnosti, močno peša tudi povezanost med alpinističnimi kolektivi in komisijami za alpinizem, pa tudi med temi in našo krovno organizacijo, oziroma koordinacijsko komisijo za alpinizem pri PZ Jugoslavija.
Že nekaj let za zaman trudimo, da bi dobili vse osnovne pokazatelje o alpinistični dejavnosti po republikah in pokrajinah. Ne zgolj zaradi statistike, temveč da bi vedeli, kje smo in kako napredujemo. Toda zaman; prošnjam, opominom in posredovanjem navkljub podatkov vsaj z nekaterih področjih ni.
Za Črno goro vemo, da imajo AO v Nikšiču, kaj več pa že ne. Število članov tega kolektiva, njihova aktivnost, vse to je že nekaj let »skrivnost«. V Makedoniji je bolje, ne pa dobro. Cenijo namreč, da imajo okoli sto aktivnih članov in kolektivov. Z drugimi podatki pa že ne more nihče postreči.
V Kosovu organiziranega alpinizma ni. Na področju širše Srbije z AP Vojvodine pa se pozna, da je sploh v krizi celotna planinska organizacija. Za sedaj so znani vsaj okvirni podatki: okoli 90 članov, največ v Beogradu (37), Čačku (17) in Nišu (13), pa Kraševcu (10) in Zaječaru (8), organizirani pa so menda še v Boru, Kragujevcu, Leskovcu in Titovem Užicu.
Kvalitete alpinizma v BiH pa že lahko ocenjujemo tudi po dejanjih. Resda v glavnem po zaslugi nekaterih posameznikov, vendarle kaže, da se krepijo tudi organizacijsko. Poleg alpinističnega kluba v Zenici je sedaj vsekakor najmočnejša AS Bukovnik, v kateri se je združila večina sarajevskih alpinistov. Ob njihovi pa deluje še AS pri PD Bjelašnica. Kakor kaže je oživelo delo tudi v Mostarju in v Bihaču ter Pucarevu.
V sosednji republiki je položaj podoben. Poznavalci trdijo, da kompleksnega prikaza aktivnosti v lanskem letu tudi njihova KA ne bo mogla pripraviti. Vemo pa, da je najmočnejši center še vedno Zagreb s štirimi kolektivi (Bitoraj, Matica, Velebit in Željezničar). Po aktivnosti izstopa tudi AO Mosor iz Splita. V enoten odsek se združeni tudi alpinisti vseh društev z Reke. Več ali manj organizirano pa delujejo še v Delnicah, Karlovcu, Križevcih, Ogulinu, Osijeku in Zadra. Lanski odpravi v Nepal, skorajšen odhod pod J stene Manasluja in prvenstveni načrti v pobočjih Kangčendzenge (1984) pa le obetajo tudi kvaliteten dvig.
Za sedaj smo lahko zadovoljni, vendar tudi ne povsem, le s poznavanjem alpinističnega življenja v Sloveniji. Že v kratkem bodo namreč spet znani podatki o aktivnosti in številčnosti v lanskem letu. Morda bo KA PZS ob tem izdelal celo kako kompleksnejšo analizo. Potrebovali bi jo, če že ne za kaj dragega, vsaj za načrtovanje dejavnosti v bližnji prihodnosti.
Iz Šaleškega AO
Brata Vid in Rok Preložnik sta januarja preplezala Szalay-Gerinov greben (iz Turskega žleba), Rok pa z Andrejem Gradnikom (AS Mozirje) tudi Peščeni raz Turske gore. 29. januarja sta Rok Preložnik in Dani Urbanc (Šaleški AO) opravila 1. P Januarske smeri v Kamniškem sedlu. Z oceno in drugimi podatki prvih plezalcev se strinjata.
Alpinisti med našimi rojaki na tujem
Plezalci so tudi v Celovcu in Trbižu, pa tudi med našimi zdomci
Dolgo smo bili v zmoti, da so naši rojaki na tujem, če izvzamemo poseben primer Argentine, kot alpinisti aktivni le v SPD Trst. Natančnejši podatki pa govore drugače. Najprej so jih poslali naši zdomci, ki so ustanovili slovensko planinsko društvo v Verarlbergu, za njimi pa so se oglasili iz SPD Celovec. Marjan Čertov, sedaj študent prava v Innsbrucku, je zapisal, da je tudi z lansko sezono prav zadovoljen. Veliko je plezal v italijanskih Dolomitih, Wilder Kaiserju in Karavankah. Manjkajo pa mu tudi ne ledne in zimske ture v avstrijskih gorah, saj začasno domuje kar sredi njih.
Najbolj pa je presenetil mladi, komaj 20-letni Romano Benet, doma blizu Trbiža. Z alpinizmom se je začel ukvarjati leta 1979, in še to v največji meri kot samorastnik. Ni imel prave družbe, pa še na šolanju v Vidmu je bil, vendar je doslej že opravil okoli 200 alpinističnih tur. Med njimi so tudi Piussijev steber v Vevnici, nova varianta Gilbertijevega raza, Cozzolinova zajeda, tretja ponovitev Lomastijeve, druga smer Herzog-Kovač… Veliko je plezal že tudi v Dolomitih in pri nas. Z odpravo pa je bil lani v Peruju, kjer sta s Silvano Delia Meo potegnila novo smer na Cerro Juranov (5800 m).
Metulj v Jerebici
Čeprav razmere v naših gorah za vzpone zadnji čas niso ugodne, tudi pretekli teden ni minil brez zahtevne alpinistične ture. Peter Poljanec in Slavc Svetičič, oba člana AO Idrija, sta 18. t. m. odšla iz Loga pod Mangrtom. Toda po uri napornega gaženja sta se odločila za bivak. V soboto sta potem lahko zmogla le dva raztežaja smeri imenovane Metulj, ki poteka prek vzhodne stene Jerebice, desno od Alijeve zajede. Šele v nedeljo, že v mraku, po 17 urah plezanja sta bila na vrhu. A je stene le 260 metrov, toda ocena prvih plezalcev (Menard – Poljanec) pove vse: V-VI, A 1-2. In morda še to, da je bila smer preplezana prvič šele lani avgusta in doslej neponovljena.
Ker so bile razmere zelo neugodne tudi za sestop, sta se odločila, da se pod steno spustita kar po Alijevi zajedi. Toda že po prvem raztežaju v temi nista več našla primernega mesta za sidrišče in morala sta še tretjič bivakirati. Metulj je prva smer v tej steni, ki je bila doslej preplezana pozimi.
Še enkrat Kogel
Jugovzhodna stena Kogla, eno naših najpomembnejših vadišč, posebno v spomladanskem in jesenskem (in celo zimske) času, je bila v obdobju treh mesecev predstavljena že drugič. Ne da bi vedel za namero Toma Česna (AO Kranj), je namreč vodniček »za interno uporabo« pripravil tudi Silvo Babič, član AO TAM iz Maribora. Formata sta enaka, opisi seveda podobni, nekaj več razlik je le v shemah. Volje za delo na tem področju je torej dovolj, čeprav je res, da je opisati eno samo steno nekaj povsem drugega, kot kompleksno predstaviti celotno skupino (dolino). In ker zgledi vlečejo, je že slišati glasove, da posamezniki pripravljajo podobne edicije še za nekatera ostenja. Škoda le, če bo povsem odpovedala koordinacija.
V Štajerski Rinki
Dare Alič in Stane Belak, oba člana AO Matica, sta 5. t. m. preplezala Steber Štajerske Rinke (IV/III, 500 m). Vstopila sta v lepem vremenu, popoldan pa ju je ujelo poslabšanje, tako da sta v temi iz stene izplezala že v hudem viharju. Zgoraj ju je oviral tudi vodni led.
Omenimo še, da ima sosednja Direktna smer menda že kar šest zimskih ponovitev. Prva sta jo preplezala Golob in Jošt, potem Cankar in Šrot, Čanžek-Smodiš, Šahova-Zupan ter naveza iz AO Impol – vse lansko zimo. Letos pa še enkrat Cankar s pokojnim Lojzetom Cajzkom.
Poznavalcem Laneža in Raduhe
Drago Slavič (AO Ravne) in Ivan Štornik (AS Prevalje) sta 5. t. m. preplezala Tschadovo smer v Turski gori, v soboto pa je Štornik sam opravil prvenstveni vzpon (80/30°, II-III, 150 m) v Lanežu. Smer je imenoval po Paulu Pasterki. V nedeljo 20. t. m. sta z Dušanom Planincem (AO Šmarna gora) ponovila še tri smeri v tej steni: Butalsko in Detektivsko grapo ter Dvomljivko. Viktor Povsod (AO Črna) pa je tega dne sam opravil še en prvenstven vzpon (Jagrsko smer: 75/45°, II-III, 150 m). Sestopil je po Butalski grapi.
Ob tem še vprašanje poznavalcem ostenja Laneža (pa tudi sosednjih). Ker gredo priprave na izdajo vodnička za Raduho in sosednje stene, proti koncu, prosijo koroški alpinisti vse, ki so kdajkoli plezali tod kako novo smer, da jim sporoče kakršne koli podatke. Nekajkrat se jim je namreč že zgodilo, da so na mestih, koder niso imeli označenih smeri, naleteli na stare kline. Žele pa, da bi bil vodniček kar najbolj popoln. Podatke pošljite na naslov: Ivan Štornik – Fara 46, 62391 PREVALJE.
Tečaj srbske KA
Zimski alpinistični tečaj komisije za alpinizem PZ Srbije bo letos na Vršiču, vodil pa ga bo njihov starosta Aca Djorič iz Niša. Z akcijo bodo začeli 25. marca.
S sestanka komisije UIAA
Peter Ščetinin, ki nas je zastopal na zadnjem sestanku komisije za varnost in opremo UIAA v Münchnu, je povedal, da kakih večjih novosti ni bilo. Razprava in sklepi so bili bolj tehnične narave. Poročali so predvsem o preskušanju vrvi in vrvic, vponk, cepinov in tudi lednih klinov. Ker jih tudi naši alpinisti vedno pogosteje uporabljajo, ponovimo, da le cevni klini vzdržijo sile 10-20 kN, konični klini (navadni ali vijačni) pa le 3-7,5 kN. Zastopniki SZ in tovarna Salewe so predstavili poseben tekstilni trak, ki absorbira energijo padca. Za sedaj pa kaže, da bo primeren predvsem za samovarovanje na zavarovanih poteh.
Slabo zaledeneli slapovi
Letos za alpiniste niso ugodne celo razmere v slapovih. Led je tanek, nekateri slapovi pa sploh niso zaledeneli. Pa sta vendarle Pavle Kozjek (AO Matica) in Bor Štrancar (Akademski AO) 19. t. m. preplezala »Sinji slap« pod Češko kočo (do vstopa sta morala gaziti kar štiri ure). V četrtek 24. t. m. pa sta (tretji vzpon) preplezala še slap v bohinjski Soteski (»Vis a vis«, nasproti Blatnega grabna, ki sta ga prva preplezala Rok Kovač in Lidija Painkiher). Ciril in Janez Jeglič (oba AO Domžale) pa sta v nedeljo 20. t. m. kljub slabim razmeram preplezala slapove v Peklu.
Alpinizem v Novem Sadu
Lansko leto je sedem članov AS pri PSD Željezničar v Novem Sadu imelo 13 akcij, na katerih so opravili 83 tur. Niso bile težke in tudi plezalnih ni bilo veliko, vendar je to za Vojvodino kar precej. Pozimi so se vzpeli na Triglav in Bobotov Kuk (Durmitor), v Sloveniji pa so bili tudi na zimskem tečaju (Komna). Dva sta poleti sodelovala na mednarodnem srečanju mladih alpinistov UIAA, ki je bil na Madžarskem. Največ tur opravila (po 28) Djordje Grujič in Zoran Navratil.
Mladi v indijsko Himalajo
Dolgo so tuhtali, kateri cilj bi bil dovolj cenen, obenem pa tudi dovolj težak, primeren za sedanje stopnjo razvoja našega alpinizma. Sedaj so izdali bilten iz katerega je razvidno, da se šesterica: Benkovič, Herzog, Kovač, Sabolek, Skok in Škamperle odpravlja v Garhwal Himalajo. Za cilj so si izbrali še nepreplezano 1600- metrsko s steno Thelay Sagarja (6904 m).
Hlače za PLV
Komisija za vzgojo in izobraževanje PZS je pred uresničitvijo obljube planinskim vodnikom: zagotovili so izdelavo posebej krojenih planinskih hlač in majic. Hlače bodo funkcionalnega kroja s podaljšanim životom, z žepi na zadrgo, ojačenim sedlom in koleni, naramnicami in pasom, spredaj pa bodo imele še zadrgo, ki se bo odpirala v obe smeri. Pomembno je tudi, da bodo izdelane iz močnega gabardena (55% volne, sintetika). Za registrirane PIV bo cena 3.000 din, kupili pa jih bodo lahko tudi drugi, le cena bo višja in barva drugačna. Pripravljajo tudi posebne majice iz čistega bombaža, ki pa so namenjene le PIV.
Ob tem naj omenimo, da je imela novica o Sport-Hobby-Servisu, ki ga je lani v Sarajevu odprl Nenad Meandžija, velik odmev v Sloveniji. Meandžija pa sporoča, da mora večino naročil odkloniti, ker je prezaseden, nima pa tudi dovolj materiala.
Franci Savenc
Kranjčana v francoskih centralnih Alpah
Kljub visoki ravni slovenskega alpinizma so naši plezalci letošnjo zimo šele drugič obiskali francoske Centralne Alpe. Med njimi sta bila tudi člana AO Kranj Tomo Česen in Andrej Štremfelj. Zaradi izredno slabega vremena pa so bile uspešne samo štiri plezalske naveze.
Kranjčana sta v noči z 28. na 29. januarja . da bi izkoristila napovedan predah v neurju, preplezala Gabarrouev ozebnik v Mont Blanc du Taculu (1. jugoslovanska zimska ponovitev). Vstopila sta ob 17. uri in 30 minut ter plezala v luninem svitu, tako da sta bila ob 4. uri drugega dne že na vrhu. V spodnji polovici (60 stopinj naklona) se jima je udiralo, v zelo strmem srednjem delu (250 m, 70 do 80 stopinj) sta imela izredno trd, živi led, v zgornjem delu pa sta se menjavala strmo kombinirano plezanje in mehak sneg. Smer je visoka 600 m in ocenjena s TD + (V +). Vrh stene je plezalca že zajelo slabo vreme in imela sta precej težav z iskanjem poti nazaj v dolino.
Težko ledno plezanje v Travniku
Grapa med Travnikom in Šitami (nad Tamarjem) je bila prvič preplezana 1950. leta, 1968. leta je bila prvič ponovljena, marca 1970. leta pa je doživela prvo zimsko ponovitev. Do letos je imela skupno le 5 ponovitev. Šesto (oziroma drugo zimsko) ponovitev so 22. januarja letos opravile tri naveze: Tomo Česen in Peter Markič, Marija in Andrej Štremfelj ter Tine Kristan (AO Črnuče) s soplezalcem; za vzpon so potrebovali 5 ur in pol.
Poleti je spodnji del smeri ocenjen s peto težavnostno stopnjo, pozimi pa to strmo in gladko steno plazovi prekrijejo z ledom. Šest raztežajev (okrog 250 m) ima naklonino od 70 do 85 stopinj, v izstopnem delu pa pobočja dosežejo strmino okrog 55 stopinj. V steni, ki je visoka 700 m, je prvi solo vzpon opravil 1. februarja Nejc Zaplotnik.
Drugi vzpon
Konec januarja in začetek februarja so člani kranjskega alpinističnega odseka opravili številne vzpone v lažjih stenah. Rudi Lanz in Janez Triler sta v ostenju Prisojnika preplezala smer, ki je verjetno prvenstvena. Karmen Erzetič, Igor Jelovčan, Igor Kalan in Marija Štremfelj so preplezali 1000 m visoko steno Koroške Bele po Centralni smeri, sestopili pa so po grapi. Andrej Zidar je s soplezalcem plezal JZ grapo v Lipnici, Igor Jelovčan in Srečo Rehberger sta opravila vzpon po Diagonali v Dolski Škrbini, Marko Česen in Franci Pogačnik sta skupaj s člani AS Železniki plezala v Novem vrhu nad Baško grapo, Marko Ažman in Darko Šegregur pa sta smučala z Begunjščice.
Tomo Česen
Številne naloge bovških reševalcev
Poleg desetih akcij še redno dežurstvo na kaninskih smučiščih
Leto, v katerem je naša gorska reševalna služba slavila 70-letnico, je bilo za bovško postajo pestro in delavno. Ustanovljena leta 1947 je štela lani 40 članov in kar desetkrat so morali lani hiteti na pomoč. Toda šele, če k temu prištejemo dežurstva na kaninskih smučiščih, kjer so morali nuditi pomoč 69 poškodovancem, dobimo pravo predstavo o njihovem delu.
Pozabiti pa ne smemo tudi na preventivo, ki je pomembna naloga tudi njihove postaje. Sodelovali so pri vzgoji mladinskih vodnikov in drugih akcijah v planinskem šolskem centru v Bavšici, redno so pomagali pri akcijah domačega planinskega društva in še bi lahko naštevali. Precej časa so namenili tudi svojemu izpopolnjevanju v tehniki reševanja in prvi pomoči. Ker so slavili tudi 35-letnico organiziranega dela, so izdali bilten o GRS na Bovškem, obletnice pa proslavili s slavnostjo in veliko demonstracijsko vajo. Nadalje so vodili eno izmed etap velikopoteznega smuškega prečenja Alp, sodelovali so tudi z italijanskimi gorskimi reševalci. Veliko sredstev so vložili v izpopolnjevanje reševalne opreme, čemur bodo tudi letos posvetili vso pozornost.
Boris Mlekuž
Gore terjajo previdnost
Doslej je bila zima v primerjavi s preteklimi prizanesljivejša, vendar to ne pomeni, da so gorohodci lahko brez skrbi
Nekdaj pozimi ni bilo dosti nesreč v gorah, posebej ne takih s smrtnim izidom. Dandanes je ljudi v gorah več tudi pozimi, resda bolj opremljenih in praviloma tudi bolj izurjenih, a dogodki kažejo, da nesreča vendarle ne počiva. Letošnje leto je doslej bilo – v primerjavi s preteklim – prizanesljivejše, to pa ne pomeni, da smo ta hip lahko brezskrbni. V gorah nas čakajo vse tiste preizkušnje, ki so tipične za gore in posebej za ta letni čas. Posebej pa velja opozoriti na dvoje: na zdrse in na plazove.
Z zdrsi je slabo kazalo do zadnjega izdatnega sneženja. Do tedaj je bilo v gorah malo snega, zato pa dosti poledenelih vesin. Navidez krotka gora obiskovalca navda z optimizmom in ga uspava, da ne pričakuje nevarnosti in težav ter, da zabrede v stisko povsem nepričakovano.
Sedaj smo sicer imeli sneg, ker pa je padal suh in ker je kasneje na gorah gospodaril hud veter, so gorska pobočja marsikje gola, stezice pa tu in tam uhojene in zato poledenele. Suh sneg in goli led se pogosto menjavata v zaporedju povsod tam, kjer je gora izpostavljena sončnim žarkom. Presenečenj potemtakem ne manjka, zato naj se vsi tisti, ki zahajajo v gore, dobro opremijo z vsemi pripomočki za hojo v zimskih razmerah in ne nazadnje s kondicijo, saj hoja po celem – kjerkoli je pač potrebna – ne omogoča hitrega napredovanja in nas močno izčrpa.
Snežni blagoslov in veter sta pa ustvarila še eno težavo: marsikje, zlasti v žlebovih in pod grebeni so debeli zameti neustaljenega snega, snežna odeja je nestabilna in, če jo bomo obremenili, lahko ponekod sprožimo plaz. Pričakujemo lahko plazove suhega sprijetega snega, kjer je zmrzal načela trdnost spodnjih slojev snežne odeje. Zaradi stalne nizke temperature pa se je sneg marsikje še slabo ulegel in še ni zadosti utrjen, zato so možni tudi plazovi nesprijetega snega. Na prisojah pa moramo ob najtoplejših urah pričakovati že tudi posledice zgodnjega kopnenja, ki tudi lahko povzroči plaz. Nedavna nesreča pod Brano sama po sebi opozarja, da hoja po grapah še ni povsem vama, če pa se je že lotimo, je na pot treba še v temi in ne sredi dneva, ko so nevarnosti proženja plazov največje.
Pavle Šegula
