Planinski vestnik 2005/05
Pozabljeni biser
Zob Kanjavca??? – še nikoli slišal, bo rekla večina planincev, žal tudi plezalcev. Na nobenem zemljevidu ga ne najdete, še na relativno natančni karti Triglava je označena samo njegova višina. Pa gre vsako leto tik pod njegovo steno na tisoče obiskovalcev, ki romajo med pravljično Dolino Triglavskih jezer in vrhom Triglava. Dejal bi, da je dobrih 30 m nad potjo Dolič – Čez Hribarice – večini popotnikov preblizu, da bi ga zares opazili. Njihova misel je usmerjena k smaragdnim gladinam triglavskih jezerc, k najvišji točki našega očaka, morda samo k pivu v bližnji planinski koči. Plezalci, ki bi izzivalne bleščeče bele plošče morali začutiti, pa v to območje zaidejo bolj pomotoma.
Kot za vse stvari v življenju tudi za našo steno velja, da se moramo od nje odmakniti, če želimo dobiti realnejši občutek, objektivnejšo sliko. Naša stena se v svoji pravi podobi pokaže samo s planinskim sladokuscem znanega grebena Mišelj vrh – Mišelj konec. Zračno in izpostavljeno sleme poleg čistega potepuškega užitka in izjemnih panoram ponuja tudi čudovit pogled na bleščeče bele plati JV stene Zoba Kanjavca.
Stena Zoba Kanjavca seveda ne sodi v kategorijo velikih in resnih alpskih sten in nikakor ne ponuja take velikopotezne pustolovščine, kot bližnji velikani – severna Triglavska stena, 1500-metrsko ostenje Kanjavca ali grozeče vertikale sosednjega Vršaca; še bližnji Mišelj vrh je veliko bolj »alpinističen«. Na drugi strani pa strme, čvrste in bleščeče bele plošče ponujajo pravi plezalski užitek, brez neprijetnih nahrbtnikov, dolgih dostopov in sestopov (če vzamemo za izhodišče Dolič), brez običajne doze objektivnega tveganja in nevarnosti velikih sten. Stena je obrnjena na JV, večji del dneva je v soncu, plezljiva spomladi in pozno v jesen, pa še poleti je zaradi relativno velike nadmorske višine v njej pogosteje prijetno toplo kot pa vroče. Morala bi torej biti veliko bolj po meri večine sodobnih plezalcev, pa mi ni znano, da bi se v zadnjih petnajstih letih v njej kaj dogajalo.
Estetskega potenciala stene se je zavedala že prva resna generacija bohinjskih alpinistov, saj sta prvo smer na njenem desnem robu splezala Tomaž Budkovič in Jože Mihelič že daljnega leta 1967. Celo v edinem plezalnem vodniku za Julijske Alpe iz leta 1970 jo najdemo. Leta 1975 sta jo brata Arh in Lojze Budkovič dopolnila z izstopno varianto, Lojz in Andrej Žmitek pa splezala Jugozahodni raz. Pravi problem stene gladke plati v osrednjem delu – pa je ostal nedotaknjen. Še danes se spomnim, kako se je nama, Marku Šurcu in meni, ki v tistih časih res še nisva bila ravno pojem izkušenega alpinista, Žmitkov Andrej smejal, ko sva prišla na sestanek AO-ja z idejo, da bova splezala tiste plati. Pa se nisva dala. 2. novembra 1978 sva sebe in opremo odtovorila na Vodnikovo kočo, naslednji dan vstopila točno v sredini vznožja stene in v osrednjem delu potegnila lepo, 200 m dolgo Silvino smer. V tistih časih, ko je bila ocena VI+ še uradno definirana kot skrajna meja plezalskih zmogljivosti, je bila V+ kar ugledna težavnost. Vseeno pa ni bilo tako težko, kot sva pričakovala. Ko sva splezala prvi raztežaj, je negotova napetost minila, ob prijazni toploti poznojesenskega sonca sva se predala užitku gibanja v prijetno hrapavi in zanesljivo trdni skali.
Dva dni kasneje sem z mariborskim prijateljem Ivekom Veberičem poskušal splezati še eno novo smer v desnem delu plošč, pa sva po polovici stene našla starega kroparja in očitno izstopila po smeri Budkovič–Mihelič. V dolino sva se vrnila z občutkom dobro narejenega posla in prepričana, da so vse druge možnosti v tej steni tako neverjetne, da smo splezali vse, kar se je dalo.
Šest zunajevropskih odprav se mi je zvrstilo v naslednjih letih – Fanske gore, Ekvador in Bolivija, ZDA, Grenlandija in Himalaja – dovolj, da se človeku pogled na svet in, če govorimo o plezanju, tudi na to, kaj je mogoče preplezati, močno spremeni. Iztekala so se moja študijska leta, zaradi alpinizma lepa, vznemirljiva, in moram priznati, tudi dolga. Položaj kategoriziranega športnika v tistih časih ni pomenil kakšnih materialnih dobrin, pomagal pa mi je, da sem uspešno podaljševal absolventski status. Pred služenjem vojske, ki se ji zaradi let nisem mogel več izogniti, sem si želel vsaj še ene plezalske dogodivščine. S Srečom in Nušo, Igi Bigijem in Matjažem ter mojim tolminskim soplezalcem Edom smo se dogovorili, da gremo v ZDA. Pa še moja Mirjam se je namenila z menoj. Bolj na mimogrede sva se poznala, ko sem jo na vlaku vprašal, če gre z mano v Ameriko, skoraj prepričan, da mi bo dejala, da sem zmešan. Ja, grem, je rekla in je bilo opravljeno. Kako so lahko stvari preproste, če si jih človek zares želi.
Denar za pot je bilo treba seveda zaslužiti in tako so moje spomladanske priprave vključevale podiranje smrek v bohinjskih gozdovih in barvanje Hudičevega mostu 60 m visoko nad razpenjeno Tolminko. Za plezanje ni bilo prav veliko časa, pa vendar mi je uspelo, da sem splezal svoje najboljše smeri v Paklenici. In ko sva se z Edom menila, kje bi lahko našla še kakšno bolj »frikovsko« prvenstveno smer, sem se ponovno spomnil na Zob Kanjavca. Tiste lepe, bele in gladke plošče mi nikakor niso šle iz glave. Edo je prišel k nama v Bohinj, kjer sem bil kot nezaposlen študent priskleden k svoji profesorici in počasi ugotavljal, da nekateri ljudje hodijo v službo. Prav po Buhlovo sva zajahala kolesa in otovorjena z ogromnimi nahrbtniki odkolesarila do konca doline Voje ter se čez Velo polje povzpela do koče na Doliču. V zimski sobi sva si uredila bazo. 25. maj je bil, zapovedani praznik Titovega rojstnega dne, in danes, ko gledam posnetke, komaj verjamem, da je bila prav vsa Velska dolina še metre debelo prekrita s snegom. Konec maja je bilo še vedno možno narediti smučarsko magistralo od Komne čez Kanjavec v dolino Krme. Danes se zima konča dva meseca prej in tisti uživaški spomladanski firn vse bolj ostaja le še spomin.
Prvi dan sva preplezala Silvino smer, z vrha pa sestopila v štirih dolgih petdesetmetrskih spustih po vrvi v območju plošč, kjer sva si približno predstavljala, da bi se dalo plezati. Žal sva v prvem raztežaju načrtovane smeri nalete la na povsem gladko mesto, kjer nisva imela drugega izhoda, kot da sva zavrtala tri svedrovce, ki so naju pripeljali nazaj do prosto preplezljivih razčlemb.
Naslednji dan sva vstopila zares. Dan je bil čudovit, tak kot prav vsi moji dnevi v Zobu Kanjavca. Lep, svetel in zveneč, kot iz čistega srebra ulit, bi dejal Kosmač. Skala idealna, bleščeče bela in prijetno topla v jutranjem soncu. Prvih pet metrov sva kar izpustila, saj so bili globoko pod snegom. Stena je kar takoj pokazala zobe in zadišala po sedmici. Lepi detajli navpično navzgor v poklino, ki se izgubi v gladki plošči. Prejšnji dan zavrtani svedrovci – edino tehnično mesto v smeri – Edu, ki mu je žreb omogočil čast prvega raztežaja, omogočijo prestop čez ključno mesto v žleb in naprej na udobno stojišče. Nadaljujem čez lep in naporen atletski previs, naprej se naklonina malce zmanjša, užitek pa poveča. Idealna skala, prijazno vzvalovani žlebički in škraplje, luknjice za prste in čista, hrapava površina, na kateri plezalniki najdejo zanesljiv oprijem. Le malo je primerljivo lepih raztežajev v naših Julijcih in vsi so skriti – v Malem Oltarju bi se našel kakšen podoben, pa seveda v izjemni in zahtevnejši južni steni Planje. Žal je kot vse najlepše zgodbe tudi najina kratka. Po štirih raztežajih sva že v lažjem svetu vršnega skrotja in nova smer je rojena.
Scabiosa Trenta sva jo imenovala. Botanična napaka za racionalne tipe ljudi in simbol iskanja in hrepenenja za druge.
Kot Kugy sem se tudi jaz vračal po svojo, malce bolj otipljivo Scabioso. Drugič sem jo plezal leto dni kasneje z Andrejem, ob svojem zadnjem pobegu teden dni pred koncem vojaškega roka in tretjič tudi z njim – pozimi, januarja meseca, tri leta kasneje. In kolikor vem, od takrat ni bila več ponovljena. Morda bo ta članek kaj spremenil, morda pa – kdo ve, morda bo moja tudi četrta ponovitev, recimo čez nekaj let, na petdeseti rojstni dan???
Scabiosa Trenta, Zob Kanjavca, 2416 m
Prva plezalca: Janko Humar in Edo Kozorog 26. maja 1986.
Izhodišče in dostop: Koča na Doliču, 15 minut po poti Čez Hribarice (slaba novica za športne plezalce – do Doliča iz Trente 4 h iz Bohinja 6 h; morda bo za koga zanimiva kombinacija z Vršacem (2 h po markantnih policah Kanjavca) ali Sfingo (slaba ura sestopa)).
Zahtevnost: A0, VIII-/VII+, 150m, 3–4 ure plezanja. Moderna ocena je morda za kakšen plus nižja.
Opis: vstop v vpadnici izrazitega črnega vodnega žlebiča, navzgor in na desno čez svedrovce (A0) na stojišče pod previsom. Na levo po rampi in ob prvi priložnosti čez previs. Navzgor »za nosom« čez plošče in na vrh. Klini na ključnih mestih so ostali.
Priporočljiva oprema: komplet zatičev, 2–3 metulji srednje velikosti, kakšen klin.
Sestop: štirje spusti z dvojno petdesetmetrsko vrvjo ali sestop z vrha prek sedla na pobočje Kanjavca in ob Zobu navzdol nazaj na planinsko pot.
Janko Humar
