Planinski vestnik 2002/05
Še neodkrita stena
Nekoč prej sem sicer že slišal nekaj o Lastovcu in o steni, ki naj še ne bi bila preplezana. Pa saj je vse že preplezano, le kje lahko še najdeš nedotaknjene stene!? Po tem sem nekoč sestopal s Korošice in sem se odločil za nekakšno varianto mimo jezerca Vodotočnik ter med Desko (1970 m) in Tolstim vrhom (1986 m) proti planini Podvežak, kjer običajno puščamo avtomobile. In sem na prelazu Prag daleč spredaj zagledal steno, ki se mi je zdela kar zanimiva. Fotografija stene je bila nato kar nekaj časa prilepljena ob mojem domačem računalniku, preden je padla odločitev, da gremo pogledat tja, če je stena zares primerna za plezanje. Z Lorijem sva nato neko brezdelno majsko soboto (le kje so sedaj takšni dnevi?) odšla na raziskovalni potep nad Lučko Belo. Najprej v Luče in nato v Podvolovljek ter navzgor po makadamu do planine Podvežak. A tokrat nisva odšla čez planino proti Korošici kakor običajno, temveč sva jo ubrala še dalje po cesti oziroma nato bolj kolovozu do lovske koče in nato po robu nad Lučko Belo. Med visokimi borovci je izsekana ozka pot, ki nas pripelje na Desko, od koder se lahko nato spustimo po nekoliko manj vidni stezi navzdol in v levo pod razbito skalno steno. V desnem delu stene je pogled navzgor precej obetaven. Strme zajede, ponekod tudi previsi, med njimi plošče … Ta del je visok kakšnih 120 metrov, dovolj za kakšno rekreacijo spomladi, ko je v visokih stenah še bolj mrzlo, pa tudi kakšen sneg. Stena je obrnjena proti zahodu in pozno dopoldan jo že obsije sonce. Raziskovalni izlet se je zaključil z nevihto in celo sneženjem, tako da sva prišla nazaj do avtomobila »mokra do gat«, ko sva se plazila med visokimi borovci. A sklenila sva, da še prideva, vendar takrat s plezalno opremo.
Prve smeri v steni
In tako sva se kmalu spet znašla pod (verjetno) nedotaknjeno steno Lastovca. Spet je bilo kar nekaj ogledovanja, da sva se nato nekako odločila za vstop v desnem delu, kakšnih 25 metrov desno od previsne zapore. 15 metrov navzgor (težavnostna stopnja III-IV), kjer je nato večja gredina, in po njej proti levi ter nekoliko navzgor. Tam sva nato obstala pod nekakšnim kotom, ki ga je sestavljalo nekaj zajedic in poči. Izbira je bila kar pestra, vendar sva se v prvem poizkusu odločila za poč, ki je vodila proti desni navzgor in nato po ozki zajedi. Smer je bila na pogled precej težavna, vendar naju je presenetila z lepim plezanjem in težavnost ni presegla V+. Poimenovala sva jo Tiha voda. Kmalu sva bila spet na vstopu, kjer sva izbrala nekoliko težjo varianto levo ob prejšnjem vstopu. Prišla sva do kota, kjer pa sva se odločila, da tokrat splezava naravnost čez zajedo, ki je popestrena tudi s previsi. Najprej navzgor in nekoliko levo (VI-) pod previsi, kjer nas nato pričakata dve zajedi. Odločila sva se za desno (V+), pripeljala naju je na polico, ki poteka čez skoraj vso steno. 10 metrov levo vodi navzgor širša poč. Skala daje videz krušljivosti, vendar pa me je presenetila s svojo kompaktnostjo, ko sem tlačil »frende« v razpoko in lovil ravnotežje v vertikali. Težavnost okoli VI. stopnje je po 25 metrih nekoliko popustila. Zgoraj se nato skala nekoliko položi in tu in tam nas spet pričaka kakšna polica (IV-V). Do roba stene je nato teren nekoliko bolj razbit.
Nazaj proti avtomobilu pod planino Podvežak lahko odidemo po poti zgoraj ali pa kar po dobro vidni in shojeni stezi ob vznožju stene, ki nas okoli vogala pripelje v strmo poraščeno pobočje in nato navzgor do roba nad Lučko Belo. Tukaj, čez tako imenovani Grofov štant, je tudi najenostavnejši dostop pod steno, a ga boste zgoraj težko našli, če ste prvič tukaj.
Turbo petka in medvedi
Stena Lastovca je visoka v desnem delu okoli 130 metrov in ponuja tudi možnosti za dokaj težke vzpone, na žalost pa se (za izbirčneže) ne ponaša s preveč dobro skalo. Če ste predvsem mojster plezanja v pakleniški skali, boste tukaj doživljali težke trenutke in tresoče noge. A za prave alpiniste je to dober trening za vzpone v visokogorju. Drugo smer v steni sva z Lorijem poimenovala Turbo petka, kar pa je zgodba s poti domov. V Lučah sva namreč pobrala štoparja in po nekaj kilometrih vožnje po nam dobro znanih ovinkih ob Savinji je dekle previdno vprašalo: »A je tale petka turbo?« Midva v smeh, Lorijevi »petki« Campus pa je zrasel greben. Pravzaprav sva nameravala pod steno ostati še kakšen dan, vendar nama nekako ni preveč dišalo, saj se je tam naokoli potikal medved. Nekaj dni prej si je v bližini postregel s kravo, pa nisva bila navdušena, da bi naju doletela podobna usoda. To so bili menda tisti medvedi, ki so se naveličali Bosne in tamkajšnje »veselice«, pa so prišli k nam s trebuhom za kruhom.
Sedaj so v steni tri smeri. Zadnja je nastala lani v jeseni, ko sva z Jožico preplezala desno od težkega dela smer Huda mravljica (V), ki zgoraj poteka po eni od najmarkantnejših zajed. Ostalo pa še čaka. In če kakšen vikend nimate načrtov … Medvedov pa menda sedaj tam ni več.
Boris Strmšek
