Planinski vestnik 2008/06
Greben, ki se pne v nebo
Veliki Klek ali Großglockner velja za najvišjo slovensko goro. Seveda ne zato, ker bi bil res slovenski, pač pa zaradi tega, ker ga Slovenci pogosto obiskujemo.
Precej na hitro se štirje domenimo za turo, cilj Avstrija, Großglockner, Stüdlgrat (Stüdlov greben). Pozno popoldne odrinemo, na cesti ni gneče in ob sedmih smo na izhodišču. Vzpon do koče hitreje mine ob pogledih na ledeniškega lepotca, ki sije v zahajajočem soncu. Koča je polna, sezona je na višku, najbolj glasni pa so spet naši rojaki … Takoj po zajtrku ob petih krenemo. Čez strmo pobočje se vzpnemo do ledenika in po njem nadaljujemo do vstopa v smer. Sam se komaj vlečem, pozna se čudna večerja – špageti z gobami, zato se moram neprenehoma ustavljati … Tudi višina me daje, letos še nisem bil tako visoko. Pred nami je že cela vrsta navez. Strmi greben se pne naravnost nad nami in nas vabi, tako da slabost kar mine. Vstopimo trije. Navezani smo, vendar se varujemo le v skokih, drugače pa dobesedno drvimo, preskakujemo ovire in prehitevamo naveze, ki se pravilno alpinistično varujejo, vmes pa hlastamo za kisikom. Cel kup navez je slovenskih, tako da se počutimo kot v domačih gorah … Greben je res lep, z ne pretežkimi plezalskimi mesti, razgiban in razgleden svet – kaj bi plezalec še hotel. Pol smeri preletimo v slabi uri! Zraka pa nam zmanjkuje; še dobro, da se tu in tam ustavimo za fotografiranje. Proti koncu smeri se greben postavi pokonci, vendar so vsa težja mesta zavarovana z jeklenicami, klini ali vrvmi, svedrovcev za varovanje je dovolj. Je to še plezanje? Zloglasne »platke« so res gladke in prav privlačne za plezanje. Prehitevanje se ustavi, zdaj čakamo predhodnike. Ko jim sledimo, se vrh z velikim križem kar naenkrat odkrije pred nami! Razgled je izreden. Sestopimo po običajnem pristopu med nepregledno množico obiskovalcev, ki se spušča ali vzpenja. Na snežišču smo končno rešeni čakanja; mimo koče po zavarovani poti stopimo na ledenik. Vročina je huda, nič ne zavidam onim, ki se šele vzpenjajo. Do izhodišča je še dolga pot, vendar poteka po lepi dolini naravnega parka, popoldne pa se že hladimo v prijetni senčki in od daleč gledamo vitki stožec …
Takole je bilo pred leti, ko me je Stüdlgrat, ta zloglasni greben, končno spustil čez. Prej me je enkrat grdo zavrnil z meglo in požledom, prav tako Pallavicinijev žleb na drugi, severni strani. Ampak človek mora biti vztrajen in tako doseže zaželeni cilj.
Po Stüdlgratu je prijetno poplezavati na prvaka Visokih Tur. Ne gre za kakšno težko smer, bolj je primerna za uvajanje pripravnikov v plezalne smeri v ledeniškem svetu.
Prva sta ta greben preplezala J. Kerer in P. Goder 10. 9. 1864. Kasneje so ga delno opremili z varovali in pot poimenovali »Neuer Kalser Weg«. Varovala so sčasoma propadla, greben je zopet postal plezalna smer in dobil ime po Johannu Stüdlu iz Kalsa, zaslužnem gorniku, ki je gradil koče in poti na območju Grossglocknerja, včasih celo na lastne stroške. Danes je greben na nekaterih mestih zavarovan z jeklenicami, klini in svedrovci za varovanje. Poudariti pa moramo, da ne gre za ferato v pravem pomenu besede.
Vladimir Habjan
Stüdlgrat
Kako do izhodišča: Skozi Karavanški predor se peljemo po Turski avtocesti do Spittala, kjer zavijemo proti zahodu po dolini Drave do Lienza. Nadaljujemo po dolini reke Isel (Iseltal) do kraja Huben, kjer zavijemo desno v dolino Kaisertal do kraja Kals in še naprej do gostišča Lucknerhaus, 1984 m, kjer je veliko parkirišče. Po dolini Ködnitztal gremo po udobni poti do koče Lucknerhütte, 2241 m, nato pa se bolj strmo povzpnemo do koče Stüdlhütte, 2802 m. 2 h.
Dostop: Od koče se čez skrotje vzpnemo do uravnave, kjer stopimo na ledenik Teischnitzkees. Greben se pne naravnost pred nami. Vzdolž grebena Luisengrat se povzpnemo po ledeniku do škrbine Luisenscharte, 3175 m, od nje pa še kakih 250 m levo naprej do vstopa. Tega ni prav lahko opaziti; precej laže ga je najti, če so pred nami druge naveze. Do tu 1 h 30 min.
Opis: Po lažjem skalovju splezamo na greben, ki je tu precej položen (I–II). Sledi prijeten vzpon po ozkem žlebu (II+), nad njim pa se greben zopet položi. Levo od grebenske rezi pridemo do manjše police, kjer se je včasih zajtrkovalo (»Frühstückplatzl«). Takoj nad polico nas čaka strma zajeda (III), kmalu nad njo pa zavijemo desno okoli izpostavljenega roba (III) na Prižnico (»Kanzel«). Nad njo obidemo po levi strani grebenski stolp in tik pod grebenom dosežemo strmo mesto, ki je zavarovano z jeklenico (III, A0). Nekaj raztežajev je zopet bolj položnih (II), potem pa se povzpnemo pod zadnji zelo strm del grebena – Viseči greben (»Hangelgrat«). Čez gladke plati (III) nam pomagajo tudi klini; smer gre po zahodni, nato po jugovzhodni strani grebena, dokler ne priplezamo do strme Male plošče (»Kleine Platte«). Čeznjo (III) na sam greben in po njem navzgor (II) do ključnega mesta – Plošče (»Die Platte«). Do nje pridemo s pomočjo klinov (tudi vrvi), nato pa splezamo desno okoli čez ploščo (III+, A0, jeklenica) v lažji svet. Smer se sedaj drži jugovzhodne strani grebena, ko pa premagamo še značilno rampo (II+), se greben položi in kmalu se med razbitim skalovjem povzpnemo do križa na vrhu. 4 h 30 min.
Sestop: Sestopimo po običajnem pristopu. 3 h 30 min. Opremljeni moramo biti s cepinom in derezami. Ocena: III+, AO/II-III, 500 m
Težavnost: Plezalna smer z mesti tretje stopnje, kjer pa so nam na težjih mestih v pomoč jeklenice, nekje tudi debela vrv. Varovališča in vmesne fiksne točke so večinoma urejene s svedrovci in starimi klini. Na ledeniku se moramo varovati.
Kdaj na turo: Včasih je veljalo, da je po Stüdlgratu najbolje plezati jeseni, ko ni več snega in požleda. V teh kopnih vročih časih pa se da plezati tudi že prej.
Vodniška literatura: End Willi: Glocknergruppe und Granatspitzgruppe. Bergverlag Rother, München 2003. Zemljevid: Grossglockner. BEV Österreichische Karte, 1: 25 000
Andrej Mašera
