Planinski vestnik 2002/02
Klasika za popoldanske sladokusce
Letošnja zima je res nekaj posebnega. Še nikoli nisem pri lednem plezanju dostopal – v supergah, letos pa bi lahko vsaj trikrat. In ob mrazu, s kakršnim nam je postregla zima, je v začetku sicer nastalo bolj malo slapov, tisti, ki pa so, so bili toliko bolj hvalevredni. In res po nekaj zaporednih vikendih obtolčenih prstov (nikar ne verjemite, da krivina na orodjih res deluje tako, kot pravijo) in mokrih vrvh že komaj čakaš, da bo enkrat vsaj pošteno snežilo in bo prenevarno zlesti iz postelje. Mmmmm! Ampak ni bilo tako – vse do zadnjih dni, ko je odjuga naredila svoje in je marsikateri prej zelo dobro narejeni slap postal prenevaren. Ampak vseeno, ko imaš dovolj tresenja na konicah cepinov, navijanja v meča in cepinovih oklov, ki tako dobro primejo ravno tedaj, ko imaš že tako težave sam s seboj, po tem jih pa še ne moreš izruvati, si zaželiš nekaj »lagano sportskega«.
Slapovi v Peklu sodijo med tiste, ki niso nared ravno vsako zimo. Vsaj ne tako varno preplezljivi kot letos. Večkrat sem že stal pod prvim in gledal neke osnutke ledu, ki so nastajali ob močnem curku, ter potem šel na enourni izlet naprej po dolini. No, letošnja zima je bila na vso moč ustrežljiva in je tako naredila v dolini Pekla štiri dokaj resne slapove, vmes pa še mnogo manjših. Eno zadnjih hladnih nedelj sva se popoldne odpravila proti Borovnici in naprej po znani cesti proti gostišču v Peklu.
Poleti je v dolini pet slapov, vendar prvi redkokdaj zamrzne (nisem prepričan, če sploh kdaj) in tako je tisti, ki je širšim množicam znan kot drugi, v plezalski govorici dobil ime prvi. Do njega dostopimo kar po poti, tik pred njim levo čez brv, nato pa v tolmun pod slap.
Še ena (bolj psihološka) razlaga, zakaj tu še nisem plezal, je ta, da je v starem vodničku (avtorjev Eda Kozoroga, Francija Savenca in Igorja Škamperleta iz leta 1987) ta tura ocenjena s VI-. Ko sva na vrhu stopila na pot, sem se prepričal, da sta I in V zamenjana. Prvi so tukaj led opazili Rok Kovač, Lidija Painkiher in Andrej Škafar, sedaj že davnega leta 1981, natančno osem dni za njimi (18. 1.) pa sta se šla o tem prepričat še Tone Palčič in Bor Štancar. Samih slapov se nabere za dobrih sto metrov, celotna tura pa je kar dolga, saj moraš vmes prehoditi celotno dolino do vrha in splezati mnogo različno dolgih skokov, med katerimi je nekaj že kar pošteno strmih. Najtežji odstavki se komaj dotaknejo navpičnice, ostalo pa je precej bolj položno, do 60 stopinj. Posebno pozornost je treba nameniti še tolmunom. Nekaj jih je na debelo zamrznjenih, precej kopnih, še več pa tistih, ki sumljivo pokajo, ko se dotakneš ledu, ki jih pokriva. Tako je treba včasih uporabiti tudi malce znanja drugačnih plezalnih veščin s cepini in derezami. Ko premagaš še zadnje ledne strmine, vidiš nad seboj most, pod katerim se nekako skobacaš na pot. Jaz sem se strmega brega lotil že malo prej in z »grass toolingom« in »wood toolingom« dosegel betonsko ploščo poti, kamor pa se oklo ni in ni hotelo zapičiti.
Ampak pojdimo lepo po vrsti. Prvi slap premagaš v pol raztežaja. Lotiš se ga z leve, potem greš malo proti desni in tik pod vrhom spet v levo, do tolmuna. Tukaj te lahko opazuje več parov radovednih oči mimoidočih, saj pot poteka povsem zraven slapu. Takoj zatem sledi drugi slap, ki je precej manj strm in bolj enakomeren. Zgoraj te čaka nekaj v led okovanih debel, tako da varovanje ni vprašljivo. Potem nekaj časa hodiš, premaguješ lažje skokce, med njimi sta dva malce težja, ampak kratka, potem pa se znajdeš v nekakšnem kotlu. Stojiš na veliki ledeni ploskvi, pred teboj pa zija tretji slap (poleti četrti). Ta je najtežji, čeprav letos ni dosegel čiste vertikale. Lotil sem se ga kar »en face«. Naravnost navzgor, potem pa sem malce odvijugal levo in nato desno, vmes zavil dva ledna vijaka (da se lažje diha), na vrhu pa me je pričakal malce neugoden, tanek led, pod katerim je razločno žuborela voda. K sreči je postalo že tako položno, da sem imel cepina bolj za lovljenje ravnotežja kot kakšno resno obešanje, in tako mi tudi led ni hotel nič hudega. Takoj za njim je bil strmejši skok, pod njim pa malo manj zamrznjen tolmun, katerega je Petra suvereno prečila, jaz pa se nisem hotel kopati, zato sem se prav neugledno plazil po gladki, spolzki skali ob robu in hlastal s cepini za ledom. Zgoraj sva se razvezala in odvihrala naprej po strugi proti zadnjemu slapu. Občutek, ko takole opremljen iščeš prehode med skalami in vejevjem, je res izjemen. Še posebej zato, ker tega dela struge poleti ne vidiš. Sem ter tja ti ledena skorjica poči, včasih pa si tega ne moreš privoščiti, ker so nekateri tolmuni lahko že zavidljivo globoki. Bolj kot samo plezanje me je ta dan navdušilo samo »Deliverance« vzdušje celotne ture. Manjkal je le mož z bendžom na mostu. Zadnji slap sva splezala kar nenavezana, saj s svojimi 50 stopinjami ni kazal pretiranih težav. Na žalost je višje ledu malo zmanjkalo in večkrat so se pod oklom zakresale iskre, ko sem premočno udaril, misleč, da tolčem v kaj mehkejšega, tam pa je bila le skala.
Sestopiš kar po markirani poti, ki vodi, gledano v smeri toka, najprej po desni strani, tam, kjer se dokončno končajo vsi skoki tretjega slapu, pa prečka na levo. Od tu je pot tudi bolje vidna in jo je zato lažje najti.
Vsa varovališča so bila več ali manj na deblih, ukleščenih v led, vmes pa sva zavila le dva vijaka v tretjem slapu. Bolj kot bogata izbira vijakov je potrebnih nekaj daljših zank, vrv pa bi zadoščala tudi 50 metrska. Ker se dobro poznamo in vemo, da se odpravimo tja, kar imamo pred nosom, zadnji trenutek (recimo po kosilu), je koristno imeti v žepu tudi čelno svetilko, sicer pa celotna tura traja nekako dve do tri ure. Pa srečno!
Matic Redelonghi
